Iggy Pop: Préliminaires

+ + + +

Čeprav je imela lani tudi slovenska publika priložnost uživati v povratniški turneji legendarne skupine The Stooges, sta dva dogodka (vsaj začasno) popolnoma preprečila nadaljnje uživanje v njenih garažnih rifih in Iggyjevem vreščečem vokalu. Najprej je nenadoma umrl Ron Asheton, kitarist skupine The Stooges, nekaj mesecev kasneje pa je Iggy Pop izdal ploščo, s katero se umika iz sveta rock'n'rolla in se posveča francoskemu šansonu ter neworleanškemu jazzu. Iggy Pop, šanson, jazz?!? Boter punka, The Rock Iguana, ki je vso svojo kariero povzročal škandale na odru in pod njim, se je nenadoma spreobrnil in zajadral v nekoliko mirnejše glasbene vode. In da bo stvar še zanimivejša, se tam zelo dobro znajde. Kaj je Iggyja pripeljalo do takšnega radikalnega preobrata? Kaj je glasbeno legendo, ki je že leta navdih za prihajajoče rockovske glasbenike, odvrnilo od njene življenjske poti in jo pripeljalo do samoironične izjave: »Slabo mi je od poslušanja idiotskih bendov, ki z butanjem po kitarah delajo slabo glasbo.« Morda staranje? Točno to, skupaj z modrostjo, ki jo je pridobil z branjem romana Michela Houllebecqa Možnost otoka. Roman je Iggyja tako zelo navdihnil, da mu je posvetil celoten album, ki naj bi bil najprej soundtrack za film o tem francoskem piscu, a je nazadnje izšel kot samostojna izdaja.

Kako Iggy Pop zveni v vlogi šansonjerja in tradicionalnega pevca jazza in bluesa, je mogoče slišati že na samem začetku ploščka, ki ga odpre priredba znanega francoskega komada iz štiridesetih Les feuilles mortes, na katerem se z neverjetno ležernostjo predstavi s svojim izrazitim baritonom in v amerikanizirani francoščini. Ja, tokrat imamo priložnost spoznati popolnoma drugačnega Iggyja, pevca, ki bi ga lahko primerjali z Leonardom Cohenom ali Sergeom Gainsbourgom, zrelega, refleksivnega kantavtorja. Tudi v nadaljevanju je album prežet z umirjenimi toni. Vplivi neworleanškega jazza izstopajo že pri King of the Dogs, skladbi, neposredno posvečeni Houllebecqovemu romanu. Vseskozi so navzoči kantavtorski prijemi, ki pogosto spominjajo na zgodnje ustvarjalno solistično obdobje Scotta Walkerja (The Spanish Coast), na albumu pa se znajdejo tudi nekoliko bolj karakteristične, garažne poteze (Nice To Be Dead). Navzoči so še bluesovski toni (He's Dead - She's Alive), druge skladbe pa spominjajo na produkcijsko spolirane kantavtorske komade iz osemdesetih let prejšnjega stoletja. Za zaključek lahko pripomnimo, da je v popularni glasbi malo izvajalcev, ki bi si drznili privoščiti takšen preobrat, kot si ga je na Préliminaires Iggy, in bi pri tem še kritizirali svojo ustvarjalno preteklost. Iggy Pop se je že zdavnaj izkazal kot izviren rockovski avtor, tokrat pa je dokazal, da se dobro znajde tudi v mirnejših glasbenih vodah. Ali drugače: Iggy Pop je končno odrasel.