Kdo zmore več?

Uradnemu programu reševanja gospodarskih razmer se je pridružil še »konkurenčni« program SDS. S sloganom »Slovenija zmore več« SDS vlado obtožuje, da bo državo s prepočasnim delovanjem pahnila v razvojni zaostanek. Toda težava, ki jo ima SDS, je še vedno preteklost. Dejstvo je, da se je Slovenija v mandatu prejšnje vlade naglo zadolžila in sprejela nekatere ukrepe, ki so bili za čas konjunkture popolnoma neprimerni, zaradi česar je danes manevrski prostor hudo zožen. Ni res na primer, kot trdi Janez Janša, da so se zadolžili predvsem zasebniki, na katere vlada ni imela vpliva. Prejšnje finančno ministrstvo je v trenutku visoke gospodarske rasti in vstopa v EU, ko so se krediti tako ali tako pocenili, bankam namenilo ogromno svežega kapitala, namesto da bi zadolževanje zaviralo, kot je bilo načrtovano pred vstopom v evroobmočje. Spomnimo se Darsa, ki je na kredit zgradil toliko avtocest kot še nikoli prej, pa vinjet, ki jih je ministrstvo za promet tik pred volitvami izdalo zgolj na podlagi raziskave javnega mnenja. Pa predrage reforme plač javnih uslužbencev, za katero se je vlada odločila navkljub nasprotovanju urada za makroekonomske analize.
Poceni posojila so bila razlog za tajkunske prevzeme in novo izčrpavanje podjetij. Od gospodarske rasti so imeli dobičke predvsem gradbeniki in finančni sektor, ne pa srednji ali nižji sloj, ki sta ga nato prizadeli še inflacija in davčna reforma, pisana na kožo bogatejših.
Največjim državnim podjetjem nazadnje tudi neverjetna gospodarska rast in davčni odpustki niso pomagali. Nadzorniki, pogosto tisti člani koalicijskih strank, ki niso bili izvoljeni v parlament, in politično preverjeni predsedniki uprav so sprejemali pogubne odločitve. Hit, Luka Koper, Petrol, Intereuropa. Ali pa Dravske elektrarne, ki so zašle v težave, ko je njihovo prejšnje vodstvo, ki je bilo blizu kabinetu bivšega predsednika vlade, namenilo 21 milijonov nezavarovanega kredita mariborski nadškofiji. Janša v alternativnem programu boja proti krizi sedaj predlaga nov val zadolževanja. Ali Slovenija resnično zmore prenesti še več? Še več od tega, že naštetega?

Janševi predlogi

Dokument SDS, v katerem je naštetih 68 ukrepov za izboljšanje gospodarskega in socialnega položaja v Sloveniji, se začne z oceno razmer. V njej je zapisano, da je Slovenija v krizo vstopila »v dobri kondiciji po petletnem obdobju visoke gospodarske rasti kot ena najmanj zadolženih članic EU in z rekordno nizko stopnjo brezposelnosti«. Zaradi neukrepanja nove slovenske vlade pa naj bi se začetno ugoden položaj in optimistične napovedi postavili na glavo. Janševa vlada naj bi z ustrezno in učinkovito gospodarsko politiko dosegla, da je slovenski BDP v obdobju 2004-2008 v povprečju rasel za 3 odstotne točke hitreje, kot je bila povprečna rast v EU. Zaradi neustreznega in prepočasnega odziva Boruta Pahorja se cilj - do leta 2013 dohiteti povprečje razvitosti EU - sedaj Sloveniji izmika.
Čeprav dokument SDS govori o potrebi po razširjenem Partnerstvu za razvoj, je verjetno Pahor ob teh besedah moral čutiti bolečino v hrbtu. Resna, tako rekoč uradna polemika o tem, kdo je poleg svetovnih razmer ravno tako odgovoren za preglobok padec slovenskega BDP, se je začela s prvim Pahorjevim govorom v parlamentu, kjer je novi predsednik vlade dejal, da za nastale težave Janševa vlada ni odgovorna, saj naj bi krizo povzročile okoliščine, na katere »mi« nismo mogli vplivati. To spoznanje naj bi novo koalicijo razbremenilo »neke nevarnosti, da bi se kregali med seboj, kdo je za kaj kriv in kdo ne,« je dejal Pahor.
Kaj torej predlaga SDS? Teorijo in ozadje je v parlamentu razložil Janša. Treba je izhajati iz prednosti, ki jih ima Slovenija pred, denimo, Madžarsko ali baltskimi državami, je poudaril. Ta prednost je, da je Slovenija pravočasno prevzela evro, zaradi česar ima sedaj na razpolago večji manevrski prostor za zadolževanje. »Strateški odgovor«, ki ga predlaga SDS, je hitra in znatna razbremenitev gospodarstva za vsaj dve leti. In sicer tako, da se približno tri četrtine denarja, za katerega se bo Slovenija zadolžila, porabijo za razbremenitev gospodarstva, ker je to mogoče izpeljati najhitreje in z najmanj birokracije. Četrtina pa za nujno povečanje socialnih transferjev, »ker je pač treba solidarnostno pomagati«.
Zaradi tega bi se večine izmed predlaganih 68 ukrepov ljudstvo odkrito razveselilo. Gospodarstveniki bi se razveselili znižanja davčnih stopenj za podjetja, zvišanja olajšav za investicije in razvoj. Vozniki bi bili veseli nižjih trošarin ali pa tisoč evrov subvencije za nakup novega avtomobila. Najrevnejši bi se razveselili tako imenovanih »nakupovalnih socialnih kartic«, ki bi se uporabile kot določen odstotek popusta v trgovinah. Ekologi bi se razveselili zmanjšanja izpustov toplogrednih plinov v zrak, izumitelji bi se razveselili znižanja plačil za patentne pravice, mlade družine 10 tisoč evrov subvencije za nakup stanovanja, davkoplačevalci skrajšanja plačilnih in vračilnih rokov, novih davčnih olajšav, vsi bi se razveselili pospešenega črpanja sredstev EU.
Kljub temu pa naj bi od predlaganih ukrepov največje koristi imele prihodnje generacije. »Če se zadolžujemo, potem sprejmimo ukrepe, s katerimi bomo oživili gospodarstvo, in naj se dela tisto, od česar bodo imele koristi tudi prihodnje generacije,« je poudaril Janša in pri tem omenil, recimo, investicije v razvojne osi. Zadolževanje, kot ga predlagajo v SDS, naj bi bilo smiselno in pravično tudi z vidika medgeneracijske solidarnosti. Predlagajo več vlaganja v raziskovalne programe, v tehnološko-investicijske parke, dodatke k štipendijam ...

