Cavaliere in debele laži

Facebook: 340 tisoč članov skupine Iščemo 20 milijonov Italijanov, ki ne bodo volili Berlusconija; 147 tisoč članov skupine Obama, oprosti, Berlusconi je bedak; 206 tisoč članov skupine Stavim, da lahko najdem milijon uporabnikov, ki sovražijo Berlusconija ali pa 85 tisoč članov skupine Sram me je, da me v tujini predstavlja Silvio Berlusconi. Tu je še 70 tisoč članov skupine Berlusconi ni moj predsednik vlade, od četrtka, 14. maja, torej v pičlih štirinajstih dneh pa se je Berlusconi zameril še 70 tisočim rojakom, ker ni in ni hotel odgovoriti na deset vprašanj, ki mu jih je v uvodniku časnika Repubblica tistega dne postavil urednik Giuseppe D''Avanzo. Vsa vprašanja zadevajo premierovo osebno poznanstvo z očetom Noemi Letizie, dekleta, ki je pred dnevi praznovalo 18. rojstni dan. Časnik se je pri vprašanjih namenil vztrajati, dokler javnost nanje ne dobi odgovorov. Od tod tudi skupina Berlusconi, odgovori! na Facebooku, od tod toliko v časnikih prelitega črnila, kolikor ga za na videz nepomembno, zasebno zadevo Italija že dolgo ni videla. Vseeno pa gre za vprašanje resnice in laži, iskrenosti in zavajanja, poštenja in klientelizma, časti in zlorabe, celo, kot trdijo številni kritiki predsednika vlade, za morebitna patološka stanja. Noemi Letizia je mladenka, zaradi katere je premierova soproga Veronica Lario tistega jutra, ko je v časopisu zagledala fotografijo svojega moža, ki je večer poprej nenapovedano odletel iz Milana v Casorio v neposredni bližini Neaplja in se v tamkajšnji restavraciji Villa Santa Chiara udeležil dekletovega praznovanja, telefonirala odvetnici in ji naročila, naj se z dopusta nemudoma vrne v Milano, saj se je dokončno odločila za ločitev. Tokrat naj bi ji bilo zaradi druženja z mladoletnicami prav zares dovolj moževega cirkusa, v medijih ga je obtožila neresnosti in obsedenosti z mladimi dekleti, prav tako v medijih ji je soprog kasneje odgovoril, da se je »signora pustila zavesti levici in njenim medijem« ter da bo to nekoč obžalovala. Cavaliere, ki ga po javnomnenjskih raziskavah podpira 75 odstotkov vprašanih, je od te afere pridobil še dve odstotni točki in se zato vede še bolj arogantno kot prej. V ekskluzivnem pogovoru za francosko televizijo France 2 je v solidni francoščini odgovarjal, da ga imajo rojaki radi zato, ker bolj ljubi akcijo kot besedičenje: rešil naj bi bil ukrajinsko-rusko plinsko krizo, ameriškemu predsedniku naj bi bil prvi dal zamisel za reševanje bank ob napovedi svetovne gospodarske krize (Barack Obama naj bi bil zato že naslednji dan dal bankam na razpolago na stotine milijard dolarjev), s Sarkozyjem naj bi bila rešila rusko-gruzijski spor in še in še. V dneh, ko hoče načeti javno razpravo o prepolovitvi števila poslancev v parlamentu, ga levica upravičeno obtožuje plagiatorstva, saj je tak zakon sama predlagala že pred letom dni. A priljubljenosti imperatorja, italijanskega Napoleona, kot ga mediji vse pogosteje imenujejo, očitno ne morejo omajati niti laži, niti brezmejna nečimrnost in samovšečnost, niti očitno spogledovanje s fašizmom, niti zlivanje gnojnice na svojo zakonsko posteljo, niti domnevna vpletenost v mafijske posle in korupcijo. Nič! Napudrani 72-letni Berlusconi bo Italijanom všeč do konca, ker uteleša tisto, kar si želi postati velika večina njegovih rojakov: je bogat, vpliven, odločen, »šaljiv«, mladostnega videza, zaljubljen v lepa (pogosto premlada) dekleta, avtomobile in nogomet.

