To ni to!

Ko so Socialni demokrati Gregorju Golobiču pred parlamentarnimi volitvami očitali, češ da jim jemlje glasove in »objektivno dela za Janšo«, jim je pojasnil, »da obstaja skupina volivcev, ki ne kupijo tega - ali Pahor ali Janša. Ne marajo Janše in jih ne navdušuje Pahor. Ti volivci pa so lahko odločilni«. Zamenjava Janeza Janše je sicer nujen pogoj, da v Sloveniji doživimo spremembe, ni pa to zadosten pogoj, je dejal. »Zdi pa se nam pomembno obdržati margino volivcev, ki so bolj zahtevni, ki vedo, da zamenjava enega obraza z drugim ni dovolj,« je tedaj razlagal Golobič bistvo nove politike. In res, ti volivci so bili odločilni. In videti je bilo, kot da je dozorel čas za korenite družbene spremembe.
In kako je danes? Morda še verjamemo Borutu Pahorju, ki meni, da se v slovenski politiki ne dogaja nič dramatičnega. Da se tudi drugod v Evropi zaradi krize volivci obračajo proti svojim vladam. Po drugi interpretaciji pa se proti slovenski vladi obrača najbolj kritični del javnosti, Golobičeva »margina zahtevnih volivcev«, katerih glasovi so bili na državnozborskih volitvah odločilni za koalicijsko zmago, ki so si tudi želeli resničnih sprememb in ne le zamenjave obrazov. V tem primeru je rahel premik v javnem mnenju resda nepomemben za statistiko. A pomeni veliko razočaranje nad politiko.

Razočarani

Občutek, da koalicija včasih deluje kot razglašen orkester, je morda res izraz nove demokracije. Toda koalicija v določenih trenutkih ni razpadla le na različna mnenja, ampak so se celo stranke od znotraj razcepile na posamezne interesne frakcije. In to tako globoko, da je razvojni minister Mitja Gaspari v parlamentu javno svaril, da na področju energetike in prometa državna politika ne upošteva resolucij in strategij, »ampak da praviloma delujejo lobiji. Vsa zadnja leta in tudi zdaj. In bomo zapravili ogromne denarje za posamezne velike investicije, ki niso nujno razvojne, čeprav delujejo razvojno, in zraven tega bomo imeli okoljske probleme, ki jih ne bomo znali rešiti, in bomo zaradi tega plačali penale v okviru raznih politik, ki jih ima EU«.
Sociolog Jože Vogrinc s Filozofske fakultete tako sklepa, da so ideološke razlike med koalicijo in opozicijo, med blokom Boruta Pahorja in blokom Janeza Janše, zgolj na videz zelo velike. »Velike so zato, da oba z njimi pravzaprav prikrijeta in uspešno monopolizirata javni prostor, da se v njem ne more nič prelomnega zgoditi.« Zanj oba politična razreda nista predstavnika dveh različnih družbenih sil, »ampak zgolj dve frakciji enega in istega političnega razreda, ki se oblikuje kot tisti, ki nadzoruje gospodarstvo, državni aparat, medtem ko ostali del družbe igra pasivno vlogo. Včasih se vpokliče še koga tretjega, a bolj kot izgovor, da se lahko ta igra še naprej igra«.
