Arhitektura, ki ni sama sebi namen

Sodobna slovenska arhitektura premore nekaj odličnih arhitektov, med katerimi vse bolj izstopata tudi zakonca Lena in Tomaž Krušec. Njun vzpon se je začel leta 2005, ko sta za ureditev Pilates centra v Ljubljani prejela nagrado interjer leta. Leta 2007 sta bila nagrajena s Plečnikovim odličjem za Celjsko kočo, lani pa sta v kategoriji večstanovanjske stavbe prejela priznanje zlati svinčnik za Skalni vili v Celju, v kategoriji javne zgradbe pa zlati svinčnik za Poslovilni objekt na teharskem pokopališču. Med najnovejšimi projekti velja omeniti še večstanovanjski objekt na Pokljukarjevi ulici v Ljubljani. Po njunih načrtih trenutno izvajajo nov objekt Biotehniške fakultete v Ljubljani in novo tržnico v Celju. Tomaž svoje znanje že nekaj let prenaša na prihodnje rodove arhitektov kot asistent v seminarju prof. Aleša Vodopivca na Fakulteti za arhitekturo v Ljubljani, od lani pa tudi samostojno vodi t. i. usmerjeni seminar. Manj znano je, da si je zadnje leto študija izkušnje nabiral tudi na Akademiji za arhitekturo v Mendrisiu, v ateljeju svetovno znanega švicarskega arhitekta Petra Zumthorja, letošnjega dobitnika prestižne Pritzkerjeve nagrade za arhitekturo.

Zakaj odločitev za študij arhitekture? Sta se pri osemnajstih sploh zavedala, v kaj se podajata?

> Lena: Arhitekturo sem vedno dojemala kot poklic, ki omogoča določeno mero svobode in ustvarjalnosti - v tem smislu so se mi pričakovanja uresničila. Res pa je, da je odgovornost veliko večja, kot si predstavljaš pri osemnajstih.
Tomaž: Po pravici povem, da se ne spomnim, zakaj sem se odločil za študij arhitekture, vem pa, da je bila to moja edina izbira in da nisem imel rezervnega plana. Človek se v teh letih odloča instinktivno. Danes pri študentih vidim, da si na začetku nihče zares ne predstavlja, kaj bi lahko od tega poklica pričakoval. Od prvega do devetega semestra naredijo ogromen preskok v osebnem razvoju. Iz nebogljenih otrok se večinoma razvijejo v zrele osebe. Naloga mentorja, ki ta razvoj spremlja, je predvsem, da s svojim zgledom in znanjem v njih vzbudi ljubezen do arhitekturne stroke. Če mu to uspe, je naredil vse. Jasno pa je, da v petih letih iz njih ni mogoče narediti vrhunskih strokovnjakov, ker bodo za to potrebovali bistveno več časa, morda tudi vse življenje.

Tomaž, se strinjaš z oceno, da je v vsaki generaciji samo deset odstotkov perspektivnih študentov?

> Tomaž: Tega si ne bi upal trditi. Vsak mlad človek ima potencial, naloga učiteljev pa je, da ga zaznamo in prebudimo. Zaradi tega nikoli ne smemo delati mehansko. Saj ne rečem: nekaj je tudi izgubljenih primerov, toda ti prej ali slej sami ugotovijo, da so se odločili za napačno pot.
Pri študiju arhitekture ima mentor, posebej če študenta spremlja skozi ves študij, pomembno vlogo, ki pa je lahko tudi nevarna. Pri delu s študenti je zelo pomembno, da se učitelj izogiba podajanju definitivnih resnic in receptov ter skuša namesto tega na osnovi vedno novih eksperimentov, ki temeljijo na dvomu v uveljavljene resnice, v študentu vzbuditi moč, da se samostojno dokoplje do resnice o času in prostoru, v katerem živi. Veličina učitelja je, da vzgaja entuziaste in ne epigonov.

Je arhitektura obrt ali umetnost?

