To vse je res!

Ob gledanju Brüna, komedije o avstrijskem geju (Sacha Baron Cohen), ki skuša uspeti v Ameriki, si vsi zastavljajo vprašanje: kaj od tega, kar vidimo, je res in kaj je le inscenirano? Kaj se je res zgodilo in kaj so le zrežirali? To vprašanje so si vsi zastavljali tudi ob Boratu, komediji o kazahstanskem reporterju (Sacha Baron Cohen), ki odkriva Ameriko. Vsi se namreč čudijo: kako mu uspe nategniti vse tiste ljudi, med katerimi so mnogi frajerji, ugledne osebnosti, zvezdniki? V Brünu med drugim nategne slovito estradnico Paulo Abdul in slovitega politika Rona Paula. Paula Abdul pride na intervju, kjer jo namesto stolov čakajo mehiški imigranti, ki klečijo na tleh v obliki klopce - Paula najprej malce nejeverno pogleda, potem pa mirno sede na en tak človeški »stol«. Brüno, ves kičast, bombastičen, frikovski in bizaren, jo potem vpraša, kaj ji pomeni humanitarno delo, ona pa mu - sedeč na ljudeh! - naučeno odgovori: »Ko drugim ljudem izkazuješ ljubezen, ti ljubezen obilno vračajo.« Vau! Sta bila dogovorjena? Ali pa jo je tako nategnil? In če jo je nategnil: kako to, da mu jo je sploh uspelo tako nategniti?
Če hočemo vedeti, kako mu je uspelo nategniti Paulo Abdul, moramo vedeti, kako mu je uspelo nategniti Rona Paula. Za začetek, Paul je velika riba - teksaški republikanec, kongresnik z desetimi zaporednimi mandati in predsedniški kandidat ... ee, eden izmed Obamovih protikandidatov. Brüno ga pod pretvezo, da bo z njim naredil intervju, zvleče v hotelsko sobo, potem pa ga začne zapeljevati, pecati - ko Paulu, tipični teksaški dvoživki (proti vojni, a obenem proti abortusu, za istospolne poroke, a obenem proti temu, da bi geji posvajali otroke ipd.), kapne, kaj se dogaja, se najprej zmede, potem pa panično zbeži. Je Sacha Baron Cohen ameriškega predsedniškega kandidata nategnil ali pa je bilo vse skupaj dogovorjeno, zrežirano? Ron Paul je v nekem radijskem intervjuju povedal, da so mu rekli, da bosta z avstrijskim modnim novinarjem debatirala o »avstrijski ekonomiji«. Nič, kongresnik Paul je prišel na intervju. To je vse. Hej, boste rekli, toda zakaj ni preprosto odšel, ko je zagledal frikovskega, ekscentrično oblečenega in dandyjevsko naličenega Brüna! To bi se mu moralo zdeti čudno! Sumljivo! Lepo prosim - le zakaj bi se mu to, kar je videl pred sabo, zdelo čudno? Saj je videl Hitlerja. In Arnolda Schwarzeneggerja. Ron Paul si je rekel le: oh, kaj moremo, še en tipični Avstrijec!
In tako kot je nategnil Paula, je nategnil tudi Paulo: intervju. Tako kot politiki radi govorijo o ekonomiji, estradnice rade govorijo o svojem humanitarnem srcu. Brünovi ljudje so verjetno na intervju povabili tudi druge estradnike in politike, pa niso nasedli - očitno gledajo TV. Hočem reči: očitno so na tekočem. Paul in Paula nista. Sacha Baron Cohen, čigar producentska hiša serijsko ustanavlja fiktivne firme in fiktivne spletne strani, s pomočjo katerih išče in mami »žrtve«, ima najraje tiste, ki niso na tekočem. Tisti, ki niso na tekočem, vedno nasedejo. Mnogi prizori - mnogi Brünovi nategi, mnoge Brünove ekshibicije - se končajo na hitro, nenadno, sunkovito, kot odrezani. Zakaj? Očitno zato, ker so ljudje Sacho Barona Cohena prepoznali - ker so pač pogruntali, da gre le za nateg. Prizori trajajo toliko časa, dokler ga kdo ne razkrinka. Potem odrežejo. In že smo drugje. Pri naslednji žrtvi, pri naslednjem skeču. Pomeni, da ti nategi niso bili zrežirani (kot je bil recimo Brünov MTV-jevski duel z Eminemom). A po drugi strani: Sacha Baron Cohen se je za vlogo Brüna transformiral do neprepoznavnosti - ne le da je tako drastično shujšal, da izgleda kot Christian Bale v Izginjanju, ampak se je tudi tako pomladil, da je pri osemintridesetih videti kot devetnajstletnik. Razlog več, da se stalno sprašujete: je to sploh on? No, zdaj pa se vprašajte: bi se transformiral do prepoznavnosti, če bi »spontanost« potem insceniral? Bi tako mučil svoje telo, če bi vse to lahko insceniral?
