Obkoljeni smo!

Mag. Lucija Perharič, dr. med., vodi oddelek, ki med drugim oblikuje ocene tveganj za zdravje ljudi pri predmetih splošne rabe, večinoma pri otroških igračah, kozmetiki in materialu v stiku z živili. Drugim področjem kemijske varnosti, kot pravi, pa v glavnem le sledijo v strokovni literaturi. Za kaj več namreč nimajo dovolj zaposlenih. Ministrstvo za zdravje jim namreč za področje toksikologije ne plačuje niti enega celega zaposlenega. »Kemikalij pa je v uporabi 100 tisoč,« pikro pripomni. Jim pa ministrstvo za kmetijstvo financira 2,5 zaposlenega, zato se veliko ukvarjajo tudi z oceno tveganj pri kmetijskih pesticidih. V zadnjih dveh letih so se aktivno lotili tudi biomonitoringa, torej določanja vsebnosti kemikalij v telesnih tekočinah in tkivih Slovencev. Za Urad za kemikalije so pripravili strokovni program poteka biomonitoringa. A izvajanje projekta so nato dodelili Institutu Jožef Stefan. »Ta nam do zdaj ni posredoval še nobenih podatkov,« spet pripomni.

Ali danes živimo v okolju, ki je s strupi bolj nasičeno, bolj toksično, kot pred 20 leti?

> Odvisno, za katere strupe gre. Gotovo obstajajo nekatere strupene snovi, ki smo jih pred 20 leti uporabljali, pa je danes njihova uporaba prepovedana. Tak primer so poliklorirani bifenili (PCB-ji), ki pa so zelo obstojni in so se kopičili znotraj prehranske verige, zato se pričakuje, da jim bomo izpostavljeni še nadaljnjih 40 let. V primerjavi z obdobjem pred 20 leti vemo mnogo več o nevarnostih težkih kovin, kar prispeva k večji previdnosti. Izpostavljenost svincu se je dramatično zmanjšala, odkar uporabljamo neosvinčen bencin, izpostavljenost živemu srebru se manjša, ker je njegova uporaba zelo omejena. Prepovedane so nekatere obstojnejše vrste pesticidov, na primer DDT, lindan, pentaklorofenol. Na drugi strani pa se pojavljajo nove toksične snovi. Tak primer so polibromirani bifenil etri, ki jih v elektronskih napravah uporabljamo kot zaviralce gorenja in negativno vplivajo na človeški hormonski sistem. Strukturno so pravzaprav zelo podobni PCB-jem, le da vsebujejo brom namesto klora, izrazito dobro pa se vežejo s hišnim prahom, ki ga vdihujemo in tako snov vnesemo v telo. Vsebnost teh snovi v okolju in ljudeh nenehno narašča premosorazmerno z razširjenostjo uporabe električnih in elektronskih naprav. V porastu so dandanes tudi snovi, ki se uporabljajo za proizvodnjo plastičnih mas. Ena takih snovi so ftalati, mehčalci za plastiko, prav tako hormonski motilci. Porasla je izpostavljenost rakotvornemu benzenu, ki ga vsebuje neosvinčeni bencin. Izpostavljenost svincu smo zmanjšali, povečali pa smo izpostavljenost benzenu.

Torej je naše okolje danes bolj ali manj toksično kot pred 20 leti?

> Vendarle menim, da je manj toksično, predvsem zato, ker je na voljo več podatkov in smernic za varno uporabo problematičnih snovi in ker je javnost bolj osveščena. Velik delež slabega glasu, ki ga dandanes imajo kemične snovi, je predvsem posledica neodgovorne rabe teh snovi v obdobju pred drugo svetovno vojni in po njej. To lahko trdim predvsem za razviti svet. Kakšno je stanje na primer v Braziliji, pa je že druga zgodba.

Menite torej, da povečana ozaveščenost in previdnost odtehtata povečevanje potrošnje - če upoštevamo, da je strupenih snovi v izdelkih manj, količina teh izdelkov pa je toliko večja?

> To je možno. Res je dandanes vsak od nas obkrožen z veliko več predmeti, ki lahko vsebujejo strupene snovi. Zanimivo bi bilo preveriti, kolikšno količino dioksinov in furanov v svoji pisarni vdiham samo zaradi papirja, ki leži naokoli. Te snovi namreč nastajajo pri beljenju papirja. Dejansko vam natančnega odgovora na vaše vprašanje ne morem dati. Je pa res, da glede na podatke o učinkih nizkih odmerkov toksičnih snovi, ki jih imamo na voljo, še vedno nimamo povsem jasnih dokazov o njihovi škodljivosti. Prav tako še ni povsem jasen učinek številnih mešanic raznih kemikalij.

