14. 5. 2009 | Mladina 19
Druga republika
In zakaj lahko le upamo, da ji ne bo sledil tretji rajh
© Borut Krajnc
Kot veste, se zgodovina vedno ponovi dvakrat: prvič kot tragedija - drugič kot farsa. In če hočete v tem klišejskem času dojeti globino tega klišeja, je dovolj, da prisluhnete govoru, ki ga je imel Janez Janša na 9. kongresu SDS. To, da se je kongres odvrtel v Ljubljani, govori o tem, kako zelo si želi SDS osvojiti urbane glave in urbana srca. To, da je bil Janša izvoljen brez enega samega glasu proti, pa govori o tem, kako zelo ceni demokracijo.
V govoru, sicer nostalgičnem remiksu neokonservativizma, neoliberalizma in antikomunizma, je poudaril, da so »slabe ustaline preteklosti« preživele, da »razgradnja monopolov« ni uspela, da »propagandni stroj« levice še naprej melje, da je levica zmagala »s pomočjo laži in prevare«, da pred našimi očmi raste »razsulo«, da »ni mogoče obsojati zločina ob hkratnem malikovanju zločinca«, da se je treba vrniti »k moralnim normam« in da je kapitalizem boljši od komunizma, to pa zato, ker »iz kriz izhaja prerojen, boljši«. Specifično: »Od oktobrske revolucije do danes je šel kapitalizem skozi mnoge krize, a je vedno izšel močnejši. Komunizem pa je v tem času skupaj s podobnimi totalitarizmi propadel.« Na voljo sta samo dve poti. »Ena demokratična, institucionalna, ki bo preko ustavnih sprememb in potrebnih reform vodila k odpravi družbenega in gospodarskega zastoja. In druga, skrajno populistična, razdiralna, lahko bi rekli nacionalsocialistična, ki bo vodila v kaos, izolacijo in tragično ponavljanje preteklosti. Prvo manifestacijo v to smer smo lahko ob udeležbi številnih oblastnih politikov videli na ljubljanskih ulicah 27. aprila letos.« Vidite, ta stavek, v katerem je politik, ki se je dal za predsednika stranke ponovno izvoliti brez enega samega glasu proti, protestnike razglasil za nacionalsocialistične antidemokrate, bi moral Slovenijo - in še zlasti levico - bolj razburiti kot to, kar je sledilo temu stavku, toda zgodilo se je ravno obratno.
Na steni je ostalo le tistih 10 točk, alias »korenitih sprememb«, alias »temeljitih sprememb ustave«, alias »10 vsebinskih dopolnitev obstoječe ustave«, ki nas lahko edine rešijo pred kaosom, izolacijo in ponavljanjem preteklosti in ki gredo približno takole:
1. Reforma sodstva - konec doživljenjskega mandata sodnikov, ustanovitev specializiranega sodišča, ki bo zadeve obravnavalo brez odlašanja.
2. Zaščita referendumske odločitve ljudstva.
3. Povečanje učinkovitosti oblikovanja in delovanja izvršilne oblasti - državni zbor lahko glasuje o zaupnici celotni vladi.
