Dr. Mirjana Ule, socialna psihologinja

Težave na trgu dela, daljše bivanje pri starših, vse poznejša ekonomska osamosvojitev ter poznejše odločanje za družine in otroke - to so le nekateri utrinki iz življenja večine mladih pri nas. O tem, zakaj mladi odraščajo vse pozneje, zakaj jih politika v povprečju vse manj zanima in zakaj sami ne morejo spremeniti obstoječih razmer, ter tudi o tem, zakaj jim postajajo virtualni svetovi vse pomembnejši, smo se pogovarjali z dr. Mirjano Ule, redno profesorico, ki na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani predava socialno psihologijo, vodi pa tudi tamkajšnji Center za socialno psihologijo. Mladim je nedavno posvetila še eno knjigo, tokrat z naslovom Za vedno mladi? Socialna psihologija odraščanja.

Maturanti so prejšnji teden končali spomladanski del mature. Nekoč je veljalo, da tisti, ki konča srednjo šolo, postane odrasel. Danes pa postanemo odrasli, kot se počutimo odrasle. Ali vseeno obstaja kakšno izračunano povprečje, kdaj danes najpogosteje pride do tistega preobrata?

Izračunati takšno povprečje je zelo nehvaležna naloga. Res pa je, da je prišlo pri prestopanju iz mladosti v odraslost v zadnjih letih do velikega preobrata. Še pred kratkim je bila mladost najbolj turbulentni, najbolj krizni in kritični del življenja, v katerem se je dogajalo največ sprememb, potem pa se je življenje postopoma umirilo ter steklo po nekih pričakovanih tirnicah, kot so zaposlitev, poroka, otroci in hiša. Danes je matura bolj kot kadarkoli prej le še simboličen akt v življenju posameznika, po katerem se v resnici nič ne spremeni. Skoraj vsak mladostnik, ki je v teh letih srednješolec, ve, kaj bo počel naslednja tri ali štiri leta. Verjetno bo študiral na eni od fakultet ali strokovnih šol. Zato je danes prav to obdobje postalo najbolj stabilno obdobje v življenju posameznika.

Kakšna prihodnost čaka letošnjo generacijo maturantov? Kako se bo ta razlikovala od prihodnosti, ki so si jo lahko obetali maturanti pred desetimi ali petnajstimi leti?

Pred leti so se maturanti zaposlovali ali pa so študirali naprej, vendar so vedeli, kakšno življenje jih čaka po študiju. Danes pa večina ne ve, kaj bo potem. To obdobje je postalo silno nejasno in težko, ob tem se izgubljajo tudi določeni potenciali. In zato prihaja do tega, da se obdobje odraščanja podaljšuje, kolikor časa je le mogoče. Zadnja akcija Študentske organizacije Slovenije je bila usmerjena v to, da bi študentje dobili še eno leto absolventskega staža po prvi stopnji bolonjskega študija, čeprav naj bi bila ta praviloma namenjena skrajšanju študija in čimprejšnji povezavi mladih z gospodarskimi organizacijami. Tudi sami predstavniki študentov so torej zastopniki tega podaljševanja obdobja socialnega otroštva, ko ni treba razmišljati o tem, kaj bo potem. Težava je v tem, da se s temi vprašanji ne ukvarja skoraj nihče v družbi.

Nove generacije mladih najverjetneje čakajo podobne težave kot sedanje. Težave na trgu dela, dlje trajajoče bivanje pri starših, kasnejša ekonomska osamosvojitev, poznejše odločanje za družine in otroke ...

Zanimivo je, kako se je identitetna kriza, ki je bila prej značilna za mladost, zdaj prenesla v zgodnjo odraslost. V drugi polovici 20. stoletja je bilo srednješolsko obdobje sprva brbotajoče obdobje adolescence, ko so se mladostniki ukvarjali s svojo samopodobo. V 70. letih, ko so s študentskimi gibanji mladi vstopili v drugo obdobje tako imenovane postadolescence, se niso več ukvarjali toliko sami s seboj, temveč z družbo, ki so jo skušali prilagajati svojim potrebam. Zdaj imajo mladi nenadoma tudi tretje obdobje mladosti. V poznih 20. in zgodnjih 30. letih vijugajo med različnimi možnostmi in iščejo neko življenjsko pot zase. Z mladostniki se tako danes pravzaprav ne dogaja nič. Zdi se, kot da so se tudi sami odpovedali temu potencialu, brbotanju, eksperimentalni fazi, ki je bila nekoč značilna zanje. Pozneje odraščajo, obenem pa jih razvojna vprašanja ali politika pogosto sploh ne zanimajo. No, to, da jih politika ne zanima, sicer ni nenavadno. S tem, ko je mladih vedno manj, postajajo tudi za politiko vse manj zanimivi. Ta se jim je torej sama odpovedala.

