2. 7. 2009 | Mladina 26
Vsi ostali se imenujejo Ali
Umrl je Michael Jackson
Michael Jackson naj bi 13. julija krenil na unikatno turnejo - v Londonu naj bi imel v isti dvorani 50 koncertov. Menda je vedel, da tega ne bo zmogel. Menda je vedel, da to ni mogoče. Menda je bil preveč izmučen, uničen, potrt, zlomljen, upadel, razpadel. Menda je bil le še anoreksični skelet, le še kost in koža. Menda ni več jedel. Menda ni več spal. Menda se je zbujal kriče. Menda ni imel več nobene moči, nobene energije, nobene volje. Menda ga je vse bolelo. Menda je le še komaj hodil. Menda sploh ni mogel več peti. Kaj šele plesati. Ali pa žgati tistega moonwalka. Menda je le še komaj govoril. Menda je bil le še ruševina. Menda je v sebi že zamrl, odmrl, umrl. Menda se je vseh teh koncertov bal. Menda je na vajah kolapsnil. Menda ga na vaje sploh ni bilo. In če je že prišel, je kmalu zbežal. Ali pa kompliciral. Kot da bi skušal vse skupaj ustaviti, prekiniti, prestaviti, odložiti, pozabiti. Menda je bil na robu živčnega zloma. Menda so vsi vedeli, da teh koncertov ne bo. Menda so na stavnicah že sprejemali stave, koliko teh koncertov bo odpadlo, če ne kar vsi. Menda je iskal le dobro pretvezo, da bi vse te koncerte odpovedal.
Toda pričakovanja fanov, medijev, javnosti, bližnjih, agentov in sponzorjev so bila velika. Prevelika. In pritiski so bili še večji. V resnici so bila pričakovanja tako velika, da bi res potreboval zelo dobro pretvezo za odpoved koncertov. Lahko bi sporočil: Koncerte odpovedujem, ker sem zbolel. Toda to bi bila slaba, preslaba pretveza. Tudi če bi rekel, da je zelo zbolel, bi bilo to še vedno premalo. Lahko bi sporočil, da koncerte odpoveduje, ker je crknil njegov šimpanz - ali pa njegov piton. Lahko bi sporočil, da koncerte odpoveduje, ker je Elizabeth Taylor na smrtni postelji - ali pa ker je Diana Ross v kristalni krogli videla letalo, ki strmoglavlja. Oh, in lahko bi sporočil, da koncerte odpoveduje, ker ga je Elvis Presley telepatsko posvaril: Ne hodi tja - ubili te bodo! Ne, niti to ne bi bila dovolj dobra pretveza. In ker je potreboval res dobro, najboljšo, idealno, popolno, ultimativno pretvezo, je sporočil: Koncerte odpovedujem - umrl sem! Vedno je bil perfekcionist.
Toda v trenutku, ko so rekli, da je mrtev, je postal ultimativni konspirološki material. Je umrl naravne smrti? Je nehote vzel prevelik odmerek drog in nehote naredil samomor? Je naredil namerni samomor? So ga umorili? Kdo ga je zadnji videl živega? Kaj ve varuška? Mu je njegov osebni zdravnik injiciral morilski medikament - demerol ali pa oxycontin? Je bil žrtev zarote? So ga umorili in njegovo smrt potem zrežirali kot zastoj srca/samomor/overdose, ker je bil »mrtev več vreden kot živ«? To, da je bil milijonar, ki je trošil kot milijarder, je fakt, kakor je tudi fakt, da je bil strašno zadolžen - menda za pol milijarde dolarjev. In vsi ti njegovi upniki - same čudne, mračne, napol ilegalne figure - so vedeli, da lahko do svojega denarja pridejo le tako, da ga pošljejo na masivno, lukrativno turnejo. V razprodani London. Jacksona so spremenili v zadnji borzni balon, v finančno, navzkrižno zveriženo špekulacijo. Da bi ga imeli pod kontrolo, so ga preselili celo v razkošno palačo, obenem pa izplačali bahrajnskega princa, čigar tožba, s katero je grozil, bi lahko sodno preprečila Jacksonov comeback. Je sam sploh hotel koncertirati? Ne. Toda ni imel druge možnosti. Denar ali življenje? V obeh primerih ga je čakala smrt. Navsezadnje, četudi bi svoje koncerte izpeljal do konca, magari na silo, s pomočjo koreografije, specialnih efektov, dvojnika in playbacka, bi ga namreč še vedno čakal bankrot. Smrt. Kaj pa naj počne brez denarja, brez moonwalka in brez glasu, ki je bil njegov osnovni vir preživljanja? Ne bi več mogel živeti v svojem svetu. Ni imel več kam.