Publiki se je zdel še zlasti sumljiv finale, posnet v Arkansasu: publika, ki se zbere v večjem baru, misleč, da bo v kletki videla neke sorte gladiatorski dvoboj, doživi šok - Brüno, zdaj maskiran v »pravega deca«, in njegov partner Lutz se začneta pred njenimi očmi dajati dol. Publika se začne zgražati, zavijati z očmi, noreti in ju obmetavati s plastičnimi kozarci in lahkimi stoli, a kaj dosti jima ne more, ker sta v kletki. Vsi so rekli: to je bilo gotovo zrežirano! Zakaj? Če ne bi bilo zrežirano, potem bi kak pobesneli, užaljeni, nategnjeni, nestrpni, homofobični južnjak gotovo potegnil pištolo in ju ustrelil! Newsweek je v arkansaški Ft. Smith, v katerem »divji zahod sreča stari jug« in v katerem so posneli ta My Heart Will Go On klimaks, poslal reporterja, ki je ugotovil, da so publiki obljubljali hladno pivo, vroče bejbe in pravo, proletarsko, hardcore mikastenje: »Blue Collar Brawlin''!« In: »Hot Chicks! Cold Beer! Hardcore Fights!« Tako je pisalo na plakatih. Da bi publika res prišla, je bila cena vstopnice le 10, v predprodaji celo le 5 dolarjev. Običajno vstopnice za take gladiatorske dvoboje stanejo 25, 30 dolarjev. Preden so ljudi spustili v bar, so morali podpisati, da jih lahko snemajo, obenem pa so morali izprazniti žepe ter se znebiti vseh kamer, vžigalnikov, nožev, koltov, bomb in podobnih topih predmetov. In da bi se čim bolje počutili, so jim pivo prodajali po en dolar, tako da so se stalno nacejali. Kaj torej: je bil finale zrežiran? Ja, ne da bi publika to vedela. Hoteli so njeno reakcijo - in dobili so jo. Američanov ni treba režirati, ker se že sami obnašajo tako, kot da so režirani.
Še več: Američani so ustvarjeni za nategovanje. Spomnite se le, kaj jim je počel Borat. Je bilo to dogovorjeno, zrežirano? Nehajte. Za tega, ki ve, kako Američani uživajo v tem, da lahko ljudem iz tretjega sveta - ali pa iz bivših komunističnih dežel - razkazujejo sadove ameriškega sna, svobode, demokracije, civiliziranosti, blaginje, odprtosti, širine in gostoljubja, ni presenetljivo, da so Boratu jedli iz roke, da so ga torej vabili domov, ga gostili in pokroviteljsko trepljali ter vzvišeno tolerirali vse ekscentričnosti njegovega »primitivnega«, »nerazvitega« eksotičnega uma. Nihče ni bolj prepričan o svoji superiornosti kot Američani. In nihče ne potrebuje več dokazov svoje superiornosti kot Američani. Ko srečajo tujca, ki je pripravljen vztrajati v svoji »primitivnosti«, mu izpolnijo vse želje - tujec, ki na vsakem koraku in v vsakem stavku dokazuje svojo inferiornost in ki obenem tudi stalno kaže, da v svoji inferiornosti uživa, je namreč ultimativno potrdilo, da so Američani res nekaj posebnega in unikatnega, da so torej z evolucijskega vidika zgodba zase. Ergo: če kdo, potem so prav Američani rojeni za nategovanje. In Sacha Baron Cohen, avtor Borata in Brüna, je to bogato unovčil. Brüno je Borat, le da je gej. In obratno: Borat je Brüno, ki še ne ve, da je gej.