Politiki res redko govorijo o vprašanjih, povezanih z mladimi. A ob dnevu državnosti je predsednik države Türk izpostavil prav to temo.

Pomenljivo je, da je predsednik države na takšnem dogodku govor posvetil predvsem mladim. In samo upam lahko, da ga je kdo slišal. To, kar se dogaja, namreč ni samo problem mladih, temveč je problem družbe, ki prepušča, da nova generacija kar nekako vijuga in išče individualne rešitve za svojo prihodnost, namesto skupnih in družbenih. Ne gre pa le za mlade. Tu so še delavci, ženske, migranti, starejši ... Danes se na najbolj grob način kaže to, da ima osrednje pozicije v družbi neka elita, ki jo predstavljajo moški s politično in ekonomsko močjo. Gre za ozke skupine, ki imajo v rokah vse vzvode moči in delajo samo v lastno korist.

Zakaj je prišlo pri večini mladih do te tišine, do sprijaznjenosti z obstoječo situacijo?

Mislim, da so bila za to ključna 80. leta, ko je tako pri nas kot po svetu prišlo do številnih emancipacijskih procesov in ključnih sprememb. Civilnodružbene pobude so nakazovale, da se bodo pozicije moči razpršile, a to seveda ni bilo v interesu nosilcev kapitalske in politične moči. Tako je v začetku 90. let prišlo do močnega neokonservativnega, neoliberalnega udara. V 80. letih, ko sem študirala v Nemčiji in delala prve raziskave o mladih, sem v polstrokovnih revijah brala pritožbe staršev, da mladi nočejo sprejeti družinskih pozicij, da jim stvari uhajajo iz rok, da je treba nekaj storiti. Mladi so se zelo zgodaj osamosvajali, odhajali so od doma, ustvarjali so alternativne oblike stanovanjskih in družinskih skupnosti ... Danes pa so mladi doma, pri starših, tudi potem, ko doštudirajo.

Zakaj se je situacija popolnoma obrnila?

Mislim, da je razlaga zelo enostavna. Kapital je odkril mlade. Elektronska industrija je bila najprej zabavna industrija, namenjena otrokom in mladostnikom. Prvi računalnik in računalniške igrice so bili namenjeni mladostnikom. In starši so jih z velikim veseljem pograbili. Skratka, s tehnologijo, novimi mediji in navdušenjem nad takratnimi dogodki so se mladi vrnili v družinska okolja in ta skupinska moč mladih se je počasi razbila. Starši so bili navdušeni, da so mlade spet imeli doma, in tako so danes starši danes največji zaupniki in zavezniki otrok oziroma mladostnikov. Zanimivo je tudi to, kako jih je družba z veseljem izpustila iz rok. Pa ne le družba, ampak tudi šola, ki se ne dogovarja več z učenci, temveč le še s starši. Tudi mladi so sami izpustili iz rok še tisto malo kompetenc, kar so jih imeli, in se danes borijo le še za študentske bone in absolventski staž. Temeljnih, razvojnih vprašanj si večina ne zastavlja. Tudi v tej kritični situaciji, ki smo ji priča danes, glasu mladih ne slišimo.

Zanimivo je, da mladi danes postajajo vse bolj podobni staršem. Raziskave kažejo, da imajo enake vrednote, pri čemer jim največ pomenita zdravje in varnost. A tudi starši vse bolj postajajo podobni mladim.

To drži. V 80. letih je prišlo do neke vrste juvenilezacije družbe. Potrošniška družba potrebuje ljudi, ki imajo veliko želja in ki želijo vedno več, zato ni naključje, da je lik, ki nam ga ponuja, mlado telo. Stvar je nenavadna, saj so mladi izrinjeni iz družbe, obenem pa v družbi vlada kult mladosti, ki ga želijo vsi ohranjati. Po drugi strani je sodobna družba tudi infantilna. Odrasli v vsakdanjem življenju posnemajo otroke. In tako so se znašli otroci in starši skupaj v tej infantilnosti, hedonizmu želja, v kratkoročnosti potreb, v odsotnosti resnosti in odgovornosti do sveta ... Ekonomskim in političnim elitam to ustreza. Medtem ko se ljudje ukvarjajo sami s seboj, lahko elite upravljajo svet.