4. Poenostavitev razpisa predčasnih volitev.
5. Decentralizacija države - zakon o pokrajinah.
6. Preoblikovanje državnega sveta v svet pokrajin.
7. Obvezna srednja šola.
8. Prepoved javnega poveličevanja vseh totalitarnih režimov, njihovih nosilcev in simbolov.
9. Prepoved monopolov na medijskem področju.
10. Odgovoren odnos do okolja in prihodnjih generacij.
Teh 10 ustavnih sprememb bi pomenilo prehod v »drugo slovensko republiko«. Aha. To, da je v svojem govoru večkrat citiral sebe kot Cankarja, govori o tem, kako slab okus ima. To, da je v svojem govoru ritmično ponavljal refren »Slovenija zmore več«, govori o tem, da ga muči kompleks Baracka Obame. To, da se je retorično poigraval z »vizijami« in »divizijami«, govori o tem, da subtilnost ni njegov forte. To, da je svoj govor primerjal z Majniško deklaracijo, govori o tem, da bi rad Slovenijo še enkrat osamosvojil. To, da Rajko Pirnat, dekan pravne fakultete, pravi, da Janševe »ustavne spremembe« pomenijo prevelik poseg v demokracijo, govori o tem, kako Janša razume demokracijo. To, da je vladna koalicija ob njegovem govoru tako ponorela, pa govori o tem, kako napeti so vsi skupaj. Gregor Golobič, predsednik Zaresa, je njegovih 10 ustavnih sprememb primerjal z Mojzesovimi desetimi zapovedmi, češ da se je Janša s tem postavil v vlogo svetopisemskega Boga, ki je nad vsem. Vsekakor, biblični podton Janševih »zapovedi« in rajske »druge republike« je v rimi z apokaliptičnimi časi, v katerih živi prva republika. Vse veliko vedno pride v desetih točkah, si je rekel Janša, ki se je očitno res zelo mučil, da bi nabral 10 zapovedi. Recimo: peto in šesto točko bi lahko mirno združil v eno. Celo Peter Jambrek, Janšev somišljenik, je postokal, da kakih pet Janševih »ustavnih sprememb« nima nobene zveze z ustavo in da jih kakih 15 manjka. Pomeni, da bi jih moralo biti izvirno kakih 20. Janši se je verjetno zgodilo nekaj takega kot Mojzesu v Brooksovi farsi Smešna plat zgodovine: Mojzes ima izvirno dve plošči s po desetimi zapovedmi, ker pa se spotakne, tako da se ena razbije, jih ostane le 10. In najmanj dve bi lahko mirno združil v eno.
Janševih »10 ustavnih sprememb« v resnici bolj potegne na tistih famoznih »šest zahtev«, ki sta jih ob koncu januarja 2003 lansirala Janša in Andrej Bajuk in ki so šle približno takole:
1. Sprememba zakona o RTV SLO in oblikovanje dveh med seboj neodvisnih programov - na enega naj ima prevladujoč vpliv vladna koalicija, na drugega pa opozicija.
2. Neposredni TV-prenosi sej državnega zbora.
3. Sklad za pluralizacijo medijev - ustanovitev novih neodvisnih revij in časopisov.
4. Razdelitev premoženja nekdanjih družbenopolitičnih organizacij med vse stranke, ki so sodelovale na zadnjih parlamentarnih volitvah.
5. V nadzornih svetih javnih in državnih podjetij naj bo ena tretjina članov, ki jih predlaga opozicija.
6. Vpliv opozicije na predlaganje in imenovanje slovenskih predstavnikov v institucije EU in Nata.
Zgodilo se je ravno obratno od izreka »Tresla se je gora, rodila se je miš«: rodila se je miš, stresla se je gora. Janša je takrat na mizo vrgel šest na videz nepomembnih zahtev, sledila pa je eksplozija, »zbiranje energije in podpore«, ali bolje rečeno - dobro orkestrirana »spontana« ideološka ofenziva, v kateri so se desnici pridružile »vidne osebnosti«, ki so kmalu lansirale pobudo »Nekaj je treba storiti«, v kateri so zvesto povzele Janševe »zahteve«, tako da smo potem leto in pol dan in noč poslušali, da je prišlo do grozljive koncentracije politične, finančne in medijske moči v rokah vlade in mreže njenih ljudi, da je parlament postal glasovalni stroj vladajočih, da je v celoti odpovedal nadzor neodvisne javnosti, da so mediji pristranski, nesproščeni in naklonjeni levici, da informacije prikrajajo, da se razraščajo klientelizem, nepotizem in korupcija, da vlada ne omogoča pluralizma mnenj, da ni odprtosti duha, da ne moremo več svobodno dihati, da nas čaka katastrofa, da so ogroženi temelji demokracije, da se je Slovenija prelevila v diktaturo, podaljšek komunističnega, totalitarnega enoumja, in da se je treba vrniti k pristni demokraciji. Kajti: »V kolikor se to demokratično ravnovesje ne bo vzpostavilo, se zna zgoditi, da bo Liberalna demokracija na naslednjih volitvah dobila 60 procentov, Združena lista pa 40 procentov in bomo tam, kjer smo bili leta 1988,« je dahnil Janša, ki je sklenil, da bo v Slovenijo prinesel demokracijo - tako kot Bush v Irak. Razlika je bila le v tem, da jo je hotel Bush izvoziti, Janša pa uvoziti. »Nekaj je treba storiti zato, da bo v Sloveniji končno zaživela demokracija!« Ko je Janša postavil svojih šest »zahtev«, je bila na oblasti levica. In kmalu zatem ni bila več.
