Zlatko Kaučič: Koncerti ob 30-letnici

+ + + + +

Naš najzanimivejši jazzovski glasbenik je praznovanje 30-letnice svojega ustvarjanja lani zaznamoval s številnimi koncerti po Sloveniji (in širše). Trije od teh koncertov so te dni luč sveta ugledali v obliki trojnega albuma, z njim pa smo dobili izvrsten vpogled v raznolikost Kaučičevega (tolkalskega) izraza. Izraza, ki ga je v dolgih letih tudi ob boku številnih najvidnejših sodobnih jazzov-skih in objazzovskih glasbenikov sestavil v svoj prepoznaven, vedno zvedav zvok. Glavni presežek novega albuma je prav Kaučičev prefinjen občutek za sooblikovanje smiselnega zvočnega toka. Seveda sta poslušanje in reagiranje dva ključna elementa v svobodnoimproviziranih muzikah, a glasbeniki - tudi tisti najbolj cenjeni - se v raznolikih formacijah pogosto oklepajo svojega prepoznavnega, izdelanega besednjaka.

Tu je Kaučič zaradi narave tolkal resda v nekoliko privilegiranem položaju, vendar je bolj kot njegovo nenehno raziskovanje zvoka v ospredju vselej predvsem njegov posluh za sošpilavce. Pri koncertu, zabeleženem na ploščku Slakoper, se s saksofonistom Javierjem Girottom in kontrabasistom Salvatorejem Maiorejem odpravi po sledeh zmernejšega, v razmeroma klasični idiom ujetega jazza. Znotraj tega si trojica odpre prostor, v katerem v dinamičen scenosled poveže umirjene, mehkobne zvoke na eni in ponekod opotekajoč se svobodnjaški drnec na drugi strani. Če bi moral med tremi ploščki izbrati najljubšega, bi najbrž pokazal na Doline. Kaučiču se tu pridružita pevka Saadet Türköz in basist Giovanni Maier, povežejo pa se v svobodnem improviziranju, v katerem prek vokalnega eksperimentiranja Türközove posežejo po nekaterih srednjeazijskih tradicijah. Razdrobljeno - med psihotičnim krikom in šamanskim šepetanjem razpeto - petje Kaučič in Maier spretno ujameta v zvočnost, ki ohranja nekatere izvirne značilnosti teh vokalnih tradicij in se hkrati odpira zahodnjaškim svobodnjaškim praksam. Ustvarijo slikovit kontrast, ki pa lucidno razkrije sorodnost vzhodnih in zahodnih zvočnih izročil. Na tretjem ploščku, poimenovanem Tolminski punt 2, Kaučič moči združi z legendarnim pihalcem Petrom Brötzmannom in opernim pevcem Robertom Vrčonom. Brötzmannova predirljivost in Kaučičevo zamaknjeno potrkavanje se tu soočita s poezijo Jureta Potokarja, Gregorja Strniše, Daneta Zajca in Srečka Kosovela. Ta plošček je preprosto moral dobiti mesto v novi zbirki, saj ima iskanje stika med besedo, mislijo in zvokom v Kaučičevem ustvarjanju pomembno vlogo. Ob okroglih obletnicah nam glasbeniki radi servirajo razne antologijske best ofe in podobne domislice, nasprotno pa Kaučič s koncerti ob 30-letnici ponudi prerez svojega aktualnega ustvarjanja, ki z optimizmom zre v prihodnost. Delček te bo Zlatko v navezi s pihalcem Evanom Parkerjem že jutri odstrl na ljubljanskem Jazz festivalu.