Kako samostojni so sploh lahko mladi odrasli, ki živijo pri starših?

Prehodi v odraslost so danes zelo nihajoči. To pomeni, da so mladi lahko zelo odgovorni in samostojni na nekaterih področjih življenja, na drugih pa so veliki otroci. Lahko si popolnoma odgovoren v svojem poklicu, pa pristajaš na to, da ti doma kuhajo in perejo perilo. Zato sedanji generaciji mladih pravimo tudi jojo generacija. Glede nekaterih stvari si odgovoren, glede drugih si popolnoma infantilen. Prav zato mladim tudi tako ustreza oblika partnerstva, ki mu pravimo living apart together (LAT). Gre za to, da imaš partnersko zvezo, ki je malo neobvezujoča, pa živiš malo pri enem, pa malo pri drugem, pa malo skupaj. Zato se je vzpostavilo tudi vikend partnerstvo; to so partnerske zveze v prostem času in brez odgovornosti. To so partnerstva v uživanju življenja, v tem, da greš z nekom lahko ven in uživaš. Niso pa to partnerstva v odgovornosti, v dobrem in slabem. Z njimi mladi pogosto sploh nimajo izkušenj.

Kako so se novim generacijam mladih prilagodile institucije? Sami ste bili prej kritični do šole.

Medtem ko je družina pri takšnih dogajanjih zelo prilagodljiva, je šola velik sistem, ki se veliko težje prilagaja. Poleg tega se je šola odpovedala dialogu in partnerstvu z otroki in mladostniki ter ima raje dialog s starši, čeprav je bolj naporen in manj produktiven. Podobno je sicer tudi v zdravstvenem sistemu. Tudi ta bi lahko imel bolj partnerski način sodelovanja z bolniki, pa raje pristaja na paternalistični odnos do njih.

In kakšna je rešitev?

Ključna težava je v tem, da so iz teh institucij izrinjeni uporabniki. V primeru šol so to otroci in mladostniki. Tako kot so delavci izrinjeni iz procesov odločanja v podjetjih in ženske iz procesov odločanja v javni sferi, tako so učenci in dijaki odrinjeni od šolskega procesa. Vprašanje je seveda, ali šola sploh hoče skozi resno razpravo z mladimi poiskati najbolj propulzivne rešitve in skupne dogovore. Poglejte samo, kako je nastala bolonjska reforma pri nas. Zgodila se je na horuk, v nekaj mesecih. Komu pa je še do tega, da bi se vzpostavili širša civilnodružbena gibanja in javna razprava? Ali se sploh še kdo vpraša, zakaj na volitve hodi tako malo ljudi? Saj se med seboj pregovarjajo samo še centri moči. Dokler se nihče ne sprašuje o tem, zakaj je tako, ne more biti drugače.

V ZDA jim je uspelo prek sodobnih komunikacijskih kanalov na volitve vseeno pritegniti bistveno več mladih kot v preteklosti.

Obamova kampanja je bila sijajen primer tega, kako angažirati mlade, pa tudi ženske in temnopolte, prek interneta, in tudi tega, kako pomembna sila so lahko. Internet je zelo dobro orodje tudi za vzpostavljanje civilnodružbene skupnosti, ker je zelo razširjeno. A da to storiš, moraš imeti neko znanje, neko kulturo in neko potrebo. In bojim se, da mladih za zdaj še ne vidim kot nosilce ravno takšne vrste pobud. Ali pa so to le manjše skupine mladih. Navsezadnje je tudi današnja finančna in gospodarska kriza priložnost, da se premisli o tem, ali bodo zaprte ekonomske in politične elite pustile, da pride do obrata in da sveta ne bodo vrtele le one. Pri nas velikokrat slišimo govor, da imamo premalo kadrov ali da imamo samo eno kadrovsko elito za najvišje položaje. Takšno razmišljanje najbolje pokaže, kako samovšečne in zaprte so elite.