Nazaj v prihodnost
Ker je Pahor po šestih mesecih vladanja težji zalogaj kot LDS po dvanajstih letih vladanja, je moral Janša »šest zahtev« zamenjati z »desetimi zapovedmi«. »Deset« se pač sliši bolj prepričljivo, bolj premišljeno in bolj vizionarsko kot »šest«. Ko kdo reče, da ima »10 idej«, zveni, kot da ima koncept. Toda »10 zapovedi« je le ideološki rimejk tistih »šestih zahtev«. Kar pa ne čudi: tudi leto 2009 je le rimejk leta 2003. Med letoma 2003 in 2009 namreč obstaja 10 paralel, ki lepo pokažejo, zakaj se Janši tako nostalgično toži po drugi republiki. V resnici je paralel 20 - imel sem dva fajla s po desetimi, toda en fajl sem izgubil, tako da jih je ostalo le 10.
1. Danes Slovenijo žgejo arhaične topike: II. svetovna vojna, kolaboracija, povojni poboji, zakon o vojnih grobiščih, razprave o tem, kaj je pietetno in kaj ne, pa tudi o tem, kako bi moral biti formuliran »nadstrankarski konsenz« o tem obdobju. Levica in desnica ne prideta in ne prideta skupaj: levica bi o vsem skupaj najraje molčala, češ to smo že tisočkrat premleli, desnica pa skuša zgodovino - ob pasivnosti in naveličanosti levice - revidirati. Predvsem skuša kakopak relativizirati in kanonizirati kolaboracijo, v katero da so bili domobranci prisiljeni zaradi komunističnega terorja. Tudi leta 2003, ko se je SDS iz Socialdemokratov Slovenije preimenovala v Slovensko demokratsko stranko, so Slovenijo žgale iste topike: II. svetovna vojna, kolaboracija, povojni poboji, zakon o vojnih grobiščih, razprave o tem, kaj je pietetno in kaj ne, pa tudi o tem, kako bi moral biti formuliran »nadstrankarski konsenz« o tem obdobju. In medtem ko je levica molčala, je desnica izkoristila vsako priložnost - celo pompozni dokumentarec V vroči lavi sovraštva, ki ga je zapakiral koroški Heimatdienst - za relativizacijo domobranske kolaboracije, češ saj so kolaborirali tudi drugi, pa jih nihče ne obsoja in pobija. Relativizacija je imela različne obraze. Recimo: Janez Janša je izkoristil vsako priložnost, da je lahko poudaril, da je Milan Kučan ob koncu osemdesetih pomagal razorožiti slovensko Teritorialno obrambo, da je torej v času osamosvajanja »kolaboriral« z okupatorjem (JLA). In ker je Kučan tedaj ravno odhajal v Haag, kjer je nastopil kot priča na sojenju Slobodanu Miloševiću, je bilo teh priložnosti kar nekaj. Vidite, je skušal reči levici, »kolaboriral« je, pa je postal predsednik! Obenem je desnica za »kolaborante« sil, ki so napadle in okupirale Slovenijo (JLA), razglašala tudi izbrisane. Vidite, so očitali levici, tudi izbrisani so »kolaborirali«, pa jih zdaj branite! In končno, Dušan Lajovic, nekdanji član slovenske četniške vojske in častni konzul Slovenije na Novi Zelandiji, je objavil knjigo Med svobodo in rdečo zvezdo, v kateri je objavil spisek Slovencev, ki so »kolaborirali« z Udbo - spisek je pred tem objavil na internetu (udba.net). Vidite, je hotel reči, »kolaborirali« so s službo državne varnosti, pa se jim ni nič zgodilo! Kaj potem težite domobrancem? Nič, desnica je skušala povezati, zliti in kanonizirati dve svoji veliki naraciji: po eni strani je domobranstvo in kolaboracijo prikazovala kot zametek slovenske civilne družbe, po drugi strani pa je NOB prikazovala kot revolucijo, ki je pripeljala do povojnih pobojev, do »temne strani meseca«, do povojnega terorja - in seveda, v nesproščenem terorju prve republike je videla le nadaljevanje tega terorja, diktature »sil kontinuitete«. Tako kot danes.
