14. 5. 2009 | Mladina 19 | Kultura
»Malo besedi, dosti prelepih podob«
Slovenski klasiki naposled v uporabniku prijazni obliki ali strip je orožje, vzemite ga v roke
Klasik, kdo je to? Po definiciji masivnega Velikega slovarja tujk je klasik zgleden umetnik, ki je ustvaril nesmrtna dela, najboljši predstavnik posameznega naroda. Ali krajše, kdor se ukvarja s klasiko. Kaj najdemo v slovenskem zavihku z napisom klasika, je bržčas obče znano vsakomur, ki se je v najstniških letih pretolkel skozi labirinte osnovnega in srednjega vzgojnoizobraževalnega sistema. Slovenska klasika je nekaj težkega, duhamornega in kot hudo leto dolgega, ponavadi vezanega v umetno usnje in državotvorni dizajn, zatohlo dišečega in nagrmadenega na otožno upognjene police iz zmlete lesne mase, kritega s spokojno prašnato preprogo, katere dušni mir občasno skalijo reciklirani seznami osnovnošolskega branja ali pa seznami obveznega čtiva na tekmovanju za bralno značko.
Res, težko si je predstavljati kaj bolj klasičnega od slovenske klasike, kaj bolj napornega od slovenskih klasikov, ki jih novopečene misice postavljajo na vrh seznama najljubših literatov, dramski umetniki pa vzneseno interpretirajo ob državnih praznikih in na proslavah širšega nacionalnega pomena. Seveda pa ozko profilirana, žanrsko neopredeljena in za komercialno eksploatacijo dokaj nezanimiva klasika ni razvpita samo po zaslugi po svoje razumniško utemeljene, z mnogimi izpraznjenimi buteljkami požegnane kvalitete. Nič manj notorična ni kvantiteta slovenskih po stilu in sporočilu hermetičnih klasikov, ki svoja dela razprodajo v več desetih, včasih menda celo neverjetnih dvestotih izvodih.
»Klasikov je na Slovenskem kakor blata, poštenemu človeku se niti okreniti ni moč, ne da bi ničhudegasluteč kakšnega klasika pogazil,« ugotavlja Lovro Matič, vsestranski pisatelj, kritik, scenarist in poet, ki je pred časom oscenaril visokonakladno vizionarsko pripoved v oblačkih in slikah Sokol in golobica, zdaj pa se, skrit za umetniškim imenom Tomaž Lavrič, slovenski javnosti znova predstavlja kot uvodničar in vrhovni selektor slikovne knjige Slovenski klasiki v stripu. »Saj že vsak Slovenec stihe kleplječe že v zboru ne prepeva ali mehu ne razteguje. Iz tako plodovite, dobro nagnojene prsti narodove pa že mora vzrasti med bohotnim plevljem tudi prenekateri žlahtno duhteč cvet,« dodaja Matič v eksaltiranem uvodu v publikacijo, ki slovenskim klasikom vrača vse, kar so v procesu ustvarjanja v strahu pred pretiranim komercialnim uspehom hote ali nehote zanemarili - se pravi seks, droge, nasilje, seks, neuravnoteženo politiko in seks ter ščepec duha in žanrsko profilirane komunikativnosti.
Ne preseneča, da so bili prav stripovski avtorji tisti, ki so se zavedli dejstva, da je umetniško delo brez širšega ali množičnega pogleda, ki bi definiral njegov status, le muzejski eksponat ali pa arhivska relikvija. Strip bo moral na teh zemljepisnih širinah še doooolgo čakati na trenutek slabosti kakega sazujevskega frajgajsta, ki bi ga naposled, magari po naključju, povezal z žlahtno težo besede klasika. In glej ga šmenta, medtem ko so nekateri slovenski striparji s svojimi risbami nesebično oživljali slovensko klasiko, so tudi sami postali klasiki. Jedrnati. Iskrivi. Zgoščeni. Osredotočeni. Navihani. Ostri. Ter včasih prav politično nekorektno žleht.
