Sveta Barbara

V pravni državi politiki ne pritiskajo na tožilce, meni Barbara Brezigar, vrhovna državna tožilka, ki ne dovoli, da bi ji kdo gledal pod prste. Še celo člani notranjepolitičnega parlamentarnega odbora, ki vsako leto delo tožilcev preverjajo ob sprejetju letnega poročila, ji ne smejo dihati za ovratnik. Poslansko vprašanje iz Zaresa, zakaj je tožilstvo vložilo zahtevo za preiskavo zoper finskega novinarja Magnusa Berglunda, je vrhovna tožilka nedavno označila za »škandal brez primere, grob in primitiven pritisk na tožilce«. Šlo naj bi za »poskus demontaže tožilstva, ki ga ne bodo dovolili«. Po mnenju Brezigarjeve »v pravni državi politiki državnega tožilca ne kličejo na odgovornost, ko zahteva uvedbo kazenskega postopka. Ne žugajo mu in mu ne grozijo.«
Morda so to res standardi pravne države, za katere bi se morali zavzemati skupaj z vrhovno tožilko. Toda če se ozremo malce v preteklost, vidimo, da se lahko ta, na videz večna pravila politične omike, o katerih nas poučujejo nosilci oblasti, celo pri isti politični opciji hitro spremenijo. Leta 1993 so mesto afere Patria zavzemali poosamosvojitveni orožarski posli. Glasovi tistih, ki so tem poslom končno želeli priti do dna, so postajali vse glasnejši. Jože Jagodnik, bivši poslanec bivše ZLSD, je tedaj vladi poslal slavni seznam skoraj 30 konkretnih vprašanj. Mesec za tem mu je na prav poseben način »odgovoril« tedanji obrambni minister Janez Janša. Na mariborskem letališču so nepričakovano odkrili zabojnike z orožjem. Čeprav je kasnejša parlamentarna preiskava pokazala, da je za obstoj orožja, ki je bilo namenjeno v Bosno, vedel ves državni vrh z Janšo vred, je ta v javnih izjavah namigoval, da se nekdo v državi ilegalno oborožuje.
Ko je mariborski preiskovalni sodnik ugotovil, da so obdolženi z mariborskega letališča dejansko delovali po navodilih državnega vrha, jih je izpustil iz pripora. Minister Janša je tedaj sodnike in tožilce napadel z vsemi topovi. Na posebej sklicani tiskovni konferenci je dejal, da mariborski preiskovalni sodnik »ne pozna zakonov, ki urejajo uvoz in tranzit orožja«, kasneje pa, da preiskava poteka prepočasi, to pa naj bi bil dokaz slabega dela pravosodja, ki še ni doživelo demokratičnih sprememb. Sodniki so protestirali. Ali, kot je menil Janša, organizirali so »miting«, za katerim naj bi bil stal Milan Kučan. Ko se je kasneje spravil še nad tožilce, je tudi pojasnil, zakaj je njihovo delo treba kritizirati. »Tožilstva niso več del neodvisne sodne oblasti, ampak so podrejena izvršni oblasti, zato kritika ravnanja tožilca ne leti na ravnanje neodvisne sodne oblasti, temveč na izvršno oblast,« je dejal Janša.

Kam z Brezigarjevo?

Toda odnos do Brezigarjeve in njenih metod dela tokrat ni več zgolj vprašanje politične omike ali bontona, ampak postaja vse bolj tudi osrednje politično vprašanje države in njene kredibilnosti. Vladajoča koalicija se bo morala v kratkem odločiti: ali naj delo Barbare Brezigar jasno podpre ali pa njenega dela ne podpre in jo zaradi tega odstavi s položaja. Vse očitneje namreč postaja, da tretje poti ni. Predvsem zato, ker je Brezigarjeva eden izmed kamnov spotike pri slovenskem vključevanju v OECD, kjer Finci vztrajajo, da je treba s Slovenijo razčistiti vprašanje zamude pri preiskavi afere Patria, za katero naj bi bilo po njihovi razlagi »krivo« izključno slovensko vrhovno državno tožilstvo oziroma Brezigarjeva. Da si želi Finska zadevo razčistiti, je po naših podatkih tudi glavno sporočilo v zaupnem, sicer pa vljudnem pismu, ki ga je Brezigarjeva pred kratkim dobila od finske pravosodne ministrice Tuije Brax.
Pismo je bilo posledica zapleta na sestanku delovne skupine OECD za izvajanje konvencije o boju proti podkupovanju, do katerega je prišlo 17. junija. Kot je znano, je finska delegacija predstavnikom drugih držav tam razdelila zaupen dokument, v katerem so bili nanizani očitki glede poteka preiskave zadeve Patria v Sloveniji. V noti je Finska Sloveniji očitala, da poteka sodelovanje z Avstrijci precej bolje, da se je preiskava v Sloveniji začela z osemmesečno zamudo, pa tudi, da je imela Brezigarjeva, ki lahko usmerja preiskavo, stike z osumljenci. Brezigarjeva je finsko ministrico za pravosodje zaprosila za pojasnila o trditvah, ki se nanašajo nanjo, pismo s pojasnili, ki ga je dobila pred kratkim, pa naj ne bi bilo prav razveseljujoče; v njem Finci menda vztrajajo, da se pride stvari do dna. Podrobno o vsebini dopisa finsko pravosodno ministrstvo in vrhovno državno tožilstvo ne želita govoriti.
Že zaradi tega, ker bo morala Slovenija na očitke prej ali slej odgovoriti; delovna skupina OECD bo o zadevi spet razpravljala oktobra, do takrat pa se bo morala država jasno opredeliti do vprašanja, ali so državni organi ovirali postopek in zavlačevali preiskavo. In če so to počeli, kdo je za to objektivno ali celo subjektivno odgovoren. Ali pa bo morala Slovenija dokazati, da je imela Finska ves čas neutemeljene privide.
Toda slovenska politična elita je glede tega vprašanja za zdaj razcepljena. Na eni strani so koalicijske stranke. V notranjepolitičnem parlamentarnem odboru so že začele zelo ostro razpravo o letnem poročilu vrhovnega državnega tožilstva, ki lahko slej kot prej vodi do predloga, da parlament glasuje o razrešitvi Brezigarjeve; predsednik odbora Vinko Gorenak je denimo že dobil predlog koalicije, naj poročilo vrhovnega državnega tožilstva obravnava parlament na plenarni seji. In ker vrhovno državno tožilko na predlog vlade imenuje parlament, jo lahko ta z večino glasov tudi razreši.
Na drugi strani pa je vlada. Predsednik Borut Pahor, notranja ministrica Katarina Kresal in pravosodni minister Aleš Zalar ravnajo z vrhovno državno tožilko v rokavicah in jo v javnih izjavah podpirajo. Zalar je nedavno v odgovoru na eno od poslanskih vprašanj v zvezi z zadevo Patria zmogel višek kritičnosti, ko je dejal, da je v okviru svojih pristojnosti preveril, ali je poslovanje državnega tožilstva ažurno, »zlasti tudi, da ne bi iz neutemeljenih razlogov prišlo do morebitnega zastaranja kazenskega pregona. In tudi zato sem ... od generalne državne tožilke zahteval dopolnitev njenega poročila.« Čeprav je s tem namignil, da preiskava v zvezi s Patrio še zmeraj poteka počasi, celo tako, da že grozi zastaranje, ostrejših besed ni uporabil.