“Prijateljičino” praznovanje

V nedeljo, 26. aprila, je premier v popoldanskih urah obiskal sloviti milanski pohištveni sejem, nato pa zaradi napovedane nevihte pol ure pred načrtovanim odhodom sedel v helikopter. Ta ga je ponesel do letala na milanskem letališču Malpensa, s katerega naj bi poletel v Neapelj. Čeprav se je kasneje zagovarjal, da je moral v Neapelj »službeno«, na zabavo mlade Noemi pa naj bi ga bil povsem po naključju istega dne povabil njen oče, »stari prijatelj« Benedetto Letizia, je njegovo letalo na pristajalni stezi neapeljskega letališča Capodichino pristalo že uro pred začetkom zabave. Vožnja do omenjene restavracije naj bi trajala le nekaj minut, zato je »očka« ta čas sedel v letalu in čakal, nato pa v policijskem spremstvu v restavracijo vstopil le nekaj minut za slavljenko. Bil je odlične volje, s plastičnim nasmehom in z nasajenimi ter pobarvanimi lasmi se je v družbi najstnikov in njihovih slave željnih staršev nastavljal bliskavicam. Fotograf, ki ga je za to priložnost najel lastnik restavracije, je medijem povedal, da ni nobenega dvoma, da je bil premierov prihod dogovorjen že več dni vnaprej, saj je v soboto, 25. aprila, okrog 15. ure restavracijo obiskala policija in jo podrobno prečesala, poleg tega sta bila za polet vnaprej pripravljena tudi letalo in policijsko spremstvo. Premier je 4. maja časopisu Stampa več kot očitno lagal, saj je dejal, da mu je Benedetto (ta naj bi bil, po Berlusconijevih besedah, nekoč voznik pokojnega Bettina Craxija, a je sin nekdanjega socialističnega premiera Bobo to odločno zanikal) telefoniral zaradi neke politične zadeve v zvezi z volitvami v evropski parlament, ko pa je izvedel, da službeno prihaja v Neapelj, ga je prosil, naj se oglasi na hčerini zabavi, »to bi bilo najlepše darilo, ki ga lahko oče podari svojemu otroku«. Šest tisoč evrov vredno darilo, obesek iz belega zlata in diamantov, kakršen krasi tudi zbirko Sophie Loren, naj bi prav tako dokazovalo, da je bil obisk v premierov rokovnik vpisan že dneve ali tedne poprej. Po napovedi Berlusconijeve žene Veronice, da se bo ločila, ker se njen neuravnovešeni soprog druži z mladoletnicami, zgodbe ni pograbil le rumeni, ampak tudi politični tisk. Vsi časopisi so hoteli zgodbo, v državi skoraj ni bilo novinarja, ki ne bi hotel vedeti, kdo so Noemi Letizia, njeni starši, od kod, od kdaj in kako dobro se poznajo s premierom, in čeprav je ta trdil, da je Noemi videl le trikrat, morda štirikrat, vedno v družbi njenih staršev, ni vedel, da bo prav zgodba osemnajstletnice za dnevnik Corriere del Mezzogiorno, objavljena 28. aprila, odjeknila kot bomba. »Papi (Berlusconi) me je vzgajal, je družinski prijatelj, ki mi je vedno namenjal posebno pozornost. Spominjam se, da mi je nekoč za rojstni dan poklonil diamant, naslednje leto pa ogrlico. Obožujem ga in mu pogosto delam družbo. Včasih, kadar ima kaj prostega časa, me pokliče in se mu pridružim. Cele ure ga poslušam, to od mene pričakuje. Včasih skupaj tudi pojeva. Za ljudstvo naredi marsikaj, je politik številka ena. Vedno ko pridem k njemu, ima polno delovno mizo papirjev. Kritike ga žalostijo, opogumljam ga in mu pravim, da tisti, ki ga ne cenijo, niso sposobni videti dlje od svojega nosu. Nihče si ne more predstavljati, kako rahločuten je Papi Silvio (!). Ko mu je nedavno umrla sestra Maria Antonietta, sem mu bila zelo blizu, ponavljala sem mu, da lahko zaradi smrti brata Yurija v prometni nesreči le jaz razumem njegovo bolečino.« Na vprašanje novinarja Angela Agrippe, kaj si želi v življenju postati, je odgovorila, da bi bila rada televizijska voditeljica ali pa morda kar političarka. »Veste, da je Papi v Milanu ustanovil univerzo? Vedno mi pravi, da je prva stvar študij. Drugo leto se bom na njegovi univerzi vpisala na politične vede. Rada bi kandidirala za poslanko, no, pa saj se bo Papi česa domislil.