> Lena: Arhitektura vsekakor sodi med umetniške panoge, pri tem pa je romantična predstava o arhitektu, ki sedi v ateljeju in z debelim svinčnikom skicira svojo najnovejšo zamisel, zgrešena. Veliko našega dela je žal vezanega na suhoparno obdelovanje načrtov, njihovo prilagajanje veljavni zakonodaji in pravilnikom, ki marsikdaj onemogočajo kakšno bolj radikalno zamisel.
Tomaž: Spomnim se zgodbe o renesančnem umetniku Filippu Brunelleschiju, ki jo je opisal Giorgio Vasari v delu Življenja umetnikov. Poleg izjemnega znanja umetnostne zgodovine, risarskih veščin in poznavanja kompozicije, torej veščin, ki spadajo v domeno umetniških znanj, je bil Brunalleschi človek, ki je z enako suverenostjo rešil katero koli gradbeno konstrukcijo, izdelal načrt za vsak gradbeni in arhitekturni detajl, predvsem pa zahteval, da se gradnja odvija pod njegovim nenehnim nadzorom. Gradbeniki stavbe enostavno niso mogli in znali zgraditi brez njega. V navedenem opisu se skriva marsikatera resnica o našem delu. Genialen koncept in ideja sta pogoj za kakovostno arhitekturo, vendar sama po sebi nista dovolj. Enako pomembni so skrbno izvedeni projekti, poglobljen študij vsakega najmanjšega dela stavbe in predvsem redno sodelovanje arhitekta na gradbišču. Marsikdaj je dobro delo ustvarjeno šele na gradbišču.

Ali mlade danes sploh še zanima gradnja? Prof. Boris Podrecca pravi, da njegove študente arhitekture bolj kot hoja po blatnem gradbišču zanima fiktiven svet podob.

> Tomaž: Glede tega bi se kar strinjal. Današnje generacije študentov so zrasle v času, ki ga zaznamuje paralelni svet virtualnih podob. Težava nastane takrat, ko začnejo na podoben način razumevati tudi arhitekturo in jim je bolj kot realnost arhitekturnega dela pomembnih tistih pet najlepših računalniških slikic, ki določeno arhitekturno delo kažejo v njegovi najlepši luči. Bolj kot premišljena in inovativna arhitekturna zasnova jih začenja zanimati končni formalni izraz določene stavbe.

Zanimivo je, da se je veliko najboljših arhitektov za arhitekturo odločilo pozno in da so najprej opravljali neki drug poklic. Koolhaas je bil novinar, Zumthor je delal kot konservator. Kako pomembna je za arhitekta splošna razgledanost?

> Lena: Zelo. Za dobro arhitekturo je potrebna določena intelektualna širina. Pri tem mislim tako na splošno razgledanost, ki ni vezana samo na arhitekturno stroko, kot tudi na znanje, ki izhaja iz posameznikovih preteklih izkušenj.

> Tomaž: Edvard Ravnikar je nekoč zapisal, da mora biti arhitekt, »če kaj pomeni, filozof, to pa ne more biti drugače, kot da ima o življenju izdelane nazore«. S tem je povedal, da mora imeti arhitekt jasno izoblikovano predstavo o času in prostoru, ki ga obkroža. Arhitektovo delo mora, tako kot delo predstavnikov drugih umetniških zvrsti, vedno predstavljati kritičen odnos do sveta, v katerem živimo. Kritičen odnos pa imamo lahko samo tako, da izoblikujemo lastno mnenje o vsem, kar nas obdaja.
> Lena: Arhitekturo je nemogoče razumeti kot izolirano stroko. Vezana je tako na abstraktne kot na čisto konkretne pojave, npr. gospodarsko krizo, fenomen potrošništva ... Arhitekt se mora s svojim delom odzvati na različne dražljaje iz okolice.

Arhitekti po navdih radi hodite v tujino. So tudi vajini dopusti prežeti z arhitekturo ali si morata od nje odpočiti?