Rekli boste: toda Borat in Brüno sta zelo znana TV-lika, junaka popularne TV-serije! Že, toda ljudje, ki jih obiskujeta Borat in Brüno, teh serij in teh programov ne gledajo. Če bi jih gledali, jih ne bi bilo treba obiskovati. Ali bolje rečeno, če bi jih gledali, ne bi bili taki - ne bi bili tako kratki, tako zahojeni, tako omejeni, tako plehki, tako zakompleksani, tako zaprti, tako nestrpni in tako ustvarjeni za nategovanje. Borat in Brüno se pač podata tja, kamor televizija ne seže: v »temno srce« Civilizacije, v »divjo misel« Zahoda, v »primitivni um« Kulture. Borat in Brüno Ameriko vidita tako, kot Amerika vidi ostali svet. In tako kot Amerika kulturne posebnosti tujcev razume kot znak inferiornosti, tudi Borat in Brüno kulturne posebnosti Američanov razumeta kot znak inferiornosti - le Američani namreč verjamejo, da take karikature, kot sta Borat in Brüno, res obstajajo.

Resnica rabi režiserja

Ko prideta Borat in Brüno v Ameriko, se obnašata kot ameriška antropologa v tretjem svetu. In Michael Moore bi bil lahko njun vodič. Borat in Brüno sta itak le radikalizaciji njegovih dokumentarcev. Toda prav Mooru stalno očitajo, da njegovi dokumentarci niso »pravi« in »čisti«, da malce goljufa, da manipulira, da realnost prireja, da si v dokumentiranju realnosti jemlje preveč svobode, da so njegove dokumentarne tehnike in montažne taktike hudo sporne. Z eno besedo: nekateri prizori v njegovih dokumentarcih naj ne bi bili dokumentarni, ampak zrežirani. Michael Moore naj bi fejkal - tako kot naj bi fejkal Sacha Baron Cohen. Michael Wilson, fant iz Minnesote, ki je z Ameriko in njeno raznolikostjo precej bolj zadovoljen kot Moore (in Cohen), je leta 2004 - malo pred predsedniškimi volitvami, na katerih je zmagal Bush - lansiral dokumentarec Michael Moore Hates America, v katerem je skušal razkrinkati Moora, še posebej njegovo dokumentarno fejkanje in njegov »sovražni«, »črni«, »cinični«, »sprevrženi« pogled na Ameriko, ki da je le posledica tega fejkanja. Recimo: Wilson ugotovi, da Flint (Michigan) ni taka ruševina in tako opustošenje, kot ga je Moore prikazoval v dokumentarcu Roger & jaz. Že, toda Moore je svoj dokumentarec posnel leta 1988 - in Flint se je v vseh teh letih verjetno spremenil, ne? Je Flint pred dvajsetimi leti izgledal kot ruševina? Samo pomislite: kako pa naj izgleda mesto, v katerem naenkrat zaprejo vse tovarne General Motorsa in polovico vseh prebivalcev vržejo na cesto? Kot ruševina. Logično. In ko je Wilson že ravno v Flintu, ugotovi še, da Moore sploh ni živel v Flintu, kot stalno poudarja, ampak v mestecu Davison, ki leži zraven Flinta, okej, v predmestju Flinta. Fejkanje? Šur: to je tako, kot da bi rekli, da ste rojeni v Ljubljani, v resnici pa ste rojeni v Šiški.