Stari znanci

Čeprav ni nič posebnega, da človek Berlusconijevega kova pozna različne ljudi in je naklonjen tudi njihovim otrokom, takšne domačnosti ni pričakoval nihče; mediji so dobesedno ponoreli, novinarji so mu ob vsaki priložnosti postavljali kopico zelo neposrednih vprašanj v zvezi z družino Letizia. Sprva, takoj po »škandalu«, ko mu je verjel še marsikdo, je odgovarjal, da je Noemijinega očeta spoznal že v »socialističnih« časih, a so ga na laž takoj postavili vsi, ki so bili takrat blizu njemu ali Bettinu Craxiju; Gianni de Michelis je denimo zatrdil, da še nikoli ni slišal priimka Letizia, tudi drugi politiki iz tistega časa so kategorično zanikali, da bi po politični liniji poznali koga s tem priimkom. Razžaljeni »očka« je poskusil zanimanje medijev izrabiti tako, da bi bil videti kot žrtev »nizkotnih« in nedopustnih napadov, Repubblica pa je dobila jasen signal, da je to trenutek, ko je treba lažnivca razkrinkati. Deset (neverjetno banalnih) vprašanj, katerih število aludira na deset božjih zapovedi, ki jih Šef večkrat po nemarnem omenja, je bilo štirinajst dni prvovrsten predmet zanimanja javnosti tudi zato, ker se jim je premier vse bolj neuspešno izmikal, hkrati pa so poznavalci vsak dan naleteli na nova dejstva, ki niso dopuščala nobenega dvoma, da v zadevi nekaj hudo smrdi. Bi mar Noemijini starši ali pa katerikoli drugi starši ostarelemu državniku dopustili intimna srečanja s svojo mladoletno hčerjo zaradi svojih interesov? Čeprav tega vprašanja neposredno ni postavil nihče, je vseeno viselo v zraku in nič ni kazalo, da bi se zanimanje za odgovor poleglo, dokler na mizi ne bi bilo vseh kart, ki bi dokazovale, da je bila zgodba prenapihnjena. Užaloščena premierova soproga Veronica Lario je dejala, da je skušala možu pomagati in da je k temu pozivala tudi vse, ki so bili blizu »osebi, ki je v težavah«, a vsa njena prizadevanja in potrpežljivost naj bi bili zaman. Profesor Gianfranco Salvioli, predstojnik oddelka za geriatrijo univerze v Modeni, meni, da bi »bila obsedna vedenja v zvezi s spolnostjo«, ki jih navaja soproga, »lahko psihopatološka motnja z narcisoidnimi osebnostnimi vzgibi«, zaradi česar so se mnogi spraševali, kakšno je pravzaprav zdravje predsednika vlade.
Časnik Repubblica je eden največjih premierovih nasprotnikov in mu je napovedal medijski spopad; zdi se, da je bilo uredništvo, tako kot opozicija, sito njegovega teatrina in je tokrat hotelo za vsako ceno razgaliti skrite podrobnosti iz njegovega življenja. Te dni je najprej objavilo serijo fotografij, ki jih je uspelo posneti fotografinji agencije AP Alessandri Tarantino - fotografije več kot zgovorno pričajo o njegovi skrbi za zunanji videz. V robčku, s katerim naj bi si pred pomembnimi nastopi brisal potne srage s čela, ima skrito s pudrom prepojeno blazinico vate, s katero se kar naprej »lišpa«, da bi bil videti mlajši in bolj zagorel. Obami zagorelost, kot smo slišali, zavida, njemu pa menda delovne obveznosti ne puščajo časa za nastavljanje soncu.
Mediji, ki niso pod njegovim vplivom, so ga te dni spraševali, kdaj bo odgovoril na vprašanja, a bolj bistveno se je zdelo vprašanje, ali bo sploh odgovoril. S 77-odstotno podporo državljanov kljub aferi Mills in aferi z mladimi zvezdami in zvezdicami brez vsakih političnih izkušenj, ki jih je hotel zgolj zaradi mladosti in lepote kandidirati za evroposlanke, mu ni bilo treba odgovarjati nikomur. Niti doma, še manj na tujem.

