Tudi to je Slovenija

Leta 2008 je bila brezposelnost najnižja v zadnjih 15 letih. To je bil čas hiperbolične gospodarske rasti, ko so podjetja v Sloveniji že drugo leto zapored prikazovala ogromne dobičke. Čeprav bi lahko sklepali, da so bile razmere za zaposlene idealne, takšne, kot si jih danes lahko samo želimo, je sodeč po zadnjem poročilu varuhinje človekovih pravic ta teza zmotna. Prav na vrhuncu tržnega gospodarstva je bil slovenski delavec bolj nezadovoljen kot kadarkoli prej. V uradu so celo zapisali, »da pojavnost oblik trpinčenja na delovnem mestu narašča«. Zaposleni so se utemeljeno pritoževali nad grdim ravnanjem nadrejenih, govorili o slabih odnosih na delovnem mestu in o zlorabi zdravstvenih podatkov ali pa so se pritoževali invalidi in bolni delavci, nad katere so šefi poslali detektive. Število pobud zaradi kršenja človekovih pravic iz dela se je leta 2008 povečalo kar za četrtino.

Mame, ne hvala

Gre za naključje? So ljudje zgolj bolje obveščeni o svojih pravicah? Kot opozarja sociolog dela Miroljub Ignjatović s Fakultete za družbene vede, zaposleni v Sloveniji zadnje čase vse pogosteje tožijo nad povečano intenzivnostjo dela. Pred tremi meseci je Evropska unija objavila drugo raziskavo o kakovosti življenja v 30 evropskih državah. Z njo so ponovno ugotovili, da so delavci v Sloveniji na drugem mestu, takoj za turškimi tovariši, po deležu tistih, ki menijo, da delajo preveč. Skoraj 40 odstotkov zaposlenih v Sloveniji meni, da preživi na delovnem mestu preveč časa in da ima premalo časa za družino. Delavci so nezadovoljni. Za primerjavo, v Belgiji je ta številka za polovico nižja. Ker je to izid merjenja še pred padcem BDP, Ignjatović sklepa, da je v času krize v Sloveniji podreditev delavcev, zaradi strahu pred izgubo službe, še večja.
Precej značilen primer trpinčenja zaposlenih, ki ga opisuje varuhinja v svojem nedavno objavljenem poročilu, je iz Slovenske vojske. Iz njega je lepo zaznati novo ideologijo časa oziroma kako si kdaj »šefi« predstavljajo kapitalizem. Stodevetdeseti člen zakona o delovnih razmerjih priznava vsem zaposlenim, ki imajo otroka, starega do treh let, nekatere pravice zaradi nege otroka. Tako denimo ni mogoče vojakinji ali drugemu zaposlenemu, ki ima dojenčka, predpisati nadurnega dela ali dela ponoči, v delovnem času pa ima še pravico do ene ure za dojenje. A je bila za nekatere poveljnike lani ta pravica nedoumljiva. V pritožbi varuhinji so vojaki oziroma vojakinje opisale oblike vsakodnevnega javnega poniževanja. »190. člen naj stopi pred postroj in se obrne proti vojakom. To so tisti vojaki, zaradi katerih morate vi več delati,« naj bi bili kričali poveljniki. Na sestanku je eden od poveljnikov dejal, »da je treba te vojake čim bolj jebat, da bodo videli hudiča«. Ko je v vojašnici potekal kostanjev piknik, je bil ta za vse, razen za t. i. »190. člen«, torej vojake in vojakinje z majhnimi otroki. Ti so morali opravljati »nepotrebna dela«.
Z ministrstva za obrambo so v zvezi s tem primerom odgovorili, da je načelnik generalštaba zoper kršitelja uvedel disciplinski postopek. Ta je bil končan z opominom kršitelju, uvedena pa naj bi bila tudi preiskava ministrstva, v kateri so ugotavljali morebitno kazensko odgovornosti. Da podobnih primerov ne bi bilo več, so prejšnji mesec poveljnike tudi usposabljali in inštruirali na temo uveljavljanja pravic iz »190. člena«.

