Dr. Borut Štrukelj, predstojnik katedre za farmacevtsko biologijo na Fakulteti za farmacijo Univerze v Ljubljani

Prof. dr. Štrukelj je nekdanji dekan Fakultete za farmacijo, zdaj pa vodi katedro za farmacevtsko biologijo. Deluje kot izvedenec v Evropski farmakopeji, v skupini za farmacevtske biomolekule, ter pri evropski Agenciji za evalvacijo zdravil (EMEA). Je tudi svetovalec ministra za zdravje. Je soavtor več svetovnih patentnih prijav in enega patenta na področju transgenih rastlin, na katerem v Sloveniji spada med pionirje. Pred leti je aktivno sodeloval v razpravi o varnosti gensko spremenjenih rastlin, nato pa se je, kot pravi, zaradi nerazumnega odnosa nevladnih organizacij umaknil.

Po izobrazbi ste farmacevt, vendar pa ste bili eden od slovenskih pionirjev na področju razvoja gensko spremenjenih rastlin ...

> Ko sem se ukvarjal s tem področjem, sem deloval na področju rastlinske molekularne biologije in še nisem bil redno zaposlen na Fakulteti za farmacijo. Na Institutu Jožef Stefan sem bil član skupine pod vodstvom prof. dr. Turka, ki je v Sloveniji oral ledino na področju genskega inženiringa. Takrat so bile raziskave usmerjene v delovanje proteaz, to je encimov, ki cepijo druge proteine. V sodelovanju s skupino z ene večjih nizozemskih univerz smo preverjali, ali bi lahko ustavili delovanje prebavnih encimov pri škodljivcih in s tem ustavili njihovo prebavo. Ugotovili smo, da inhibitor proteaz iz morske vetrnice povsem ustavi delovanje encima, ki je v prebavnem traktu koloradskega hrošča. Iz morske vetrnice smo torej vzeli gen in ga vstavili v krompirjevo rastlino. In to tako, da se je ta gen izražal samo v listih. V krompirjevih listih je nastal zaviralec encima, ki ga koloradski hrošč nujno rabi za prebavo proteinov in s tem za rast. Ko ličinka koloradskega hrošča zagrize v tak gensko modificiran krompirjev list, se njena prebava proteinov upočasni in žuželka bistveno počasneje napreduje v rasti oziroma počasi odmre. Tak zaviralec (inhibitor) je za človeka popolnoma neškodljiv, pa tudi sicer se zaviralec ne izrazi v gomoljih. Če bi pa se, bi ga s kuhanjem tako ali tako uničili, torej imamo kar dvakratno pokrito varnost.

Kako se je obnesla tako spremenjena rastlina?

> Dejansko je bila odporna proti koloradskemu hrošču. Koloradski hrošči krompirju škodijo na razvojni stopnji larve. Te larve morajo za preživetje vsako uro dobiti določeno količino proteinov iz krompirjeve rastline. Dobili smo stabilno transgeno rastlino, ki smo jo skupaj z nizozemsko univerzo tudi patentirali, vse stroške so pokrili oni. Ko so patent kasneje prodali, so poravnali vse stroške, ostanek denarja pa je bil namenjen za razvoj mladih raziskovalcev. Na podlagi tega sta dva slovenska raziskovalca na Nizozemskem delala svoj doktorat. Žal smo ugotovili, da je koloradski hrošč hitro, v nekaj generacijah, začel postajati odporen, ker so se v njegovem prebavnem sistemu enostavno aktivirali drugi proteini za isto nalogo. Je pa po mojem mnenju ta genska sprememba še vedno uporabna, saj kljub vsemu upočasni napredovanje rasti škodljivca, s čimer lahko zmanjšamo število generacij.

Kakšna je danes usoda tega krompirja?

> Patent je v lasti podjetja Novartis Seeds, drugih informacij pa nimam.

