Tosca: No Hassle

Ljubitelji elektronske glasbe se zagotovo še spomnijo druge polovice devetdesetih let, ko sta na sceni kraljevala priljubljena dunajska DJ-a in producenta Richard Dorfmeister in Peter Kruder. Takrat je dvojec utiral pot glasbi, ki je temeljila na precej eklektičnih vplivih. Iz izredno priljubljenega trip-hopa, drum'n'bassa in downtempa mu je uspelo narediti izvrstne zbirke remiksov, med katerimi je še najbolj izstopal epohalni dvojni plošček The K & D Sessions (1998). Sočasno se je vsak od glasbenikov osredotočil na svoje projekte: Richard Dorfmeister je skupaj z DJ-em in producentom Rupertom Huberjem ustanovil takrat še stranski projekt Tosca, Peter Kruder pa se je lotil projekta z imenom Peace Orchestra. In čeprav so številni oboževalci ustvarjalnega dvojca Kruder & Dorfmeister najverjetneje zamerili Richardu Dorfmeistru zavrnitev nadaljnjega sodelovanja s Petrom Kruderjem (še posebej po uspehu ploščka The K & D Sessions), se je Tosca izkazal za konsistentnejši projekt, s katerim je Huberju in Dorfmeistru doslej uspelo izdati pet velikih plošč. Od izida zadnje, precej vokalno usmerjene J.A.C., so minila že štiri leta, na plošči No Hassle pa se ustvarjalca osredotočata na glasbene prvine, ki jih je Dorfmeister uporabljal že med razvpitim sodelovanjem s Petrom Kruderjem: na dolga, zasanjana popotovanja skozi čudovite glasbene pokrajine, ki vključujejo različne ritme, s skupnim imenovalcem, ki bi ga danes lahko preprosto poimenovali downtempo. Prejšnji albumi dueta so se nekoliko bolj osredotočali na vokalno izvedbo, okoli katere je bila stkana nosilna, inštrumentalna podoba,

No Hassle pa je plošček, ki se skoraj popolnoma osredotoča na instrumentalno plat. Na albumu je čutiti veliko elementov, ki spominjajo na njuno zgodnje trip-hop obdobje, hkrati pa se pojavlja precej jazzovskih in eksperimentalnih vplivov, transformiranih v izrazito spokojno razpoloženje. Ravno ta 'razpoloženjska' plat glasbe je dvorezen meč albuma No Hassle: na poslušalca deluje izrazito pomirjujoče, a zaradi pretirano zasanjanih in meditativnih prvin ga odvrne od natančnega poslušanja, to pa povzroči prehitro naveličanost nad slišanim. Kljub temu lahko rečemo, da gre za soliden glasbeni izdelek, ki nas z dvanajstimi komadi popelje na enourno glasbeno doživetje, med katerim pa ne bomo doživeli večjih pretresov. Glasbene kulise ploščka so izrazito ambientalne in so prilagodljive obojim, izurjenim in manj zahtevnim ušesom, kar ga uvrsti med množico tovrstnih glasbenih izdelkov, ki jih današnji konzumenti glasbe brez večjih težav najdejo na spletu. Čeprav je takšen način v devetdesetih letih veljal za progresivnega, je danes zgolj bleda senca nekoč inventivnega sodelovanja, koketiranje z lastno preteklostjo pa pogosto pomeni prve znake ustvarjalne krize.