»Vrnite univerzo študentom in zaposlenim«

Septembra bodo na Univerzi v Ljubljani, naši najstarejši in največji univerzi, izbrali novega rektorja, ki bo nasledil dosedanjo rektorico dr. Andrejo Kocijančič. Že zdaj je znano, da bo njen naslednik moški, saj se za rektorski položaj potegujejo dr. Janez Hribar z Biotehniške fakultete, dr. Stane Pejovnik s Fakultete za kemijo in kemijsko tehnologijo, dr. Jože Duhovnik s Fakultete za strojništvo in dr. Rudi Rizman s Filozofske fakultete. Kandidatura slednjega, doktorja sociologije, ki je drugič doktoriral na ameriškem Harvardu, je številne presenetila. Eden od razlogov za presenečenje je, da je po 55 letih prvi kandidat za rektorja s Filozofske fakultete. Javno podporo so mu že izrekli Dušan Plut, Jože Toporišič, Jože Spacal, Manca Košir, Mojca Drčar Murko in Ivan Leban, zanj pa navija tudi aktualni šolski minister Igor Lukšič. Rizman nam je razložil, zakaj se je odločil za kandidaturo in kako vidi slovenski visokošolski prostor.

Zakaj ste se odločili kandidirati za novega rektorja ljubljanske univerze?

> S to univerzo delim osebno usodo že dobra tri desetletja in pol, zato se mi zdi, da ji nekako dolgujem prispevek tudi na tej ravni. Ne sicer v smislu menedžerskih sposobnosti, ki jih v zadnjem času univerze vse bolj razvijajo, ampak v smislu, da mora univerza slediti ciljem, s katerimi lahko prispeva k družbi znanja in ne le družbi, ki se žene za denarjem, materialnim bogastvom, uničevanjem narave in ignoriranjem vrednot. Dejstvo, da smo v globoki civilizacijski, vrednostni in ekološki krizi, je povezano tudi s tem, da smo pozabili, kakšno vlogo bi morale imeti univerze v družbi. Univerze so torej ena od »kolateralnih žrtev« te krize. Če bi tu obstajala kritična energija, bi se družba že prej zavedla, kaj nas čaka. Skušala bi nas obvarovati pred tistim, kar je naš planet doživel lansko jesen.

Kaj bi lahko univerze storile pri reševanju krize?

> Univerza je sestavljena iz zelo kompleksnega sveta disciplin. Poleg tega javne univerze živijo z davkoplačevalskim denarjem, zato imajo neki dolg do javnosti - da poiščejo odgovore na vprašanja, ki jih je odprla ta kriza. Mislim, da številni kolegi na univerzi, pa tudi v civilni družbi, poznajo odgovore, ki jih politika noče slišati ali pa jih ne zmore realizirati zaradi političnega oportunizma, pri katerem so pomembnejše naslednje volitve ali merjenje javnega mnenja.

Za enega od ciljev ste si zastavili vrnitev ljubljanske univerze študentom in zaposlenim, ker naj bi jo zdaj obvladovala skupina izbranih oligopolov. Kdo so tisti, ki obvladujejo ljubljansko univerzo?

> Očitno je v delu institucij, ki obvladujejo upravljanje univerze, ta želja prevladala bolj v njenem imenu kot v njenem interesu. Verjetno je do tega prišlo zato, ker so univerzo razumeli kot neke vrste poligon za realizacijo interesov ožje skupine ljudi, s katerimi ima človek seveda lahko zelo simpatično razmerje in jih spoštuje, a kolobarjenje v tem smislu vendarle škodi prepoznavnosti in transparentnosti univerze. Letos je skoraj prevladala ideja, da bi rektorja spet volili posredno, kar pomeni, da bi ga izvolil manj kot odstotek tistih, ki jih bo predstavljal. Ko je bila na koncu sprejeta odločitev, da bodo volitve po daljšem času vendarle spet neposredne in bo lahko glasoval vsak zaposleni na univerzi, je bil že narejen korak stran od lobijev in dogovarjanj. S tem se bo izvoljeni rektor oprl tudi na bolj prepričljivo legitimnost, tako znotraj univerze kot pri svojem delovanju navzven.

Kakšne bi bile vaše možnosti za izvolitev, če bi obveljal stari sistem?

> Nikakršne. To mi je popolnoma nedvoumno jasno. Rektor bi nedvomno postal nekdo od ostalih treh kandidatov, ki vsi prihajajo iz naravoslovnih in tehniških znanosti.

