Igre namesto kruha

Janez Janša je pretekli teden zagrozil s kar tremi referendumi. Z referendumom o vinjetah, ker naj bi vlada popustila pritiskom Bruslja na škodo slovenskih voznikov. Z referendumom o jamstvenih shemah, ker naj bi vlada pod določenimi pogoji dovoljevala državno kreditiranje tajkunov. In z referendumom na temo zakona o policiji, zaradi političnega kadrovanja v policiji in domnevne širitve policijskih pooblastil. V torek zvečer je Janša št. I na RTVS napovedoval referendume. V sredo pa je Janša št. II stopil pred novinarje in dejal, da referendumov ne bo. Ker »to niso zakoni, ki bi se ukvarjali s ključnim problemom, ki ga v tem trenutku Slovenija ima, to je gospodarska kriza oziroma negativne posledice krize, še posebno naraščajoča brezposelnost«. Kako, prosim?

Gola taktika

Dejstvo je, da bi že vložitev referendumske pobude imela za državo hude posledice. Tudi slovenska referendumska ureditev pozna namreč le naknadni zakonodajni referendum o celotnem zakonu in ne o posameznih členih, kar pomeni blokado izvajanja zakona, ki se lahko v primeru za pobudnike pozitivnega rezultata razvleče tja do enega leta. SDS je ob tem izvedla tudi javno anketo, s katero je dokazala, da naj bi ljudje njihove predloge podpirali. V praksi - če izpustimo debato o tem, ali so očitki upravičeni ali ne - pa bi to pomenilo, denimo, da se celotna sprememba zakona o jamstveni shemi ne bi izvajala. Če verjamemo predsedniku delodajalskega združenja Borutu Mehu, ki je v državnem svetu prosil, naj zakon čim prej zaživi, saj ga je kot gospodarstvenika strah, če shema ne bo čim hitreje uresničena, potem posledice gotovo ne bi bile rožnate. Konkretno, z referendumom bi npr. SDS blokirala tudi državno pomoč zadrugam ali pa podjetjem, ki kreditov ne morejo kakovostno zavarovati.
Enako velja za referendum o vinjetnem sistemu. V nasprotju s splošnim mnenjem, da so bile vinjete predvolilni bonbonček na račun tujih voznikov in tranzitnega prometa, Janša trdi, da se je ob uvedbi vinjet uskladil z EU. »Jaz osebno sem se uskladil s predsednikom komisije in komisarjem. Nič niso imeli proti temu sistemu, pod pogojem, da je začasen, do uvedbe elektronskega cestninjenja.« Trdi, da Slovenija oktobra lani ni odgovorila na vprašanje Evropske komisije, do kdaj naj bi ta začasnost trajala. Potem pa je prišlo še do zamenjave komisarja, na mesto Jacquesa Barrota, ki je dal obljubo, je prišel Italijan Antonio Tajani, ki, kot pravi Janša, »zdaj enostavno servisira te pritiske tranzitnih voznikov«.
To vprašanje smo postavili podpredsedniku Evropske komisije Barrotu, ki pa nam je prek tiskovne službe povedal malce drugačno zgodbo. Sporočil je, da pri uvajanju vinjetnega sistema v Sloveniji res ni videl težav - »če bi se seveda upošteval princip nediskriminatornosti. Šele ko so bile znane podrobnosti slovenskega načrta in sporočene Evropski komisiji, je postalo očitno, da je spoštovanje Pogodbe o Evropski uniji vprašljivo«. Bilo bi torej zelo verjetno, da bi uspešen referendum na temo vinjet, kot je poudaril tudi prometni minister Patrick Vlačič, državo drago stal. Drži, da pravne prakse še ni, vendar pred evropskim sodiščem že obstaja primer, ko je bila država obsojena zgolj zaradi suma diskriminacije. Evropski komisiji torej diskriminacije niti ni treba natančno dokazovati z učinki v praksi. Gre za zadevo O'Flynn, kjer je evropsko sodišče zahtevalo le dokaz, da sistem verjetneje vodi v diskriminacijo tujih državljanov.
Seveda pa za ugotovitev, da so cene vinjet nastavljene na račun tujcev ali turistov, ni treba biti evropski komisar. Po sedaj veljavnem sistemu mora tujec za sezonsko, enkratno uporabo slovenskih cest plačati polletno vinjeto, domači državljani, ki kupijo polletno vinjeto, pa dejansko ceste uporabljajo večkrat. Tudi Janša se je tega moral zavedati in verjetnost, da je že od vsega začetka z referendumskimi pobudami mislil resno, je majhna. Bolj verjetno je, da je šlo za blef. Za politično igro, v kateri je hotel bivši predsednik dokazati: v primeru vinjet, da nova vlada popušča pred Brusljem, v primeru jamstvene sheme, da podpira tajkune, in v primeru policijskega zakona, da gre v širitev policijskih pristojnosti in politično kadrovanje. Tako je mogoče enostavno skleniti, da je šlo v teh primerih za šov.