2. Danes vse obsedajo plače - koliko kdo zasluži v javnem sektorju, koliko zaslužijo direktorji državnih podjetij, koliko zaslužijo ministri in tako dalje. Da bi vlada in parlament pokazala sočutje do skrizirane nacije, sta si populistično znižala plače. Temu so rekli varčevalni ukrep. Tudi leta 2003 so politično ozračje napenjale plače, tako plače v javnem sektorju kot plače ministrov in direktorjev državnih podjetij, ki so bile zdaj javne, zdaj tajne. Mediji so tedaj objavljali dolge spiske plač direktorjev državnih podjetij, agencij, skladov in zavodov, pa tudi vladnih funkcionarjev. Da bi premier Tone Rop pokazal sočutje do vznemirjene nacije, je napovedal simbolično - da ne rečem populistično - zamrznitev ministrskih plač. Temu je rekel varčevalni ukrep. Ne brez razloga: tudi tedaj je bila Slovenija sredi krize: prenizka gospodarska rast, previsoka inflacija, previsok proračunski primanjkljaj in previsoka javna poraba.
3. Danes Slovenijo buri NLB, ki je reprogramirala kredite, s katerimi naj bi tajkuni nahranili svoja navzkrižna in verižna podjetja. Tudi leta 2003 je Slovenijo burila NLB, pa ne le zato, ker ji je na lepem odpovedal informacijski sistem Sigma, tako da ljudje niso mogli do denarja, ampak zato, ker je za drobiž kupila skoraj 80-odstotni delež, ki ga je imela ljubljanska Energetika v propadli banki SIB, ali bolje rečeno - NLB je kupila zavoženo, »toksično« naložbo. No, milijon evrov, ki jih je zdaj kot nagrado za minulo delo pobasal Marjan Kramar, nekdanji direktor NLB, je leta 2003, ko je Kramar prevzel NLB, pompozno nadomeščala bajna nagrada (51 milijonov SIT), ki so si jo skušali razdeliti člani uprave in nadzornega sveta.
4. Danes, ko živimo v času zavoženih naložb in boja proti gospodarskemu kriminalu, za pojem zavožene naložbe velja Istrabenz. Leta 2003, ko je Pivovarna Laško prevzemala Union in ko je DARS ugotavljal, da bi bila vpeljava avtocestnih vinjet pri nas povsem nesmiselna, pa je za pojem zavožene naložbe veljala prav banka SIB. O tej sporni zavoženi naložbi se je vnela prava vojna, pa ne le med levico in desnico, ampak tudi znotraj same levice.
