4. 6. 2009 | Mladina 22
Denar sveta grobar
Zakaj mislimo, da je Zahod ta, ki kreditira in financira tretji svet - in zakaj je v resnici ravno obratno
Simulacija krasnega novega sveta na Costa del Sol je ostala prazna
© ALLEGRO FILM
Predstavljajte si pravljico, bajeslovno deželo za sedmim morjem in deveto goro, popolno utopijo - tako izgledajo novi stanovanjski kompleksi, ki so nastali na nekoč puščobni, neobljudeni, tako rekoč puščavski Costi del Sol. Vse cveti. Idila, kakršne zlepa ne najdete. Vse je zeleno, vse je urejeno, vse je čisto, vse je varno, vse je perfektno - razgledniško perfektno. Španski investitorji so v tej regiji ustvarili nova mesta, v katera naj bi se preselili in za stalno naselili predvsem upokojenci - ni boljšega! Idealno! Evropska Florida! Narediti so skušali največji evropski resort. In da ne bo kakega nesporazuma: tudi izgleda tako. Kot serija oaz sredi pustinje. Kot Disneyland, v katerem lahko živiš. Problem je le v tem, da tu nihče ne živi. Vse tiste hiške so prazne, vse tiste ulice so prazne, vse tiste zelenice so prazne, vsi tisti parki so prazni - nikjer ni žive duše. In to dobesedno. Vsa ta čudežna mesta izgledajo somračno: kot da bi kdo ugrabil vse prebivalce, kot da bi vse pobil kak apokaliptični virus, kot da je konec sveta. Ali bolje rečeno - antikonec sveta: vsi ljudje so izginili, vse nepremičnine pa so ostale nedotaknjene. Evakuacija? Vaja? Nič-nas-ne-sme-presenetiti? Kam so izginili vsi ti ljudje?
Ne, niso izginili, ampak sploh nikoli niso prišli. Vsa ta umetna mesta - ta simulacija krasnega novega sveta, ta investicija stoletja, ta velika priložnost, ta nepremičninski bum - so bila le bubble. Le mehurček, le balon. Nepremičninski balon. Tak, kakršen je Ameriko najprej poslal v finančno krizo in potem v gospodarsko krizo. In potem v recesijo. In svet, ki Ameriko imitira v dobrem in zlu, je sledil. Tudi Španijo - špansko državno blagajno, španske davkoplačevalce - je ta špekulacija drago stala. Specifično: španska centralna banka je morala prodati večji del svojih zlatih rezerv, španski javni dolg pa je zrasel na 106 % BDP-ja. Plus: brezposelnost se je povečala. Profite, kolikor jih je bilo, so privatizirali, izgubo, ki je bila orjaška, pa so socializirali - podružbili. In seveda, polovico španskih nepremičninskih agencij so zaprli. Najboljša metafora ekstremne podivjanosti sodobnega kapitalizma pa so čudovito zelena in brezhibno urejena state-of-the-art igrišča za golf, ki se raztezajo med temi novimi stanovanjskimi kompleksi in ki jih stalno zalivajo, pa čeprav ni tam nikogar, ki bi igral golf. Niti enega samega golfista. Kar je popolni, groteskni absurd: vode tam kronično primanjkuje, toda kljub temu namakajo igrišča za golf, na katerih ni nikogar.
To je eden izmed mnogih absurdov sodobnega finančnega trga, ki jih popisuje dokumentarec Let's Make Money, ali po naše - Denar sveta grobar. Ta lucidni, profetski dokumentarec, remiks reportaže, eseja, turneje in obdukcije, ki je zdaj izšel tudi pri nas in ki ga je tik pred lanskim zlomom borze posnel Ervin Wagenhofer, avtor nič manj udarnega dokumentarca Mi hranimo svet (We Feed the World), zelo plastično pokaže, kako v resnici nastaja denar, ali bolje rečeno - kako je denar postal sveta grobar. Saj res, kaj se dogaja z našim denarjem, ko je v banki? Nekaj je gotovo: v banki ga ni, ampak se klati okrog, po svetu, kjer se trudi, da ne bi mlatil prazne slame, ampak dela vse, da bi mlatil denar. Denar mlati denar. Mlatimo denar! Let's Make Money! Ergo: naš denar ni v banki, ampak nekje - na prostem trgu, heh, na kakem emerging marketu, kot se reče - dela denar.
Okej, pa pojdimo na en tak emerging market. Singapur: tu v limuzini srečamo gospoda Mobiusa, zahodnjaškega kšeftarja, ki pravi, da mu pravijo »investicijski guru«. Sam se ima za »kralja novih trgov«. In zakaj je parkiran v Singapurju? Iz preprostega razloga: Singapur hoče postati svetovni finančni center, zato skuša vlada pritegniti tuje investitorje. In ker skuša pritegniti tuje investitorje, tujih investitorjev in tujih podjetij ne obdavčuje. Ali pa jih obdavčuje po zelo nizki, tako rekoč simbolični stopnji. Kar seveda pomeni, da Singapur tuje investitorje v nekem smislu subvencionira. In kaj konkretno počne gospod Mobius? Točno: na tem novem trgu vrti 15 milijard dolarjev, ali natančneje - tu vrti in plemeniti zahodne sklade. Kakšne? Raznorazne, saj veste, investicijske - tudi pokojninske. Dobički teh skladov, ki so rezultat davčnih olajšav oz. subvencij singapurske vlade, se potem stekajo na Zahod, kjer se pretapljajo v pokojnine zahodnjakov. Ergo: Tretji svet plačuje pokojnine zahodnjakov. Paradoks, ne.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.