Dalje, Wilson, ki ima Moora za »idiota«, najde ranjenega vojnega veterana, čigar izjavo je Moore vključil v svoj dokumentarec, ta pa zdaj stoka, da mu Moore ni dal priložnosti, da bi povedal to, kar misli in čuti. Fejkanje? Nehajte - Moore je izjavo potegnil iz arhiva, iz TV-poročil. Če je kdo fejkal, potem so fejkala TV-poročila. Dalje, Moore v Bovlingu za Columbine pravi, da le belci živijo v ograjenih skupnostih - Wilson pravi, da je to laž, le fejkanje. Toda potem ne pokaže niti enega črnca, ki bi živel v ograjeni skupnosti. A po drugi strani: le zakaj bi se črnci selili v ograjene skupnosti, če pa jih belci sami sproti getoizirajo ... ee, ograjujejo. In prav to je Moorova poanta! Dalje, Wilson pravi, da Moore fejka, ker ljudem, ki jih intervjuva, ne pove, kakšen je cilj dokumentarca, ki ga snema - ker jim torej prikriva svoje prave motive, ker jim skriva, za kaj v resnici gre. No, če bi jim povedal, kaj skuša s svojim dokumentarcem doseči, potem dokumentarca ne bi bilo - ali pa bi mu intervjuvanci lagali. To bi bilo šele fejkanje!
Če ne bi fejkal, od njih ne bi nikoli dobil pravih, resničnih, avtentičnih, spontanih reakcij. Če hoče Moore priti do resnice, mora fejkati. Tako kot Sacha Baron Cohen. Ali bolje rečeno, Moore fejka prav zato, da ne bi vplival na reakcije in izjave svojih intervjuvancev, s čimer jim omogoči, da so to, kar so. Kar velja tudi za tisti sloviti prizor iz Bovlinga za Columbine, v katerem klienti neke banke ob odprtju bančnega računa dobijo tudi puško - Wilson pravi, da to ni res in da je Moore to zrežiral. Obišče celo uslužbence banke, ki so nastopili v tem prizoru in ki potrdijo, da je Moore res fejkal - da jih je nategnil. V Moorovem dokumentarcu govorijo eno, zdaj pa govorijo drugo. In tu je problem: kako naj vemo, da je res to, kar pravijo zdaj - in da je bilo tisto, kar so rekli prej, le fejk? Kako naj vemo, da tisto prej ni bila resnica? Da tisto prej ni bila njihova prava, resnična reakcija? Moore jim je - tako kot Baron Cohen barskim gostom v Ft. Smithu - ustvaril le razmere, v katerih so lahko bili to, kar so, in v katerih so lahko pokazali svoj pravi, avtentični, nepotvorjeni, nagonski, nesfejkani jaz. To je vse. Ergo: fejkanje je v službi resnice. Ali če naj parafraziram Pabla Picassa: laž potrebujemo, da bi razumeli resnico.

Ko pride lev

Michael Wilson intervjuvancem, za katere ve, da sovražijo Moora, altruistično pove, da snema dokumentarec Michael Moore sovraži Ameriko - in ker ga sovražijo, povejo, da ga sovražijo. Jim je s tem, ko jim je povedal resnico, res povedal resnico? Mar ni bilo tudi to, da jim je povedal resnico (naslov dokumentarca), v resnici motivirano in dramatizirano? Vidite: Wilson je le ustvaril razmere, v katerih so bili njegovi intervjuvanci lahko to, kar so, in v katerih so lahko pokazali svoj pravi, avtentični, nepotvorjeni, nagonski, nesfejkani jaz. Če bi jim rekel, da snema dokumentarec Michael Moore je kralj, bi verjetno rekli isto. In če bi jim rekel, da snema dokumentarec Michael Moore sovraži Ameriko, v resnici pa bi snemal dokumentarec Michael Moore je kralj, to ne bi ničesar spremenilo - to, kar bi povedali, bi lahko mirno vključil v dokumentarec Michael Moore je kralj. Je prav, da je Bovling za Columbine dobil oskarja v kategoriji dokumentarcev? Vsekakor. Wilson snema dokumentarec o dokumentarcih, a ne ve, da so bili dokumentarci vedno malce dramatizirani in sfejkani in da resnica ne leži tam v kaki suhi, neposredni, faktični obliki, ampak da ji je treba pomagati, da postane resnica.
