Dinosaur Jr: Farm

+ + + + +

Pisalo se je leto 1988. Če sem še natančnejši, je bil 8. november. Takrat so v Festivalni dvorani nastopili Polska malca, Dinosaur Jr in Rapeman, zasedba Steva Albinija. Čeprav me je kot strastnega fena skupine Dinosaur Jr zanimal predvsem njen nastop, je treba priznati, da je Rapeman tistega večera enostavno briljiral. Čista esenca takrat izjemno kreativnega, avantgardnega noise-rocka, ki se je končala s potrganimi strunami na Albinijevi kitari in katarzo v občinstvu. Dinosaur Jr, ki je nastopil pred Rapemanom, je na odru deloval precej odtujeno in nezainteresirano. Kontekst mi je bil jasen šele kasneje, ko sem izvedel, da je bil iz benda odpuščen basist Lou Barlow. Manj goreč, a še vedno zvest fen sem ostal tudi nadaljnje desetletje do prvega razpada, a bend enostavno ni bil več enak. Nekaj je manjkalo. Glede na globino konflikta in zamer med J. Mascisom, kitaristom, pevcem in vodjo skupine Dinosaur Jr, in Barlowom sem bil prepričan, da ju na odru ne bom več videl skupaj. A čas očitno zaceli vse rane. Tudi najgloblje.

Tako se je leta 2005 zgodila sprva združitev izvirnih članov (tudi bobnarja Murpha) in nato svetovna turneja s starim repertoarjem. Enega teh festivalskih nastopov sem si ogledal v Nemčiji in se odprtih ust prepričal, da še niso rekli zadnje besede. To je leta 2007 potrdil album Beyond, ki je s svojo kakovostjo odpihnil še zadnje dvome, da ponovna združitev vendarle pomeni nekaj več in ne le sredstvo za polnjenje bančnega računa. Beyond je bil veliko presenečenje. Pravzaprav se niti ne spomnim, da bi me kak 'reunion' po toliko letih v diskografskem smislu tako navdušil kot ravno združitev tega kultnega benda. Pomenil je raziskovanje in odkrivanje svojih korenin ter poskus iskanja notranje dinamike, ki je bila ključna za uspeh na začetku kariere benda pred dobrimi dvajsetimi leti. To jim je uspelo. Pred dnevi je zgodba dobila nadaljevanje v obliki plošče Farm. In to kakšno! Album zveni kot prava profesorska lekcija vsem, ki igranje kitare razumejo zgolj kot pozo za fotoaparate. Mascis se že v uvodnih dveh komadih razgali kot prvovrsten izvajalec mastnih, rahlo distorziranih in večplastnih rifov, ki jih po potrebi začini s furioznimi solažami in z značilnim, sprevrženim neilyoungovskim vokalom. Navdušenje dopolnjujejo viharna ritem sekcija in spevne melodične vabe, tako značilne za ta krasni in hudo glasni bend. Nadaljevanje prinaša nekaj pesmi, pri katerih malenkost umirijo tempo in vpletejo folk elemente, nato pa spet stopijo na gas. Dve pesmi od dvanajstih odpoje tudi Barlow. Farm zveni zelo poletno, sproščeno in ponuja občutek, da je odpravljena notranja disfunkcionalnost. Z njim so v zrelih letih spet našli ogenj mladostniškega kaosa in vrgli rokavico v obraz vsem mlajšim generacijam poženščenih rokerjev. Ne verjamete? Preverite 30. junija v Zagrebu!