Zakaj? Ker gre pri izboru rektorja univerze tudi za logiko kolobarjenja med družboslovjem, naravoslovjem in tehniškimi znanostmi?

> Že zdaj smo imeli rektorico s področja naravoslovne znanosti in na neki način tudi tehniškega področja. A takšen govor, kdo bi moral biti na vrsti, mi ni ravno blizu. Zaradi novega načina glasovanja bodo tudi volivci tako ali tako lahko izbrali nekoga, ki ga bodo prepoznali po programu in osebnostnih odlikah. V tem smislu so neposredne volitve že korak k vrnitvi univerze profesorjem in študentom. Sicer pa je univerza zamudila celo vrsto priložnosti; razmere so slabe, študentje nimajo čitalnic, znajti se morajo v pogojih, ki so podobni razmeram v vojašnici, pri čemer je posebej izpostavljena naša fakulteta ali pa umetniške akademije. Vse to univerzo odtujuje od študentov.

Univerzi očitate, da se je oddaljila tudi od zaposlenih.

> Našo univerzo je treba pomladiti, ker je na njej vse preveč ovir, blokad, ki onemogočajo polno uveljavljanje in ustrezno nagrajevanje mlajših pedagoških in raziskovalnih sodelavcev. Absurdno je tudi, da uglednim profesorjem po upokojitvi vzamejo raziskovalno šifro in jih pošljejo na odpad. Tudi naše življenje na univerzi je organizirano tako, da se zdi, da smo včasih profesorji servis za službe na rektoratu, namesto da bi bilo obratno. Nisem pretiran idealist in zavedam se, da je proces birokratizacije pedagoškega in raziskovalnega osebja neki širši evropski fenomen. A to je resno opozorilo, da institucija ne opravlja več tiste naloge, ki bi jo morala.

Ena najpomembnejših, če ne najpomembnejša visokošolska tema v zadnjih letih je bila bolonjska reforma. Znano je, da jo v Sloveniji interpretiramo precej po svoje. Nazadnje so dobili slovenski študentje dva absolventska staža, podiplomski in magistrski, čeprav je osnovni cilj reforme krajši študij. Kako ste zadovoljni z uvajanjem bolonjske reforme pri nas?

> Stvar je še bolj absurdna, ker zdaj predlagajo še tretji staž, ki bi ga imeli po doktorskem študiju. Upam, da bodo študentje v tem prepoznali danajsko darilo. Politikov ne skrbi, da ostajajo študentje daljši čas izključeni iz družbe. A to lahko pripelje do tega, da bo družba pripravljena študente zaposlovati šele po 35. letu starosti, starejšim generacijam na univerzi in tudi v drugih panogah pa podaljševati delovno dobo do 75. leta. Mislim, da se je treba taki vrsti daril odreči. Študij je treba intenzivirati, to pa je mogoče storiti z racionalno organizacijo in evropsko primerljivostjo. Glede bolonjske reforme lahko rečem, da so nekatere izhodiščne ideje sicer »lepe«, vendar, kot je znano iz zgodovine, je bila velikokrat tudi pot v pekel tlakovana z najboljšimi nameni. To se projektom, ki so zaukazani »od zgoraj«, se pravi, da so politično vsiljeni, rado zgodi. Ne smemo pozabiti, da je bolonjska reforma univerzam v Evropi bolj ali manj nedvoumno naložila tudi, da svoje poslanstvo oprejo na njegovo veličanstvo »trg«, ki vse ve, tudi za univerze.

Imate kakšne konkretne predloge za spopadanje s slovensko verzijo bolonjske reforme?

> Seveda bo prva naloga novega rektorja, da se upre nečemu, kar je na koncu celo bolj papeško od papeža in kar se je sprevrglo v pravo »tiranijo forme«, ki je zahtevala velike energetske vložke učiteljev, na koncu pa tudi študentom naložila nekaj, kar čutijo kot prisilni jopič. Zanimivo je, da na najstarejši univerzi v Bologni, kjer poučujem, še zdaleč niso aplicirali v Bruslju zaukazanega bolonjskega procesa s takšno rigidno in v bistvu že dogmatsko zagnanostjo kot pri nas. Zadnjič sem bil na Univerzi v Münchnu, kjer o slovesu od nekaterih togih aplikacij bolonjske reforme niso le razmišljali, temveč so se od nekaterih tudi že poslovili. Na dunajski Univerzi jo je rektor Winkler Bologno označil za »veliko pošast« ter napovedal revizijo in odločne popravke. Prav tako nista »počepnila« Oxford in Cambridge in še kakšno staro zgodovinsko univerzo bi lahko dodali. Verjamem, da tudi naša univerza oziroma njena akademska skupnost v tem pogledu ne bosta in ne bi smeli držati križem rok.

