16. 7. 2009 | Mladina 28 | Kultura | Plošča
Bibio: Ambivalence Avenue
2009, Warp
+ + + +
Po petih letih se je zgodilo tisto, kar je bilo neizogibno slišati že na prvi posluh. Zdelo se je, da je album Fi (2004) britanskega producenta Stephena Wilkinsona alias Bibia kot ustvarjen za založbo Warp Records. In ker takrat angažmaja ni bilo, smo se Warpovi neodzivnosti čudili ob vsaki Wilkinsonovi novi plošči. Nazadnje februarja letos, ko je luč sveta ugledal njegov tretji dolgometražec Vignetting the Compost. Sorodnost (a ne generična - te je dovolj na vsakem koraku) z recentno glasbo dvojca Boards of Canada, ki velja za enega od štirih nosilnih stebrov te cenjene založbe, je bila nezgrešljiva. Za nameček je Wilkinson že leta 2006 prispeval še remiks za eno od Clarkovih skladb, Clarka pa pri Warpu potiskajo v ospredje kot enega najobetavnejših sodobnih elektrončkarjev, a pogodbe tudi takrat niso podpisali. No, Bibio je album Ambivalence Avenue naposled le objavil pri tem pionirskem neodvisnem založniku, in dasiravno velja, da se ta v novem tisočletju še vedno išče, se Wilkinsonova estetika izvrstno poda smernicam, s katerimi se je Warp proslavil v devetdesetih letih minulega stoletja. Tudi njemu uspe najti ravno prav melanholije in nostalgije, hkrati pa se - v slogu Aphex Twina, Autechre, dua Boards of Canada in drugih čislanih warpovcev - pri tem uspešno izogne patetiki, kakršna vse prepogosto kvari aktualne sodobne muzike. Kombiniranje folkovskih in elektronskih praks je vrhunec sicer doživljalo pred približno petimi leti, vendar je Wilkinson vedno silil iz teh okvirov, zato njegova glasba tudi danes - ko se zdi, da se je ta estetika izpela - še vedno ponuja presežek.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
16. 7. 2009 | Mladina 28 | Kultura | Plošča
+ + + +
Po petih letih se je zgodilo tisto, kar je bilo neizogibno slišati že na prvi posluh. Zdelo se je, da je album Fi (2004) britanskega producenta Stephena Wilkinsona alias Bibia kot ustvarjen za založbo Warp Records. In ker takrat angažmaja ni bilo, smo se Warpovi neodzivnosti čudili ob vsaki Wilkinsonovi novi plošči. Nazadnje februarja letos, ko je luč sveta ugledal njegov tretji dolgometražec Vignetting the Compost. Sorodnost (a ne generična - te je dovolj na vsakem koraku) z recentno glasbo dvojca Boards of Canada, ki velja za enega od štirih nosilnih stebrov te cenjene založbe, je bila nezgrešljiva. Za nameček je Wilkinson že leta 2006 prispeval še remiks za eno od Clarkovih skladb, Clarka pa pri Warpu potiskajo v ospredje kot enega najobetavnejših sodobnih elektrončkarjev, a pogodbe tudi takrat niso podpisali. No, Bibio je album Ambivalence Avenue naposled le objavil pri tem pionirskem neodvisnem založniku, in dasiravno velja, da se ta v novem tisočletju še vedno išče, se Wilkinsonova estetika izvrstno poda smernicam, s katerimi se je Warp proslavil v devetdesetih letih minulega stoletja. Tudi njemu uspe najti ravno prav melanholije in nostalgije, hkrati pa se - v slogu Aphex Twina, Autechre, dua Boards of Canada in drugih čislanih warpovcev - pri tem uspešno izogne patetiki, kakršna vse prepogosto kvari aktualne sodobne muzike. Kombiniranje folkovskih in elektronskih praks je vrhunec sicer doživljalo pred približno petimi leti, vendar je Wilkinson vedno silil iz teh okvirov, zato njegova glasba tudi danes - ko se zdi, da se je ta estetika izpela - še vedno ponuja presežek.
Čar Bibiove glasbe je v tem, da je obenem retro in sodobna, folkovska in elektronska, vselej pa izrazito britanska.
© © Andrew Harber
Ambivalence Avenue je nekakšen presek avtorjeve prepoznavne izraznosti, spremembo (ambivalenco?) prinesejo le skladbe, nameščene na izrazito elektronsko podstat. Ta sicer ni napačna, a morda le nekoliko preveč očitna oziroma preblizu prevladujočim sodobnim elektronskim smernicam. Bržkone se je Wilkinson s tem le želel še bolj prikupiti Warpovim veljakom, a upajmo, da bodo ti prepoznali tisti glavni adut njegove glasbe, ki se vendarle skriva v pretanjenem spajanju akustičnih in elektronskih prvin. Najuspešnejši je Bibio takrat, ko melanholično folkovsko kitarsko prebiranje in vokal nadgradi s subtilnimi, arhaično zaprašenimi elektronskimi teksturami. Da mu tudi v bodoče ne kani zmanjkati idej, nakažejo skladbe, v katerih dobi prostor več elektronskih pritiklin, s katerimi poseže v estetiko lomljenih, hiphopovskih ritmov. Čar Wilkinsonove glasbe je v tem, da je obenem retro in sodobna, folkovska in elektronska, vselej pa izrazito britanska. Ambivalence Avenue sicer morda ni njegova najboljša plošča, razveseljuje pa to, da Warp morebiti prav prek nje najde stik s svojo preteklostjo, ki se je pretrgal nekje na prelomu tisočletja.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.