To ravnanje je treba ustaviti

David Craig je britanski publicist in pisec knjig o tem, kako britanska vlada zapravlja davkoplačevalski denar. Njegove knjige se redno pojavljajo na seznamih uspešnic in so deležne izjemno pozitivnih kritik vodilnih časopisov. Ko je lani Craig objavil Squandered: How Gordon Brown is wasting over one trillion pounds of our money (Razsipavanje: Kako Gordon Brown zapravlja več kot trilijon funtov našega denarja), mu je založba predlagala, naj podobno raziskovalno delo opravi še v Bruslju in Strasbourgu, kjer sta sedeža evropskega parlamenta. V teh dveh središčih evropske moči je preživel tri mesece. Kot je kasneje zapisal za Times, »sem bil septembra šokiran. Do oktobra sem bil že jezen. Novembra pa sem bil naravnost ogorčen.« V Bruslju in Strasbourgu je odkril toliko prevar, laganja, škandalov in korupcije, da ni imel niti najmanjših težav v treh mesecih napisati knjigo. Naslovil jo je The great European rip-off (Velika evropska prevara).

Ko v knjigi opisujete delovanje centrov evropske moči v Bruslju in Strasbourgu, pogosto uporabite besedo evrokracija. Kaj si predstavljate pod tem pojmom?

> Gre za izraz, ki je skovan iz besede avtokracija; ta označuje politično ureditev, v kateri ima tako rekoč vso oblast en sam vladar ali pač manjša skupina ljudi. V Evropski uniji imamo vladavino birokracije, ki izvaja vedno več nadzora nad že skoraj vsem v našem življenju.

Knjigo začnete s tezo, da so evropski poslanci odrezani od vsakodnevne resničnosti evropskih državljanov. Kako to utemeljujete?

> Po mojem mnenju, ki izhaja iz tega, kar sem tam videval znova in znova, ne le da niso v stiku z realnostjo povprečnih ljudi, tudi brigajo se ne zanjo. Imajo preveč denarja, prilastijo si veliko denarja, popivajo in hodijo v najboljše restavracije, na naš račun letijo okoli po svetu in se imajo fino. Za nas jim je mar le vsakih pet let, ko pridejo volitve, takrat le zato, da bi obdržali službo. V Veliki Britaniji recimo pravimo, da v Bruslju živijo v zaprtem balonu.

Omenjate polete po svetu. Ti naj bi bili povezani z njihovim delom, vi pa trdite drugače.

> Kakšno delo pa imajo na Karibskih otokih in v Jugovzhodni Aziji? Jasno je, po kaj hodijo tja. Neki britanski evroposlanec je na tajskem predstavništvu v Bruslju preživel pol ure in na podlagi tega imel plačano potovanje na Tajsko na račun davkoplačevalcev EU. Takšnih primerov je ogromno, pri čemer morate vedeti, da ti ljudje že po funkciji nimajo nobene realne moči. V Sloveniji denimo ima parlament neko moč pri sprejemanju zakonov, evropski parlament pa je bolj tovarna vročega zraka. EU na leto sprejme okoli 2000 zakonov in regulativ; veliko večino jih predlaga 27 neizvoljenih komisarjev, za izvajanje teh zakonov pa skrbi vojska 45.000 poklicnih birokratov.

Koliko ljudi je dejansko zaposlenih v vodstveni strukturi EU?

> Pred leti so v Bruslju trdili, da je v evropskem birokratskem aparatu zaposlenih okoli 20.000 ljudi, kolikor je javnih uslužbencev v manjšem evropskem mestu. Gre za manipulacijo, saj so v mestu zaposleni redarji, smetarji, medicinske sestre, oskrbniki parkov, torej ljudje, ki dejavno pomagajo družbi. Evropski uslužbenci tega ne počnejo, vse, kar delajo, je, da sestankujejo in proizvajajo ter izvajajo direktive, med katerimi so številne naravnost butaste, kot je bila tista, kakšne oblike sadje in zelenjava se lahko prodajata. Po pridružitvi dvanajstih novih članic v zadnjih letih je število stalno zaposlenih birokratov naraslo na 45.000. Evropska komisija se dodatno opira še na okoli 50.000 redno najetih članov različnih svetovalnih odborov in tako imenovanih strokovnih skupin. EU ima 247 odborov in več kot tisoč izvedenskih skupin in že nekaj časa je v Bruslju v uradni rabi beseda ''odborologija'' (comitology, op. pr.).

Koliko nas, državljane EU, stanejo evropski poslanci, če začnemo z njihovimi plačami?