5. Danes smo sredi protitajkunske ofenzive - Igor Bavčar in Boško Šrot sta poster boys tajkunizacije. Tudi leta 2003 smo bili ravno sredi manjše protitajkunske ofenzive, le da so vlogo tajkunov igrali drugi, recimo zakonca Klemenčič, Vlado, nekdanji direktor razvpite banke SIB, in Nada, nekdanja direktorica Zavarovalnice Triglav, ki je bila leta 2001, kot je zapisala Romana Šlibar Pačnik, ob bajni plači - 2,1 milijona SIT mesečno - »udeležena še pri dobičku, nagradah za uspešnost, dividendah, pri tem da je na več kot sporen način (z zastavljenim družbenim kapitalom za najem posojila) lepo povečala svoje lastništvo v zavarovalnici (ki bistveno presega milijon evrov) in za nagrado za vse skupaj nato dobila še 54-milijonsko odpravnino.«
6. Danes smo sredi histerične ofenzive proti izbrisanim: ko je ministrica Katarina Kresal oznanila, da bo spoštovala ustavno odločbo, je začela desnica rohneti, da bodo izbrisani državo in davkoplačevalce izmolzli do kosti. Tudi leta 2003 je desnica Slovenijo strašila z izbrisanimi in jo celo prepričevala, da so izbrisani pravzaprav »narodni izdajalci«, še huje, prikriti »vojni zločinci«, ki da jih bodo zdaj zdaj deportirali v Haag, kar bi lahko, kot je rekel Jelinčič, ogrozilo naš vstop v EU. Janša je dodal, »da bodo dobili večje materialne odškodnine tisti, ki so se borili proti tej državi, kot pa tisti, ki so se borili za to državo«. Jasno, šikaniranje izbrisanih se je prepletalo z ekstremističnimi pozivi k »čisti Sloveniji« in nestrpnimi izpadi proti džamiji (»Ne sodi v ta prostor«, »Mi smo tu več tisoč let«, »Obredi bi morali potekati v slovenščini«, »Vera, ki za sabo pušča le razdejanje«, »Tam velja šeriatsko pravo«, »Zakaj bi pustili tumorju, da se razširi«, »Z uvozom tuje kulture imamo slabe izkušnje« ipd.). Izraz »fašizacija Slovenije« je bil stalno v zraku.
7. Na levici so Janševih deset zahtev in njegovo napoved druge republike hitro razglasili za »poskus puča«. Leta 2003 pa je šlo ravno h koncu sojenje vpletenim v afero »Depala vas«, ki je leta 1994 odnesla obrambnega ministra Janšo, tako je bila spet lepa priložnost za večno vprašanje: ali je Janša leta 1994 res pripravljal puč?
8. Danes se Slovenija utaplja v evroskepsi, povezani z Rehnovim reševanjem slovensko-hrvaškega mejnega spora: EU nas ne spoštuje, ima nas za ovce, forsirajo Hrvaško! Tudi leta 2003 je Slovenijo utapljala evroskepsa: od Janše, ki je dvomil, da je Evropa sposobna poskrbeti za svojo obrambo, do zunanjega ministra Rupla, ki je podpisal vilensko deklaracijo, s čimer je dal jasno vedeti, da je do Amerike in njene politike, recimo do invazije na Irak, precej manj skeptičen kot pa do EU in njene politike.
9. Hrvaški predsednik Stipe Mesić je Slovenijo pred časom razjezil z izjavo, da Slovenci ne bi videli morja, če hrvaški partizani ne bi osvobodili Trsta. Leta 2003 jo je razjezil z izjavo, da naj Italija in Hrvaška razglasita gospodarski pas, tako da potem na Jadranu ne bi bilo več odprtega morja, obenem pa tudi ne bi bilo več debat o slovenskem izhodu na odprto morje.
10. Danes je slovenska vojska na tem, da izgubi finske osemkolesnike patria. Prekinitev pogodbe je še vedno opcija. »Afera Patria« je Slovenijo tako shisterizirala, da smo prišli do točke, ko s samimi osemkolesniki noče več nihče nič imeti. Leta 2003, ko se je začela privatizacija slovenske vojaške industrije (vlada je Sistemsko tehniko prodala Viatorju Vektorju za ceno enega oklepnika), pa je slovenska vojska ostala brez luksuznega letala falcon 2000 EX - vlada je namreč sklenila, da bo dala vladno letalo v zakup. Nekam v tujino. »Afera Falcon« je Slovenijo tako shisterizirala, da smo prišli do točke, ko s samim falconom ni več hotel nihče nič imeti.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.