Bolonjski študij je dražji od starih študijskih programov in zdi se, da bo, če se bo študij res podaljševal, še dražji. Kako boste uspeli prepričati državo, naj vam nameni več sredstev za izvajanje študijskih programov?

> Vsi tisti, ki izračunavajo finančna vlaganja države v univerze, ugotavljajo, da je v zadnjem desetletju Univerza v Ljubljani v primerjavi z drugimi univerzami izgubljala. Kot veste, so se zadnja leta kot amebe pojavljale novoustanovljene fakultete; pripravljali so teren za nove univerze. Skušali smo konkurirati Romuniji, ki je imela v nekem trenutku 80 univerz, ali pa Kosovu, ki ima okoli 40 univerz. Povsod danes spoznavajo, da je to pretirano. Tudi v ZDA ugotavljajo, da je 4700 univerz in kolidžev preveč ter da bi jih morali osredotočiti. Pri nas so še nedavno ravno v imenu tega, da je ljubljanska univerza prevelika, govorili o razdrobitvi na več manjših univerz, brez nekih resnih utemeljitev. Takrat so bile že pripravljene ekipe, interesi, načrti za distribucijo javnega denarja, a vse to bi lahko našo univerzo pokopalo.

Kakšno konkurenco vidite v novih zasebnih fakultetah, na katerih pogosto najdemo iste predavatelje?

> Odlično bi bilo, če bi bile to dejansko konkurenčne znanstveno-raziskovalne institucije. Razumem, da jim je treba dati priložnost, a če se je politika resnično odločila spodbujati takšne institucije, potem tega seveda ne bi smela delati iz ene same finančne vreče.

Mislite na državna sredstva, na koncesije, ki so jih dobile številne od teh fakultet?

> Seveda. Če potrebujemo več univerz, moramo o tem najprej organizirati javno in strokovno razpravo, ne le politične, potem pa je treba ugotoviti, kakšna sredstva so na voljo. Če skušajo jemati denar zanje iz državne vreče, potem so nove univerze ustanovljene na račun sedanjih, na račun njihove kakovosti in na račun zmanjševanja kompetitivnosti. Kot veste, je Univerza v Ljubljani ena od 500 najboljših univerz na svetu, obenem pa je tudi univerza, ki dela z nekimi minimalnimi sredstvi. Stanford in Princeton investirata v študenta in v pripadajočo infrastrukturo 1,5 milijona dolarjev. Pri nas je ta vsota skoraj stokrat manjša. Glede rezultatov pa vendarle mislim, da nismo stokrat manjši in da se lahko marsikje merimo s kolegi z odlično financiranih institucij.

Bi bilo smiselno razmisliti vsaj o notranji reorganizaciji ljubljanske univerze? Morda že zaradi številnih opozoril, da je nesmiselno vzdrževati enaka habilitacijska merila za predavatelje s področja družboslovja in naravoslovja?

> Enotna habilitacijska merila za jabolka in hruške so seveda absurdna. Nesmiselno je, da bi naravoslovci ocenjevali humaniste in družboslovce po merilih, ki veljajo za njihove discipline, in obratno. Mislim, da se na univerzi vse več ljudi iz sveta tehnike in naravoslovja zaveda, da imata humanistika in družboslovje neke druge načine dokazovanja svoje odličnosti v svetu. Tudi trendi, ki jih zdaj prepoznavamo, vse manj upoštevajo logiko metrike in so vse bolj usmerjeni v prepoznavanje kvalitativnih rezultatov in izvirne ustvarjalne dejavnosti po nekih drugih parametrih, ki ne vključujejo le citatov. Nekakšne organizacijske delitve bi bile s tega vidika smiselne, seveda pa bi morale fakultete ohraniti svojo avtonomijo. Obenem bi bilo mogoče še veliko narediti na interdisciplinarnosti, saj je iskanje sinergij danes nujno.

Podporo vaši kandidaturi je izreklo že nekaj uglednih imen. Zanimivo pa je, da je med njimi tudi aktualni šolski minister Igor Lukšič. Ali je primerno, da minister podpre kandidata za rektorja? Univerza naj bi bila vendar avtonomna in zato ločena od države.