> Lena: Potovanja so izredno pomembna za osebnostni razvoj arhitekta. To so priložnosti, ko arhitekturo spoznaš v živo, kar je tudi edina merodajna izkušnja arhitekture. Seveda ne greva vsako leto načrtno na arhitekturno ekskurzijo. A tudi če greš samo na družinski oddih, lahko vedno odkriješ kaj zanimivega. Lani sva dopustovala na Elafitskih otokih, kjer sva povsem po naključju odkrila niz izvrstnih del, ki jih je v sredini prejšnjega stoletja ustvaril jugoslovanski arhitekt Nikola Dobrović.
> Tomaž: Živimo v svetu, ki je izrazito površen, velikokrat zreduciran na serijo atraktivnih podob. Na ta način je pogosto ocenjevana tudi arhitektura, celo nekatere arhitekturne nagrade podeljujejo tako, da žirija hiše nikoli ne obišče. Nagrado podelijo na osnovi fotografij, obdelanih v photoshopu, kar je svojevrsten škandal. Takšen odnos se nama zdi povsem nesprejemljiv. Velik del arhitekturnega ustvarjanja je namreč osredotočen na ustvarjanje določenega vzdušja notranjega prostora, tistega, ki ga arhitektura obiskovalcu pričara v notranjosti s pomočjo svetlobe, kombinacije različnih materialov, zvoka ... To je izkušnja, ki marsikdaj presega meje racionalnega. Popolno občutje je možno doživeti le tako, da stavbo v resnici obiščeš. Če hočeš arhitekturo resnično spoznati, o njej soditi, jo moraš obiskati in doživeti. Kakršna koli drugačna izkušnja arhitekture ni mogoča.

V zadnjem času svetovna arhitektura šokira in kriči. Kako gledata na ekscese, kakršen je Guggenheimov muzej v Bilbau ali muzej sodobne umetnosti v Gradcu? Ali takšna arhitektura lahko preživi neizprosno kritiko časa?