Žužemberk Judenfrei

Leto 2008 je bilo tudi čas, ko smo menili, da so se občine in ministrstva česa naučili iz primera Strojan. Toda v urad varuhinje človekovih pravic je lani prišlo kar za 50 odstotkov več pobud s področja diskriminacije. In sicer prav s področja rasne in etnične diskriminacije, predvsem diskriminacije Romov. »Ti problemi se po varuhinjinem mnenju kljub normativnemu napredku zadnja leta stopnjujejo, zato je toliko bolj skrb zbujajoča odsotnost jasne strategije države na tem področju,« so zapisali avtorji poročila.
Afera Strojan se pravzaprav še ni rešila. Oziroma je praksa reševanja tega vprašanja pri nekaterih predstavnikih lokalne oblasti pustila popolnoma napačen vtis o tem, kako reševati taka vprašanja. Nekateri župani dolenjskih občin so v posameznih vaseh že kar sprejeli načelo, po katerem Romi nimajo pravice do svobodne naselitve ali preselitve, niti posamezne romske družine brez soglasja krajevnih skupnosti ne morejo svobodno izbirati kraja bivanja - po podobnem načelu, kot je ministrstvo za okolje pred leti iskalo prostor za družino Strojan, kakor so ugotovili v uradu varuha. Z drugimi besedami, primer Strojan je država rešila zgolj navidezno.
Leta 2008 je imel namreč Darko Brajdič prav posebno težavo, kakršne si večina Slovencev ne zna niti predstavljati: ker je Rom, ni mogel kupiti hiše. In po mnenju nekaterih županov naj bi bilo to celo »pravno« nesporno. Brajdič je hotel z družino zaživeti dostojnejše življenje. Našel je primerno lokacijo in nepremičnino v žužemberški občini, pri čemer mu je poleg krajevne skupnost Bučna pomagal tudi urad za narodnosti. A projekt ni uspel, saj se je preselitvi uprl župan občine Žužemberk Franc Škufca.
Če se najdeta nepremičninska agencija in lastnica hiše, ki hiše ne želita prodati neposredno Romu - domnevno je na to vplival prav župan -, se lahko zgražamo. Toda sporno in tudi kaznivo je, če pri tej praksi sodeluje celo lokalna oblast. Po navedbah urada varuhinje je župan občine dal občinskim organom celo interno navodilo, kako bo občina ravnala ali bi ravnala, če bi Romi želeli v kateri od tamkajšnjih krajevnih skupnosti kupiti nepremičnino. »Gre za prakso izdajanja nezakonitih lokacijskih informacij, v katerih je navedeno, da Romi ne morejo biti kupci tamkajšnjih nepremičnin.«
Varuhinja je zato proti županu Žužemberka, ki se ni hotel odzivati na »urgence« urada, podala sum storitve kaznivega dejanja. Žužemberška občinska uprava, kot piše v spletnem portalu Lokalno.si, vsak nakup oziroma prodajo hiše v svojem kraju »budno spremlja«, celotna mestna občina Novo mesto pa je v dopisu uradu varuha priznala, da pri naselitvah oseb ali družin romskega rodu upošteva mnenje občanov.
S Škufco, županom Žužemberka, smo tudi govorili. Dejal je, da v omejenem primeru ni prišlo do nobenih uradnih postopkov nakupa nepremičnine, če pa bi se kakšen Rom želel preseliti k njim, »bodo morali naši ljudje povedati, ali ga sprejemajo v občino«. Na vprašanje, kako bi to naredili, je dejal, da bi šlo verjetno za »referendum kot celotna občina ali pa vas, kamor naj bi se romska družina želela preseliti«. Kako bi to »pravno« izpeljali, naj bi bilo odvisno od občinskega sveta. Dejal je, da ta hip v občini, kjer živi 4700 občanov, »nimajo nobenega Roma«. Na vprašanje, kako ve, da med njimi ni nobenega Roma, je odgovoril, da imajo na občini seznam stalnih prebivališč. »Vemo, da tudi nobenega ni, ker bi preko policije in drugje to gotovo izvedeli. Romi so drugačna zadeva in bi informacijo sigurno imeli. Lahko bi imeli kupljeno hišo ali pa bi obstajale prijave, da kaj narobe delajo.« Škufca je sicer član stranke Zares.
Iz primera Strojan so torej vsaj lokalne oblasti potegnile popolnoma napačne nauke. Primer spominja na prakso nacistične Nemčije iz 30. let prejšnjega stoletja, ko so si nekatere krajevne skupnosti pod oznako naselja dodale še napis, da je vas »Judenfrei«.

