Full Blast: Black Hole

Ob marčevskem koncertu Petra Brötzmanna (skupaj s Toshinorijem Kondom, Paalom Nilssen-Lovom in Massimom Pupillom) v mariborskem Narodnem domu so nekateri kulturniški veljaki podvomili o smiselnosti takšnega zvočnega prevratništva. V nekoliko manj zvezdniški navezi (Marino Pliakas - električni bas, Michael Wertmüller - bobni), a z nič manj ekstremno zvočno pronicljivostjo Brötzmann ustvarja pod zgovorno znamko Full Blast. Za glasbenika, ki je s klasiko Machine Gun (1968) za evropsko improvizirano glasbo storil nekaj podobnega, kot je Coltrane s ploščo Ascension storil za ameriško »novo stvar«, radikalno poseganje izven konvencionalnega jazzovskega idioma ni le ena od možnosti, pač pa nekaj povsem samoumevnega. Nemški pihalec v raziskovanju ekstremnega, hrupnega zvočnega terorja kljub oseminšestdesetim pomladim ne pojenjuje. Celo nasprotno.

Starejši ko je, bolj ga spet zanima surova energija, ki jo v prostor sprošča prek prepoznavnih kričavih saksofonov in klarineta. Kričavost resda prednjači tudi na ploščku Black Hole, vendar na drugi strani, v nekaj mirnejših delih priložnost dobijo premišljeni, uglajeni, že kar mehkobni toni, kakršnih smo vajeni predvsem z Brötzmannovih solističnih albumov. A to so navadno le zatišja pred viharjem. Trojec tudi na svoji drugi plošči nadaljuje v maniri udarnih, hrupnih svobodnjaških ekspresij, ujetih na prvencu iz leta 2006. Na prvi posluh kaotično, a vendarle nadzorovano prepletanje Wertmüllerjevih divjih, rafalskih bobnarskih posegov in Pliakasovih najpogosteje nejasnih, v odmevu potopljenih basovskih plasti Brötzmannu postavi izvrstno platformo za njegov neustavljivi, prodorni ton. Z njim bodisi prebada, se trudi preglasiti ali pa preprosto poskuša slediti dinamičnemu ritmičnemu vrtinčenju, katerega korenine bi našli bliže spektru avantrockovskih kot svobodnjaških jazzovskih muzik. Seveda tistih obrobnih, a zato nič manj pomembnih. Navsezadnje se vir glasbenega napredka in razvoja skriva prav v odprtosti do drugačnih, pogosto odrinjenih vsebin. Full Blast se tam bržkone znajde predvsem zavoljo svoje za povprečnega konzumenta naporne zvočne izkušnje, hkrati pa zasedba vsled te karakteristike uživa velik ugled pri avanturističnih in za humor dovzetnih poslušalcih. Udarnost trojca se nedvomno očitneje manifestira v koncertnem kontekstu, kar potrjuje bonus plošček s posnetkom nastopa na finskem festivalu Tampere Jazz Happening leta 2005, še lepša priložnost za preverjanje tolerance do zvočnih ekstremov pa se ponuja danes zvečer, ko bodo Brötzmann, Pliakas in Wertmüller odpornost slovenskih bobničev preizkušali na Jazz festivalu v Cerknem. Vsekakor dogodek (in album), ki ga ne sme preslišati nobeno angažirano, zvočnih ekstremov željno uho.