Pravite, da se zadnjih sedem let niste aktivno vključevali v razpravo o gensko spremenjenih organizmih (GSO). Zakaj?

> Ko sem bil nazadnje na okrogli mizi v Cankarjevem domu, sem ugotovil, da prepričujemo prepričane, neprepričani pa niso pripravljeni poslušati argumentov. Ker je šlo preveč energije v nič, sem se odločil, da se z Umanotero in ostalimi nevladnimi organizacijami, ki ne delujejo na znanstvenih osnovah in ki ne sprejemajo argumentov takih, kot so, ne bom pogovarjal. In to sem na tisti okrogli mizi tudi javno povedal. Ko smo trdili, da so jabolka s pesticidi in voski, ki jih nanje nanašajo za lepši lesk, bistveno bolj škodljiva kot jabolko, ki bi mu vstavili en sam gen, ki bi preprečil gnitje, nas niso poslušali. Tudi mediji nam niso bili naklonjeni.

Se vam zdi, da so znanstveniki na nek način zaspali v boju za interpretacijo koristnosti GSO in da so nevladne organizacije s svojim nasprotovanjem prevladale?

> Se strinjam. Raziskovalci smo velikokrat egocentriki in potrebujemo energijski napoj za neskončne dneve in noči raziskav. Ta pa seveda temelji na uspehih. In če v laboratoriju dosežemo nek uspeh, ki pa ga ni mogoče prenesti v prakso, potem namen ni dosežen. Po drugi strani je tudi res, da je Evropa relativno polna hrane, zato za povečevanje pridelka ni neke nuje. Po tretji strani pa tudi razvoj ni napredoval tako hitro, kot smo pričakovali. Še vedno na primer nimamo rastline, ki bi imela vgrajeno sposobnost asimilacije dušika. Rastlina bi sama uporabljala atmosferski dušik in potreba po nitratnih gnojilih, katerih izdelava je tudi precej energetsko in okoljevarstveno potratna, bi se precej zmanjšala. Prav tako še vedno ni na voljo rastlin, ki bi bile odporne proti suši. Raziskovanja na tem področju niso zamrla, je pa res, da jih ne opravljamo več s takim žarom kot včasih, tudi zaradi precej odklonilnega odnosa potrošnikov.

Znanstveniki naj bi pri zagovarjanju GSO gledali izključno na svoje področje, torej da je hrana za uživanje varna, da ne bo škodovala človeškemu organizmu. Kaj pa okoljski ali pa družbenopolitični vidik, da bi lahko nekaj multinacionalk obvladovalo proizvodnjo hrane?

> Patenti veljajo za določeno obdobje - 20 let. Od patentiranja rastline ali zdravila do sprostitve v okolje oziroma na tržišče poteče približno deset let. Patent potem velja še deset let. Vsako tehnologijo nadzoruje ena družba, dokler jo ščiti patent, pa naj bo to mikroelektronika, zdravila, hrana, karkoli. Ker je hrane v Evropi v izobilju, verjetno tudi ni možno, da bi našo hrano dejansko v celoti obvladovale multinacionalke. Je pa tu še okoljskopolitični pogled. Slovenija je lepa država, v kateri je turizem pomembna gospodarska panoga. Če ta turizem temelji tudi na tem, da imamo biološko prehrano, potem ne vidim potrebe vnosa gensko spremenjenih rastlin (GSR) za vsako ceno.

Kakšno je vaše mnenje o zakonu o soobstoju GSR z drugimi kmetijskimi rastlinami, ki ga je državni zbor sprejel pred kratkim?

> Zakon je v temelju dober. Dobro je, da ga imamo, s tem sledimo smernicam EU in državam, ki imajo to področje regulirano. Zakon ne posega v razvoj in raziskave novih rastlin, ker ne velja za zaprte sisteme. Dobro pa je, da je to z zakonom regulirano, ker zdaj vemo, kje so meje na tem področju. Zelo pomembna je regulativa v smislu poskusnih polj, da Slovenija ne bi postala poskusni prostor za kakšno multinacionalko, ki bi iskala primerno pozicijo znotraj evropskega prostora, kjer vprašanje soobstoja še ne bi bilo urejeno z zakonom. S tega vidika zakon pozdravljam.

