9. 7. 2009 | Mladina 27 | Kultura
Karl Malden
Umrl je največji jugoslovanski igralec vseh časov
Ko je na začetku osemdesetih planil Michael Jackson, se je zdelo, da Američani drugih ikon sploh ne potrebujejo več. Letos je ta situacija dobila rimejk: ko je planil Barack Obama, se je zazdelo, da Američani ne potrebujejo več drugih ikon. In res, ameriške ikone doživljajo somrak. Začelo se je pred dobrim mesecem, ko je umrl David Carradine. Potem pa so drug za drugim - v nekaj dneh - umrli še Farrah Fawcett, Michael Jackson in Karl Malden. Carradine, ne več ravno mlad, kontrakulturni zvezdnik velikih in malih filmov, kultnih in vidiotskih (in TV serije Kung Fu), je umrl na Tajskem, toda tako bučno, tako kontroverzno, tako morbidno in tako groteskno, da je bila njegova smrt polna asociacij: od seksualnega turizma (kaj pa počneš na Tajskem, če te najdejo v omari, zadavljenega z vrvjo, privezano na tiča?) in zarote (je umrl naravne smrti ali so ga umorili?) pa vse do na glavo postavljene imperialistične mize - je umrl, medtem ko je »zlorabljal« Tretji svet? Farrah Fawcett, ki je prav tako zablestela v kontrakulturnih sedemdesetih (toda na zelo »kultiviran« način, v TV seriji Charliejevi angelčki), je umrla za rakom, kar je bilo spet šokantno: bila je tako lepa, tako seksi, tako čista in tako perfektna, da je bila v očeh publike povsem nezdružljiva z boleznijo, s kakršnokoli, s katerokoli, še najmanj s tako, ki človeka razžre in požre. Michael Jackson, ki je v sedemdesetih prišel kot signal, da je rasna integracija v Ameriki uspela (in da upor, protest, kontrakultura ipd. niso več potrebni), je razpadel, kot se reče, pri živem telesu. Odšel je bučno, kontroverzno, groteskno in morbidno, toda nihče ga ne bo pogrešal - zamenjal ga je Barack Obama.
Karl Malden je po drugi strani umrl tiho - kot kak imigrant. Kar je tudi bil. Toda kljub temu je postal eden izmed največjih ameriških igralcev. In včasih, ko je Jugoslavija še obstajala, so radi rekli, da je tudi največji jugoslovanski igralec. Ne brez razloga. Rodil se je sicer v Chicagu (Illinois), toda ne kot Karl Malden, ampak kot Mladen Sekulović, okej, Mladen Sekulovich, sin Srba in Čehinje. Doma niso govorili angleško, kmalu pa so se preselili v mestece Gary (Indiana), kjer se je 46 let kasneje rodil Michael Jackson. Gary je imel jeklarno, v kateri so tezgarili imigranti - Mladen, tedaj ne še Malden, se jim je zlagoma pridružil. Toda ko je Ameriko stresla velika gospodarska kriza, je ugotovil, da je to lepa priložnost, da se mu zgodi Amerika in da se na novo izumi - da torej zamenja lik. Leta 1934 je krenil na pot, krožil po malih kolidžih in študiral igro, tri leta kasneje pa je zavil v New York, kjer se je hitro vklopil v Group Theatre, famozno gledališko skupino, ki je - pod vodstvom Harolda Clurmana, Sanforda Meisnerja, Leeja Strasberga in Elie Kazana - rojevala novo igralsko tehniko, introspektivno, intenzivno, naturalistično Metodo. Mladen, tedaj že Malden, se ni več oziral nazaj.
V krstni postavitvi Odetsove drame Zlati fant (1937), v kateri je igral menedžerja, čigar boksar umre v ringu, je imel le eno repliko: »Umoril si mojega fanta!« Ker pa Harold Clurman, režiser te mitske predstave, z njegovo intonacijo replike ni bil zadovoljen, mu je rekel: praviš, da si v New York prišel z avtobusom - no, predstavljaj si, da se pelješ v avtobusu... da je fura zelo dolga... da doživite nesrečo, tako da se avtobus prekucne... da je tema in da se nič ne vidi... da začnejo šušljati, da je en potnik umrl... da ne veš, kdo je umrl... da vas potem presedejo na drug avtobus... in da po nekaj trenutkih ugotoviš, da človeka, ki je prej sedel zraven tebe, ni več in da je očitno umrl prav on. »Ta moment hočem. To spoznanje hočem, ne pa povsem histerične reakcije, ki bi bila v taki situaciji normalna.« To ga je dokončno spremenilo - no, transformiralo - v igralca. Zavihtel se je na Broadway, kjer je nastopal v predstavah največjih ameriških dramatikov (Arthur Miller, Tennessee Williams, Clifford Odets), in potem v Hollywood, kjer se je - predvsem po zaslugi Kazanovih klasik Bumerang!, Tramvaj Poželenje, Na pristaniški obali in Baby Doll - prelevil v paradnega, oskarjevskega karakternega igralca. Imel je tako velik nos, da bi lahko igral Cyrana de Bergeraca (ali pa mladega, garyjevskega Michaela Jacksona), toda ni mu jemal spanca - prevelik nos je le podkrepil preciznost, neposrednost in realizem njegove intenzivnosti.
Kazan je bil ključen: ker ga je dobro poznal, je znal ujeti in poudariti vse nianse njegove senzibilnosti. V Baby Doll je bil prevarani mož koketne nimfete, v filmih Tramvaj Poželenje in Na pristaniški obali pa je bil glas razuma - antipod Brandove norosti, ali bolje rečeno, reality check Marlona Branda, ki je moral imeti ob sebi močno gravitacijo, da ga ne bi povsem odneslo ali pa da ne bi začel fušati. Malden je bil to, kar je v hladovojni, paranoidni, histerični Ameriki ostalo od realnosti - in ko si, recimo v Tramvaju Poželenje, gledal Maldena, si videl, kako daleč je šel Brando. Brandu je pomagal, da je postal Brando, s čimer je revolucioniral igro, gledališče in film. Še danes skušajo vsi igralci govoriti tako, kot sta govorila Brando in Malden. Ni čudno, da so ga potrebovali vsi največji režiserji (Hitchcock, Ford, Hathaway, Cukor, Preminger, King, Milestone, Vidor, Brooks, Litvak, Daves, Mulligan, Frankenheimer itd.), toda tudi Brando ni imel nobenih iluzij - v Enookem Jacku, edinem filmu, ki ga je režiral, ga je postavil v vlogo prijatelja, ki ga izda, prevara in potem še brutalno muči, kot da bi vedel, da lahko le Malden iz njega potegne pravega, mučeniško preciznega Branda. Še več, v tem vesternu sta vlogi zamenjala: Brando je bil skuliran, Malden pa je bil ta, ki svoje nevroze ne more obvladati. In njegova intenzivnost je bila sporočilo.
Šestdeseta je preživel v filmih, ki so potrebovali dobre karakterizacije negativnosti, sedemdeseta v zelo popularni detektivski TV seriji Ulice San Francisca, v kateri je bil mentor novi generaciji h'woodskih igralcev (Michael Douglas), osemdeseta pa je začel s TV serijo Skag, kroniko ameriške proletarsko-jeklarske družine jugoslovanskega rodu, v kateri je lahko preigral vse nianse imigrantske identitete in ki jo je kmalu zatem dopolnil s Somrakom, v katerem je igral Marka Sekulovića, Američana, ki se po dolgih letih vrne v Jugoslavijo, kjer se zdi, da vsi šušljajo: To je največji jugoslovanski igralec vseh časov.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.