Spomnite se le enega izmed najbolj slavnih dokumentarcev, Nanooka s Severa, ki velja danes za dokumentarno klasiko in velikega očeta dokumentarnega filma. Legendarni Robert Flaherty ga je snemal kar dve leti (1919-21), in sicer na kanadskem severu, med Eskimi - hja, to je oni čisti, pravi, nedolžni dokumentarec o življenju Eskimov, med katerimi je tudi Nanook. Ljudje so orgazmirali, ko so gledali, kako Nanook junaško in neustrašno ubija mogočno žival, ko so gledali, kako bije junaški in neustrašni boj z orjaško ribo, ki plava pod ledom in ki ga premetava sem ter tja, in ko so gledali, kako Eskimi mirno in idilično - napol goli, le rahlo zaviti v živalske kože - spijo v igluju, a jih čisto nič ne zebe. Problem je le v tem, da so bili vsi ti udarni prizori sfejkani. Prvič, mogočna žival, ki jo ubija Nanook, je bila že prej mrtva, kar pomeni, da je ubijal mrtvo žival. Drugič, orjaške ribe, s katero se bori Nanook, sploh ni bilo pod ledom - zajla, s katero je Nanook skozi led lovil ribo, je bila pod ledom speljana na drugi konec, kjer so jo trije Eskimi vlekli in posledično premetavali junaškega in neustrašnega Nanooka. In tretjič, da bi Flaherty sploh lahko posnel tisti idilični, topli spalni prizor v igluju, je moral odstraniti prednjo steno igluja, tako da so potem Eskimi med snemanjem skoraj zmrznili. Toda Flahertyjev Nanook s severa kljub temu velja za prvi celovečerni dokumentarec, kar pomeni, da kralj Moore in baron Cohen svoje dokumentarce delata v istem žanru kot Flaherty.
Leta 1977 je na slovenska platna prihrumel famozni italijanski dokumentarec Zadnji kriki iz savane, ki je ljudi vrgel s stolov, obnorel nacijo in postal celo drugi največji hit leta (samo v Ljubljani ga je videlo 52.496 ljudi), takoj za Klopčičevim Vdovstvom Karoline Žašler. Glavno jed je predstavljal prizor, v katerem levi v angolskem nacionalnem parku požrejo turista Pita Dernitza - in to pred očmi njegove žene, hčerke in sina. Reč naj bi iz džipov posneli drugi turisti. Jasno, ta šokantni prizor je Zadnje krike iz savane prelevil v orjaški hit, toda tedaj ni še nihče vedel, da je bil prizor zrežiran in da lev v resnici ni nikogar požrl - prizor je bil le igrana rekonstrukcija resničnega dogodka. Ljudje so nasedli fejku, ki je izgledal bolj resnično od resnice, toda Zadnji kriki iz savane so bili v popolni rimi s tedanjimi mondo dokumentarci, ki so sporočali: Mi smo to le posneli - vi pa se odločite! Ironično, s tem sloganom - »Mi le poročamo, vi pa se odločite« - se propagira ameriška TV-mreža FoxNews, ki je fejk, medij sfriziranih, prirejenih, dramatiziranih, sprevrnjenih, sfejkanih novic, in ki zase kljub temu pravi, da je »poštena & uravnotežena«.

