Vsi ostali se imenujejo Ali

Michael Jackson naj bi 13. julija krenil na unikatno turnejo - v Londonu naj bi imel v isti dvorani 50 koncertov. Menda je vedel, da tega ne bo zmogel. Menda je vedel, da to ni mogoče. Menda je bil preveč izmučen, uničen, potrt, zlomljen, upadel, razpadel. Menda je bil le še anoreksični skelet, le še kost in koža. Menda ni več jedel. Menda ni več spal. Menda se je zbujal kriče. Menda ni imel več nobene moči, nobene energije, nobene volje. Menda ga je vse bolelo. Menda je le še komaj hodil. Menda sploh ni mogel več peti. Kaj šele plesati. Ali pa žgati tistega moonwalka. Menda je le še komaj govoril. Menda je bil le še ruševina. Menda je v sebi že zamrl, odmrl, umrl. Menda se je vseh teh koncertov bal. Menda je na vajah kolapsnil. Menda ga na vaje sploh ni bilo. In če je že prišel, je kmalu zbežal. Ali pa kompliciral. Kot da bi skušal vse skupaj ustaviti, prekiniti, prestaviti, odložiti, pozabiti. Menda je bil na robu živčnega zloma. Menda so vsi vedeli, da teh koncertov ne bo. Menda so na stavnicah že sprejemali stave, koliko teh koncertov bo odpadlo, če ne kar vsi. Menda je iskal le dobro pretvezo, da bi vse te koncerte odpovedal.
Toda pričakovanja fanov, medijev, javnosti, bližnjih, agentov in sponzorjev so bila velika. Prevelika. In pritiski so bili še večji. V resnici so bila pričakovanja tako velika, da bi res potreboval zelo dobro pretvezo za odpoved koncertov. Lahko bi sporočil: Koncerte odpovedujem, ker sem zbolel. Toda to bi bila slaba, preslaba pretveza. Tudi če bi rekel, da je zelo zbolel, bi bilo to še vedno premalo. Lahko bi sporočil, da koncerte odpoveduje, ker je crknil njegov šimpanz - ali pa njegov piton. Lahko bi sporočil, da koncerte odpoveduje, ker je Elizabeth Taylor na smrtni postelji - ali pa ker je Diana Ross v kristalni krogli videla letalo, ki strmoglavlja. Oh, in lahko bi sporočil, da koncerte odpoveduje, ker ga je Elvis Presley telepatsko posvaril: Ne hodi tja - ubili te bodo! Ne, niti to ne bi bila dovolj dobra pretveza. In ker je potreboval res dobro, najboljšo, idealno, popolno, ultimativno pretvezo, je sporočil: Koncerte odpovedujem - umrl sem! Vedno je bil perfekcionist.
Toda v trenutku, ko so rekli, da je mrtev, je postal ultimativni konspirološki material. Je umrl naravne smrti? Je nehote vzel prevelik odmerek drog in nehote naredil samomor? Je naredil namerni samomor? So ga umorili? Kdo ga je zadnji videl živega? Kaj ve varuška? Mu je njegov osebni zdravnik injiciral morilski medikament - demerol ali pa oxycontin? Je bil žrtev zarote? So ga umorili in njegovo smrt potem zrežirali kot zastoj srca/samomor/overdose, ker je bil »mrtev več vreden kot živ«? To, da je bil milijonar, ki je trošil kot milijarder, je fakt, kakor je tudi fakt, da je bil strašno zadolžen - menda za pol milijarde dolarjev. In vsi ti njegovi upniki - same čudne, mračne, napol ilegalne figure - so vedeli, da lahko do svojega denarja pridejo le tako, da ga pošljejo na masivno, lukrativno turnejo. V razprodani London. Jacksona so spremenili v zadnji borzni balon, v finančno, navzkrižno zveriženo špekulacijo. Da bi ga imeli pod kontrolo, so ga preselili celo v razkošno palačo, obenem pa izplačali bahrajnskega princa, čigar tožba, s katero je grozil, bi lahko sodno preprečila Jacksonov comeback. Je sam sploh hotel koncertirati? Ne. Toda ni imel druge možnosti. Denar ali življenje? V obeh primerih ga je čakala smrt. Navsezadnje, četudi bi svoje koncerte izpeljal do konca, magari na silo, s pomočjo koreografije, specialnih efektov, dvojnika in playbacka, bi ga namreč še vedno čakal bankrot. Smrt. Kaj pa naj počne brez denarja, brez moonwalka in brez glasu, ki je bil njegov osnovni vir preživljanja? Ne bi več mogel živeti v svojem svetu. Ni imel več kam.