Zakaj pri kemikalijah ne velja rek »kar nas ne ubije, nas okrepi«? Ali nam vsakodnevna izpostavljenost v nizkih odmerkih ne pomaga pri razvoju odpornosti?

> Tudi za kemikalije to do neke mere drži. Spomnite se srednjeveških ali drugih romanov, v katerih se pojavljajo osebe, ki so vsak dan zaužile majhno količino arzena in sčasoma postale odporne nanj in s tem odporne na poskuse zastrupitve. Vsekakor se naše telo odzove na kemikalije, naravne v hrani ali pa umetne, tako da proizvede encime, ki te kemikalije presnovijo in jih tako razstrupijo. Nekatere snovi že znamo presnoviti. Menim, da se bodo skozi evolucijo vedno pojavljali ljudje, ki bodo imeli boljše sposobnosti presnavljanja raznih kemikalij. Tudi vsi kadilci ne zbolijo za rakom, pa vemo, da je cigaretni dim rakotvoren. Njihova presnova pač deluje tako dobro, da je zmožna prenesti tudi tak »napad« na organizem. V zadnjem času se veliko toksikologov osredotoča na iskanje ljudi, ki proizvajajo več encimov za boljše presnavljanje kemikalij od splošne populacije.

Lahko morda v prihodnosti na podlagi teh raziskav pričakujemo učinkovine, ki bodo pomagale očistiti naš organizem?

> Za kaj takega bo pa moralo preteči še veliko časa. Za zdaj se je vsekakor najbolj smiselno kemikalijam čim bolj izogibati. To pa je lahko reči, precej teže pa izvesti. V tem svetu se večini predmetov pač ne moremo izogniti, odpovedati. Po mojem mnenju je najbolje imeti čim manj stvari in čim manj starih stvari metati stran. Ravno pred kratkim sem se z nekom skregala, ker je hotel zavreči neko moje staro pohištvo iz ivernih plošč. Iz njih so že vse nevarne kemikalije izhlapele! Če kupim nove, bo spet izhlapeval formaldehid in podobno. Torej, proizvajati čim manj smeti in imeti čim manj predmetov.

Asketsko življenje torej?

> Koliko smo kaj takega v praksi sposobni udejanjiti, je seveda druga zgodba. Vsi imamo radi svoje računalnike, mikserje, električno uro, radio, telefon ...

Prej sva govorila o primerjavi med obdobjem danes in pred 20 leti. Kaj pa lahko glede toksičnosti našega okolja pričakujemo v prihodnje?

> Menim, da bo v prihodnosti precejšen izziv toksikologija nanodelcev. Že zdaj jih najdemo v številnih predmetih splošne rabe. Skoraj naj ne bi bilo več avtomobila, ki ne bi bil polakiran z lakom, ki vsebuje nanodelce. Ti delci imajo specifične fizikalno-kemijske lastnosti. Sklepamo pa, da imajo tudi drugačne biološke, torej tudi toksikološke lastnosti, vendar te za zdaj še niso bile opredeljene. Precej me skrbi, da je bila uporaba nanodelcev dovoljena, preden smo karkoli vedeli o njihovi varnosti. Zelo smo občutljivi na klasične kemikalije, preplavili pa so nas predmeti z vsebnostjo snovi, o katerih nimamo pojma. Res ne vem, kako se je to lahko zgodilo, sploh glede na to, koliko ustanov, ki se ukvarjajo s kemijsko varnostjo, imamo na ravni Evropske unije.

Kako danes pridemo v stik z največ toksičnimi snovmi? Jih več zaužijemo ali vdihnemo?

> Kar se tiče umetnih kemikalij, jih več vdihnemo. Predvsem snovi, ki se vežejo s prahom, in snovi, ki hlapijo. Kar zaužijemo, zaužijemo z živili, ki so iz naravnih kemikalij, vsebujejo pa tudi ostanke umetnih kemikalij, vendar je na tem področju nadzor precej dober. Torej nad raznimi aditivi, ostanki pesticidov, materiali, ki prihajajo v stik z živili. Prav iz teh materialov, iz pakiranja, lahko zaužijemo ogromno najrazličnejših kemikalij, bodisi iz papirja in kartona prek črnil, lepil, sredstev za obdelavo papirja bodisi iz plastičnih mas, aluminijaste folije ali pa posod za kuhanje in jedilnega pribora. Kar se tiče embalaže in njenih kemijskih lastnosti, je prav gotovo najbolj varna embalaža steklo.

Najmanj pa plastika?