> Vaši slovenski predstavniki zaslužijo nekaj več kot 4000 evrov na mesec. Ta znesek se bo po juniju povečal na okoli 7600 evrov na mesec zaradi poenotenja plač evroposlancev. S tem bodo plače vaših parlamentarcev skorajda podvojene. V glavnem bodo vsi na dobičku razen Italijanov, za katere je na začetku kazalo, da bodo izgubili nekaj odstotkov sedanje plače. Vendar so pritisnili na vlado v Rimu in ta jim bo od junija izplačevala razliko do zdajšnje plače, tako da v bistvu ne bodo izgubili niti centa in bodo ostali tam, kjer so bili. Parlament se hoče pretvarjati, da postaja s tem poenotenjem plač bolj transparenten, toda v bistvu gre predvsem za to, da so si poslanci pač dodelili povišico. Poleg tega bodo imeli vsi na voljo, ali naj plačevanje davkov prenesejo na evropsko raven. Bistvo je v tem, da so na evropski ravni davki nižji.

Koliko nižji?

> Ne vem, kolikšen je davek na dohodek v vaši državi, toda stavim, da bodo britanski evroposlanci takoj prešli na evropsko raven. Član britanskega parlamenta recimo plača 30 odstotkov davka na svojo plačo, če bo izvoljen za evroposlanca, pa bo plačeval le še 15 odstotkov. Na Švedskem in Danskem plačajo celo 40 odstotkov davka. Gre za pravila, kot so si jih začrtali evrokrati, in zdaj bo evropski davek na voljo tudi poslancem.

O kolikšnem denarju govorimo, če zraven prištejemo še vse njihove ugodnosti in stroške?

> Zneski so vrtoglavi, predvsem ko govorimo o evroposlancih iz zahodne Evrope, predvsem iz Nemčije, Italije, Francije, Velike Britanije in tako naprej. Ti v povprečju prejmejo okoli 2,5 milijona evrov v plačah, pokojninskih dodatkih in stroških, vezanih na njihovo domnevno delo. Po vseh izračunih stroškov njihovega bivanja v Bruslju in Strasbourgu jim v žepu lahko gladko ostane milijon evrov.

Pojasnite, prosim.

> Največ denarja, in sicer več kot 200.000 evrov na leto, prejmejo za zaposlitev osebja. Toda večina evropskih poslancev najame zgolj enega ali dva pomočnika. Denar, ki jim na koncu leta ostane, lahko preprosto vtaknejo v žep, nad tem ni nobenega nadzora. Potem imamo primere, da evroposlanci za pomočnike pogosto najamejo svoje družinske člane ali pa najamejo ljudi prek posredniškega podjetja, katerega direktorji so sami. Ali pa so direktorji njihovi sorodniki. Razumete, o čem govorim? Jemljejo ta denar in si ga tlačijo v žepe. Nedavno so v parlamentu sicer sprejeli sklep, da za pomočnike ne bodo več zaposlovali družinskih članov, vendar tisti, ki so že v pisarnah poslancev, lahko ostanejo še en mandat, torej do leta 2014.
Ob raziskovanju gradiva za svojo knjigo sem dobil v roke kopijo poročila Galvin report. Gre za zaupno poročilo, ki ga uradno smejo videti zgolj evropski poslanci in parlamentarna revizijska komisija, shranjeno pa je v zaklenjeni sobi evropskega parlamenta. V tem dokumentu, ki so ga pripravili revizorji, je bilo prvič jasno pokazano, kako evroposlanci lahko postanejo milijonarji. In res, v Galvinovem poročilu je bilo ugotovljeno, da 90 odstotkov evropskih parlamentarcev goljufa pri ravnanju z denarjem za osebne asistente.

Veliko goljufanja je menda tudi pri izplačilih dnevnic.

> Da, dobijo 270 evrov dnevnice na dan, in sicer pod pogojem, da s podpisom potrdijo prisotnost na zasedanjih evropskega parlamenta, čeprav na samo zasedanje pogosto niti ne pridejo. Britanski evroposlanci tej dnevnici pravijo so-so (sign on and sod off - podpiši in odjebi, op. pr.). Ta denar torej dobijo že, če se samo pojavijo v poslopju parlamenta, in veliko jih ostane dodaten dan v Bruslju ali Strasbourgu zgolj zaradi tega. Namesto da bi že v četrtek odšli domov, pridejo v petek zjutraj v parlament s prtljago, se vpišejo in odidejo na letališče. Nemška televizijska ekipa jih je lani posnela v Strasbourgu in posnetek si lahko ogledate, če na spletnem portalu YouTube vtipkate ''Expense allowance abuse by MEPs''. Videli boste evroposlance, kako si z aktovkami zakrivajo obraze in kako bežijo stran od kamer nazaj v dvigala, neka poslanka se je ob tem celo zaletela v zid. Bila je cela panika. Varnostniki so nemške novinarje odstranili iz poslopja. Zaradi tega sem pisal evropskemu parlamentu in zaprosil za imena teh poslancev. Pisno so mi odgovorili, da na urniku tisti dan ni bilo nobenega sestanka, zato mi ne morejo poslati nobenih imen.