In ko je pristal na to napol mafijsko, napol sužnjelastniško izsiljevanje, je mislil, da bo koncertov le 10, ne pa 50. Toda dolg je bil tako velik, da je moral pristati na 50 koncertov. To je bil edini način, da upniki pridejo do svojega denarja. Jackson je bil filantrop, ki je zadnja leta živel od filantropov - in filantropi so hoteli svoj denar nazaj. Ker pa so ugotovili, da Jackson ni več sposoben za koncertiranje, da ne more več nastopati, da ga noge in glas ne ubogajo več, da je z njim torej konec, je bilo jasno, da bo London katastrofa - in da ga bo ubil. Poslovno vprašanje št. 1 je bilo: kaj je bolje - da Jackson umre na koncertih ali pa že pred koncerti? Odločili so se, da je bolje, če umre pred koncerti. Hja, ker je »mrtev več vreden kot živ«. Prvič, posthumno bo pravi, neskončni, večni zaklad, saj bodo lahko bajno unovčili vse, kar je povezano z njim - svet je pač obseden s kultom mrtvih zvezd. In drugič, lahko bodo obdržali ves denar od prodanih vstopnic, teh pa je bilo kar 750.000 ... ee, za okrog 100 milijonov dolarjev - ne, brez skrbi, nihče ne bo hotel svojega denarja nazaj. Le zakaj? Vsakdo bo hotel vstopnico za zadnji koncert Michaela Jacksona obdržati, ohraniti, arhivirati - kot memento, kot ultimativni fetiš. Piramidna igra, ki je uspela. Ultimativni Ponzi. Turneja, ki je ni bilo, je bila njegova najuspešnejša turneja.
Toda veliki teoriji zarote o smrti Michaela Jacksona se tu ponuja neizbežni obrat: je sploh umrl? Ali pa smrt le hlini? Konspirologe boste težko prepričali, da je Jackson kar umrl. Na eni strani bodo tisti, ki ne bodo verjeli, da je umrl naravne smrti, na drugi pa oni, ki ne bodo verjeli, da je umrl, ali bolje rečeno - oni, ki bodo verjeli, da je svojo smrt zrežiral. Saj veste, tako kot Marilyn Monroe - ali pa Elvis Presley. Konspirologi pač trdijo, da Elvis ni umrl (le kako bi lahko tak Bog crknil na stranišču?), ampak se je vseh neznosnih, stresnih in morilskih pritiskov slave, javnosti, medijev in kapitala znebil tako, da je zrežiral svojo smrt in se umaknil v totalno nasprotje slave - v anonimnost, v mirno, preprosto, nestresno, normalno življenje, daleč od prestola.
Kdo pravi, da ni natanko tega storil Michael Jackson, obdan z izsiljevalsko mafijo, dolgovi, tožbami, bankrotirano prihodnostjo, povampirjenimi mediji, histerično javnostjo in ponorelimi fani, ki so od njega terjali in pričakovali preveč, pa pohlepnimi agenti, menedžerji, investitorji in svetovalci, med katerimi je bil tudi »dr. Tohme Tohme«, njegov misteriozni »uradni govorec«, ki naj bi bil po eni strani savdski magnat, po drugi kirurg, po tretji libanonski kšeftar, po četrti senegalski ambasador, po peti pa operativec Islamske nacije? Le kdo ne bi bil pripravljen zrežirati svoje smrti, da bi lahko pobegnil vsemu temu? Hej, mar ni bil Jackson dve leti poročen z Elvisovo hčerko Liso Marie? Know-how, ki ga je potreboval za svoj veliki trik, je lahko dobil iz prve roke. Mar ni bil Kralj popa, Elvis pa Kralj rokenrola? Mar se ni zelo rad primerjal z Elvisom? Mar ni s svojimi brati, ko so bili vsi skupaj še Jackson 5, posnel hita, ki je imel isti naslov kot Elvisov prvi veliki hit - Heartbreak Hotel? Mar ni odkupil avtorskih pravic za nekaj Elvisovih štiklov? Mar ni bil Neverland njegova verzija Elvisovega Gracelanda? Mar ni bil moonwalk njegova verzija Elvisovega movinga?