> Lena: Težava sodobnih arhitekturnih ikon je, da so izgubile stik z osnovnim poslanstvom arhitekture, ki je vezano na uporabno vrednost. Muzej v Bilbau bo gotovo dobil posebno vlogo v zgodovini arhitekture. Sredi devetdesetih so mestne oblasti najele znanega ameriškega arhitekta Franka Gehryja, ki je zasnoval arhitekturno skulpturo, namenjeno muzeju sodobne umetnosti. Uspeh je bil popoln. V Bilbao so začele romati gruče turistov in nekoč nepomembno industrijsko mesto je nemudoma postalo znano na vseh koncih sveta. Nedvomno zanimiva marketinška poteza, ki pa predstavlja problem, ko ta strategija postane splošno uporabljeno sredstvo za transformacijo zapuščenih mestnih četrti. Nedolgo nazaj smo bili priča pojavu, ko je vsako mesto hotelo imeti svojo arhitekturno ikono. Med prvimi v pričakovanju podobnega zasuka je bil Gradec, le da so tam imeli manj sreče z izborom projekta. Čeprav stavbi nista primerljivi v smislu kakovosti arhitekture, imata podobno težavo. Niti prva niti druga nista zasnovani za shranjevanje in razstavljanje umetniških del, še huje, zdi se, da stavbi to poslanstvo enostavno ne zanima. Zgrajeni sta zato, da ustvarjata neke vrste »trademark« mesta, njuna resnična vloga pa je v drugem planu. Arhitektura je pri obeh zreducirana izključno na spektakularno kuliso.
> Tomaž: Arhitektura ni ali vsaj ne bi smela biti sama sebi namen. V njej vedno nekdo živi, dela, se zabava, rekreira ali ukvarja s kako drugo dejavnostjo. Arhitektura je vedno nekomu namenjena. Na neki način ustvarja ozadje našim življenjem. Naloga arhitekta je, da ustvari prostor, v katerem se odvijajo zgodbe naših življenj. Prostor pa lahko arhitekt zasnuje tako, da kriči in skuša prevladati, ali pa je enostavno tiho prisoten nekje v ozadju in tako samoumevno sooblikuje našo urbano in krajinsko realnost. Izrazito egoistično je dejanje, ko skuša arhitekt s svojim delom za vsako ceno in v vsakem trenutku izstopati in s prstom kazati nase. Kot arhitekti se moramo pač zavedati, da nas bo naša arhitektura večinoma preživela, zato je naša odgovornost do sveta, v katerem živimo, še toliko večja. Zamislite si na primer vzdušje ene izmed ulic v mestnem središču Firenc ali Rima. Z izjemo res pomembnih del le redko kdo ve, kdo je naredil to ali drugo mestno palačo; četudi je vsaka oblikovana svojevrstno, je celota tako čarobno skladna, da le stežka ostanemo ravnodušni. Je pa res, da poznamo izjeme. Mesto ima neko hierarhijo. Če pogledamo na primer neko antično arheološko najdišče, lahko večinoma najdemo dobro ohranjene le pomembne mestne stavbe, kot so na primer svetišča, trgi, mestne hiše ... Zakaj? Zato, ker so bile zaradi svoje vloge oblikovane bolj veličastno in so izstopale od ostale urbane strukture. Vse druge stavbe, v katerih so bivali navadni smrtniki, so bile zgrajene iz slabših materialov, ki se skozi stoletja niso ohranili. Kričale so torej le najpomembnejše. Problem današnje generacije arhitektov je pogosto prav v tem, da skušajo na vsak način kričati s čisto vsako stavbo, ki jo naredijo. Svojo neizmerno željo po izstopanju nemalokrat opravičujejo s tako imenovano izvirnostjo. Za opisano stanje del krivde nosijo tudi mediji. Toliko revij o arhitekturi, kot jih imamo danes, ni bilo nikoli prej v zgodovini. Ko sem bil še študent, smo problem sodobne arhitekture videli v premajhni popularizaciji stroke, saj se o arhitekturnih projektih skoraj ni pisalo. Danes je težava prav v nasprotnem. Objavijo tako rekoč vse. Mediji hrepenijo po čim bolj nenavadnih in fascinantnih podobah, ker si z njimi dvigujejo naklado. S tem seveda ni nič narobe, dokler se na podoben način ne začnejo obnašati tudi arhitekti. Namesto z vsebino hiše se ukvarjajo z njeno spektakularno podobo. Edini rezultat svojega dela vidijo v tistih petih slikicah, ki so za nameček še računalniško obdelane in namenjene izključno za objavo v revijah. Zadeva gre še dlje. Celo stroka se je preoblikovala do te mere, da je »rating« posameznika pogojen s številom objav njegove arhitekture v medijih. Če do tega nimaš kritične distance, lahko hitro padeš v začaran krog ustvarjanja dopadljivih podob. Na ta način arhitektura izgublja svoje temeljno poslanstvo.
Lena: Težava ni v samih objavah. Če je arhitektura dobra, si vsekakor zasluži objave, ker se na ta način izobražuje širša strokovna in laična javnost. Težava nastopi, ko postane objavljanje edini namen arhitektovega dela.

Kakšna arhitektura je brezčasna? Je lahko dobra tudi tista, ki ni strogo zavezana kulturni identiteti prostora?

> Tomaž: Ko stopiš v Panteon, ko te obsije žarek svetlobe, ki prihaja skozi odprtino te ogromne kupole, je doživetje tako močno, da so misli na avtorja, leto nastanka, tloris, konstrukcijo in tako naprej povsem nepomembne. Ko se sprehajaš po hodnikih Le Corbusierjevega samostana la Tourette ali stopiš skozi ozek vhod v notranjost Zumthorjeve kapele brata Klaus, so občutja enostavno premočna, da bi jih bilo treba povezovati s čemer koli. Verjetno se skrivnost brezčasnosti skriva tudi v arhitekturi, ki je tako trdno vpeta v okolje, da si ga brez nje enostavno ne znamo več predstavljati.

Arhitekti namenjajo vse več pozornosti samopromociji. Vidva v ta tempo še nista padla. Nimata niti spletne strani. Je umik v delno zasebnost načrten, da bi namesto vaju raje govorila vajina arhitektura?