Gasparijev odgovor

Škoda le, lahko dodamo, da se Janševa vlada za pospešeno vlaganje v razvojne politike ni odločila v svojem mandatu, ko je bilo na voljo dovolj denarja in ko je bil trenutek za strukturne reforme najprimernejši. Po izračunih ministrstva za razvoj je Slovenija v razvojne politike od leta 2004 do leta 2006 vložila 13,7 odstotka BDP, leta 2007 le še 12,5 odstotka, leta 2008 pa 13,1 odstotka BDP. Investicije v razvoj so se najbolj zmanjšale pri socialnem razvoju, izobraževanju, politiki trga dela in raziskovalni ter tehnološki politiki. Leta 2009 naj bi Slovenija v razvojne politike vložila 16,4 odstotka BDP.
Toda bolj bistveno vprašanje je, ali se Slovenija sploh še lahko zadolžuje - kot predlaga Janša. Minister za razvoj Mitja Gaspari meni, da za to ni več možnosti. Letos naj bi na evropskem trgu najbolje ocenjene države in najbolje ocenjena podjetja prosili za še dodatnih 3000 milijard evrov posojil. »V takem primeru je seveda vprašljivo, ali bo dovolj finančnih sredstev za vse, ki se bodo pojavljali s posameznimi zahtevki, kot je Slovenija,« je v parlamentu dejal Gaspari in ob tem zavrnil možnost, da bi naša država svobodno odločala o intenzivnosti svojega zadolževanja.
Slovenija je svojega »jokerja« enostavno porabila, potrošila v najbolj neprimernem trenutku, ko bi morala varčevati. Trditev SDS, češ da je prejšnja vlada zapustila državo v dobri kondiciji, naj ne bi držala, trdi Gaspari. To dokazuje z mednarodno primerjavo. Nekatere druge države v evroobmočju, ki so imele dvakrat ali trikrat nižjo rast od Slovenije, so, denimo, imele veliko večje presežke v proračunu, celo enkrat ali dvakrat večje od Slovenije. Te države so torej na krizo sedaj bolje pripravljene.
Z davčnimi ukrepi je vlada Janeza Janše v predvolilnem letu 2008 zmanjšala proračunske prihodke za kar 500 milijonov evrov, hkrati so se izdatki povečali za 250 milijonov evrov. V to skupino spadajo, denimo, brezplačni vrtec za drugega otroka, subvencije za dijaško prehrano, odprava davka na plačilno listo, znižanje stopnje davka na davek od dohodka pravnih oseb, oženje davčne osnove, povečanje števila izjem ... Za večino proračunskega primanjkljaja - nekaj več kot 2 odstotni točki - naj bi bili krivi predvolilni ukrepi Janševe vlade, manj kot odstotek primanjkljaja so Slovenijo stali ukrepi Pahorjeve vlade za boj proti krizi, je izračunal Gaspari.
Potem je tukaj, denimo, plačna reforma bivšega ministra za javno upravo Gregorja Viranta, ki bo letos proračun stala dodatnih 200 milijonov evrov. Virant je trdil, da junija 2008, ko so slovesno podpisali kolektivno pogodbo z vsemi sindikati javnega sektorja in si nazdravili s šampanjcem, v Sloveniji »ni bilo ekonomista, ki bi napovedal, da prihaja recesija«. Toda dokumenti Urada za makroekonomske analize in razvoj kažejo, da je bil Umar proti takšni, predragi reformi. Lidija Apohal Vučkovič iz Umarja, ki je sodelovala pri pogajanjih, pravi, da so vlado neprestano opozarjali, da reforma prestopa rob javnofinančne vzdržnosti. Nazadnje vladni urad z reformo ni soglašal, zeleno luč pa je prižgal prav Janša.
Ena izmed največjih in tudi najmanj znanih napak prejšnje vlade pa je bila, da je v obdobju največje konjunkture začela odplačevati domači dolg. In sicer tako, da se je Slovenija z izdajo obveznic zadolžila v tujini, s čimer je na pregret domači trg spustila dodatno milijardo evrov. Zrasli so krediti, pospešila pa je tudi rast vrednosti delnic na borzi. Zadolževanje, ki je bilo zaradi izredno dobrih gospodarskih razmer in vstopa v evroobmočje na zelo visoki ravni, je izračunal Velimir Bole z Ekonomskega inštituta Pravne fakultete, se je s tem povečalo še za 20 odstotkov, hkrati pa je država povečala tudi poroštva, denimo Darsu (za gradnjo avtocest), ki je ta posojila - torej na račun tujega dolga - najemal.