Nasprotniki GSO od države zahtevajo uveljavitev varnostnega pridržka na gojenje GSO v Sloveniji. Bi bil znanstveno lahko upravičen?

> Ne. Ne vidim znanstvene osnove za kaj takega in ne vidim nekega dokumenta, ki bi ovrgel stotine razi-skav, ki kažejo na smiselnost uporabe GSO.

Nasprotniki se sklicujejo na raziskave, ki med drugim pravijo, da uživanje gensko spremenjene hrane povzroča neplodnost pri miših ...

> Temu ne verjamem. O relevantnosti neke raziskave se lahko prepričamo tako, da pregledamo baze podatkov, v katerih so originalni znanstveni članki. Ti članki gredo skozi stroge recenzije. Raziskovalci, ki so prišli do takih izsledkov, svojih ugotovitev niso objavili v nobeni od znanstvenih publikacij z recenzirnim sistemom. Papir prenese vse. Koliko »znanstvenikov« je že objavilo, da so klonirali človeka, pa še vedno nimamo dokaza, znanstvenega članka.

Bi rekli, da je gensko spremenjena rastlina ali mikroorganizem, ko enkrat prestane vse faze testiranja in dobi odobritev za dajanje na trg, nedvomno varna?

> Kritičen strokovnjak mora vedno izraziti dvom. Tu gre še vedno lahko za statistično minimalno škodljivost. Pri sto tisoč ljudeh je lahko vse v redu, pri enem pa se lahko pojavijo komplikacije. Vendar pa je treba pogledati primere v naravi. Dva do trije odstotki ljudi so alergični na jagode. Pa smo jih prepovedali? Če bi se dva odstotka alergij pojavila pri gensko spremenjeni rastlini, bi jo takoj vzeli iz prometa. Bistveno bolj smo kritični do nečesa novega. Saj so se pred sto leti tudi izjemno bali elektrike ali pa hitrosti vlaka na Divjem zahodu, pa si sedaj predstavljajte življenje brez elektrike. Ali pa brez jedrske tehnologije! Vsaka nova tehnologija gre običajno v smer rabe, občasno pa se lahko pojavijo tudi zlorabe. Zato previdnost nikoli ni odveč, a mora biti uravnana z evidentnimi znanstvenimi izsledki in ne podprta z naivnimi stereotipi in znanstveno fantastiko. Bi pa rad nekaj poudaril. Če nekdo križa vrtnice, si želi točno določene barve ipd., med seboj križa milijone in milijone genov ter nikakor ne more vedeti, kaj je iz tega nastalo. Pri gensko spremenjenih organizmih pa vzamemo en sam gen iz enega organizma in ga vstavimo v drugega. Zakaj bi s tem naredili nekaj hujšega? Evropska unija je do lanskega leta porabila 232 milijonov evrov za dokazovanje škodljivosti oziroma neškodljivosti GSO, predvsem rastlin, in ni ugotovila večjih nevarnosti.

Kaj pa manjše nevarnosti?

> Primer: bojijo se, da bo koruza, ki ima vgrajen gen za proizvodnjo Bt-toksina, škodila tudi žuželkam, ki so koristne. Seveda bi lahko, vendar pa te žuželke ne napadajo koruze, ne gredo v liste. Če pa bi taka žuželka, ki sicer ne napada koruze, zagrizla vanjo, bi ji to seveda škodovalo. Ampak če to primerjamo z insekticidi, ki jih škropijo celo iz letal in ki niso zmožni nobene selekcije, je Bt-toksin v koruzi zagotovo minimalna nevarnost.