Če je pri nas premalo sposobnih kadrov, je zanimivo, da imamo tako visoko stopnjo brezposelnosti med mladimi, tudi med visoko izobraženimi.

Zavedati bi se morali, da imajo mladi visoko stopnjo znanja in kompetenc. Čemu namreč služi vse to dolgo izobraževanje? Ali so fakultete res samo socialna institucija vzpostavljanja miru, zato da mladi ne gredo na ceste? Žal se danes zdi, da res služijo samo reševanju generacijskega konflikta. Tipični primer tega je prej omenjena bolonjska reforma. Ali pa sprenevedanje glede tega, da družbene elite tudi v času sedanje krize nočejo slišati nič o pobudah, kot je ta o univerzalnem temeljnem dohodku, ki bi bil najbolj primeren prav za študente. Če bi jim dali nek osnoven, čeprav nizek dohodek, bi rešili zagato glede študentskega dela. Študentom naj se da univerzalni temeljni dohodek, potem pa naj jih pošljejo na obvezno prostovoljno neplačano prakso, da v podjetjih uporabijo njihovo energijo in se tako iščejo najboljši kadri za delo v prihodnosti. Rešitve so, a nihče jih ne izpelje.

Kaj bi morali storiti, da bi mlade pritegnila tudi družbena, politična vprašanja?

To, da lahko mladi volijo šele, ko imajo 18 let, je velik nesmisel. Kot kažejo naše raziskave, otroci in mladi odločajo o svojem videzu in postajajo kompetentni potrošniki že nekje pri svojem 11. ali 12. letu. Že takrat so vešči novih orodij, novih tehnologij in vedo, kaj hočejo. Politično državljanstvo pa dobijo šele pri 18. letu. In ker mladi dobijo potrošniško pravico toliko prej, se usmerijo v potrošništvo in jih to tudi najbolj nagovarja. In potem se čudimo, da so mladi politično pasivni. Mladi se tako sprijaznijo s tem, da so kvečjemu bodoči davkoplačevalci, ne pa bodoči politični državljani. Le kako naj se potem prek interneta vzpostavljajo civilnodružbene pobude in skupnosti, če pa družba mladim ne da političnega državljanstva, če ne morejo o ničemer odločati in če ne morejo kandidirati na politične položaje?

Kdaj bi morali potem po vašem mnenju dobiti volilno pravico?

Menim, da je tukaj ključno predvsem podcenjevanje izobraževanja. Mnogi pravijo, pa saj oni se šolajo in še ne delajo, zato tudi voliti ne bi smeli. Zakaj, za vraga, ne bi dali enkrat izobraževanju primernega statusa? Saj se vendar izobražujejo, pridobivajo znanje! Mlade je treba že zgodaj začeti uvajati v politično družbo, ne le v potrošniško družbo. S kakšnimi kompetencami smo opremili maturante, ki so zdaj zapustili srednje šole? S političnimi že ne.

Sami pogosto opozarjate na to, da je v trenutnih razmerah še posebno skrb zbujajoč položaj odraščajočih deklet. Zakaj?

Položaj deklet je še posebno tragičen, čeprav se same tega največkrat niti ne zavedajo. Raziskave že nekaj desetletij kažejo, da imajo dekleta večje bralne sposobnosti od fantov, da imajo širša znanja glede kulturnih ali jezikovnih kompetenc. In kaj se je zgodilo? Te kompetence ničemur ne služijo! Dekleta vodijo na družboslovne in humanistične fakultete, fante pa na nove tehnologije in računalništvo.

Dekleta so medtem prevzela tudi nekatere panoge, ki so bile v preteklosti tipično moške, recimo pravo in medicino.

Res je, a nove tehnologije in računalništvo sodijo danes med najbolj propulzivne panoge, zato so fantje v boljšem položaju. Povsem možno je, da ponujajo internetna podjetja in nova omrežja le kratkoročne zaslužke. A vendarle dajejo največje zaslužke ravno moškim. In tako se vzpostavljajo nove elite. Poglejte samo združenje Yes. To niso ustvarjalci nekih zelo novih, velikih znanj, temveč mladi povzpetniki, ki iščejo tržne niše. Dekleta imajo tu bistveno manj priložnosti in na nek način so tiste, ki so največje poraženke sistema dolgega šolanja brez perspektiv. Družba je na videz sprostila možnosti, vsi se lahko izobražujejo in študirajo, a uspejo lahko le dekleta, ki so karierno usmerjena in imajo veliko družinsko podporo. Tragično je, da ob obilici enako izobraženih kadrov izobrazba in znanje na koncu nista več ključni kriterij, ampak so najpomembnejša socialnopodporna omrežja. Sinovi zasedajo položaje svojih očetov, vsi ostali pa so na obrobju. To je zame srž krize: da se vsi potenciali izničujejo.