> Tomaž: Res je, da sva se izdelavi spletne strani dolgo izogibala. Razlog za takšno odločitev se skriva v najinem kritičnem stališču do t. i. samopromocije, ki je v naši stroki posebej pomembna zadnjih deset let in temelji na skrbno zrežiranem nastopu arhitektov v medijih. Številnim medijskim prispevkom bi morali pripisati opombo »komercialni oglas«, saj so kritiko določenih del napisali kar avtorji sami. Pogosto so bili predmet samopromocije tudi neizvedeni projekti. Po najinem mnenju je merodajna izključno že zgrajena arhitektura, saj le ta ustvarja notranji prostor, ki služi uporabniku. Arhitektura na papirju pomeni samo prvi korak k izpolnitvi svojega temeljnega poslanstva.
> Lena: No, časi samopromocije so vsaj delno minili. Generacija se je uveljavila do te mere, da ji tega enostavno ni več treba početi. Spletna stran pa je postala splošno uveljavljen medmrežni portfolio, ki je skoraj obvezno predstavitveno orodje vseh arhitekturnih birojev. Ker sva do danes izvedla vrsto projektov, je tudi najina spletna stran v izdelavi.

Lani sta prejela priznanje zlati svinčnik za Skalni vili v Celju. Kaj odlikuje dobro večstanovanjsko gradnjo?

> Lena: Glavna težava pri projektiranju večstanovanjskih objektov je, da se arhitekti premalo zavedamo, kako zelo se je spremenil način življenja v zadnjih petdesetih letih. Vzorci za projektiranje so enaki kot v sredini prejšnjega stoletja. Znana je fotografija Le Corbusierjeve hiše v naselju Weissenhof Siedlung v Stuttgartu s kabrioletom v ospredju. Tako hiša kot avtomobil sta bila narejena leta 1927. Hiša na fotografiji danes, po osemdesetih letih, še vedno predstavlja skoraj nedosegljiv primer stanovanjske gradnje, medtem ko je razvoj avtomobilske industrije v tem času dosegel takšno stopnjo, da prevozno sredstvo na fotografiji skoraj ni več podobno sodobnim avtomobilom. Na tem mestu se pojavlja vprašanje: je bil Le Corbusier takšen vizionar, da je hiša aktualna tudi po pretečenih osemdesetih letih, ali pa arhitektura enostavno zaostaja za siceršnjim razvojem tehnologije in družbe?
> Tomaž: Marsikdaj slišim mnenje kolegov, da stanovanjska gradnja ne more biti predmet arhitekturnih raziskav. Vzorci so znani, treba je le zgraditi zadostno število stanovanj. Ampak - ali je to res? Gradimo po istih vzorcih kot pred tridesetimi leti, čeprav vse raziskave kažejo, da se je način življenja bistveno spremenil. Stanovanja so na primer še vedno v prodaji glede na število sob, hkrati pa vemo, da se odstotek klasičnih družin znotraj vse populacije hitro zmanjšuje. Vse več je na primer samskih, ločenih in istospolno usmerjenih oseb, stanovanja pa so še vedno projektirana za potrebe klasične družine z dvema otrokoma, karavanom in psom. Predstavljajte si na primer dobro situiranega samskega moškega, ki si lahko privošči nakup sto kvadratnih metrov velikega stanovanja. Vse, kar mu lahko ponudite, je štirisobno stanovanje, kar pomeni, da je prisiljen kupiti sobe, ki jih sploh ne potrebuje. Ali pa drugače: štiričlanska družina, ki nima veliko denarja, se mora drenjati na 60 kvadratih in ima eno sobo premalo, ker študente na fakulteti učijo, da takšna kvadratura prenese največ tri sobe. Vsak malo spretnejši arhitekt bi znal ugoditi tako družini kot samski osebi. Edino, kar potrebuje, so pametno postavljene inštalacije in pametno zasnovana konstrukcija. Namesto o številu sob bi morali razmišljati o številu kvadratnih metrov, ki si jih uporabnik lahko privošči. Eno izmed vprašanj sodobne stanovanjske gradnje se tako glasi: kako narediti tlorise, ki bodo znotraj kvadrature čim bolj odprti in bodo omogočali čim več prilagoditev.
> Lena: Tem za raziskovanje je še veliko. Na primer, kako preseči klasično idejo hodnika v kolektivni gradnji. Najin prvi projekt, ki sva ga delala še kot študenta oziroma takoj po študiju, je bil večstanovanjski objekt Glazija v Celju. Tu hodnik ne služi le kot dostop do stanovanj, ampak tudi kot socialni prostor ali otroško igrišče, hkrati pa se nanj odpirajo shrambe, ki niso v kleti, ampak v istem nadstropju kot vhodi v stanovanja. Shrambe je mogoče predelati v dodatno sobo, delavnico ali domačo pisarno. V pritličju je hodnik neločljivo povezan z javnim prostorom ulice, se pravi, da je neke vrste podaljšek javnega prostora mesta. Skalni vili v Celju imata popolnoma drugačno zgodbo. Gre za dva večstanovanjska objekta, namenjena zahtevnejšim kupcem. Stanovanjske enote so zato oblikovane izrazito individualno, z osnovnim namenom, da ima vsaka, ne glede na nadstropje, omogočen neposreden dostop na ozelenjen atrij oziroma teraso. Ker sta objekta postavljena na zelo strmem terenu, ima vsako stanovanje drugačen tloris, ki se prilagaja topografiji terena. Gre za zagotavljanje bivanjskega standarda, sicer značilnega za individualno gradnjo, znotraj kolektivnega stanovanjskega objekta. Pri projektu sva imela srečo, da je bil investitor najin prijatelj, ki je nemudoma razumel prednosti opisane zasnove.