Dejstvo tudi je, da kljub visokim dnevnicam nekateri evroposlanci varčujejo, in to na izjemno nenavadne načine, kajne?

> Lani je bilo večkrat ugotovljeno, da so nekateri evroposlanci spali v pisarnah, ker so hoteli privarčevati denar za hotel, ki je vštet v dnevnico. Zdaj poskušajo to nekako odpraviti tako, da nočni čuvaj med obhodi preverja stanje v pisarnah. Verjetno jih sedaj zelo malo prenočuje na delovnem mestu. A saj to tako ali tako ni smiselno. V širšem središču Bruslja lahko najamete sobo v hotelu s tremi zvezdicami za 70 do 100 evrov. Zajtrk je vključen v ceno. Tako vam ostane skoraj 200 evrov za kosilo in večerjo, oboje pa je znotraj parlamenta bistveno cenejše kot zunaj njega. Potem imate še redne zastonj večerje s šampanjcem, ki jih prirejajo različni lobiji. Če upoštevamo vse to, vidimo, da je težko porabiti celotno dnevnico.

Obstajajo kakršni koli resni nameni, da bi se to brezvestno ravnanje odpravilo?

> Bilo je nekaj jalovih poskusov. Najbolj znani so poskusi Avstrijca Hans-Petra Martina, ki je odločno opozarjal na zlorabe in celo posnel svoje kolege pri podpisovanju za prej omenjene so-so dnevnice. Njegova stranka, socialni demokrati, ga je izobčila. Zdaj je neodvisni predstavnik. Na drugi strani imamo angleškega poslanca Dena Doverja, ki mu je vodstvo parlamenta lani naročilo, naj v blagajno vrne okoli 600.000 evrov, ki jih je nakazal na svoje podjetje. Vendar je človek tik pred upokojitvijo, kar dejansko pomeni, da bo stvar pozabljena in mu po vsej verjetnosti ne bo treba vrniti ničesar.

Nekateri izmed evroposlancev pa so tudi dejansko obsojeni zločinci.

> Ashley Mote iz Velike Britanije je eden od njih. Bil je obsojen zaradi kraje nekaj manj kot 70.000 funtov javnega denarja in dosojena mu je bila kazen devet mesecev zapora, vendar moraš biti po pravilih evropskega parlamenta zaprt več kot 12 mesecev, da ti odvzamejo položaj evroposlanca. Tako je obdržal službo z vsemi privilegiji vred.

Evropski parlament je požel veliko slave, ko je zavrnil imenovanje Barrosove komisije zaradi Italijana Rocca Butiglioneja, ki je bil kandidat za položaj evropskega komisarja za pravico, svobodo in varnost. To se v medijih še vedno omenja kot dokaz, da evropski parlament opravlja svoje delo. Toda vi ste kritični tudi do tega?

> Kot veste, je bil Butiglione zavrnjen zaradi svojih odkritih homofobnih predsodkov. Toda evropski parlament je v drugo potrdil komisijo in takrat skozi sito spustil tri kandidate za evropske komisarje, ki imajo resnično vprašljivo zgodovino. To so bili Britanec Peter Mandelson, Latvijec Siim Kallas in Francoz Jacques Barrot.
Razumeti pa morate še nekaj: sestava evropske komisije je že sama po sebi dokaj sporna. Gre za ljudi, ki niso bili neposredno izvoljeni na položaje in za večino ljudje sploh ne vejo, kdo so. Toda če naj bi to že bili evropski najboljši zakonodajalci, bi bilo morda še prav, da niso izvoljeni. Vendar gre pogosto za ljudi, ki so zvesto služili interesom vladajočih strank v svojih državah in bili potem poslani v Bruselj za nagrado za svoje delo. Nekateri izmed njih pa so v domovini preprosto povzročili že toliko zadreg, da ne morejo več imeti kredibilnega položaja v tamkajšnji politiki, in so jih nato prav tako poslali v Bruselj.