Takšno stališče je seveda izraz globokega razočaranja. Vogrinc je, kot še mnogi drugi, razočaran. Razočaran je nad vladajočo politiko, nad zadnjim letom koalicije levih strank. Njegov argument o odtujenosti slovenskih političnih elit od ljudi je podoben tistemu, ki smo ga slišali v trenutku, ko se je vase sesula velika LDS. Priznava, da je ob nastanku stranke Zares obstajal trenutek, ko je bilo pripravljeno v politiko vstopiti mnogo ljudi, ki niso bili profesionalci. In kaj se je zgodilo? Čim je gibanje postalo stranka, je morala iti skozi mlin etablirane politike. Zato so po logiki stvari prevladali profesionalni, strankarski politiki in njihove metode dela. »Sicer nehote, ker postanejo tiste vsebine, ki so sestavine nove politike, ponudba ene parlamentarne stranke,« meni Vogrinc.
Danes, po enem letu, od kar je prišlo do tako imenovanega dogovora na levici, ko so se tri stranke pod vodstvom Boruta Pahorja, Gregorja Golobiča in Katarine Kresal združile v neformalno koalicijo, ostaja bistveno vprašanje še naprej neodgovorjeno: ali je slovenska levica zgolj reakcija na Janšo, ali lahko ponudi še kaj več kot zgolj »ne-Janšo«? Znano je namreč, da je Pahorja v orbito popularnosti izstrelilo predvsem nezadovoljstvo z delovanjem prejšnje vlade. Tudi Pahor sam je ponavljal, da Socialni demokrati za nepredstavljiv dvig priljubljenosti sami niso storili ničesar. Sedaj pa se v kontekstu Golobičeve »laži«, napetosti med enim in drugim ministrom, bojev za energetske ali bančne vrtičke zdi, da koalicija ne premore skupnega programa, ampak da je koalicija iz stiske.
Lev Kreft bi za začetek pričakoval vsaj več pragmatične odločnosti. »Odločnost so pokazale zgolj nekatere ministrice, Jelušičeva ali Kresalova, sama vlada pa tega ni naredila, kar ji za začetek škodi,« trdi. Po njegovem bi morala vlada v prvem letu izpeljati nekaj najnujnejših, nepopularnih reform. Ne samo rešiti problem izbrisanih, spremeniti zakon o RTV, ampak izpeljati tudi reformo pokojninskega sistema in davčno reformo. Če se bo vlada konfliktom še naprej izogibala in že prvo leto ne bo potegnila nekaterih bolj odločnih potez, se bo izpela v neodločnost in sivino, trdi.