> Niti ne. Plastika je na ravni Evropske unije, kar se toksičnosti tiče, zelo dobro in natančno nadzorovana. Nima pa EU za zdaj še prav nobene zakonodaje za področje težkih kovin. Zanimivo, v Sloveniji še vedno uporabljamo jugoslovanski pravilnik iz leta 1983, ki je sicer zelo strog. Prav tako na ravni EU ni nobene zakonodaje v zvezi z varnostjo papirja in kartona, niti lesa oziroma tekstila, ki se lahko uporabljajo za materiale, namenjene stiku z živili. Če kupite sol v bombažni vrečki, ne morete vedeti, ali se iz bombaža sproščajo kemikalije, s katerimi je bil bombaž obdelan, ali v sol prehajajo kemikalije iz črnila, ki so ga uporabili za napis na takšni vrečki. Ni zakonodaje za pluto, ne za večino kemikalij v materialih za gumo, ki se uporabljajo za stik z živili. Zakonsko res dobro so pokrite snovi za izdelavo plastičnih mas, ki se uporabljajo za embalažo za živila.

Kateri predmeti za splošno rabo vsebujejo največ strupenih snovi?

> Novo pohištvo, tekstil, gradbeni materiali. Tekstil, posebej sodobna športna oblačila, je pogosto prepojen s fungicidi, zato da ne plesni. Kozmetika je prav tako skupek kemikalij. Težko bi izpostavila samo eno skupino predmetov splošne rabe, ker je predmetov veliko: od vozil do gradbenih materialov, od pohištva, oblačil, obutve, športnih rekvizitov, električnih in elektronskih naprav do pripomočkov za kuhanje, embalaže, čistil, sredstev za osebno higieno, knjig, časopisov itd. Najbolj varne bi morale biti otroške igrače, ker so otroci občutljivejša skupina prebivalstva, zato ker zaradi posebnosti presnove vnesejo v telo več kemikalij na enoto telesne teže in posledično prejmejo večji odmerek, ker nekateri organski sistemi pri malih otrocih še niso dokončno razviti, ker predmete radi nosijo v usta in ker imajo pred seboj več let življenja in zato več časa, da se pri njih pojavijo škodljivi učinki zaradi dolgotrajne izpostavljenosti kemijskim snovem. Dejansko se igrače tudi zelo natančno nadzorujejo.

Kaj pa čistila in čiščenje? Kdaj ga je preveč?

> Čiščenja je lahko preveč, predvsem s čistili, ki delujejo kot dezinfekcijska sredstva. Poskusite v trgovini najti eno čistilo za straniščno školjko, ki nima biocidnega učinka, torej ne pomori vseh bakterij v školjki. Meni se to ne zdi smiselno. Zakaj bi morala biti straniščna školjka sterilna, kot da bi šlo za kirurško dvorano? Zaradi uporabe teh sredstev se pojavljajo v naših bivalnih prostorih mikroorganizmi, odporni proti tem sredstvom. Podobna zgodba kot pri odpornosti bakterij proti antibiotikom. In tukaj lahko v prihodnosti nastane precejšen problem, ne toksikološki, ampak mikrobiološki. Drug problem, kar se čiščenja tiče - poleg tega, da te vse boli, če pretiravaš -, je to, da so nekatera čistilna sredstva korozivna, nekatera so tudi zdravju škodljiva. Menim sicer, da tistih najbolj strupenih v splošni uporabi vseeno ni mogoče dobiti. Je pa vsako leto nekaj nesreč, ko ljudje iz službe prinesejo kako čistilo, ki ga v domači uporabi sploh ne bi smelo biti. Kar se varne uporabe čistil tiče, se mi zdi pomembno vedno prebrati opozorila na embalaži. Če se priporoča uporaba rokavic, si jih je absolutno treba nadeti. Pomembno pa je tudi, da stanovanje med čiščenjem zračimo. Prah pa je vsekakor pametno odstranjevati. Odkar sem prebrala, kaj vse se najde v prahu, tudi sama malo bolj redno čistim.

Koliko stanovanja je dejansko mogoče očistiti s kisom?

> Precej stvari. Okna, vodni kamen. Mila in detergente potrebujete za odstranjevanje maščob. Tega kis ne zmore. Določena čistila vsekakor potrebujemo. Da pa potrebujemo toliko različnih, pa dvomim. Kot sem rekla, ne vidim nobene potrebe, da bi bila straniščna školjka, ali pa tudi kuhinjski pult, sterilna.

V večini gospodinjstev še posebej skrbno čistijo takrat, ko imajo majhnega otroka. Se vam zdi ustvarjanje tako rekoč sterilnega okolja za otroka smiselno?

> Menim, da ne. Po mojem mnenju je pomembno, da pridemo v stik z določeno količino umazanije od majhnega. Seveda ne gre pretiravati v nobeno smer. Zelo zanimiva je bila študija, ki so jo po združitvi države naredili v Nemčiji. Primerjali so otroke iz vzhodnega in zahodnega dela. Pričakovali so, da bodo odkrili veliko več astme pri tistih iz vzhodne Nemčije, ki je imela mnogo bolj umazano industrijo in bolj ohlapne zakone na področju onesnaževanja okolja. Pokazalo pa se je ravno nasprotno. Pojavnost astme je bila večja med otroci iz nekdanje Zahodne Nemčije, ki so sicer živeli v čistejšem okolju.