Kako bi bilo mogoče izenačiti možnosti za vse mlade?

Individualno tega problema ni mogoče rešiti. Reši se lahko le s skupnim delovanjem, s tem, da se spet pojavijo neke civilnodružbene pobude. Dekleta danes te težave same rešujejo tako, da poskušajo delati kariero in odlagati materinstvo. Tu imajo do neke mere svobodo. Tu so se uprle družbenim pritiskom, da morajo ženske rojevati. Spomnim se, da so, ko smo delali raziskavo o rodnostnih vzorcih, dekleta rekla: »Jaz ne bom rojevala za narod!« A to so osebne rešitve deklet, ki so mlada, pametna, skušajo študirati in najti nek prostor zase. Ker pogosto nimajo drugih vzorcev obnašanja, pri tem sicer pogosto posnemajo moške in postanejo del elite. Ali pa se vdajo in gredo po poti, v kateri je kvaliteta življenja kombinacija dela, zasebnosti, dopustov, prostega časa, socialnih omrežij, iti malo ven, imeti enega otroka, se dobro imeti, skrbeti za sebe, biti fit ... Na koncu jim ostaneta samo ta dva vzorca življenja.

Zdi se, da je v težki, morda še bistveno težji situaciji tudi skupina mladih, ki so se predčasno prenehali izobraževati.

Če smo prej govorili o mladih dekletih, ki so visoko izobražene in nimajo nikakršnih možnosti, se ta problem tiče predvsem mladih fantov, ki niso izobraženi in nimajo nikakršnih možnosti. To je zelo tragična skupina, ki se je pri nas mogoče še ne zavedamo dovolj, ker situacijo tem mladim še vedno v veliki meri rešujejo družinske mreže. Gre za skupino mladih, ki nimajo izobrazbenih kompetenc, nimajo pa tudi samozavesti, podpornih mrež ter komunikacijskih in čustvenih kompetenc. V Veliki Britaniji, ki je zelo klasična razredna družba, se zelo zavedajo tega problema in že govorijo o podrazredu, ki se oblikuje iz mladih brez prihodnosti. Pravijo jim celo mladi z ničelnim statusom. Pri nas se o teh vprašanjih sicer nič ne sliši, v Evropi pa ga skušajo reševati predvsem s tem, da podaljšujejo čas obveznega šolanja. Pri nas je danes obvezna osnovnošolska izobrazba. A že najnižja zaposlitev na socialni lestvici zahteva poklicno izobrazbo. Zakaj potem družba vsem mladim ne omogoči, da pridobijo neko najnujnejšo izobrazbo? Zakaj se ne bi mladi tudi pri nas obvezno izobraževali do 16., 17. ali celo 18. leta?

V Sloveniji je v šolskem letu 1993/94 predčasno iz sistema izobraževanja izpadlo 13 odstotkov mladih. Ti podatki so zdaj že precej zastareli, a novejših ni. Zakaj?

Ko sem to raziskovala, so mi nekateri rekli, da je to predrago, drugi, da gre za varovanje osebnih podatkov, in tretji, da se ne morejo dogovoriti, ali naj podatke beleži šolsko ministrstvo ali ministrstvo za delo oziroma zavod za zaposlovanje. Ampak to so vendar pomembni podatki! Mladih je vse manj, pa še za te, ki jih imamo, ne vemo, kaj se z njimi dogaja. Saj ne moremo spremljati samo tistih na vrhu, ampak tudi tiste na dnu. Če tega ne storimo, obstaja toliko večja nevarnost, da se iz njih reproducira skupina odklonskih posameznikov. To je človeški potencial, ki ga mečemo stran, čeprav drugih velikih potencialov nimamo. V naših raziskavah smo že večkrat predlagali, da bi morali nekaj storiti v zvezi s tem, a očitno res nihče ne bere ne raziskav ne knjig.