Strpno tožilstvo

Izpadi nestrpnosti oziroma nekulturni govor je bil nekoč dojet kot problem mladih demokracij, ki se še niso navadile standardov pravne države. Bil je problem tranzicijske demokracije. Tako smo morda lahko razumeli, ko je pred leti psihoterapevt Janez Rugelj z »družbenimi izmečki« označil homoseksualce, sodišče pa je odločilo, da ni zbujal ali razpihoval sovraštva. Ko je malce kasneje varuh človekovih pravic Matjaž Hanžek javno ovadil Zmaga Jelinčiča, ki je pozival h kastraciji pedofilov, in tudi, ko je Jelinčič nekaznovano dejal, da bi »... v demokratični Evropi (izbrisane, op. a.) naložili na kamione, na vagone ali pa letala in jih poslali v matično domovino«, smo morda menili, da sodna praksa pač še ni dovolj razvita.
Toda nedavno se je napadalnost nestrpne govorice še okrepila. Sedaj na slovenskem spletu beremo že tudi pozive k nasilju. Pred meseci je na Siolovi spletni strani avtor »Kkar« denimo pod člankom o izbrisanih zapisal: »Slava tistemu, ki bo sprožil petelina, je že čas! Ima moj glas! Ubijmo izdajalce!« Avtor z imenom »Hitri dedek« je fotografijo demonstrirajočih izbrisanih komentiral z besedami: »Poglejte te nasmeške, tu je rešitev samo rafal.« »Slovenc« pa je dejal, da manjka samo še »en Hitler, ki jim bi dal odškodnino v čelo«. Izbrisani naj kar »izzivajo«, saj bo »prišel plačilni dan - potem bodo dejansko izbrisani z obličja Zemlje«.
Pričakovali bi, da se bo omenjeno pozivanje k nasilju preganjalo po uradni dolžnosti. Vendar tožilstvo, čeprav smo o tem pisali v Mladini, postopkov ni sprožilo. V Mladini smo policijo tudi opozorili na spletno stran skupine t. i. Slovenskih radikalov, kjer so ti zanikali obstoj holokavsta in Auschwitz predstavljali kot manufakturni kompleks, še preden se je zgodil napad njihovih podpornikov na Mitjo Blažiča. A na vprašanje policiji, kaj so storili v zvezi s tem, odgovora nismo dobili.
V uradu varuha človekovih pravic imajo zato verjetno prav, ko ugotavljajo, da »žal dosedanjega ravnanja države na tem področju ne moremo oceniti pozitivno. Kot izhaja iz naših letnih poročil, je pri pregonu kaznivih dejanj, storjenih z vzbujanjem, razpihovanjem in širjenjem verske, narodnostne ali rasne nestrpnosti ..., pogosto zaznati podcenjevanje njihove nevarnosti.« Res pa je, da je bilo doslej tožilstvo le pasivno, leta 2008 pa je naredilo celo korak v napačno smer. Ob naznanitvi kaznivega dejanja zbujanja verske nestrpnosti je tožilstvo v postopku od prijavitelja zahtevalo, »naj vsebino spornih besedil, objavljenih na spletu, iz angleškega jezika prevede v slovenskega«, saj naj bi tožilstvo poslovalo v slovenskem jeziku.
Jasno je seveda, da je največ nestrpnega govora prav v slengu in v tujkah, kot denimo Juden raus. V prid sklepu urada, da je kaznovalna politika glede nestrpnega govora v Sloveniji neresna, govori drug primer: policija je nestrpni napis na sinagogi v Mariboru (Juden raus) sprva obravnavala le kot poškodovanje tuje stvari, šele kasneje, na predlog varuha, pa tudi kot spodbujanje nestrpnosti.
