Kdo je naslednji?

Domobranc88, Sturmfuhrer, UltraPatriot, SS Totenkopf, Svarog88, BornToBeWhite, Kamerad88/14. To so vzdevki nekaterih najaktivnejših slovenskih neonacistov. Številke ob njihovih imenih imajo ravno tako posebno sporočilno vrednost. 88 pomeni denimo Heil Hitler, 14, ki zaznamuje prvo in četrto črko abecede, pa Adolf Hitler. Kdo so ti zamaskirani »strahopetci«, kakor so jih ob zadnjih nasilnih izbruhih, od incidenta s črnosrajčniki na Filozofski fakulteti do napada na gejevskega aktivista Mitjo Blažiča, imenovali v nekaterih časopisih? Poznamo jih. Poleg vzdevkov, ki jih objavljamo v spletni izdaji Mladine, v uredništvu hranimo njihove elektronske naslove, pa tudi imena in priimke.

Kri in čast

Pred nekaj meseci, konec leta 2008, je skupina hekerjev vdrla v računalniško mrežo mednarodno najbolj razširjene neofašistične organizacije, ki nosi ime Blood & Honour, po geslu Hitlerjeve mladine Blut und Ehre. Baza podatkov o članih z njihovimi imeni in priimki ter vsebina razprav je od tedaj dosegljiva javnosti. Zanimiva je tudi za nemške kriminaliste, saj je omenjena organizacija tam prepovedana zaradi širjenja neonacistične ideologije in zanikanja holokavsta, že precej časa pa tamkajšnja javnost sumi, da so nekateri člani nemških skrajnih, sicer legalnih desničarskih strank ravno tako aktivni podporniki omenjene organizacije.
Tako se je mogoče dokopati tudi do imen slovenskih neonacistov. Znanih politikov med njimi ni, na seznamu članov iz Slovenije je najti večinoma dvajset- ali tridesetletne mladce, ki so navdušeni nad najbolj zavrženimi značilnostmi Hitlerjevega režima. Ti na zaprtem spletnem forumu denimo sestavljajo seznam slovenskih Židov ali razpravljajo o homoseksualni grožnji. Isti člani so nedavno odprli tudi spletno stran t. i. Slovenskih radikalov. Na njej so dokazovali, da naj bi bil Auschwitz zgolj »veliki manufakturni kompleks za proizvodnjo sintetičnega gumija in tamkajšnji stanovalci so bili delovna sila, isti način, v katerem se je število delavcev povečevalo in zmanjševalo je bil brezhiben sistem, kateri se tudi danes uporablja v Ameriki«.
V Sloveniji, ki je sicer pretrpela fašistično okupacijo in kjer je spomin na koncentracijska taborišča še živ, bi pričakovali, da ljudi, ki širijo neonacistične ideje ali zanikajo obstoj holokavsta, ni. A jih je presenetljivo veliko. Iz razkrite baze podatkov je mogoče sklepati na razširjenost članstva po državah, saj so shranjene tudi IP-številke njihovih računalnikov. Pri tem je skrb zbujajoče, da je slovenska neonacistična sekcija v tej mednarodni primerjavi ena izmed največjih in najdejavnejših.
Na prvih desetih mestih po številu samooklicanih neonacistov so seveda največje države. V 61-milijonski Veliki Britaniji, kjer je združba Blood & Honour tudi nastala, naj bi po podatkih iz razkritega seznama delovalo približno 1700 neonacistov. Iz 82-milijonske Nemčije prihaja 711 neonacistov, iz 65-milijonske Francije pa 574. Na desetem mestu, denimo, je s 157 aktivnimi člani Španija. Malce presenetljivo pa 40-milijonski Španiji na enajstem mestu sledi majhna, dvomilijonska Slovenija, v kateri so hekerji našteli kar 152 članov - neonacistov, od katerih se jih je 97 samih registriralo v bazi podatkov, da so iz Slovenije.