Sploh pa, mar se ni stalno bal, da bo končal kot Elvis (na stranišču ali pa v Las Vegasu, ista reč)? Mar ga niso kot Elvisa filali s tabletami, drogami, injekcijami, demerolom in morfijem, da bi njegovo agonično, boleče, utrujeno telo ja obdržali na odru in da bi ga lahko cuzali, molzli, kapitalizirali? In končno: mar ni bil Elvis belec, ki je pel kot črnec, in mar niso v njem - zmotno! - videli belca, ki hoče postati črnec? In mar niso v Jacksonu - zmotno! - videli črnca, ki hoče postati belec? Spomnite se le videospota Black or White, sicer poganjka morphinga iz videspota Cry (via Godley & Creme), v katerem je Jackson razbijal okna, na katerih je pisalo »KKK Rules«, in v katerem so ljudje stalno kameleonsko mutirali - belci v črnce, črnci v Indijance, Indijanci v Azijce, Azijci v Afričane, Afričani v belce, moški v ženske, ženske v moške, svetlolaske v temnolaske, belke v črnke. Lahko si karkoli in kdorkoli. Lahko si vse hkrati. Identitete - rasne, etnične, spolne, kulturne - niso več biološke ali pa fiksne, ampak konstruirane, družbeno posredovane. Ne živimo več v naravi, ampak v družbi. Videospot Black or White je bil himna novi fluidni, fleksibilni, razpršeni, multikulturni identiteti. Michael Jackson je bil proces, ne pa stanje.
In hej, končno, mar ni že na začetku osemdesetih - po spektakularnem uspehu albuma Thriller - razmišljal o tem, da bi za svojega menedžerja najel slovitega polkovnika Toma Parkerja, nekdanjega Elvisovega menedžerja? Njegova smrt je bila njegov največji comeback. Toda ubil ga je njegov notranji Elvis. Vedno je bil enigma.

Belec, ki bi pel kot črnec!

Mnogi kritiki so ugibali, kje je Jackson pobral frazo Black or White. Jo je pobral pri Princeu, ki je pel »Am I black or white, am I straight or gay«? Jo je pobral pri Madonni, ki je pela »It makes no difference if you''re black or white, if you''re a boy or a girl«? Ali pa jo je pobral pri bendu Slade, ki je v štiklu Run Runaway na vse pretege hvalil »kameleona« in zvijal frazo »I like black and white, dreaming in black and white«? Ob tem so seveda pozabili na sam izvir - na Elvisa. Ali natančneje - na Sama Phillipsa, legendarnega šefa založbe Sun, ki je Elvisa odkril in lansiral. Prav Phillips je bil namreč ta, ki je iskal »idealnega« belca - belca, ki bi pel kot črnec. Zakaj? Ker bi to pri belski publiki zelo vžgalo. Ko je leta 1954 poslušal demo štikla Without You, ni mogel identificirati pevca, zato je rekel Elvisu, anonimnemu šeferju, ki je zase trdil, da »zveni kot nihče drug«, naj ga zapoje v studiu, kar je ta potem tudi storil. Toda ni se ravno izkazal. Phillips je kasneje famozno oznanil: »Elvis je bil verjetno živčen, tako kot bi bil pred mikrofonom živčen kdorkoli, belec ali črnec.« Ja: Black or white. Elvis je bil tisti »ali«, znak naše zmedenosti in negotovosti, simptom naše nesposobnosti, da bi identificirali izvajalca - je black ali white? Ali bolje rečeno, Elvis je zvenel kot ta »ali«, kot »nihče drug«, kot filozofsko vprašanje, ki ga za sabo vleče tisti »ali«: kako biti »nihče drug«?