Modni socializem

Kljub temu ne bi smeli pozabiti, kar opozarja filozof Mladen Dolar. In sicer, da je sprememba že tukaj, pred nami, le da je na prvi pogled ne vidimo. Daje primer iz ZDA: »Ne glede na to, kar bo Obama naredil, je že samo dejstvo, da so ga izvolili, spremenilo neke parametre.« Podobno naj bi veljalo za Slovenijo. Že samo dejstvo, da je nek tip politike v Sloveniji doživel poraz, potem ko je kazalo, da bo Janša s svojo neoliberalno vizijo na pogorišču LDS krojil usodo razvoja Slovenije do leta 2020, je velika sprememba. »Spomnimo se: tiha predpostavka je bila, da se Janše ne bomo znebili. Že znotraj tega je doživela poraz neoliberalna opcija, ki se je prodajala kot njegov adut. To je za Slovenijo zelo pomemben dogodek.« Ciniki, ki tudi v ZDA začenjajo govoriti, da bo Obama zgolj nadaljeval Bushevo politiko, se motijo, je nemalo nazaj v podobnem tonu razlagal Slavoj Žižek: »Obamova zmaga pa prav zaradi te razsežnosti ni le še en premik v brezkrajnih parlamentarnih bojih za večino z vsemi pragmatičnimi računicami in manipulacijami vred. Je znamenje nečesa več.«
A to ne spremeni dejstva, da je »znamenje« zelo kratkotrajno. Na evropskih volitvah simptomatično zmagujejo ravno tiste stranke, ki so krizo zakuhale, in tudi v Sloveniji po javnomnenjskih anketah moč pridobiva desnica. »Kdor je godljo zakuhal, je sedaj usposobljen, da nas iz nje reši? To je refleks. Ko pride do krize, ki te eksistenčno zadene, misliš, da bodo sedaj stranke desnice poskrbele za red in da bo potem vse teklo normalno naprej,« pravi Dolar. Po njegovem bi moralo biti jasno, da nas je v to stanje pripeljala prav agenda desnice v zadnjih 30 letih »konservativne revolucije«. Od 70. let dalje, od naftnega šoka, prek Ronalda Reagana in Margareth Thatcher, je levica zmedena, jaha na »defenzivni gesti«, ko ne želi čisto spustiti iz rok države blaginje, alternativnega programa pa ne zna ponuditi, meni Dolar.
Njegov sklep je očitno panevropski. Dimitrij Volčič, bivši italijanski evropski poslanec slovenskega rodu in italijanski senator, se ravno tako čudi: »Najbolj normalno bi bilo, da bi odpuščeni delavec ali pa brezposelni mladenič, še posebej če je izobražen, šel na levico. Ampak kot vidimo, ne sodelujejo več na volitvah.« Socializem in socialna demokracija sta gotovo izgubila privlačnost pri delavcih in pri mladih. Takšen je vsaj trend. Tudi za Volčiča socialna demokracija ne najde svojega izraza, ne najde strategije ob vseh teh novih izzivih. »Smo v postsocialističnem času, kot smo bili po letu 1989 v postkomunističnem času, in pravih rešitev ni. Tretje poti ne vidimo. Za zdaj se vsak izživlja v svojih domačih krizah. V tej splošni situaciji doma nastajajo neke nove, majhne forme avtoritarizma,« sklene.
Knjigo z naslovom Tretja pot je sredi devetdesetih napisal angleški sociolog Anthony Giddens, ki je veljal na za Blairovega ideologa, v upanju, da bo levici dal novo vsebino. Delo, ki je nastalo na podlagi diskusij z različnimi intelektualci, je končal z upanjem, da Blairov vzpon ne bo zgolj medijski spektakel brez vsebine: »Mnogi, ki sicer cenijo prepričljivo večino, s katero so laburisti zmagali, trdijo, da je projekt novih laburistov brez vsake vsebine. Velika večina, ki so jo na volitvah dobili laburisti, je rezultat zelo aktivne, profesionalno vodene volilne kampanje, v kateri so bile uporabljene nove medijske tehnike, razvite v ZDA. Splošno mnenje je, da je politika novih laburistov medijsko usmerjena in da ustvarjajo ' socializem'. Osebne podobe, simbolna dogajanja, kratke izjave in skeči veljajo več kot vprašanja, argumenti, projekti ...« Na koncu se je v Veliki Britaniji zgodilo prav to: v prvem poskusu se je tako imenovana tretja pot izkazala za medijski spektakel, po vsebini nič drugega kot nadaljevanje politike Thatcherjeve. Je mogoče vajo ponoviti?