Radikalizacija

Če sodimo po zadnjih ekscesih, postajajo pripadniki desničarskih gibanj v Sloveniji ne samo vse bolj številni, temveč tudi vse bolj radikalni in nasilni. Ali kot pravi Roman Kuhar, preučevalec nestrpnosti z Mirovnega inštituta, Slovenija se je sprva »čistila navzven, sedaj pa se čistimo navznoter«. Na začetku devetdesetih let se je politična elita vzpostavljala v razmerju do Balkana, sredi devetdesetih let pa so prišle na vrsto socialne skupine znotraj države, »torej Romi, narkomani, homoseksualci,« pravi. Opaža, da nestrpne, nacionalistične težnje precej časa niso dobile potrditve v javnem govoru. »Vsaj od sredine devetdesetih let ni bilo te agresivne etike. Drugače pa je bilo v zadnjem obdobju, v zadnjih šestih ali sedmih letih. Če se denimo spomnite samo razprav v parlamentu. Te skrajne skupine na tak način dobivajo legitimacijo.« Postajajo torej vse bolj drzne.
V zadnjih mesecih smo bili priča kar trem nasilnim izpadom. Ob prvem je skupina »nacionalsocialistov«, kot so se sami poimenovali, na Filozofski fakulteti na okrogli mizi o nestrpnosti in neofašizmu obračunala z enim od udeležencev, ki jih je snemal s kamero. Prejšnji teden je sledil dobro organiziran napad z baklami in s kamenjem na udeležence večera gejevsko-lezbične literature, za katerim naj bi po zapisih v nekaterih medijih stali prav člani t. i. združenja Blood & Honour. Še en, tretji, manj razvpit incident pa se je sočasno zgodil v Mariboru.
Tam je skupina črnosrajčnikov, eden od njih s palico, grozila organizatorjem Akcije strpnosti. »V nekem trenutku nas je bilo zelo strah, organizatorka iz Mladinskega kulturnega centra je slišala grožnje. Poklicali smo policijo, a je prišla s 45-minutno zamudo, čeprav smo rekli, naj pridejo takoj,« je dejal predstavnik mariborske skupine za istospolno usmerjene Lingsium. Spopada ni bilo, ker so za svoje varovanje najeli dva varnostnika. Sliši se seveda absurdno, da morajo organizatorji Akcije strpnosti čez dan najemati varnostnike, a bo to očitno morala postati stalna praksa. To dokazuje tudi policijska statistika. Policija je takoj po letu 2000 obravnavala »le« pet kaznivih dejanj javnega spodbujanja sovraštva, nasilja ali nestrpnosti. Nato se je število takšnih dejanj strmo dvignilo na 13 leta 2005 in 19 obravnavanih kaznivih dejanj leta 2008.
Pri tem gre res za obrobne pojave, za maloštevilna združenja, ki želijo biti opazna in se zato lotevajo taktično dobro premišljenih in odmevnih provokacij. Toda »mladi na glas kričijo, kar odrasli šepetajo,« pravi socialni psiholog Vlado Miheljak. Iz te radikalizacije je mogoče potegniti dva sklepa: mladi so lahko indikator splošnega družbenega razpoloženja. »Ni tako, da so mladi neki poseben problem, drugi pa smo strpni. Pri mladih je to veliko bolj opazno. Njim ni treba blefirati kot politikom. Če je homofoben, mu pač ni treba izbirati besed,« pravi. Res pa je lahko desničarska radikalizacija tudi odgovor na družbo, ki postaja vse bolj strpna.
»Pri homofobiji ne gre zanemariti psihološkega dejavnika. Zakaj bi tako strastno sovražil? Če sam na primer ne zaupam Albancem ali Srbom, zakaj bi moral v to sovraštvo investirati še posebno, presežno strast?« Miheljak se ne more upreti misli, da skrajni desničarji »čez vikend« preganjajo homoseksualce tudi zato, ker so to tisti, ki imajo sami te »latentne težnje«, pa jim vera ali norme okolja ne dovoljujejo, da bi jih izrazili. Po tej teoriji so torej homofobi dejansko prikriti homoseksualci. In bolj ko se v družbi krepi strpnost, večje ko so možnosti nekaterih, da pridejo iz ilegale, bolj se tisti, ki tega presežka niso naredili, čutijo izzvane. Z izvolitvijo Obame za predsednika ZDA se rasizem v Ameriki gotovo ni povečal, sklepa Miheljak, čeprav so rasisti ob dogodku postali še agresivnejši.