Tudi Jackson je zvenel kot »nihče drug«, kot Phillipsov ideal, kot ta, ki bo napolnil tisti vmesni, fluidni, potentni prostor med besedama »black« in »white«, potemtakem kot tisti »ali«. Kot tisti »or«. In seveda, z vsemi tistimi svojimi pompoznimi mutacijami, transformacijami, metamorfozami in reinkarnacijami je tisti »ali« polnil tudi vizualno. Vse njegove mutacije so se imenovale Ali. Prvi »ali« je prišel, ko se je pri petih iz navadnega otroka prelevil v pevca in entertainerja, ko se je torej z brati združil v motownovski Jackson 5, prototip »sprejemljive« črnske družine, pojočo anticipacijo Huxtablovih. Drugi »ali« je prišel, ko se je z bajno prodajanim albumom Off the Wall prelevil v bubblegumskega disko solista, ki je pel »Burn This Disco Out«. Tretji »ali« je prišel, ko je posnel album Thriller - ko je torej svoj deški disko-funkovski falsetto opustil in ko je svoj glas prelevil v nekaj napetega, intenzivnega, agoničnega, žgočega, obsesivnega, agresivnega, mučnega, mračnega, tesnobnega, ofenzivnega, vitalnega, trilersko preciznega. Njegov glas, kvintesenčni zvok osemdesetih, ni pel, ampak grizel. Jasno, sledile so nove mutacije, plastične operacije, kirurške retuše, pigmentacije, metamorfoze, s katerimi je izzval vse rasne, spolne, kulturne in popkulturne stereotipe in s katerimi je v past ujel predvsem belsko publiko, prepričano, da je dobila to, kar je čakala - belca, ki poje kot črnec.
Michael Jackson se je rodil z vgrajeno publiko in nasnetim aplavzom. Zrasel je pred TV-kamerami - kot Jim Carrey v Trumanovem showu. In zrasel je v Thriller, ki pa leta 1982, v času Ronalda Reagana, »ameriškega jutra« in novega nacionalnega konsenza, ni prišel kot šok, ampak kot olajšanje, kot dokaz, da je Amerika na pravi poti, da je rasna integracija uspela in da je tudi MTV, otrok reaganomije, talilni lonec Amerike, da torej ni le platforma za belski pop. O Jacksonu je obstajal totalni konsenz: Thrillerja, ki je katapultiral rekordnih sedem hit singlov (Billie Jean, Beat It, The Girl Is Mine, Human Nature, Wanna Be Startin'' Somethin'', Pretty Young Thing, Thriller), so takoj prodali v rekordni nakladi - 25 milijonov. Več kot kateregakoli albuma do tedaj. Mnogo več. Jackson je zamenjal teren. In identiteto. Zdelo se je, da je zamenjal stoletje. Thriller je bil stoletje zase. Njegov glas je zvenel kot znak za napad, toda sam je bil tedaj že v defenzivi, kar so potrjevali tudi trilerski verzi: »Si le bife, le zelenjava, s katero se hranijo, si le zelenjava.« Omenjal je »živčni zlom«, »bolečino, ki je kot grom« in javnost, ki »ogovarja, tožari, laže«. In ne: »Billie Jean is not my lover.« Strah, da ga bodo pojedli, scuzali, požrli, je bil tu od dneva 1. Njegovi trilerski štikli so bili tematski park paranoje - tematski park fame, ki trči ob fane. Ko je prišel, je že odšel.