Koliko pa je sploh genskega inženiringa v naši hrani, če odmislimo gensko spremenjene poljščine?

> Veliko. Poglejmo primer sirov. Ne moremo jih izdelati brez sirila. Sirilo je bilo včasih naravno, gre za siriščnik telečjih želodcev. Danes pa se na veliko uporablja rekombinantni kimozin. To je encim, ki povzroča sirjenje mleka. Gre za rekombinantni encim, ki je izoliran iz gensko spremenjenega mikroorganizma. Na Nizozemskem ga uporabljajo v skoraj 100 odstotkih izdelave sira, pri nas je ta delež okrog 70 odstotkov. Pa se seveda v to nihče ne vtakne.

Kateri gensko spremenjeni organizmi proizvajajo ta encim?

> Običajno gre za bakterijo Escherichia coli (E. coli).

Ta bakterija velja za najbolj pogostega človeškega »sužnja« za izdelavo raznih snovi. Zakaj in kolikšen delež ima v proizvodnji rekombinantnih snovi?

> E. coli je varna bakterija, poznamo jo do obisti. No, predvsem je varen sev K12 in vse iz tega seva izpeljane različice, ki jih uporabljamo v vseh laboratorijih po svetu. Uporaba pa je odvisna od področja. Pralni praški vsebujejo rekombinantne lipaze in proteaze, ki omogočajo enak učinek pralnega praška pri nižjih temperaturah pranja. Te snovi izdelujejo izključno v E. coli in izdelujejo jih v tonah. Pri zdravilih je zaradi specifičnih lastnosti na nekaterih področjih neuporabna. Zato je tu delež E. coli le približno 40-odstoten. Sicer pa za proizvajanje rekombinantnih snovi največkrat pridejo v poštev še kvasovke in pa sesalske celice, slednje predvsem pri zdravilih. Vrniva se še h genskemu inženiringu v hrani. Pektinaze, ki jih uporabljamo v proizvodnji sokov, da preprečujejo nastajanje usedline, so običajno prav tako rekombinantnega izvora. Potem imamo lecitin v čokoladi, ki ga proizvajajo iz rekombinantne soje. Za zdaj ga uporabljajo v manjših količinah, ga mešajo z lecitinom »naravnega« izvora, da ne presežejo predpisanih 0,9 odstotka snovi iz gensko spremenjenih organizmov, ker bi morali sicer izdelek označiti. Seveda sta oba lecitina identična! Tudi siri niso označeni, kot da vsebujejo snovi iz GSO, ker je količina rekombinantnega kimozina zelo majhna.

Kako pa je z uporabo gensko spremenjenih rastlin v medicini?

> V rastlinah so bile s pomočjo genskega inženiringa praktično izražene skorajda vse zdravilne učinkovine biološkega izvora, od eritropoetina, insulina do rastnega hormona. Ta trenutek je v uporabi predvsem humani rekombinantni albumin, izražen v rekombinantni rastlini tobaka. To je snov, ki jo v farmacevtski industriji uporabljajo za dodatek zdravilom, kot stabilizator, pa tudi samega po sebi, kot nadomestek krvnim preparatom. Ta rekombinantni albumin nadomesti človeški albumin, ki ga ima vsak v krvi v veliki količini. Ko smo se na Evropski agenciji za zdravila (EMEA) odločali o primernosti in varnosti rekombinantnega albumina, smo zelo hitro ugotovili, da je njegova izdelava mnogo bolj varna. Rekombinantni albumin, izoliran iz rastline, je čist (brez humanih virusov, prionov itd). Če pa uporabljamo tradicionalni postopek, frakcionacijo človeške krvi, pri katerem združimo kri več tisoč darovalcev, pa je lahko le eden od darovalcev okužen z virusom, ki ga nismo zaznali, pa smo okužili celotno kri.