> To razumem kot lepo človeško gesto, kakršne med Slovenci navadno pogrešamo. Ko je oblekel ministrski »plašč«, menda ni prenehal biti človek, ki bi moral enostavno pozabiti, da sem ne le njegov družboslovni kolega in prijatelj, temveč sem mu v profesorski vlogi pogosto svetoval in pomagal pri njegovi poklicni rasti. Nisem pa član njegove stranke, pravzaprav si me ne more lastiti nobena stranka. Tako kot bi bilo absurdno govoriti o nemokri vodi, bi bilo enako absurdno govoriti o »strankarskem« rektorju. Lahko zaupamo akademski skupnosti, da se na volitvah ne bi pustila speljati na tak led.

Kako avtonomna institucija je danes sploh univerza?

> Najprej se moramo vprašati, koliko avtonomije si sploh vzame. Zdi se, da so univerze trenutno na istem kot, denimo, civilna družba. Smo v kontekstu, v katerem ugledne institucije, kot je Freedom House, ali ugledne revije, kot je The Economist, v zadnjih nekaj letih pri nas ugotavljajo regresijo demokratične tradicije. Slovenijo vse manj opisujejo kot zgodbo o uspehu in vse pogosteje kot problem. Na žalost ta senca pada tudi na institucijo univerze. Zato bi sam v funkciji rektorja, če me bo seveda doletela, skušal spodbujati neko dejavnejšo držo univerze, njeno večjo samozavest na ravni institucije in tudi individualnih profesorjev; ti so velik intelektualni potencial, ki mu je morda treba dodati še odločnost.
Sicer pa na univerzi, tudi ljubljanski, potrebujemo nekaj kritične zavesti in neustrašne drže, o čemer je pisal Michel Foucault. Doslej takšnega poguma ni bilo. Namesto tega je Univerza v Ljubljani sprejela etični kodeks, ki blokira in celo sankcionira kritično državljansko držo študentov in profesorjev. Po mojem občutku tak kodeks le odraža situacijo, v kakršni smo se znašli. Ljudje na naši univerzi so premalo glasni, premalo kritični, premalo heretični.

Bi se sami, če bi postali rektor, zavzeli za spremembo tega kodeksa?

> Za etični kodeks si bo vsekakor treba vzeti še nekaj časa, ker verjamem, da je prišlo do nesporazuma oziroma da umestne pripombe kolegov s Filozofske fakultete niso prišle do pristojne komisije. Če bo takšen kodeks obveljal, pa cene ne bo plačala le univerza, ampak tudi družba, ki od univerze ne bo dobila tistega, kar od nje pričakuje.

Visokošolski minister Golobič je že pred časom napovedal spremembe visokošolske zakonodaje. Med najpomembnejšimi novostmi je gotovo ustanovitev neodvisne agencije; ta bo namesto sedanjega Sveta za visoko šolstvo, ki je v zadnjih letih buril javnost s spornim načinom odločanja in odločitvami, skrbela za ustanavljanje novih študijskih programov, fakultet in univerz. Ali podpirate takšno institucijo?

> Upam, da bo visokošolska zakonodaja urejena v tem smislu, da bodo tudi univerze dobile priložnost za sporočanje, kaj je treba narediti. Vsekakor pa obstaja konsenz, da potrebujemo neko kvalificirano, nepolitično akreditacijsko telo, ki bo znalo presoditi, kateri programi so vredni ustanavljanja in kateri ne. Doslej so se v odločanje o teh pomembnih zadevah prevečkrat vpletali politika in interesi posameznih skupin, zato bi morala imeti ta nova instuticija neke evropske, tudi nadnacionalne varovalke, ki bi dokazovale njeno strokovno delo.
Pomembno se mi zdi še nekaj drugega, kar kaže, kako zbirokratizirani so trenutno postopki pri nas. Sodelujem pri številnih programih s tujimi univerzami, od bolonjske do sanktpetersburške, in vse prepogosto se izkaže, da imamo pri nas zelo zapleten sistem akreditiranja študijskih programov. Medtem ko naši tuji partnerji lahko akreditirajo programe v dveh ali treh mesecih, pri nas to včasih traja dve leti ali tri in nekateri medtem že obupajo nad nami. To je le še en primer »tiranije forme«, ki je prevladala. Zato se včasih sami že kar namenoma izločamo iz takšnih sodelovanj.