Napad na ustavo

Na zadnjem kongresu SDS je Janša napovedal, da bo druga slovenska republika prišla z vladavino »ljudske volje«. Kot je postalo jasno ta teden, bo opozicija poskušala program uresničiti dobesedno. S takšno poplavo referendumskih idej, kot smo ji bili priča, bo Slovenija v mandatu Pahorjeve vlade vzor tudi Švici. SDS z idejo druge republike, z zahtevo, naj ljudstvo prevzame oblast, misli resno. Sredstvo za dosego vladavine »ljudske volje« postaja referendum, a ovira ni samo vladajoča pozicija, temveč celo obstoječi sistem ravnovesij z ustavnim sodiščem na čelu, ki je sedaj ravno tako na udaru, pa čeprav je ljudska iniciativa v Sloveniji urejena zelo liberalno.
Še pred omenjenimi tremi referendumskimi idejami je SDS poskušala z referendumom o t. i. odvetniških tarifah. Z njim pa je mislila resno, vendar se je zapletlo pri ustavnosti. Kot je znano, ustavno sodišče referenduma o odvetniških tarifah ni dopustilo; večina sodnikov se je namreč strinjala s parlamentom, da bi z morebitno zavrnitvijo zakona v državi nastale nepopravljive posledice. Toda Vinko Gorenak, poslanec SDS in podpredsednik parlamentarnega odbora za notranjo politiko, javno upravo in pravosodje, je v nastopu na RTV Slovenija komentiral, da se je pri tej odločitvi večina petih ustavnih sodnikov proti štirim »postavila nad ustavo, postavila se je v določeni meri nad parlament, zlasti pa se je postavila nad ljudstvo«.
Po njegovem ima ljudstvo pravico do referenduma v vsakem primeru. »Ustavno sodišče je klonilo, klonila je tesna večina ustavnega sodišča pod pritiski odvetniškega lobija, pod pritiski kapitala.« Dodal je še, da je očitno mogoče s strani določene večine ustavnih sodnikov pričakovati vse. »Seveda so to vprašanja, ki begajo, ki vnašajo nemir, in sprašujem se, do kdaj bodo slovenski ljudje, naši državljani, take odločitve sploh še mirno prenašali,« je dejal. Čeprav je Gorenak očitno v tistem trenutku izgubil občutek za politično kulturo, pa je dejstvo, da je sodišče referendum prepovedalo zaradi nekega drugega člena in ne tistega, ki je zmotil SDS.
Ustavno sodišče je v zadnjih, že skoraj dvajsetih letih o prepovedi referenduma zaradi morebitnih protiustavnih posledic odločalo le trikrat. Toda z novim programom SDS utegne to postati stalna praksa. V pritrdilnem ločenem mnenju je o tem pisal ustavni sodnik Ciril Ribičič. Priznal je, da je bilo ustavno sodišče pri odločanju v težkem položaju zaradi »sistemskih pomanjkljivosti« pri ureditvi referenduma. »Mislim na ureditev, ko Ustava zelo široko priznava pravico do referenduma, Ustavno sodišče pa je postavljeno v položaj, ko mora arbitrirati, ali bo v konkretnem primeru prišlo do protiustavnih posledic«. V ustavni demokraciji po njegovem načeloma ne more biti sporno, da ni mogoče referendumsko odločanje, ki bi vodilo do protiustavnih posledic, a bi sam želel bolj sistemsko ureditev, ki bo enakomerneje porazdelila odgovornost za preprečevanje protiustavnih referendumov med ustavodajalca, zakonodajalca in ustavno sodišče. Zato, da te nehvaležne vloge ne bo več v celoti prenašala na ustavno sodišče.
Ustavni pravnik Igor Kaučič se z Ribičičem strinja - sam se že več kot 15 let zavzema za takšno spremembo ustave, kot obstaja v večini primerljivih držav, kjer bi določili, o katerih zakonih ali področjih referendum ni dopusten. V ta sklop, meni Kaučič, bi gotovo sodili finančno področje, zakoni, ki se sprejemajo po nujnem postopku in mednarodne pogodbe. »V desetih letih smo že nekajkrat poskušali spremeniti ustavo v tej smeri in vedno je opozicija nasprotovala spremembam. Iz zelo jasnega razloga, ker se temu ne more odreči. To je tisti as v rokavu, ki vedno pride prav,« ugotavlja.