Kakšen izziv je bilo projektiranje mrliške vežice na pokopališču Teharje? Koliko provokativnosti si arhitekt pri takem projektu lahko dovoli, ne da bi prestopil mejo dobrega okusa?

> Tomaž: Provokativnost nikoli ni namen naše arhitekture. Vsako naše delo pomeni iskren odraz odnosa do problema, ki ga ponuja arhitekturna naloga. V primerih, kot je Poslovilni objekt na teharskem pokopališču, skušamo biti kot arhitekti še posebej spoštljivi do prostora, v katerem stoji objekt, predvsem pa do njegovih uporabnikov. Je pa res, da je Poslovilni objekt eden naših najbolj osebnih projektov. Ker sem Celjan, je namreč del mojih svojcev pokopan prav na tem pokopališču. Želela sva ustvariti vzdušje prostora, v kakršnem bi si tudi sama želela biti ob slovesu od najbližjih. Objekt ni narejen zato, da bi kričal. Oblika izhaja iz ene same logike: z najbolj osnovnimi arhitekturnimi elementi, kot so kamnita stena in betonska streha, ustvariti prostor kontemplacije in spomina. Za svojce je proces poslavljanja izjemno boleč, zato se nama je zdelo pomembno, da ustvariva prostor, kjer lahko človek za nekaj trenutkov pozabi tegobe vsakdana.
> Lena: Zidove in streho sva načrtovala tako, da uokvirjajo okoliške naravne vedute. Horizontalna podoba bližnjega hribovja je tako optično ujeta med kamnit zid in betonsko streho. Zid ima natančno izračunano višino, tako da je s poslovilne ploščadi onemogočen pogled na pokopališče s prozaično oblikovanimi nagrobniki; pogledi so možni le v naravo. Velikokrat smo obdani z lepoto različnih oblik, vendar je marsikdaj ne opazimo. Četudi jo gledamo, je ne vidimo. Vse, kar smo pri tem projektu naredili z arhitekturo, je, da smo s prstom pokazali na tisto, kar je že od nekdaj tam.
Tomaž: Pomemben element pri tej vežici je iskrenost do konstrukcije, da je torej arhitektura videti tako, kot je v resnici zgrajena. Nič ni skrito. Konstrukcija je v našem biroju vedno bistven dejavnik, ki sooblikuje vsako arhitekturno delo. Ne nazadnje je konstrukcija osnovna substanca vsake arhitekture, ki omogoča, da hiša stoji in se upira sili težnosti. Je torej tisto, kar daje arhitekturi njeno pojavnost.