Vsekakor se zdi, da so ljudje zelo skeptični do gensko spremenjenih rastlin, namenjenih za prehrano, ko pa gre za genski inženiring v medicini, pa ta skepsa izgine. Ali gre zgolj za slabšo obveščenost ali za kaj drugega?

> Zagotovo je najpomembnejši razlog nevednost. Ko pride sladkorni bolnik k zdravniku in mu ta predpiše insulin, se seveda sploh ne vpraša, od kod ta insulin izvira. Ves insulin v Evropi je rekombinantnega izvora, proizvajajo ga gensko spremenjene bakterije E. coli ali kvasovke. Samo za medklic - trenutno tržišče obvladujejo štiri multinacionalke. Insulin si vbrizgamo v organizem. Ga ne pojemo, ker bi se razgradil. V tem primeru dobimo rekombinantni protein naravnost v kri, pa se nihče nič ne vpraša, ali bi lahko prišlo do težav zaradi vnosa rekombinantnega produkta iz transgenega organizma! Takih primerov je veliko. Ves eritropoetin je rekombinantnega izvora, narejen v gensko spremenjenih sesalskih celicah. Pa se spet nihče nič ne vpraša, tudi kolesar ne, ko ga uporabi za doping.

Kaj pa genski doping? Kako realen je in kako deluje?

> Vbrizgavanje rekombinantnega proteina v kri ni genski doping. V tem primeru je eritropoetin biološko zdravilo. Pri genskem dopingu pa na primer namesto tega v mišico vbrizgamo virus, opremljen z genom, ki določa proizvodnjo eritropoetina. Ta gen bo s pomočjo virusa - po navadi uporabljamo retroviruse ali adenoviruse in adenoasiociacijske viruse - prišel v mišične celice, ki bodo začele proizvajati eritropoetin. Ta eritropoetin nima v mišicah kaj iskati. Njegova naloga je, da potuje v kostni mozeg in tam poveča število eritrocitov - rdečih krvničk. Vendar pa uporabe genskega dopinga še ne znamo dokazati. Da je v mišici prisoten gen za eritropoetin, bi lahko dokazali tako, da bi po shakespearovsko odvzeli »funt mesa«, vendar pa si ne moremo privoščiti, da bi športnikom izrezali nekaj gramov mišice. Precej prepričan sem, da je genski doping danes že realnost. V kakšni obliki? Tega še ne vemo. Kitajci so na olimpijskih igrah v Pekingu osvojili nenormalno veliko število zlatih kolajn. Je to zgolj zato, ker so bile igre pri njih doma? Dokazov za kaj drugega nimamo. S kolegom prof. dr. Osredkarjem, ki je sicer predsednik slovenske antidopinške komisije, meniva, da je genski doping že prisoten.

Na istem principu kot genski doping deluje tudi gensko zdravljenje. Katere bolezni znamo zdraviti na ta način?

> Raziskave na tem področju so posebej zapletene, varnost pa posebej problematična, saj je treba preveriti veliko število parametrov. Za zdaj je registrirano le eno tako »zdravilo«, in sicer za zdravljenje neoperativnega možganskega tumorja. Možganske celice se ne delijo, vse dobimo ob rojstvu. Tumor pa v glavi raste. Ideja je bila, da bi uporabili predzdravilo, torej učinkovino, ki jo vnesemo v organizem in sama po sebi ne deluje. Če pa to zdravilo encimsko modificiramo, pa se vgradi v DNK-verigo in prepreči gradnjo novih DNK-verig in celica, ki je to zdravilo dobila, se ne bo več delila. To spremembo je mogoče vnesti le v celice, ki se delijo. In ker se rakave celice močno množijo, možganske celice pa ne, to zaustavi rast tumorja in povzroči odmiranje rakavih celic. V eksperimentalni fazi pa je veliko podobnih zdravil. Za zdravljenje nekaterih vrst raka, nekaterih vnetnih procesov ...