Tretja pot 2.0

Lev Kreft priznava, da o tej temi še ni konsenza. Nova »vizija« je v tem trenutku odvisna od odgovora na vprašanje, ali smo v eni od periodičnih kriz, ali pa je to tista dolgotrajna kriza, ki so jo mnogi svetovni ekonomisti, od Wallersteina naprej, napovedovali. »In tisti, ki mislimo, da bo to dolgotrajna kriza, ki se bo dogajala v vedno višjih valovih, tisti, ki mislimo, da bo to ekološka in kapitalska kriza, smo prepričani, da nam časa za obrat zmanjkuje.«
Če se je lahko spreobrnila Latinska Amerika, če se še ZDA spreminjajo pri vprašanjih socialne varnosti, potem bi ta korak morala narediti tudi Slovenija, meni. »Mi iz neoliberalnega modela še nismo izstopili. Razen pri kavicah, ki si jih Borut Pahor plačuje sam.« Zanj so obstoječe reforme, pa tudi nekatere napovedane strukturne reforme, še vedno v neoliberalnem modelu. Edina razlika zanj je, da je skupnost sprejela tezo, da mora država nase prevzeti več bremen, sicer pa se politika še ni dovolj spremenila. Šok krize je očitno še vedno premajhen.
Kakršenkoli nov model družbe že nastaja, je po mnenju Krefta treba začeti na podlagi dveh predpostavk. Prva je, da sistem, zgrajen na poželenju po profitu ne bo nikoli razrešil okoljskih problemov. Druga predpostavka pa je, da tak sistem ne bo tudi nikoli rešil problema delovne sile, ker uničuje kakovost življenja in povečuje odvisnost ljudi. »Adam Smith je rekel, da prihaja doba blaginje. Ravno obratno je bilo res, s tem načinom proizvodnje je bilo konec dobe blaginje. In če je to izhodišče, potem je BDP merilo, ki je še primerno za industrijsko družbo 19. stoletja, za sodobno, informacijsko družbo, ki je prekarna, postmoderna, pa ti modeli niso več primerni, ker kvalitete življenja dejansko ne merijo,« pravi Kreft.
Na vprašanje, kakšna bi lahko bila toliko omenjana nova vizija družbe po krizi, Matjaž Hanžek, eden izmed avtorjev poročila o človekovem razvoju, odgovarja, da se odgovor skriva v »ničelni« rasti BDP-ja. Slovenija bi morala po njegovem mnenju razvijati družbeno ali socialno potrošnjo, potrošnjo kulturnih in nematerialnih dobrin, vsega, kar ne uničuje okolja in socialnih vezi, politika pa na drugi strani med cilji svojih ukrepov ne bi smela videti predvsem gospodarske rasti. To bi seveda lahko pomenilo korenito reformo načrtovanja politik. Tudi Hanžek trdi, da v obstoječem BDP-ju niso zajeti stroški uničevanja okolja, celo stroški uničevanja družbe. »Kaj je to gospodarska rast? Ljudje ne živijo čisto nič boljše. Le večji sužnji so, ker morajo streči novim potrebam, ki jih proizvaja kapital. Še višji dobički nujno pomenijo še večje izključevanje drugih.« Na določeni, razviti stopnji razvoja naj povečevanje gospodarske rasti ne bi šlo le na račun narave, ampak tudi na račun socialnih vezi. »Potem pa se začneta samo še izključevanje in tekmovanje ljudi. Ker se denar porablja le še simbolično, ti gre le zato, da si bogatejši, močnejši in večji, čeprav s tem nimaš ničesar več, le izključuješ druge.«

Koalicija brez konsenza

Toda resnici na ljubo je mnogo teh idej že zapisanih v koalicijski pogodbi. Saj v njej piše, da se bomo državljani v mandatu te vlade kljub recesiji povezali v solidarno in vzdržno družbo »dinamičnega ravnovesja«, doživeli bomo »tehnološki preboj« v »družbo znanja« in »blaginje«. Gospodarstvo bo postalo konkurenčnejše, država pa bolj »kultivirana«. Tudi konkretni ukrepi, zapisani v tem dokumentu, s katerim se je koalicija mučila na sestankih dolgo v noč, tedne in tedne, so v javnosti naleteli na topel sprejem!
A namesto tega je Pahor prva dva meseca porabil za instaliranje Dimitrija Rupla v svojo bližino, češ da bomo državljani razloge že razumeli. Dva meseca so trajale peripetije okrog »tajkunskih« kreditov, kjer stranke in ministri nikakor niso našli skupnega jezika. Še več koalicijske energije je vzelo kadriranje, kjer so si stranke ob skoraj vsakem podjetju, kljub domnevno neodvisnem procesu izbiranja, skočile v lase. Na koncu še ob aferi Ultra, kjer so si vrnile milo za drago. Tudi ob megalomanskih projektih, za katere bi državljani mislili, da ima koalicija strategijo, kot je več kot milijardo evrov vredna investicija v termoelektrarno Šoštanj ali vprašanje Južnega toka, koalicija skupnega jezika ni našla. In tako je počasi zvodenela tudi lepo začrtana tretja pot, imenovana odgovornost za spremembe.