Laži sobotne noči

Spomnite se bratov Coen, ki sta rekla, da sta Fargo posnela po resnični zgodbi. Pa sta ga? Ne. Film je pač deloval tako resnično, da itak ne bi nihče verjel, da sta si vse to izmislila. Ali pa se spomnite Vročice sobotne reči, ki so jo posneli po resnični zgodbi, popisani v nekem članku. No, leta kasneje je avtor tega članka priznal, da si je vse skupaj izmislil. Toda če bi šel takoj zatem, ko je objavil svoj članek, v kak disko, bi tam našel ogromno fantov in punc, ki so se začeli obnašati tako kot fantje in punce v njegovem članku - ko je članek objavil, morda še ni temeljil na resnični zgodbi, toda nekaj dni kasneje je že temeljil na resnični zgodbi. Fejk je bil očitno tako resničen, da mu je realnost z veseljem sledila. Ali pa se spomnite vseh tistih filmov, ob katerih so ljudje tuhtali: sta le hlinila, da fukata, ali pa sta res fukala? Recimo: sta Marlon Brando in Maria Schneider v Zadnjem tangu v Parizu - ali pa Michael Douglas in Sharon Stone v Prvinskem nagonu - le hlinila, da fukata, ali pa sta res fukala? Kaj če sta le hlinila, da hlinita, v resnici pa sta fukala - kaj če sta le fejkala, da fejkata? Ali pa se spomnite filma Sleepers, velikega hita, v katerem so igrali Brad Pitt, Robert De Niro in Dustin Hoffman, posnetega po bestselerju Lorenza Carcaterre, ki je za filmske pravice dobil več kot dva milijona dolarjev in ki je trdil, da je njegova knjiga popolna avtobiografija, napisana po resnični zgodbi, ki se je v New Yorku zgodila njemu in njegovim mladostnim prijateljem, vključno s posiljevanjem v poboljševalnici, umorom in sojenjem, toda potem se je izkazalo, da si je vse izmislil. Ko mu je newyorški javni tožilec rekel, naj pokaže, kje je zakopano tisto truplo, je hitro rekel, da je vse skupaj zgodilo nekje drugje.
A po drugi strani, biografije in avtobiografije so vedno banke fejkanja. Pred časom je neka napol Indijanka objavila presunljivo avtobiografijo - postala je orjaški bestseler. Malo prej je presunljivo avtobiografijo objavil neki Indijanec - postala je orjaški bestseler. Toda za oba se je izkazalo, da sta belca in da sta si svoji presunljivi življenjski zgodbi izmislila - tudi James Frey, rehabilitirani lažnivec, alkoholik in džanki, je leta 2003 sfejkal svojo avtobiografijo A Million Little Pieces, ki jo je presunjena Oprah Winfrey napihnila v orjaški bestseler. Le Harryja Potterja in Princa mešane krvi so tisto leto prodali več. Okej, če so vsi trije svoje presunljivo življenje le hlinili, zakaj so bili potem ljudje, ki so to brali, tako presunjeni? Oprah Winfrey je Freya tri leta kasneje zmamila v svoj show, kjer ga je križala in ozmerjala z lažnivcem, toda lani se mu je opravičila - očitno je bila nad njegovo sfejkano avtobiografijo tako presunjena, da ni mogla verjeti, da si jo je izmislil.
Trg za fejke je pač večji od trga za originale. Clifford Irving je sredi sedemdesetih napisal razvpito biografijo magnata Howarda Hughesa, do katerega tedaj ni mogel nihče - živel je povsem skrito, skrivnostno in meniško, daleč od oči javnosti, že leta ga ni nihče videl, tako da založba pri njem ni mogla preveriti, če je ta biografija res avtentična in če jo je res avtoriziral, toda eksperti te založbe so potrdili avtentičnost biografije. Dokler ni tega demantiral sam Hughes, ki se je telefonsko javil v neki radijski program in povedal, da Irvinga ne pozna in da je ta biografija fejk. Kar je odprlo kopico intrigantnih vprašanj. Kdo pravi, da je bil tisti telefonski klicatelj res Howard Hughes? Če ga že leta niso videli in slišali, kako so potem vedeli, da je to on? Kaj če je Hughes le fejkal, da je njegova biografija fejk? Irving je malce prej objavil biografijo Elmyra De Horyja, najbolj slavnega ponarejevalca umetnin, specializiranega za »neznane« umetnine velikih slikarjev, recimo Modiglianija, Picassa in Moneta. Njegovi ponaredki so bili tako dobri in tako avtentični, da je pretental celo največje eksperte in zbiratelje. Orson Welles je leta 1975 posnel iluzionistični dokumentarec Resnice in laži, v katerem se je s svojimi intervjuvanci spraševal: kaj če je Hory le hlinil, da je ponarejevalec, kaj če je torej le fejkal, da je fejker, in kaj če so bili njegovi ponaredki dejansko prave, avtentične, originalne umetnine slavnih slikarjev? Če je Hory picasse slikal tako dobro kot Picasso, mar to ne pomeni, da je bil tudi sam umetnik? In končno: čigave umetnine je ponarejal Michelangelo?