V biotehnologiji domišljija več kot očitno ne pozna meja. Kako je mogoče, da še vedno nimamo učinkovitega univerzalnega zdravila proti raku?

> Kar se tiče zdravila proti raku, obstaja že cela kopica bioloških zdravil proti posameznim vrstam raka. Razvoj je v bistvu precej hiter, vendar se dogaja po kosih. Ni pa nekega čudežnega zdravila in ga tudi ne pričakujemo. Rak je skupno ime za več kot sto različnih bolezni. Pričakujemo pa, da bo prišlo do preboja v tem, da bomo odkrili tisto bistveno univerzalno razliko, ki razlikuje rakave od navadnih celic. Verjetno obstaja in množica uglednih celičnih laboratorijev po vsem svetu kompetitivno deluje pri iskanju specifičnih razlik med rakavo in normalno celico.

Kakšno je vaše mnenje o patentiranju živih organizmov? Se vam zdi sporno? Ne nazadnje ta praksa izhaja iz odločitve ameriškega vrhovnega sodišča, ki je naftni družbi Exon dovolilo patentiranje mikroorganizma, ki se hrani z nafto in tako odstranjuje naftne madeže.

> V ZDA, kjer so industrijski lobiji zelo močni, je patentiranje živih organizmov dejansko precej liberalno urejeno, v Evropi pa tovrstne patentne vloge še vedno obravnavajo od primera do primera. Vprašanje, če bi vam v EU kar avtomatično odobrili tak patent. Patentiranje je lahko sporno, sploh v primeru, ko gre za organizem, ki ga najdemo v naravi in ki je minimalno modificiran. Dejansko se večinoma iščejo minimalne spremembe, ki zadostujejo za odobritev patenta. Učinkovine, ki obstaja v naravi, ne moremo patentirati. Lahko patentiramo le njeno uporabo. Če pa jo minimalno spremenimo, kar zna vsak študent drugega letnika fakultete za farmacijo, pa jo dejansko že lahko patentiramo, ker v naravi ne obstaja.

Bi rekli, da množično patentiranje raznih različic molekul in organizmov že zavira razvoj novih zdravil? Neko podjetje lahko s patenti popolnoma prepreči konkurentom, da bi opravljali svoje raziskave.

> Gre za preprečitev, da bi kdo drug izdelal kaj podobnega. Področje farmacije je res že zelo »zapatentirano«. To imenujemo »patentni križkraž«. Že sledenje vsem patentom je težko. Se pa cena evropskega in svetovnega patenta skupaj, kar vam edino zagotavlja zaščito, giblje med 30 in 100 tisoč evrov. Samostojni raziskovalec v našem okolju nima denarja za kaj takega. Najti mora podpornika. Zaradi tega marsikatera slovenska iznajdba ne gre v patentiranje. V Sloveniji veliko novosti objavimo v obliki originalnih znanstvenih člankov, patentiramo pa jih ne, ravno zaradi finančnih omejitev. V bogatejših državah je patentnih prijav bistveno več. Razmerje med Nemčijo in Slovenijo po številu prijavljenih patentov je približno 1 proti 20 glede na število prebivalcev.

Koliko patentov v medicini je dejansko rezultat nekega novega izjemnega odkritja, koliko pa je takih, ko je nekdo enostavno zgolj prehitel vse ostale z izpolnjevanjem papirjev?