Toda niso vedeli, kaj točno je Jackson. Kdo je sploh to. Kako naj ga definirajo. Kako naj ga vidijo. Kaj naj z njim. Kam naj ga dajo. Ne, Jacksona niso mogli potegniti iz Jacksona. Lahko so ga le primerjali z drugimi. V njem so videli Howarda Hughesa: ker je bil ves fobičen in paničen. V njem so videli Greto Garbo: ker je hotel, da ga pustijo pri miru. Leave Me Alone! V njem so videli državljana Kana, okej, Petra Pana: ker se je zaprl v utopični Neverland, svojo verzijo Xanaduja, kjer je živel obdan z igračami, sladkarijami, lutkami, živalmi, risankami, memorabilio, fantazijskim kičem, disneylandskimi atrakcijami, pilotskimi sončnimi očali, belimi rokavicami, raznoraznimi Rosebudi, otroki in sporočili, ki jih je pisal in puščal sam sebi. V njem so videli E.T.-ja: ker je rekel, da se počuti kot E.T., kot alien med Zemljani, kot zunajzemeljski outsider, ki se najbolje počuti med outsiderkami (Elizabeth Taylor, Jane Fonda, Liza Minnelli). V njem so videli Drakulo: ker se je bal staranja in ker je spal v hiperbarični komori, ki je izgledala kot krsta. Quincy Jones je imel prav, ko je rekel, da ne pozna starejšega človeka od Jacksona. V njem so videli Človeka slona: ker je hotel odkupiti posmrtne ostanke Človeka slona, te razvpite viktorijanske »pošasti« in napol cirkuške atrakcije. V njem so videli pedofila: ker je rekel, da v svojem Neverlandu »včasih spi z otroki«, ker ni hotel odrasti in ker se je stalno skrival. V njem so videli frika, hudo nevarnost, toda ironično - če so ga hoteli videti, so ga morali tožiti. Če so hoteli videti frika, so ga morali izbezati na svetlobo, tako da so se lahko potem zgražali. V nasprotnem primeru se ni prikazal. Vsaj ne v živo. In bolj ko je skušal biti sprejemljiv, bolj čudno in nevarno je izgledal. Ne brez razloga: bil je le groteskno multimedijsko zrcalo natanko tiste čudnosti in tiste nevarnosti, ki tlita v »normalnih« ljudeh, recimo v fanih. Bil je Man in the Mirror, ki je vedno vadil v sobi brez zrcal. S petjem in plesom je dorekel to, česar Andy Warhol, oni drugi ameriški weirdo, ni mogel, ker ni znal niti peti niti plesati.
In seveda, v njem so videli križanca med E.T.-jem in Howardom Hughesom, kar je spet držalo: po eni strani je bil ekstremno sramežljiv, prestrašen, občutljiv in delikaten, po drugi strani pa je bil odločen, brezkompromisen biznismen, ki je Paulu McCartneyju, svojemu prijatelju, s katerim je prej posnel dva slovita dueta (Say Say Say), leta 1985 na dražbi mirno in brezčutno speljal avtorske pravice za štikle Beatlesov. Ko je McCartney pel štikel, ki ga je sam napisal, je moral tantieme plačati Jacksonu. Daleč so bili časi, ko je lahko John Lennon rekel, da so Beatlesi slavnejši od Jezusa Kristusa. Zdaj je bil Michael Jackson slavnejši od Jezusa Kristusa. In od Lennona. Steven Spielberg ga je hotel postaviti v vlogo Petra Pana, Martin Scorsese pa v vlogo gangsterja. Imeti je hotel pravice na vse svoje fotografije, od svojih glasbenikov je pred snemanjem kontrolfrikovsko zahteval podpis pogodbe, s katero so se zavezali, da o snemanju ne bodo nikomur govorili, v drugi reklami za Pepsi pa je nastopil le zato, da bi zrušil rekord, ki so ga držali Jackson 5 - leta 1984 so dobili 5 milijonov, sam pa jih je dobil 15. Z njim je bilo mogoče prodajati vse, tudi produkte, za katere se je vedelo, da jih sam ne konzumira - si predstavljate, da bi Jackson, fanatik zdrave prehrane, pil Pepsi? Z njim so prodajali celo produkte, ki jih je odsvetoval. Kaj je bil Michael Jackson? Licenčni produkt? Parfum? Linija oblačil? Lunch paket? Nalepka? Karta? Poštna znamka? Captain EO? Špekulacija? Trač? 3D atrakcija? Vic? Valentino Johnson, impersonator, ki je za plastične operacije zapravil 40.000 dolarjev, da bi izgledal tako kot on? Vse to, kajti občutek, da ga razumejo, so imeli le, če se je prelevil v produkt, v kaj znanega in otipljivega - v parfum, lunch paket ali pa trač. »Just call my name and I''ll be there!«

Kdo pravi, da morajo biti črnci črni?