Obrat k nestrpnosti

Postaja torej Slovenija vse bolj strpna, zaradi česar so nekatere skupine tudi bolj živčne, ali pač ne? Sodeč po raziskavah slovenskega javnega mnenja, ki jih izvajajo v Centru za raziskovanje javnega mnenja na Fakulteti za družbene vede, je slovenska družba v zadnjih 15 letih resda naredila velik korak v smeri k večji strpnosti. Poenostavljeno povedano, postala je za tretjino bolj strpna do različnih manjšinskih skupin. Če vzamemo primer homoseksualcev: leta 1992 kar 42 odstotkov vprašanih homoseksualca ne bi imelo za soseda, čez 16 let pa »le« še vsak tretji.
Tudi sprejemljivost homoseksualnih spolnih odnosov se je od leta 1991 opazno povečala. Na vprašanje, kakšno je vaše mnenje o spolnih odnosih med dvema odraslima osebama istega spola, je z najbolj »strpnim« odgovorom, »to ni nikoli slabo«, leta 1991 odgovorilo 9,2 odstotka vprašanih, po zadnji raziskavi, ki so jo na FDV opravili v začetku tega leta, pa je takšnih z bolj liberalnim pogledom na svet že 20 odstotkov. V mednarodni areni je slovenska strpnost sedaj nekje na meji med tisto v zahodnoevropskih državah in tisto na vzhodu. Na Danskem, v Švici, na Nizozemskem ali v Nemčiji je, če poenostavimo, »strpnih« oziroma takšnih, ki se jim spolni odnosi med dvema odraslima osebama istega spola ne zdijo sporni, dva- do trikrat več kot v Sloveniji.
Toda takšna »spodbudna« slika Slovenije je hkrati zavajajoča. Izpušča prav zadnje obdobje štirih ali petih let, ko nestrpnost ponovno občutno narašča. Tipični indikator splošne nestrpnosti je odnos do Židov. Ne zato, ker so Židje nevarni, ampak zato, ker Židov v Sloveniji tako rekoč ni, zaradi česar je ta kategorija idealen primer namišljenega, virtualnega sovražnika.
Leta 1992, ko je skupna država razpadala in ko se je pod desno, Demosovo oblastjo slovenski narod konstituiral v nacijo, je naglo porasla tudi nestrpnost do pripadnikov drugih narodov, seveda predvsem tistih z območja nekdanje Jugoslavije. V tistem času je kar 37 odstotkov anketiranih na vprašanje, ali bi želeli Žida za soseda, odgovorilo nikalno. V podobno nemilost so prišli tudi drugi, za nameček realnejši predstavniki manjšin, kot so priseljenci, tuji delavci ali muslimani. Odstotek tistih, ki so v Židih videli nevarnost, je nato iz leta v leto počasi upadal. Dokler ni prišel v letih od 1999 do 2005 na najnižjo, najbolj »strpno« točko, ko je le še 16 ali 17 odstotkov vprašanih menilo, da Žida ne bi imeli za soseda. Sicer še vedno razmeroma ogromno, če vemo, da je po zadnjem popisu prebivalstva leta 2002 v Sloveniji živelo samo 199 prebivalcev, ki so se opredelili za Žide.
A ta namišljeni sovražnik, »ta drugi« je naglo porasel prav zadnja leta, med letoma 2005 in 2008, ko je v Židih sovražnika spet videlo 27 odstotkov vprašanih. Podobno us-meritev je mogoče razbrati tudi pri odnosu do drugih manjšinskih kategorij, kar torej pomeni, da ne gre za naključje. Odnos do muslimanov se je v zadnjih 15 letih resda »izboljšal« za približno tretjino. Leta 1992 si kar 37 odstotkov vprašanih ni želelo muslimana za soseda, nato, kljub vojni proti terorizmu, pa je leta 2005 število tistih, ki si muslimanov v svoji okolici ne želijo, upadlo na 20 odstotkov. A leta 2008 se je ta delež spet približal 30 odstotkom. Podobne usmeritve je mogoče razbrati pri odnosu do priseljencev in tujih delavcev ali do »ljudi druge rase«.