Današnja generacija mladih sicer velja za omreženo generacijo; imajo vse, od hitrega interneta do mobilnih telefonov in i-podov, komunicirajo prek socialnih omrežij, kot sta Twitter in Facebook ...

Vzroka za popularnost teh orodij sta velika potreba po socialnosti in velika potreba po ustvarjalnosti. Mladi so ustvarjalni, imajo veliko potrebo po eksperimentiranju s samim seboj in s svetom. Normalno je, da se izvijejo iz družinskega okolja in gredo v svet. A zdaj jim ni treba več v svet, saj je prišel ta v njihove sobe, obenem pa se je tudi vrstniška kultura kar nekako razbila. Vse se zdi lepo in prav. Starši so zadovoljni, ker so otroci doma, ti pa imajo več informacij in druženj kot kadarkoli. A naše raziskave kažejo, da so mladi kljub temu osamljeni. Takšna dejavnost je sicer zelo igriva in ustvarjalna, omogoča neverjetno eksperimentiranje, a to ni več eksperimentiranje z življenjem po vzoru enajste šole pod mostom, ko te izkušnje izzorijo, ampak gre v bistvu za teater. Ko se luči ugasnejo, se ugasne tudi ta svet.

Kako vpliva na komunikacijo med mladimi to, da imajo vse več virtualnih stikov in zato morda vse manj osebnih?

Ljudje smo celostna bitja, razumska in čustvena. In če nadomeščamo komunikacijo v živo samo s komunikacijo prek tovrstnih kanalov, obstaja nevarnost, da ostanemo čustveno infantilni. In tudi socialno, ker lahko v virtualnem svetu precej enostavno reguliramo, s kom se bomo družili in s kom ne. Dejstvo je, da pri virtualni komunikaciji ne moreš dobiti vseh izkušenj, ki bi jih potreboval v realnem svetu, pa naj gre za vprašanje, kako boš izbral partnerja, ali pa, kako se boš soočil z vsemi problemi, ki jih terja partnerstvo ali pa starševstvo ... Virtualni svet je sicer lahko zelo ustvarjalen, a je tudi izkušenjsko zelo omejen. Res pa je, da ti lahko strategije, ki jih uporabljaš v njem, kmalu zlezejo pod kožo in jih začneš prenašati v realno življenje. Če si navajen, da neko skupino zapustiš zgolj s klikom na miško, potem morda res ne moreš vedeti, da ima lahko podobno dejanje v realnosti nekatere realne posledice. Vikend partnerstva so nastala prav zato, ker mladi ne želijo tvegati. Morda pa bo vseeno prišlo do tega, da bo postal prevladujoči vzorec že omenjeno partnerstvo living apart together (LAT) ali vikend partnerstvo. Pri nas so razdalje sicer majhne, na Zahodu pa ni nič nenavadnega, da zaradi kariernih ali drugih razlogov en partner živi v enem kraju, drugi v drugem, skupno življenje pa je občasno nekje vmes.

Kljub temu, da mladi komunicirajo prek novih komunikacijskih kanalov, zaradi katerih se pogosto res izolirajo pred računalnikom, pa so obenem postali tudi zelo ekspresivni. Zdi se, da marsikdo na Twitterju in Facebooku pove bistveno več o svojem počutju in o tem, kaj dela, kot bi morda povedal v živo ...

V virtualnem svetu je treba z več besedami povedati tisto, kar bi ob realnem srečanju s prijateljem ali sosedom morda lahko razbrali že z obraza te osebe ali iz enega samega pogleda. Če hočeš na Facebooku povedati, kako se počutiš, je treba ogromno besed ...

Ali pa tudi znakov, kot je :), ali okrajšav, kot sta LOL in BRB.

Zato se zdaj zdi, da so mladi bolj odprti in da bolj govorijo o sebi in dajejo bolj avtentično razlago o tem, kako se počutijo. Dejstvo je, da nove generacije postajajo bolj komunikacijsko kompetentne, usposobljene. Res je tudi, da se glas otrok v družini danes upošteva in da je družina osrediščena okrog njih; družbo izbiramo zaradi otrok, na počitnice hodimo zaradi otrok, vikende preživljamo tako, da bo najbolje za otroke. Otroci so postali tudi zato bolj samozavestni, lažje govorijo. Mladi, ki nekoč v prisotnosti starejših ali v javnosti niso smeli govoriti, imajo danes glas, ki se sliši, kar je absolutno revolucija. To pa še ne pomeni, da mladi tudi izkoriščajo možnost, da se v javnosti sliši njihov glas.