Toda Jackson publiki percepcije ni olajšal. Samega sebe ni hotel potegniti iz sebe, ampak je svojo identiteto raje prepuščal asociacijam, še posebej v videospotih, ki so bili formatirani kot filmi, kot mali eposi, kot spolirani, megalomanski, multimilijonski, pompozno najavljani vi-
deo blockbusterji. Thriller, prelomni 14-minutni epos, ki ga je posnel John Landis, je izgledal kot revizija šokerja Noč živih mrtvecev, v katerem je belo Ameriko pred zombiji reševal črnec, le da je tokrat tudi Jackson mutiral v zombija - ko se njegova punca zbudi, je spet vse v redu. Jackson je spet le simpatični, vljudni, sramežljivi fant. Ergo: ni problem v Jacksonu, ampak v fantazijah javnosti. »Nisem tak kot drugi fantje.« Šur. Billie Jean je izgledal kot sekvenca iz mjuzikla Pojmo v dežju, Beat It pa kot revizija Zgodbe z zahodne strani, le da se nista udarili hispanska in belska ulična tolpa, ampak belska in črnska. Jackson skoči vmes: zapleše in vojne je konec. »Nočem videti krvi.« Naivno, boste rekli - že, toda nič manj naivno od Združenih narodov. Avtobiografska pa tu ni bila le naivnost globalnega mirovnika, ampak tudi odločnost, s katero Jackson iz svoje samotne, meniške, neverland-ske sobe krene na ulico - Jackson je bil le fant, ki je hotel ven, na ulico, med ljudi. Pa ni mogel.
Bad, ki ga je posnel Scorsese, je izgledal kot predfilm za Dobre fante, Smooth Operator pa kot travestija Državnega sovražnika - tistega z Jamesom Cagneyjem. Scream, v katerem je nastopil s sestro Janet, je izgledal kot sekvenca iz Vojne zvezd, polni filmskih asociacij pa so bili tudi Black or White, Remember the Time, In the Closet, Jam in Earth Song, medtem ko je bil Man in the Mirror le CNN-ovska kompilacija vsega tistega, s čimer je hotel, da ga identificirajo: poljska Solidarnost, John Lennon, študentje, pobiti na univerzi Kent, korejski študentje, žrtve bombardiranj v Vietnamu, črnsko gibanje za državljanske pravice, John F. Kennedy, Robert Kennedy, južnoafriški črnci, rokovanje Reagana in Gorbačova, Desmond Tutu, afriški otroci, Martin Luther King, Gandhi, Mati Tereza, žrtve Černobila, Band Aid, kiti. Toda sporočilo tega eposa, v katerem se sam ni pojavil, je bilo na dlani: Michael Jackson je povsod. Toda ne bi ga bilo brez videospotov: njegovo glasbo so gledali, ne pa poslušali. In naredil je vse, da bi jo gledali.
Vsi so šli za njim. Vsak štikel je hotel zveneti kot nadaljevanje Billie Jean - tako Girls Just Want to Have Fun (via Cyndi Lauper) kot Like a Virgin (via Madonna). Vsak videospot je hotel izgledati kot nadaljevanje Thrillerja - spomnite se le megalomanskih videospotov bendov Guns N'' Roses (Don''t Cry, November Rain, Estranged) in Aerosmith (Cryin'', Amazing, Crazy). Madonna, Annie Lenox in Billy Idol so v svojih videospotih doktorirali iz konstruiranosti in fluidnosti spolne identitete, hip-hoperji pa so se, kot pravi Saul Austerlitz v knjigi Money for Nothing, iz videospotov, neprikazljivih na MTV, zapeljali v sprejemljive limuzinske videospote, ki so slavili uspeh, trošenje, privilegirano življenje, glamur in socialno mobilnost - in v katerih niso izgledali nič bolj nevarno kot Jackson. Vsi so funkcionirali le kot asociacije na Michaela Jacksona, postnacionalnega, postrasnega, postkolonialnega, postseksualnega, aseksualnega, biseksualnega, transseksualnega, predseksualnega popartista, sekularne verzije body-artista, ki ni imel kaj sporočiti, ker je bil sam sporočilo. Maska ni skrivala le, da pod masko ni ničesar, ampak je skrivala tudi, da je maska le maska.
