Metalycée: It is not

Premislek o glasbi iz avstrijske prestolnice bi pri povprečnem poslušalcu v spomin najbrž najprej priklical Dunajski deški pevski zbor, Dunajske filharmonike ali Beethovna. Sledilci popularnejših sodobnih muzik pa bi bržkone znali našteti nekaj kreativcev, ki so dunajske podtalne zvoke postavili na svetovni glasbeni zemljevid. V drugi polovici devetdesetih let je tamkajšnja estetika skozi downtempo Petra Kruderja in Richarda Dorfmeistra ter deloma tudi skupine Sofa Surfers za kratek čas pokukala celo v mainstream, pri poslušalcih, dovzetnih za tiste bolj obrobne muzike, pa so se dobro zapisali dunajski elektroakustiki. Fennesz, Radian, Thilges 3, Trapist, Autistic Daughters, Peter Rehberg so - med drugim vsled številnih uspelih koncertov - močno spoštovana imena tudi na tej strani Alp. Enega zadnjih nastopov iz tega okolja smo pri nas doživeli na lanski ediciji tabora Sajeta, ko je tam ponovno nastopila zasedba Metalycée z nekakšnim logičnim nadaljevanjem prepoznavnih dunajskih pol živih, pol programiranih zvočnih estetik. Na novem albumu te zasedbe It is not najdemo tipike prav vseh prej omenjenih ustvarjalcev, ki so tu povezane v samosvojo govorico, s katero se - po novem - peterica odmakne od metalsko-elektronskega prvenca iz leta 2004, ki ga je takrat povil še dvojec Armin Steiner in Nik Hummer (oba Thilges 3). Pred dvema letoma so se jima pridružili bobnar Bernhard Breuer, basist Matija Schellander in pevka Melita Jurišič, dodaten vokal pa je prispevala jazzovsko-kabarejska minimalistka Maja Osojnik.

Glasba sicer ostaja predirljiva, a tokrat v bolj odrasli ali pa zreli formi. Metalske rife zamenjajo domišljeni (kraut)rockovski posegi, poudarjena je temačna dubovska podstat glasbe, elektronska atmosferika pa se v trdno, osredotočeno tkivo zažira še bolj subtilno. Poglavje zase je izvrstna, teatralno strašljiva - na recentnega Scotta Walkerja spominjajoča - morbidna interpretacija Jurišičeve, ki Metalycée postavi nad danes že nekoliko zvočno utrujene dunajske downtempo vsebine. A te pomembne zapuščine zasedba nikakor ne pozabi, temveč jo spretno nadgradi v svež, pogosto izzivalen, včasih bizaren spoj akustike in digitalnega procesiranja. Poslušalec na eni strani najde oporo v prepoznavnih elementih, na drugi pa ga preseneti odprtost do mnogoterih vplivov, ki jih peterica tu uspešno poveže v devet razgibanih skladb. Na prvencu je dinamika temeljila na menjavanju trdozvočnih udarnih in mehkobnih elektronskih kosov, z albumom It is not pa se ta dinamika seli v samo strukturo skrbno izoblikovanih skladb, kar ponudi precej bolj koherentno in hkrati zahtevnejše poslušanje. Eni glavnih adutov zasedbe so tudi koncerti in priložnost za ugotavljanje, kako se v tem kontekstu obnesejo nove skladbe, se ponuja že 18. junija, ko Metalycée nastopi v Menzi pri koritu.