V Kaliforniji so nedavno enemu razredu dijakov za dva tedna odvzeli vse komunikacijske naprave in jih potem analizirali. Mnogi so bili prve dni povsem iz sebe.

Seveda, saj so postali mobiteli in druge naprave del nas. Tako kot ura, da lahko pogledaš na čas. Vsa ta tehnologija deluje tako, da sledi tvojim potrebam in da ustvarja nove potrebe, še preden se te sploh pojavijo. Poznam prav ta konkretni primer in zanimivo je, da je skupina mladih komaj čakala, da bo konec tega testa in da se bo lahko vrnila k svojim napravam, druga pa je prepoznala nekakšen čar življenja brez njih. To je podobno, kot če crkne televizor in nekatere družine ugotovijo, kako je fino, da lahko počnejo nekaj, kar sicer ne bi ali na kar so povsem pozabili, drugim pa je grozno. Seveda prihaja tudi do novih oblik zasvojenosti, do patologij, do primerov, ko ljudje ne znajo več živeti v realnem svetu, ampak živijo samo še prek interneta. Nekateri res komunicirajo le še prek interneta.

Ali vse to velja le za mlade v zahodnem svetu ali tudi drugod po svetu?

Tehnologije so zelo globalne in se prilagajajo vsaki situaciji. Saj imajo tudi pri nas mobitele tako revni kot bogati. Ko sem bila sama na popotovanju po Jemnu, je imel naš kolega, ki je to potovanje organiziral, brezžični internet po celi puščavi, in sicer s pomočjo ključka, ki ga mi takrat še nismo poznali. Jemen se zdi ena najrevnejših držav, ima enega najnižjih BDP-jev, čeprav je jasno, da ta ne more biti tisto najpomembnejše merilo, a imel je boljšo tehnologijo od nas. Ko sem bila pred leti na trekingu v Nepalu, so vsi uporabljali mobitele. Tudi na Kitajskem je opremljenost in naravnanost tamkajšnjih študentov popolnoma enaka kot pri nas.

Ali tudi mladi v teh kulturah odlašajo z odraščanjem?

Kolikor poznam razmere iz svojih izkušenj, opažam, da so razmere iste. Tradicionalne kulture sicer še vedno ohranjajo tradicionalni način življenja, a se dogajajo premiki. A na Kitajskem z velikimi koraki prehajajo na podoben način življenja, kot ga poznamo pri nas. Tam se množično izobražujejo, podaljšujejo obdobje mladosti in tudi daljša navezanost na družino je popolnoma enaka kot pri nas. V jemenski družbi, ki je izjemno patriarhalna in kjer plemenski poglavarji odločajo o usodi vseh članov družine, se izobražujejo tako fantje kot dekleta. Zanimivo je, da postaja izobrazba kapital oziroma da kapital ni več le tista dota, ki jo dajejo ob poroki. Za ameriške mlade je bilo še nedavno značilno, da so odhajali po srednji šoli študirat ven iz domačega mesta. Danes ostajajo doma oziroma v svojem mestu. Nekateri zaradi finančnih zmožnosti, drugi pa zato, ker se počutijo še otroci in potrebujejo družinsko podporo. Edino tam, kjer se načrtno že nekaj časa ukvarjajo s temi vprašanji, je model odraščanja drugačen. V Skandinaviji so že sredi 90. let ugotovili, da je dolgo ostajanje doma problematično, zato so začeli s programi, prek katerih se otroci lahko hitreje osamosvajajo.
Prej ste me vprašali, kdaj mladi pri nas v povprečju preidejo v odraslost. Recimo, da vam dam kljub vsemu en zelo arbitraren podatek.

Seveda. Približno kdaj torej postanemo odrasli?

Recimo, da je to pri nas pri 33. letih. V Skandinaviji pa se to zgodi pri 25. letih. To jim uspeva tudi zato, ker so vzpostavili stanovanjske skupnosti za mlade družine, prek katerih so mladi dobili možnost, da se osamosvojijo od staršev, da začnejo odgovorno razmišljati in da se začnejo spet povezovati na generacijski ravni.