Novo sprenevedanje

V času vlade Janeza Janše sta približno leto dni, do volitev, izhajala brezplačnika, ki sta se skorajda izključno financirala iz oglasov podjetij v državni lasti in ki sta skorajda izključno propagirala stališča SDS. Kot je kasneje tudi s citati dokazal Boris Vezjak, so bili članki v njiju identični, vsaj eden pa je bil prepisan iz Demokracije, tednika v lasti SDS. V prvem predvolilnem soočenju z Borutom Pahorjem je Janša celo navedel stavek iz uvodnika enega izmed brezplačnikov, ki pa so ga bralci dobili šele naslednje jutro. Janša je torej moral besedilo videti že pred objavo. Čeprav je bilo očitno, da se denar podjetij v državni lasti uporablja za širjenje stališč SDS, je bivši predsednik vlade v intervjuju za Mladino to enostavno zanikal. »SDS nima nič s temi brezplačniki in niso naša vzporedna kampanja,« je dejal na kratko.
Morda najočitnejša laž, na kateri smo ujeli bivšega predsednika vlade, je bil plagiat Blairovega govora. Janša je sredi Ljubljane na najslovesnejši dan, ob 15. obletnici razglasitve državnosti, ponovil del govora, ki ga je imel leta 1997 Tony Blair. Morda bi se bivši predsednik vlade še lahko izvlekel z izgovori, češ da mu je govor napisal ta ali oni tekstopisec ali da so se mu odstavki zapisali ob zmešnjavi pripravljalnega gradiva. Toda Janša je, vedoč, da to ni njegovo avtorsko delo, za del plagiata prevzel celo Večerovo nagrado bob leta. Čeprav je bila prevara očitna, je predsednik vlade ponovno zatrdil, da ni prepisoval. Uporabil naj bi bil »stavke in besedne zveze, ki jih državniki ob takšnih in drugačnih priložnostih večkrat uporabijo«.
Omenjena primera sta morda obrobna in simbolična, čeprav razkrivata razsežnosti političnega sprenevedanja. Tretje sprenevedanje, o katerem pišemo, pa ni tako očitno, vendar je za usodo države veliko pomembnejše. Ta mesec je Janša na izredni seji v parlamentu svaril, da bodo posledice »svetovne finančne krize v realnem sektorju vseobsežne«. Slovenija, ki je tesno povezana z delom evropskega gospodarstva, je zaradi »odvisnosti od izvoza na evropske trge, ki se vse bolj krčijo, izpostavljena enakim posledicam kot ostali del razvitega sveta«. Odzivanje vladajoče politike je prepočasno. »Dokler bo brezposelnost drastično rasla, zaposlenost pa padala, vedite, da tonemo v krizo,« je dejal poznavalsko.
Toda prav on je napovedi finančnih strokovnjakov o resnosti gospodarskih razmer zavračal. Se še spomnimo, kaj je trdil konec septembra 2008, ko je Slovenija uradno vstopala v recesijo? Janša je v intervjuju za Mladino dejal, da je velik del posledic finančne krize že saniran. Neposredni vpliv svetovne finančne krize na nas »naj bi bil bistveno manjši, kot so nekateri napovedovali«. Leta 2009 bo gospodarska rast »bistveno višja od evropskega povprečja ... Nobenih resnih znakov ni, ki bi dajali osnovo za govorjenje o recesiji,« je napovedal. Sedaj je plošča spet obrnjena.