Grizzly Bear: Veckatimest

Vihar, kakršen je natančno pred pol leta skupino Animal Collective in njen album Merrywather Post Pavilion odpihnil iz relativne anonimnosti v sam vrh sodobne popularnoglasbene produkcije, se ponavlja s še enim kvartetom, ki svoje ustvarjalne zamisli snuje v glasbeno najbolj vetrovnem delu Velikega jabolka - Brooklynu. Skupini Grizzly Bear in Animal Collective imata veliko skupnega, na primer evidentno obsedenost z artikuliranim večglasnim petjem in ljubezen do zapuščine velikega Briana Wilsona. Projekt vokalista in multiinstrumentalista Eda Drosta je zaživel že leta 2003, ko je ob pomoči bobnarja in tolkalca Christopherja Beara posnel štirinajst pesmi pod imenom Grizzly Bear ter jih naslednje leto izdal na ploščku Horn of Plenty. V tistem času se je oblikovalo sedanje jedro benda, ko sta se skupini pridružila še Daniel Rossen in Chris Taylor. Vsekakor lahko zatrdimo, da je prva resna izdaja kvarteta album Yellow House (2006), s katerim se je predstavil širši javnosti.

Melanholično, umirjeno razpoloženje, ki je temeljilo na angloameriški folk tradiciji, americani in kantavtorstvu iz sedemdesetih let prejšnjega stoletja, je bilo prepleteno z nadvse zanimivim, eksperimentalnim petjem in uporabo različnih elektroakustičnih instrumentov. Album je imel velik uspeh, to pa je skupini zagotovilo številne nastope v ZDA in tujini, med katerimi so posebej izstopali lanski nastopi s Paulom Simonom in skupino Radiohead; Jonny Greenwood se je na torontskem nastopu izjasnil kot velik oboževalec benda Grizzly Bear, kar je najverjetneje botrovalo nadaljnjemu uspehu tega benda in velikemu pričakovanju novega albuma. Posledica Greenwoodove izjave je najbrž tudi to, da je Veckatimest 'pricurljal' na splet kakšen mesec pred uradnim izidom. Za Veckatimest bi lahko rekli, da je akustična različica albuma Merryweather Post Pavilion, saj že prvo poslušanje zbuja misel na takšne vzporednice. Album je bil posnet na Cape Codu v Massachusettsu, poimenovan pa je po majhnem, neposeljenem otočku, kar je razvidno iz njegovega splošnega, precej naturalističnega razpoloženja. Drugače od albuma Yellow House je Veckatimest močno podkrepljen z različnimi atmosferičnimi vložki in harmonijami, nadgrajenimi z diskretnimi orkestracijami ter večglasnim petjem, kar je še posebej razvidno v komadu Two Weeks. V dobrih petdesetih minutah in dvanajstih skladbah smo priča neizogibnemu retroobčutku, ki pred nas pripelje prizore že zdavnaj pozabljenega, čudovitega in barvitega poletja z močnim prizvokom Wilsonove ustvarjalnosti iz obdobja albuma Pet Sounds. K temu prispeva še rdeča nit albuma, ki je močno poudarjena s pomanjkanjem pavz med skladbami. Veckatimest bo zagotovo plošča letošnjega poletja, ne samo za mlajše, ampak tudi za starejše generacije poslušalcev.