A namesto da bi tožilstvo kritiko sprejelo, je vrhovni državni tožilec Aleš Butala dejal, da se ni mogoče argumentirano opredeliti do navedb varuhinje, saj »ni znano, na katere posamezne primere« naj bi se njena kritika nanašala. Dodajmo le tole: leta 2004 je kriminalistična policija v Murski Soboti po prijavi župana Lendave brez posebnih težav polovila več kot deset anonimnih piscev nestrpnih komentarjev na spletnem mestu Lendava.net. Enega od njih, ki je pozival k poboju Romov in pisal o potrebi po novem Hitlerju, je sodišče zaradi razpihovanja sovražnosti in širjenja ideje o večvrednosti ene rase pravnomočno obsodilo na pet mesecev in 15 dni zapora, pogojno pa na eno leto. Z malo volje in skrbi za javno higieno se da, če se hoče. Vsi omenjeni pozivi k nasilju, ki so še vedno objavljeni na spletu, so veliko napadalnejši. Če bi jih katerikoli tožilec po uradni dolžnosti vtipkal v Googlovo iskalno vrstico, bi bilo »posameznih primerov« dovolj.
Odvisna od politike
Iz zadnjega poročila varuhinje človekovih pravic lahko sklepamo, da v Sloveniji nastaja velika skupina ljudi, ki so izrinjeni na rob družbenega dogajanja, ki se počutijo nesrečne, nekoristne, brezvoljne in so celo agresivni do družbe ali do uradnih institucij, ki jim pri tem ne znajo pomagati. Leta 2008 so denimo v uradu prejeli več pobud, da bi rešili stanovanjsko vprašanje posameznikov. »Pri tem smo opazili, da več organov lokalnih oblasti (občine, centri za socialno delo), ki bi morali posameznikom v težavnih življenjskih situacijah pomagati, te svoje vloge ne opravi tako, kot bi od njih pričakovali.« Nekateri primeri izključevanja so že prav bizarni. V urad je denimo med drugim prišlo tudi pismo nekega zdravljenega alkoholika, ki so ga začeli v planinskem društvu trpinčiti z anonimnimi pismi. Sam je menil, da ga člani društva ne sprejemajo in da jih »moti pri njihovem uživanju alkohola na izletih«. Opozorilo društvu in pogovor s člani nista pomagala. Pohodov z njimi se potem ni več udeleževal.
Varuhinjina kritika je seveda usmerjena v institucije oblasti. Proti nekaterim lokalnim »šerifom«, proti tožilstvu, proti izvršni oblasti in parlamentu, ki je postal prej del problema nestrpnega govora kot pa rešitev tega problema. Hkrati pa je varuhinja od oblasti tudi odvisna in nikakor ni imuna proti političnim napadom. V javnosti uživa razmeroma veliko podporo. Ne zaupa ji od 13 do 20 odstotkov ljudi, toda največji padec zaupanja je institucija varuha v javnosti doživela prav v mesecu ali letu, ko se je najbolj angažirala v svoji vlogi. To je bilo v primeru Strojanovih, ko ji po raziskavi Politbarometer ni zaupalo kar 31 odstotkov ljudi. To pravzaprav dokazuje, kako je institucija odvisna od dobre volje politikov.
Ti so se, kot ugotavlja tudi Čebaškova, zadnje leto z njo poigravali. Lani je bila deležna množice javnih vprašanj politikov, dobivala je različna javna opozorila o zaznanih kršitvah človekovih pravic, »vendar ni mogoče prezreti, da se kljub pozivom (z osebno pošto), da bi okoliščine, dejstva in dokaze posameznih primerov osvetlili v osebnih pogovorih, na naša vabila praviloma niso odzvali«. Prejšnja koalicija je uradu varuha znižala plače, funkcionarje v uradu je postavila niže od funkcionarjev po ministrstvih. Poročilo varuhinje človekovih pravic Zdenke Čebašek - Travnik za leto 2007 pa so morali prejšnjemu premieru poslati po pošti, saj nista mogla »uskladiti terminov«. Bo letos bolje?