Ideološki vakuum

Kaj se je zgodilo, da je politični prostor nenadoma zasedel Janša? Kako to, da nenadoma njegove ideje, v resnici pogosto na opisani način prazne, zasedajo osrednje mesto? Šolski minister Igor Lukšič ponavlja, da se je vladajoča SD nekako utopila v vladi »in nima velike zgodbe, s katero bi prepričevala ljudi, da je to njeno poslanstvo, da vidi Slovenijo kot neko večjo zgodbo, kot del sveta, ne pa samo kot tehnično vodenje vlade«. Neuslišanega ideologa SD in njenega bivšega podpredsednika je zadnji, 7. kongres stranke resda odrinil na rob. Toda danes se tako ali tako nihče več ne spominja tega dogodka - vsi pa vedo za glavno sporočilo s kongresa njegovega političnega tekmeca Janeza Janše, na katerem je ta lansiral idejo druge republike, utemeljene na ljudski volji.
Na mestu največje in vladajoče politične grupacije v državi zeva ideološka praznina, značilna sta nedelovanje, pasivnost - približno tako Lukšič, po srcu še vedno politični filozof, razume osrednji »Pahorjev« problem. Dejstvo je pač, da mora politika ponuditi tudi šov. Ljudi mora gnati naprej, jih motivirati, jim slikati vizijo, pogosto razlaga Lukšič. Ideološko praznino na oblasti naj bi sedaj uspešno izkoriščal Janša, Pahor pa prevzema vlogo tehničnega predsednika vlade. Odsotnost odločnosti in vodenja, je Janša napisal v zadnjem javnem pismu Pahorju, naj bi celo poglabljala gospodarsko krizo: »Ostre kritike, ki jih na vlado naslavljajo zbornice, ter splošno nezaupanje v vlado, ki ga glede reševanja krize izpričujejo državljani, kažejo, da je kriza tudi kriza zaupanja - zaupanja v pravilnost smeri, odločnost in sposobnost vodenja.«
Znani rek pravi, da mora vladar, še posebej v času krize, ljudstvu ponuditi kruha in iger. Levica, ki je ljudstvu doslej ponudila kruh, pa je v Sloveniji vedno kapitulirala na področju iger. Eden izmed pogosto pozabljenih razlogov za kolaps vladavine LDS je tudi konec velikih zgodb, ki jih stranka ni znala nadomestiti. Po vključitvi v EU in NATO je že stranki pod vodstvom Janeza Drnovška začelo zmanjkovati idej, kar je bil verjetno tudi razlog za kroge pogovorov o prihodnosti Slovenije. Tedaj se je tudi rodila debata o krizi levice, naslednje vlade Antona Ropa pa se je oprijel pridevnik »tehnična«.
To sedaj grozi tudi Pahorju. Kot so nedavno izpostavili mnogi, denimo publicistka Spomenka Hribar ali hrvaški politični filozof Žarko Puhovski, se same od sebe po koncu velikih projektov, še posebej pa v času težjih gospodarskih razmer, ponujajo najbolj skrajne ideologije in razno drugo kovanje nevidnih notranjih ali zunanjih sovražnikov, proti katerim je moč združiti narodovo telo. Zato je pred vladajočo koalicijo tudi velik ideološki izziv, kako na politično prizorišče vrniti takšno zgodbo. Reševanje krize namreč ne more biti glavna, združevalna politika vlade ali tema, okrog katere bi nastal nacionalni konsenz.
Tisto, kar je na področju »državotvornosti« Pahorjevi vladi doslej koristilo, je bilo zaostrovanje odnosov s Hrvaško. Vendar leva vlada na tem terenu ne more tekmovati z najbolj skrajnimi političnimi silami. Pahorju tako ostane še ideologija »konsenzualizma«. Če ne bi ta teden Janša prevzel tudi te vloge, ko je svojemu tekmecu (vzporedno z referendumskimi poleni) ponudil roko sprave skozi »Partnerstvo za razvoj 2 + 10«.