Črna nedelja

Potem pa je počilo še bolj kot ob izpovedi mlade Noemi: v nedeljo je Repubblica objavila zgodbo, zaradi katere Berlusconi nekaj časa ne bo spal, zgodbo, ki je sama od sebe odgovorila na polovico postavljenih vprašanj, zgodbo, zaradi katere se osupli Italijani upravičeno sprašujejo, ali njihovo vlado vodi bolnik. Časnik si je dolgo prizadeval izslediti Noemijinega nekdanjega fanta, in čeprav se je ta skrival v tovarni, kjer je zaposlen, so ga novinarji naposled našli in prepričali, da je spregovoril. Dvaindvajsetletni Gino Flaminio je pojasnil, da je nekdanje dekle premiera spoznalo oktobra 2008; pred časom mu je Noemi zaupala, da je pozirala za nekaj fotografij za svoj »book«, potem pa ga je poslala znani rimski manekenski agenciji in tam je prišel v roke direktorju Berlusconijeve televizije TG4 Emiliu Fedeju. Ta je bil nekega večera povabljen k šefu na večerjo in na njegovi delovni mizi »pozabil« več fotografij mladih deklet, ki bi rada delala na televiziji. Kake štiri mesece po tem, ko je Noemi fotografije poslala v Rim, je nekega popoldneva okrog šestih zazvonil njen telefon - nobene tajnice, Berlusconi osebno. Šef vlade se ni predstavil, v telefon ji je govoril, da sta ga presunila njen »angelski obraz« in njena »čistost«, ki jo mora za vsako ceno ohraniti. Klici so se nato kar vrstili, Gino, ki sprva ni mogel verjeti, da bi bil na drugi strani res Berlusconi, se je o tem prepričal, ko mu je Noemi pritisnila mobilnik k ušesu. V prvem pogovoru jo je spraševal, koliko je stara, katere stvari so ji všeč, kaj počnejo njeni starši (!), na katero šolo hodi in še marsikaj. V nekem drugem pogovoru je ves raznežen dodal, da je res božansko dekle. Ko je skrivnostnega sogovornika vprašala, kdo sploh je, da ji postavlja takšna vprašanja, je odgovoril: »Če bi ti povedal, mi ne bi verjela.« In potem: »Mar se ne sliši, kdo sem?« Ni nepomembno, da je Gino Noemi sprva zaupal, saj je z Berlusconijem večkrat govorila pred njim in ga mirno klicala Papi. Zdelo pa se mu je neverjetno, da bi jo, glede na to, da je navaden delavec, lahko zadržal, počutil se je kot mesar iz domače četrti, ki bi hotel zadržati Britney Spears. Nato so se začele skrivalnice, vse pogostejši, ne povsem pojasnjeni odhodi v Rim, kamor naj bi vedno potovala s starši ali vsaj z mamo, Anno Palumbo, za katero je Berlusconi te dni trdil, da jo pozna že od nekdaj. Decembra lani se je Gino začel oddaljevati od Noemi, saj so stvari postale nevzdržne, sodu pa je izbilo dno premierovo povabilo, naj v njegovi družbi in v družbi številnih drugih deklet preživi novo leto na njegovem posestvu na Sardiniji. In res je tja z Berlusconijevim zasebnim letalom in z drugimi dekleti odpotovala konec decembra. Gino pravi, da so se morale na Sardiniji dogajati čudne reči, saj se mu ves čas ni oglašala po telefonu, domov pa se je vrnila povsem spremenjena, zdelo se mu je, da pred seboj nima več istega iskrenega dekleta, pač pa lažnivko.
Dejstvo je, da je premier javnosti lagal, in to bi ga, tako Repubblica, v anglosaškem svetu stalo impičmenta. Ker te dni kliče celo vrsto svojih svetovalcev, je marsikdo prepričan, da bo nekomu nakazal lepo vsoto, da bi ta v kratkem prišel na dan z novo zgodbo, ki bi ga oprala vseh sumov. Čeprav bo z vsemi sredstvi zamegljeval resnico, pa bodo Italijani spet sijali od sreče ob julijskem vrhu G8, ko bo cavaliere v porušeno L''Aquilo poleg osmih najmočnejših pripeljal še voditelje držav, ki skupaj predstavljajo 80 odstotkov svetovnega gospodarstva. Vsi so mu obljubili pomoč pri obnovi kulturne dediščine. Berlusconi je eden najstarejših predsednikov vlade v Evropi, tudi Italija se hitro stara in je, žal, vse starejša - demografsko, še bolj pa ideološko. Čeprav smo Slovenci že nekaj let zreli za drugo republiko in so Francozi ob zadnjih predsedniških volitvah razmišljali o šesti, se zdi, da bi ta trenutek novo, četrto republiko še najbolj potrebovali Italijani. Le tistega, ki jih bo vanjo popeljal, še ni na vidiku.