In ko je pristal na to napol mafijsko, napol sužnjelastniško izsiljevanje, je mislil, da bo koncertov le 10, ne pa 50. Toda dolg je bil tako velik, da je moral pristati na 50 koncertov. To je bil edini način, da upniki pridejo do svojega denarja. Jackson je bil filantrop, ki je zadnja leta živel od filantropov - in filantropi so hoteli svoj denar nazaj. Ker pa so ugotovili, da Jackson ni več sposoben za koncertiranje, da ne more več nastopati, da ga noge in glas ne ubogajo več, da je z njim torej konec, je bilo jasno, da bo London katastrofa - in da ga bo ubil. Poslovno vprašanje št. 1 je bilo: kaj je bolje - da Jackson umre na koncertih ali pa že pred koncerti? Odločili so se, da je bolje, če umre pred koncerti. Hja, ker je »mrtev več vreden kot živ«. Prvič, posthumno bo pravi, neskončni, večni zaklad, saj bodo lahko bajno unovčili vse, kar je povezano z njim - svet je pač obseden s kultom mrtvih zvezd. In drugič, lahko bodo obdržali ves denar od prodanih vstopnic, teh pa je bilo kar 750.000 ... ee, za okrog 100 milijonov dolarjev - ne, brez skrbi, nihče ne bo hotel svojega denarja nazaj. Le zakaj? Vsakdo bo hotel vstopnico za zadnji koncert Michaela Jacksona obdržati, ohraniti, arhivirati - kot memento, kot ultimativni fetiš. Piramidna igra, ki je uspela. Ultimativni Ponzi. Turneja, ki je ni bilo, je bila njegova najuspešnejša turneja.
Toda veliki teoriji zarote o smrti Michaela Jacksona se tu ponuja neizbežni obrat: je sploh umrl? Ali pa smrt le hlini? Konspirologe boste težko prepričali, da je Jackson kar umrl. Na eni strani bodo tisti, ki ne bodo verjeli, da je umrl naravne smrti, na drugi pa oni, ki ne bodo verjeli, da je umrl, ali bolje rečeno - oni, ki bodo verjeli, da je svojo smrt zrežiral. Saj veste, tako kot Marilyn Monroe - ali pa Elvis Presley. Konspirologi pač trdijo, da Elvis ni umrl (le kako bi lahko tak Bog crknil na stranišču?), ampak se je vseh neznosnih, stresnih in morilskih pritiskov slave, javnosti, medijev in kapitala znebil tako, da je zrežiral svojo smrt in se umaknil v totalno nasprotje slave - v anonimnost, v mirno, preprosto, nestresno, normalno življenje, daleč od prestola.
Kdo pravi, da ni natanko tega storil Michael Jackson, obdan z izsiljevalsko mafijo, dolgovi, tožbami, bankrotirano prihodnostjo, povampirjenimi mediji, histerično javnostjo in ponorelimi fani, ki so od njega terjali in pričakovali preveč, pa pohlepnimi agenti, menedžerji, investitorji in svetovalci, med katerimi je bil tudi »dr. Tohme Tohme«, njegov misteriozni »uradni govorec«, ki naj bi bil po eni strani savdski magnat, po drugi kirurg, po tretji libanonski kšeftar, po četrti senegalski ambasador, po peti pa operativec Islamske nacije? Le kdo ne bi bil pripravljen zrežirati svoje smrti, da bi lahko pobegnil vsemu temu? Hej, mar ni bil Jackson dve leti poročen z Elvisovo hčerko Liso Marie? Know-how, ki ga je potreboval za svoj veliki trik, je lahko dobil iz prve roke. Mar ni bil Kralj popa, Elvis pa Kralj rokenrola? Mar se ni zelo rad primerjal z Elvisom? Mar ni s svojimi brati, ko so bili vsi skupaj še Jackson 5, posnel hita, ki je imel isti naslov kot Elvisov prvi veliki hit - Heartbreak Hotel? Mar ni odkupil avtorskih pravic za nekaj Elvisovih štiklov? Mar ni bil Neverland njegova verzija Elvisovega Gracelanda? Mar ni bil moonwalk njegova verzija Elvisovega movinga?
Sploh pa, mar se ni stalno bal, da bo končal kot Elvis (na stranišču ali pa v Las Vegasu, ista reč)? Mar ga niso kot Elvisa filali s tabletami, drogami, injekcijami, demerolom in morfijem, da bi njegovo agonično, boleče, utrujeno telo ja obdržali na odru in da bi ga lahko cuzali, molzli, kapitalizirali? In končno: mar ni bil Elvis belec, ki je pel kot črnec, in mar niso v njem - zmotno! - videli belca, ki hoče postati črnec? In mar niso v Jacksonu - zmotno! - videli črnca, ki hoče postati belec? Spomnite se le videospota Black or White, sicer poganjka morphinga iz videspota Cry (via Godley & Creme), v katerem je Jackson razbijal okna, na katerih je pisalo »KKK Rules«, in v katerem so ljudje stalno kameleonsko mutirali - belci v črnce, črnci v Indijance, Indijanci v Azijce, Azijci v Afričane, Afričani v belce, moški v ženske, ženske v moške, svetlolaske v temnolaske, belke v črnke. Lahko si karkoli in kdorkoli. Lahko si vse hkrati. Identitete - rasne, etnične, spolne, kulturne - niso več biološke ali pa fiksne, ampak konstruirane, družbeno posredovane. Ne živimo več v naravi, ampak v družbi. Videospot Black or White je bil himna novi fluidni, fleksibilni, razpršeni, multikulturni identiteti. Michael Jackson je bil proces, ne pa stanje.
In hej, končno, mar ni že na začetku osemdesetih - po spektakularnem uspehu albuma Thriller - razmišljal o tem, da bi za svojega menedžerja najel slovitega polkovnika Toma Parkerja, nekdanjega Elvisovega menedžerja? Njegova smrt je bila njegov največji comeback. Toda ubil ga je njegov notranji Elvis. Vedno je bil enigma.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.