Strpni desničarji

Zadnji obrat v javnem mnenju proti marginalnim skupinam bi lahko povezali z nekaterimi najočitnejšimi dogodki iz zadnjih let. Denimo z mandatom vlade Janeza Janše in več kot leto trajajočim polomom z romsko družino Strojan. Pa z letoma 2008 in 2009, ki ju je na političnem prizorišču gotovo najočitneje zaznamovalo zaostrovanje odnosov s Hrvaško, ob katerem so prej najbolj razsvetljeni državniki, med njimi denimo France Bučar, začeli igrati na strune nacionalizma. Verjetno tudi z gospodarskimi razmerami, ki so najbolj neugodne prav za mlade. Te poudarja strokovnjakinja za sociologijo družine Tanja Rener, ki je v devetdesetih letih, dokler so še imeli sredstva, skupaj z drugimi opravila nekaj odmevnih raziskav o položaju mladih.
»Svet se zapira za večino ljudi, za mlade pa prav izrazito, kar dokazujejo že podatki o njihovi zaposljivosti. To pomeni, da imajo do življenja odnos Carpe Diem,« pravi Renerjeva. Mladi, ki postajajo konservativnejši od staršev, naj bi se s tem branili pred dejanskimi ali namišljenimi tveganji. »Vse je eno veliko strašenje,« pravi Renerjeva, ki vidi v tem tudi ekonomske interese ali celo ideologijo strahu.
Sociologinja Marta Gregorčič, ki je konec devetdesetih let terensko raziskovala skrajne, desničarske in neonacistične organizacije v Evropi, ima drugačno razlago. Opaža, da se te skupine zadnja leta vse bolj spajajo s strankarskim nacionalizmom in s splošnim razpoloženjem v smeri domoljubja, vaških iniciativ in drugih akcij, usmerjenih proti manjšinam, verskim, seksualnim, etničnim itn. »Skrbi me,« pravi, »da so te skupine, ki so bile prej anonimne in smo jih videli le na stadionih, ko so se priključile huliganom ali pa navijačem, ali pa zdaj, ko smo jih videli na dan državnosti, kako marširajo od Maistrovega spomenika na Kongresni trg, že prerasle fazo skrivanja in ilegalnega delovanja.«
Sedaj naj bi se te iniciative že povezovale z v javnosti sprejemljivejšimi nacionalističnimi figurami, kakršna je Joško Joras, ali pa z Zavodom 25. junij, z nekaterimi protiromskimi iniciativami, z nestrpnostjo do začasnih delavcev v Sloveniji, do izbrisanih ... »Mislim, da gre za širši porast nestrpnosti, za obrat v smeri manifestnega fašizma ali nacizma, ki postaja družbeno sprejemljiv. Ne samo domoljubje, ki ga v zadnjem času tako pogosto poudarjata predsednik države Danilo Türk in premier Borut Pahor, skrb zbujajoče so tudi nove interpretacije revolucionarne zgodovine, identitete in poudarjanje nazadnjaških vrednot,« pravi Gregorčičeva. Prvi vzrok so migracije in tuji delavci, ki so zadnja leta največ prispevali k nagli gospodarski rasti v državi. Na drugem mestu sta kriza identitete in pomanjkanje politične vizije. »Mladi gotovo veliko bolj neposredno občutijo latentna in nekonsistentna sporočila politike kot odrasla populacija. In prav mogoče je, da ''domoljubne'' in netolerantne akcije razumejo kot zaželeno državljansko nastopanje.«
Tako pa smo v tednu tik pred dnevom državnosti, ko se je zgodil napad na Mitjo Blažiča, zaznali še en pojav. V razpravi pri predsedniku države Danilu Türku o potrebi po domoljubju so udeleženci, s predsednikom vred, ponavljali argumente in misli, kakršne preberemo tudi na forumih vseh navedenih skrajnih desničarskih skupin, od skupine Tu je Slovenija, Slovenskih radikalov, organizacije Blood & Honour do domoljubne organizacije Hervardi.
»Dulce et decorum est pro patria mori,« ali »Sladko in častno je umreti za domovino,« naj bi bil tihi podton, ki ga je iz razprav pri predsedniku republike razbral filozof Zdenko Kodelja s Pedagoškega inštituta. Kodelja pravi, da gre v tem primeru za koncept patriotizma iz 19. stoletja, ki od ljudi zahteva absolutno podreditev in žrtvovanje in ki je zastarel, še posebej po izkušnji z nacizmom. Vzkliki iz predsedniške palače o pomenu domoljubja, ne le v času, ko je ogrožen narod, seveda spominjajo na geslo Blood & Honour, Blut und Ehre. Tako se je treba le še odločiti, ali so slovenske radikalne skupine izbrale sprejemljivejšo in politično korektnejšo retoriko ali pa je konservativnejšo pot ubrala slovenska vladajoča politika. Verjetno oboje.