Pancho Villa jezdi!

Orson Welles, ki se je rad razglašal za šarlatana in ki je rekel, da si je 75 % svojega življenja izmislil (hej, njegov Državljan Kane, »najboljši film vseh časov«, je bil sfejkana biografija medijskega magnata Williama Randolpha Hearsta), je znal vedno streči trgu fejkov. 30. oktobra 1938 - na noč čarovnic - je z radijsko igro Vojna svetov famozno nategnil Ameriko. V živo! »Gospe in gospodje, prekinjamo program ... šokantne novice ... na Marsu so opazili čudne, hidrogenske eksplozije... Zemlji se z veliko hitrostjo približuje orjaški, žareči, leteči predmet ... pristal je pri Grovers Millu ... iz vesoljske ladje stopajo srhljive, neopisljive, zlovešče kreature ... scvrli so ljudi, ki so jih prišli gledat, tudi policaje... povsod ležijo ožgana, neprepoznavna trupla ... Marsovci prihajajo ... ljudje zapuščajo mesta ... to je konec ... iz mesta se vali dim ... ljudje padajo v Vzhodno reko - kot podgane!!!« Hja, Američane je prepričal, da so se na neki farmi v New Jerseyju izkrcali Marsovci. Ljudje so panično bežali iz hiš, se zatekali v cerkve, histerično vreščali, si lomili noge in doživljali spontane splave - neka ženska je hotela narediti samomor, a so ji to v zadnjem trenutku preprečili. Da mu je nateg uspel, ne preseneča: to je bil pač čas, ko je cvetel srednji razred, ki je imel občutek, da se mu ne more nič zgoditi, ko je Hitler anektiral Avstrijo (invazija!) in ko so ljudje slepo verjeli medijem.
Se je z Wellesovo Vojno svetov začela doba fejkov? Ne, začela se je že med mehiško revolucijo, ki se je začela leta 1910 in za katero pravijo, da je bila spočeta le zato, da bi lahko o njej snemali filme. Ne brez razloga. Hollywood je tja takoj poslal svoje ekipe, ki so snemale material za žurnale - takrat televizije še ni bilo, zato so v kinih pred filmi vrteli žurnale, neke sorte poročila. Pancho Villa, legendarni upornik, je rekel, da ga lahko snemajo v akcijah, če si bodo potem dobiček delili: 50 % njemu, 50 % Hollywoodu. Filmska hiša Mutual je z njim celo podpisala ekskluzivno pogodbo: dobil je 25.000 dolarjev, v zameno pa je moral jamčiti, da na bojišče ne bo spustil snemalcev drugih filmskih hiš. In res, sloviti napad na Ojinago je preložil, ker so snemalci zamujali, eksekucije, ki so bile prej ob petih zjutraj, ko še ni bilo dovolj dobre svetlobe, je na prošnjo snemalcev preložil za tri ure. Tudi tisti, ki so jih streljali, so se obnašali, kot da nastopajo v filmu - umirali so pokončno, pogumno, junaško. So le fejkali, da so junaki? Bi umirali strahopetno, če jih ne bi snemali? Bi jih sploh ustrelili, če ne bi bilo kamer? Če pa snemalci bitke ali juriša slučajno niso dobro ujeli, je Villa bitko ali juriš ponovil - posebej za kamero. Pomeni, da so bitke in juriše fejkali. Toda sfejkane bitke so izgledale bolj spektakularno in bolj avtentično kot prave bitke. In ti posnetki še danes veljajo za avtentične. V primerjavi z Brünom so fikcije.