Kako resno nevarnost dejansko pomenijo ostanki pesticidov v hrani?

> Kakšna večja zaskrbljenost po mojem mnenju ni potrebna. Vsekakor je pomembno, da so nadzorovani in da se jih uporablja čim manj. Tveganje lahko dodatno precej zmanjšamo, če sadje in zelenjavo temeljito operemo. Ostanki pesticidov so pod strogim nadzorom. Bolj bi se morali usmeriti v povečanje nadzora nad drugimi onesnaževali v živilih, ki izhajajo iz onesnaženosti okolja. Primer za razmislek: vsi radi kupujemo domača jajca, ki jih je izvalila kokoš, ki se prosto giblje in ni zaprta v majhen prostor. Vendar ima kokoš s kokošje farme nadzorovano prehrano, za prosto živečo pa nikoli ne boste vedeli, kje točno se je pasla. V domačih jajcih v nekaterih delih Slovaške so našli neverjetno veliko vsebnost PCB-jev. Podobno je z ribami. Precej nevarne pa so naravne snovi v hrani, na primer plesen. Plesni na suhem sadju, na oreških, tudi na kavi in popru, lahko proizvajajo mikotoksine, ki so izjemno strupene snovi.

Omenili ste ribe. So res že tako polne raznih strupenih snovi, da jih ni priporočljivo jesti več kot enkrat na teden?

> Tu so mnenja različna. Danska je pred nekaj leti odsvetovala uživanje rib iz Severnega morja, ki je precej onesnaženo, nosečnicam. Je pa tudi res, da so ribe zelo zdrava hrana, vsebujejo koristne maščobne kisline, vitamine in so zaradi svoje hranilne vrednosti čudovita prehrana. Se pa v ribah res kopiči kup nekih škodljivih snovi, na primer živo srebro in obstojna onesnaževala, kot so dioksini, PCB-ji in podobno. Pred nekaj leti so na Harvardu prišli do ugotovitve, da pozitivni učinki uživanja rib odtehtajo morebitne negativne. Še vedno pa to ne pomeni, da jih je v velikih količinah pametno uživati vsak dan.

Če bi imeli pristojnosti, na katerem področju bi najbolj zaostrili merila in s tem pripomogli k manjši izpostavljenosti populacije strupenim snovem?

> Promet (izstreli, op. a.). Čim manj avtomobilov, letal in drugih podobnih transportnih sredstev in posledično čim manjša poraba bencina, čim manj prevažanja živil in predmetov z enega konca sveta na drugega, npr. uvažanje ustekleničene vode. To se mi zdi nezaslišano.

Kot ste omenili, ste na vašem oddelku pripravili podlago za izvajanje biomonitoringa. Kakšne rezultate pričakujete?

> Najprej je treba določiti referenčne vrednosti vsebnosti raznih toksičnih snovi, od težkih kovin do obstojnih organskih kemikalij, v telesnih tekočinah in tkivih prebivalcev na nekem ruralnem, neindustrializiranem območju. V nadaljevanju pa bi te referenčne vrednosti primerjali z rezultati na znano najbolj onesnaženih območjih v Sloveniji, na primer na Celjskem, v Mežici, v Beli krajini, v velikih mestih. Pričakovati je, da bo vsebnost nekaterih toksičnih snovi v prebivalcih na bolj onesnaženih območjih v primerjavi z na primer tistimi iz Bohinja vsaj enkrat večja. Je pa seveda veliko odvisno tudi od starosti testiranega, saj se številne snovi v telesu nalagajo vse življenje. Ko bi ugotovili dejansko izpostavljenost, vire izpostavljenosti in izračunali tveganje za zdravje, bi lahko tudi predlagali ustreznejše ukrepe za zmanjševanje tveganja in spremljali učinkovitost ukrepov.

Je za vas veliko breme, da se tako dobro zavedate vseh strupenih snovi v svoji okolici?

> S tem se ne obremenjujem kar naprej, ker bi znorela. Imam obleko, ki je bila z nečim preparirana in oprana, čevlje, obdelane s kemikalijami, mleko za telo iz kopice kemikalij, prstan, ki glede na nizko ceno zagotovo vsebuje nikelj, pa vso opremo v pisarni, od pohištva do računalnika, tudi prahu je najbrž ogromno. Zlahka bi se mi zmešalo, če bi kar naprej mislila na to, čemu vsemu sem izpostavljena.