Kombo: Biči

O globoki sledi, ki jo je najpomembnejši sodobni slovenski tolkalec Zlatko Kaučič v sedaj že več kot tridesetletni karieri pustil v domačih in evropskih improviziranih in jazzovskih muzikah, najbrž ni treba izgubljati besed. Med dolgoletnim vandranjem po Evropi je s samosvojim, inovativnim, pa tudi nekonvencionalnim razširjanjem vloge bobnov in tolkal skupaj s številnimi, med njimi najuglednejšimi muziki odkrival in nadgrajeval (predvsem) svobodnjaške zvočne prakse. Svoje bogate izkušnje sedaj že več let prenaša na mlajše rodove slovenskih glasbenih entuziastov - v sklopu številnih glasbenih delavnic in s še bolj poglobljenim delom z mladimi v svoji glasbeni šoli v Novi Gorici. Učenci tam glasbo spoznavajo v njenem najširšem kontekstu, ki se praviloma izmika akademskemu formalizmu. Spoznavajo glasbo, ki navdih išče v odprtosti do novih idej, dasiravno plošček Biči morda ni najočitnejši dokaz te miselnosti.

Drugi album (prvenec Skriti kotički svetlobe je izšel leta 2006) kolektiva Kombo, sestavljenega iz učencev Kaučičeve glasbene šole, postreže z razmeroma prežvečenimi vsebinami, iz katerih le ponekod pronicajo domišljenost, duhovitost in vedoželjnost, ki smo jih vajeni iz Kaučičevih mnogoterih projektov. Po svoje je to razumljivo. Vse prej naštete prvine se pač izoblikujejo šele skozi dolgoletno ustvarjalno izkušnjo, zato od mladih glasbenikov, iz katerih sestoji jedro zasedbe Kombo, ne bi bilo upravičeno pričakovati presežne nadgradnje osnov. Navsezadnje je za uspešno spoznavanje svojega potenciala treba začeti pri temeljih, iz katerih se šele sčasoma lahko izoblikuje občutek za tisto bolj drzno ustvarjalno glasbeno delovanje.
Pet bobnarjev in tolkalcev, dva klaviaturista, trije kitaristi in gostujoči saksofonist Javier Girotto s posnetki, nastalimi na koncertu ob 30-letnici ustvarjanja Zlatka Kaučiča, posežejo v večplastno nrav igrivega fusiona, znotraj katerega le izjemoma najde prostor kakšen izrazitejši svobodnjaški motiv. Eden takih obetavnejših trenutkov se pojavi v energični skladbi Kings Bar, ki preseneti z razgibano ritmiko in ponudi edini pravi kontrast na ploščku. Ne kaže sicer dvomiti, da ima takšno ustvarjanje terapevtski učinek za sodelujoče glasbenike, poslušalcu pa preživeta glasba iz polpretekle zgodovine vendarle ne ponudi kakšnega presežka.
Kaučičevo delo s podmladkom si seveda zasluži vse pohvale, saj so podalpski mladci v iskanju stika s tistimi zanimivejšimi, kreativnejšimi plastmi glasbenega delovanja najpogosteje prepuščeni svoji iznajdljivosti. A seveda bi si ob tem želeli tudi nekoliko sočnejše, predvsem pa bolj sveže in aktualne zvočne podobe.