> Vsekakor je teh drugih več. Zanimiv je primer izpred 150 let. Mleko pasteriziramo in ne tomsoniziramo samo zato, ker Thomson, ki je postopek odkril, tega ni patentiral. Pač pa ga je patentiral Pasteur. Tako kot v športu. Važno je, kdo je prvi. Veliko stvari se razvija vzporedno. Dekodiranja človeškega genoma sta se hkrati lotila dva, velik konzorcij in manjša družba, na koncu so se, da delo enih ali drugih ne bi šlo v nič, dogovorili o skupni zaščiti svojih rezultatov. Obstaja pa tudi veliko patentov, ki jih podjetja odkupijo od konkurence ali kakih raziskovalcev in jih nato lepo spravijo v predal. Tak primer na področju biotehnologije je razgradnja vode s pomočjo encimov v vodik in kisik, kar bi dalo neke energijske osnove. In ko bi ju v nekem zaprtem sistemu spet združili, bi prišlo do mikroeksplozije in bi spet nastala voda. Nastal bi učinkovit zaprt krog. Ekonomsko je sicer ta sistem še vprašljiv in nedodelan, vendar obstajajo patenti, ki so jih odkupile multinacionalne naftne družbe in jih hranijo po predalih.

Med drugim ste tudi član strokovnega sveta podjetja Gene Planet, ki se ukvarja z izdelavo osebnih genskih »portretov«, ki nam lahko povedo, ali smo bolj dovzetni za kakšno bolezen itd. Se vam zdi smiselno izvedeti za povečano možnost, da se razvije neka bolezen, četudi ni nujno, da se bo bolezen v resnici razvila? Ali ni bolje živeti v nevednosti?

> Naši geni so v bistvu neodprta knjiga, iz katere lahko, če »knjigo odpremo«, izvemo marsikaj. Najprej lahko izvemo, kdo so naši predniki, s katerega področja izhajamo. Pogledamo lahko, ali imamo kakšne posebne talente. Kadar govorimo o genih, vedno govorimo o predispozicijah, torej o možnostih za to, da se bo kaj razvilo, vendar to še zdaleč ne pomeni, da se bo to uresničilo. Če bi Hitler odraščal v drugem okolju, bi človek z istim genotipom verjetno razvil popolnoma drugačen fenotip. Človek je produkt genotipa in fenotipa. Pri genski analizi lahko na primer pogledamo, ali imamo več ali manj možnosti za razvoj rakavih obolenj, za razvoj osteoporoze, Alzheimerjeve bolezni, za razvoj debelosti, itd. Preiskovanke, ki so se odločile za analizo mutacij genov BRCA 1 in 2, ki nakazujejo večjo verjetnost nastanka raka dojke in so bile hkrati kadilke, so se na primer na podlagi rezultatov odločile, da prenehajo kaditi. Menim, da je za tiste, ki imajo dovolj osnovnega znanja o genetiki, da vedo, kaj rezultati pomenijo, dobro, da so seznanjeni s tem, kako lahko nekaj naredijo zase, za svoje zdravje, da zmanjšajo možnost za razvoj neke bolezni. Ali pa, da stimulirajo svoje potenciale. Če bi recimo starši vedeli, da ima njihov otrok predispozicijo nadarjenosti za naravoslovne znanosti, bi verjetno pri vsaki igrači, ki jo bodo kupili, razmislili, ali bo ta igrača spodbujala ta potencial.

Ali pričakujete, da bo naša genska slika v prihodnosti sestavni del naših zdravstvenih kartonov?

> Estonija je prva država v EU, kjer so se odločili, da bodo naredili popolno gensko banko vseh prebivalcev. To so si lahko privoščili, ker gre za majhen narod, prav tako pa so bili deležni mednarodne finančne podpore. Prostovoljno odvzamejo ali kri ali celice. Ko kdo obišče zdravnika zaradi kake druge težave, ga prosijo še za vzorec DNK. Taka genska banka je absolutno velika prednost, saj koristi tako raziskavam bazičnih znanosti pri preiskovanju narodove identitete kot tudi pri aplikativnih raziskavah, povezanih s specifičnimi genskimi bolezenskimi predispozicijami. Poglejmo zanimiv primer: največ samomorov v EU je na Finskem in Madžarskem. Seveda pa obstajajo tudi možnosti zlorabe. Če bi imele zavarovalnice vpogled v te podatke, bi lahko ljudi začele razvrščati v razrede glede na genske predispozicije.