Celjska koča, za katero sta prejela Plečnikovo odličje, predstavlja odklon od tradicionalnih alpskih koč. Kako se lotita projekta, za katerega že vnaprej vesta, da bo izpostavljen kritičnemu očesu številnih obiskovalcev? Na spletu sem našla komentar, da gre za križanca med silosom, bunkerjem in drvarnico, ki mu manjka minimalne planinske domačnosti in intimnosti ...

> Lena: Če iskreno verjameš v to, kar delaš, te nobena kritika ne spravi iz tira. Spomnim se, da se je nekdo zgražal nad podobo koče, češ da je podobna lesenim skednjem iz tega dela Slovenije. Bravo! Končno nekdo, ki je dojel bistvo te arhitekture. Kakovostna arhitektura je vedno odsev prostora, v katerem stoji.
> Tomaž: Avtor te kritike je pravilno zaznal, da gre pri tej arhitekturi za navezovanje na lokalno stavbarsko tipologijo. Gre za ohranjanje prepoznavnosti tradicionalne arhitekture in ustvarjanje kulturne kontinuitete. Že starodaven graditelj s tega območja je fasade lesenih hiš gradil s horizontalnimi lesenimi letvami v dveh slojih. V vmesnem pasu, ki nastane med zunanjo in notranjo fasado, je ustvarjena nekakšna mikroklima, ki pomaga toplotno uravnavati notranjost hiše. Tako je ta pas pozimi vedno za nekaj stopinj toplejši kot zrak zunaj, medtem ko poleti osenčenje notranje fasade pripomore k hlajenju notranjosti. Gre za prastar način energetsko varčne gradnje. Vse, kar smo naredili mi, je bilo, da smo na sodoben način izvedli tisto, kar so znali že naši pradedi.

Omenila sta energetsko varčno gradnjo. To je eden največjih izzivov sodobne arhitekture. Vaju zanima?

> Lena: Nedvomno je to eden izmed zelo pomembnih elementov sodobne arhitekture. Vendar je bistveno poudariti, da energetsko varčna gradnja ni odvisna izključno od količine vgrajene tehnologije. Če pogledate na splet, lahko vidite, da ima oznako »energetsko varčna« vsaka, še tako neumno zasnovana tipska hiša. Energetsko varčnost upravičuje izključno neka hiši dodana tehnika, torej toplotna črpalka, sončni kolektorji in zadostna debelina toplotne izolacije. V nasprotju s takšnim razmišljanjem trdim, da se mora energetska varčnost odražati v samem bistvu nekega arhitekturnega dela. Ideja o trajnostno naravnani gradnji mora postati del osnovnega arhitekturnega koncepta.
> Tomaž: Naj ilustriram. Lani sva se preselila v večji stanovanjski blok v središču Ljubljane, ki je bil zgrajen v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. Stavba je le minimalno izolirana, vendar je tloris stanovanj zasnovan tako pametno, da je tudi ob najbolj vročih dneh temperatura notranjosti, brez uporabe klimatskih naprav, zmerna. Stanovanje je organizirano v smeri vzhod-zahod. Balkon na zahodni strani ima izveden nadstrešek, ta pa ima na zunanji strani montirane žaluzije. Zaradi različnih temperatur na vzhodni in zahodni strani bloka je ob odprtih oknih in zasenčenem balkonu čez cel dan omogočen blag prepih, ki hladi notranjost. Skrivnost se torej skriva v inteligentni arhitekturni zasnovi in ne v vgrajeni tehnologiji.
> Lena: Ali pa še bolj banalen primer. Termiti svoja bivališča oblikujejo v strukturi, podobni stebrom. Značilna oblika ima tudi svoj namen. Zaradi principa dimnika nastaja vlek, ki hladi notranjost in termitom omogoča preživetje.