Jacksonovi štikli in videospoti so bili agonične parabole o spolu, rasi, staranju, smrti, nesmrtnosti, spominu, mačizmu, destrukciji, avtodestrukciji, slavi in uspehu. In z vsem je bil tako obseden, kot da bi hotel doktorirati iz multikulturnih/feminističnih/postmodernih/postkolonialnih/queer študij. Kar je tudi storil, ko je pogled na problem rase dekoloniziral: hej, kdo pravi, da morajo biti črnci črni? V tem, da si je kožo »osvetlil«, moramo videti afirmacijo črnske identitete, ne pa negacije. Ne pozabite, da Jackson ni bil le kak abstraktni, »naravni« črnec, ampak da je bil ameriški črnec. In to, da si Američan, pravi Stanley Crouch, vključuje improviziranje z identiteto (če s tem ne oviraš svobode drugih), ekscentrično obnašanje, socialno mobilnost in ljubezen do mask, make-upa in kostumov, ki so le ritualni izraz svobode in užitka v izumljanju samega sebe.
Kaj je bilo torej tu abnormalnega? To, da je imel plastične operacije? Kdo jih nima? To, da je skušal postati bel? Kateri belec pa noče postati črn - divje sončenje, teniranje, solariji. To, da se je hotel pomladiti? Kdo se pa noče? Vsi hodijo na pomlajevalne terapije. To, da je bil infantilen? Nehajte, infantilnost pride od tega, da se skušaš pomladiti. To, da se je skušal poženščiti? Pa še kaj - a je bil edini metro? To, da je bil pedofil? Nehajte, sodišče ga je spoznalo za nedolžnega. Za Jacksona so govorili, da je črnec, ki sovraži svojo črno kožo - hej, pravi Crouch, kaj če je le uprizarjal dramo belca, ki sovraži svojo belo kožo?
Toda po njegovi smrti smo namesto glorifikacije dobili obdukcijo. In svet zdaj sadistično uživa v obdukciji črnca, ki je preveč uspel: njegovo telo naj bi razpadlo, od njega naj bi ostal le skelet, lasje, kolikor jih je sploh še imel, naj bi bili sivi (nosil je lasuljo), v njegovem trebuhu naj ne bi našli ostankov hrane, ampak le ostanke tablet in drog, njegove roke, noge in rame naj bi bile polne vbodnih lukenj, njegov obraz naj bi bil poln brazgotin. Horror! Avtodestrukcija. Michael Jackson ni bil le tipični Američan, ampak tudi tipični ameriški produkt. In tipični ameriški produkti vedno razpadejo. Tako kot je nekoč razpadla Jean Harlow, h''woodska lepotica - zgnila je pri živem telesu. Kot pravi David Thomson: »Ni mogla več urinirati. Odpadki so se nabirali v njenem telesu. Obiskovalci so to lahko zaznali v njenem zadahu in na njeni koži. Razvil se je nefritis. Slovita lepotica je gnila. Telo in lobanja sta ji zaradi vse tiste zadržane tekočine zatekla. Njena smrt je bila srhljivo, grizlijevsko nasprotje njene bleščeče podobe.« Stara je bila šele 26 let. In tako je kasneje razpadla Judy Garland, h''woodska čudežnica, žrtev psihične izčrpanosti, kriz, živčnih zlomov, treme, uspavalnih tablet, poživil, narkotikov, hospitalizacij, dietnih režimov in strahu, da bo izgubila glas in preprosto izginila. Nekoč je stopila pred publiko, odprla usta, da bi zapela, toda namesto glasu je iz njenih ust bušnilo bruhanje - tisti mučni, ihteči presežek glasu. To bi se v Londonu zgodilo Michaelu Jacksonu, medtem ko bi na playbacku odmevalo: Don''t Stop Till You Get Enough.