Prav takšen primer naj bi bil Peter Mandelson, ki mu je bil leta 2004 dodeljen urad komisarja za trgovino?

> Bil je spin doktor bivšega premiera Tonyja Blaira in mu je pomagal ustvariti imidž stranke New Labour. V času politične kariere v Veliki Britaniji je moral že dvakrat odstopiti iz vladnega kabineta. Najprej zaradi tega, ker je vzel posojilo nekega tukajšnjega milijonarja in si kupil stanovanje, česar ni prijavil davčni upravi, drugič pa zato, ker je pomagal indijskemu milijarderju pridobiti britansko državljanstvo. Obakrat je zanikal kakršno koli napačno ravnanje, vendar je bil prisiljen k odstopu. In če spremljate, kaj se zdaj dogaja pri nas, ko so prišle na dan zlorabe davkoplačevalskega denarja, ki so jih zagrešili naši politiki, boste med imeni spet videli njegovo. Pred leti je uporabil javni denar za opremljanje svojega doma. Mandelson ima očitno težave z denarjem. Vsakič, ko se mu preveč približa, mora odstopiti.

Naslednji komisar s sumljivo preteklostjo je bil Siim Kallas.

> Da, ko je bil predsednik Banke Estonije, je izginilo 10 milijonov dolarjev. Nakazani so bili na švicarski bančni račun podjetja Paradiso SAL, potem pa se je za njimi izgubila vsaka sled. Kallasa so državni tožilci zaradi tega preganjali, vendar je prišla odločitev glavnega državnega tožilca, sicer Kallasovega političnega zaveznika, da je treba primer opustiti. Uradno tako ni bil obsojen. Kallas je zdaj komisar za preprečevanje korupcije ... (smeh). No, vsaj ima izkušnje za svoj položaj.

Vsekakor je najzanimivejši primer Francoza Jacquesa Barrota.

> Pri Barrotu moramo biti nekoliko previdni. Gre za naravnost srhljivo zadevo. Barrot je obsojeni kriminalec. Obsojen je bil na osemmesečno pogojno zaporno kazen zaradi poneverb in kraje dveh milijonov evrov, vendar ga je njegov dobri politični prijatelj, tedaj predsednik Jacques Chirac, pomilostil. To pomeni, da je zdaj tako, kot da se to kaznivo dejanje ni nikoli zgodilo. Sedaj je komisar za pravico, svobodo in varnost. Človek bi se kar smejal. Toda stvar niti ni smešna. Po posvetovanju z odvetniki moje založbe smo ta podatek o Barrotu umaknili iz knjige, ker bi jo lahko prodajali v Franciji in bi nas Barrot lahko tožil. S tem ko ga je Chirac oprostil, je cenzuriral njegovo zgodovino. Gledano z vidika tamkajšnje zakonodaje je zdaj nezakonito pisati o tem delu Barrotove preteklosti. Na svoji spletni strani ''snouts-in-the-trough.com'' imam navedene članke o Barrotovem primeru. Tam sem napisal, da ima ta človek vprašljivo zgodovino, vendar o njej ne smem govoriti, zato navajam nekaj povezav. In to je to, s čimer se evropski parlament nikoli ni ukvarjal. Odstranili so homofobnega kandidata za komisarja, potrdili pa pomiloščenega zločinca in dva osumljenca.

Je vaša knjiga v Bruslju in Strasbourgu povzročila kaj vznemirjenja?

> Ne vem. Bistvo knjige je, da spodbudi državljane EU k dodatnemu razmišljanju, kaj se v teh evropskih institucijah zares dogaja. Veliko ljudi se že zaveda, da je tu nekaj zelo narobe. A ne gre za evroskepticizem, gre za to, da se centri evropske moči vedno bolj oddaljujejo od državljanov EU in je v zvezi s tem treba kaj storiti. Pred nekaj tedni sem se v Rimu sešel z Lechom Waleso, dobitnikom Nobelove nagrade za mir in nekdanjim voditeljem gibanja Solidarnost, ki je zelo pripomoglo k zrušitvi komunizma na Poljskem. Njegova ključna teza je, da so se srednje- in vzhodnoevropske države pred dvajsetimi leti rešile komunizma, zdaj pa počasi korakajo v sistem, ki spet ni tako zelo drugačen. Zato je pomembno iti na evropske volitve. In pomembno je glasovati za tiste kandidate, ki opozarjajo na pomanjkanje demokracije v Bruslju in Strasbourgu ter zagovarjajo transparentnost. To je sporočilo moje knjige.