Graški arhitekt Alfred Bramberger pravi, da je lanski dvig cen nafte in gradbenega materiala povzročil radikalen preobrat v načinu razmišljanja o porabi energije v gradnji. Investitorjev danes ni več treba prepričevati o nujnosti zelene gradnje. Ali tudi vidva opažata premik v glavah investitorjev?

> Tomaž: Ekološka gradnja je postala splošen trend, že skoraj moda, kar pa ima tudi stranske učinke. Pred kratkim sem bral članek o sistemu neke aluminijaste fasade, ki jo je proizvajalec zaradi količine vgrajene izolacije in sistema prezračevanja fasadne plasti oglaševal kot izdelek, izredno prijazen do okolja. Halo? Proizvodnja aluminija je ena najbolj energetsko potratnih in okoljsko spornih, kar jih pozna svet. Skorajda ni gradbenega elementa, ki bi za enoto surovine porabil več energije kot aluminij. Če bi bila, hipotetično, v stavbo s takšno fasado vgrajena vsa najsodobnejša ogrevalna tehnika, ki bi le minimalno obremenjevala energetsko omrežje, bi potrebovali nekaj življenjskih dob hiše, da bi odtehtali porabo energije, potrebne za izdelavo surovine, iz katere je izdelana fasada.
> Lena: Podobna dilema se pojavlja pri uporabi različnih uvoženih vrst lesa. Les, ki sicer velja za obnovljiv vir in je ekološko izredno prijazen, je v tem primeru sporen vsaj zaradi dveh razlogov. Prvi obravnava emisije, ki se v okolje sprostijo ob prevozu, drugi pa je vezan na način pridelovanja tega lesa. Veliko tropskega lesa je namreč pridobljenega z goloseki, ki so ekološko izredno sporni.
Vsekakor je pravilno, da se investitorji v čim večjem številu odločajo za okolju prijaznejše gradnje, je pa potrebna previdnost, saj se pod oznako ekološko danes skriva marsikaj, kar nima zveze s trajnostnim odnosom do okolja.

V zadnjih letih smo bili priča gradbenemu »boomu«. Kako ocenjujeta arhitektonsko kakovost teh objektov?

> Lena: Tega obdobja ne gre podcenjevati, saj je rodilo tudi veliko dobre arhitekture.
Tomaž: Bilo pa je precej več slabe, saj so investitorji prodali vse, kar so sezidali.
Nekateri pravijo, da je gospodarska kriza za arhitekturo najboljše, kar se ji je lahko zgodilo, ker bo po novem projektiranje potekalo z večjim premislekom, manj bo ekscesov, do projektov pa bodo prišli res le najboljši arhitekti.
> Tomaž: Prihod krize je bil, vsaj z današnje perspektive pričakovan. Bilo je samo vprašanje časa. Samo pomislite, kaj se je dogajalo v zadnjih treh letih. Gradnja nekaj spektakularnih stavb na Kitajskem, na primer osrednjega olimpijskega stadiona arhitektov Herzoga in de Meurona, kompleksa CCTV Rema Koolhaasa in nekaterih drugih, je zaradi povsem neracionalne zasnove, ki služi izključno estetskim namenom, povzročila skokovit dvig cen nekaterih gradbenih materialov, predvsem jekla. Si predstavljate: nekaj stavb v vlogi statusnih simbolov, od katerih je imel na primer osrednji stadion še izredno kratek rok trajanja, saj se je njegovo osnovno poslanstvo končalo po nekaj tednih, je zamajalo svetovne trge gradbenega materiala. Nekaj je bilo tukaj nedvomno narobe. Takšni ekscesi po tej krizi vsekakor ne bodo več mogoči, saj jih ne bo nihče plačal.
> Lena: Kriza ima poleg slabih tudi pozitivne posledice, ker bo na vsa področja prinesla streznitev. Tudi v arhitekturi bo to čas za vnovičen razmislek o temeljnih vprašanjih naše stroke; upajmo, da bosta razum in odgovornost znova postali splošno cenjeni vrlini.