Vittorio De La Croce je denimo že leta 1993 predvidel, kako bi morali izgledati prvomajski obredi kresovanja, če bi se hoteli izogniti tajkunizaciji Slovenije, in kakšna bo v osnovi razlika med zasebnim in javnim zdravstvenim sistemom brez prostovoljnega zdravstvenega zavarovanja. TBC je leto prej za širšo rabo poenostavil meditacijske gibalne tehnike Premikov, knjižne uspešnice Janeza Janše, in po motivih Pavleta Zidarja v Dolenjskem Hamletu malemu človeku približal večno dilemo: »Piti al' ne piti, tu je zdej uprašajne ...« Čudovito morbidni Obscurator ponudi najbolj slovensko interpretacijo Strniševe popevke Zemlja pleše, portretira par, na katerega bo v prihodnosti sijal Orion, in v bifeju pri VIII. bloku Državne splošne bolnišnice v živo sreča nekatere nezgrešljive junake naše mladosti: Lakotnika (bulimia gravis), Trdonjo (kronična satiriaza), Jožo Gulikožo (kompulzivni onanist) in Zvitorepca (prirojena deformacija penisa)!
Tudi usodnih vprašanj, ki jemljejo sapo, in nadvse turbulentnih odgovorov nanja zlepa ne zmanjka. Kdo je mož z žensko lasuljo, ki pod tušem naredi ikebano iz Slavoja Žižka? Kakšen konec stori Lukčev škorec? Kako bi se bral Prešernov Sonetni venec, če ne bi cenzorji iz njega pometali tehničnih izrazov, kot so muff diving, handjob, fisting in cumshot? Zakaj je dedek Mraz žalosten in sam ter tako duševno razrvan, da ga v cerkvi spoha in se pred nunami čoha? Zakaj eden od kosovirjev na leteči žlici ostane sam? Kam gre tirolska salama, ki konča med želodčnimi sokovi Blaža Ogorevca? Kje so tiste stezice in kaj jih zdaj prekriva? Kdaj se je začela transformacija Edvarda Kardelja v Igorja Bavčarja? Kaj vas čaka na morju Adrijanskem, če ga boste občudovali praznih žepov? Kako se konča zgodba o Bogu? In kako se začne zgodba o kontinuiteti škofa Rožmana? To in še več se skriva v zajetnem stripovskem almanahu, ki z nepredvidljivimi posledicami spari domačo stripovsko ustvarjalnost in slovensko klasiko.
»Zamisel za tak zbornik se je porodila že v prejšnjem tisočletju, davnega leta Gospodovega 1991, ko sva s tedanjim slikovnim urednikom glasila Mladina Ivom Štandekerjem iskala novih načinov, kako preprostemu ljudstvu domači strip bolj udomačiti ino priljubiti,« razlaga Matič in drage bravce ter ljube bravke utrjuje v veri, da slovenski strip ni nek zagaman muzejski eksponat in arhivska relikvija, pa čeprav mu do sedaj za splošni medijski prodor še ni uspelo zbrati dovolj poguma in oboževalcev, da bi z ognjem, mečem in črnilom krenili v napad na utrdbe slovenskih akademskih tajkunov. »Mene je kot urednika zapadla nehvaležna zadolžba, da od tega mnoštva odberem, kar je užitnega, da ločim zrnje od plev. Trudil sem se po svojih skromnih močeh presoditi pravično in nepristrano, kaj sodi in kaj ne med te strani. Nisem pa bil prestrog razsodnik, kajti poglavitni namen mi je vendarle bil prikazati kar najširšo bero tehnik in izraznih možnosti, ki jih ponuja stripovski medij, kakor tudi kar največje število naših izvornih stripovskih ustvarjavcev ... Na tebi pa je, dragi bravec, ljuba bravka, da dokončno presodiš, ali se je naš trud izplačal.« Skratka, 66 avtorjev stripa in 192 slovenskih klasikov čaka, da jih ponovno odkrijemo. Prva priložnost bo že na skupinski predstavitvi naslednji torek ob 19. uri v ljubljanski Stripartnici Buch.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.