Nerazumljive prioritete

A čeprav se vlada ne želi opredeliti do vrhovne tožilke in do njenega določanja prednostnih nalog, je politika Brezigarjeve jasna. To je postalo razvidno prav pri nedavni vložitvi zahteve za preiskavo zoper finskega novinarja Magnusa Berglunda. Ne zato, ker je, kot ji je očitala stranka Zares, finski novinar v oddaji govoril o Janezu Janši kot zasebniku, zaradi česar naj ne bi bilo razloga, da novinarja Slovenija preganja po uradni dolžnosti, temveč ker bi bilo pričakovati, da bo pravosodje najprej razčistilo z očitki in s kritiko na račun države.
Bećir Kečanović iz protikorupcijske komisije pravi, da je vrhovno državno tožilstvo nesporno tisto, ki pri kazenskem pregonu določa prednostne naloge, pri tem pa poudarja, da pregon novinarjev ni niti prioriteta niti vrlina represivnih organov v demokratičnih državah. »Če pogledamo, kaj je v danem primeru pomembnejše v smislu pravnega reda Republike Slovenije, mislim, da je denimo primer policijskih uslužbencev in drugih odgovornih, ki so spregledali depeše interpola, primarnejšega pomena. V kontekstu tega, kar navadno razumemo kot ulitima racio kazenskega prava in pravni interes države pri pregonu kriminala, je procesiranje nekega tujega ali domačega novinarja sekundarnega pomena, ker pregon novinarjev pri zagotavljanju transparentnosti, učinkovite javne kontrole, navsezadnje preprečevanju in obvladovanju korupcije ne koristi, pač pa kvečjemu škoduje.« Vrhovno državno tožilstvo je že maja 2008 dobilo prve ovadbe zoper neznane storilce v zadevi Patria. Komisija za preprečevanje korupcije je tedaj vložila ovadbo zaradi sumov nevestnega dela v policiji.
Iz kronologije policijskega dela naj bi bilo jasno razvidno, da se policija ni odzivala tako, kot bi se morala, pri čemer naj bi bile »založene« depeše zgolj vrh ledene gore pasivnosti. A tožilstvo se je lotilo Berglunda, denimo ovadbo proti prejšnjemu notranjemu ministru Dragutinu Mateju zaradi razkrivanja tajnih podatkov pa je zavrglo, pri čemer nobeden od pristojnih organov še do danes ni razčistil, kako je bivši minister sploh prišel do podatkov komisije za preprečevanje korupcije in urada za preprečevanje pranja denarja o sumljivih denarnih transakcijah, ki so bili zavarovani z eno od najvišjih stopenj uradne tajnosti.
Kako vztrajno in s kakšno gorečnostjo se je vrhovno državno tožilstvo spravilo nad finskega novinarja, smo videli prav ta teden. V uredništvo Mladine smo, očitno od nezadovoljnih tožilcev, dobili anonimno pismo, v katerem je natančno opisan postopek, kako je prišlo do obtožbe Berglunda. Kot je znano, je pooblaščenka Janeza Janše Nina Zidar Klemenčič lani na okrožno državno tožilstvo vložila predloge za kazenske ovadbe za pregon po uradni dolžnosti zaradi obrekovanja zoper Berglunda, Draga Kosa, Bojana Potočnika in Milana Švajgerja. Okrožna državna tožilka Katarina Bergant naj bi bila zavrgla vse štiri ovadbe. Sklepe naj bi bila podpisala in jih tudi oddala v odpravo. V zvezi s predlogom ovadbe zoper finskega novinarja naj bi bila še zapisala, da je pregon po uradni dolžnosti nemogoč, saj novinar menda ni imel namena blatiti predsednika vlade Janeza Janše, ker je oddajo pripravljal za finsko televizijo, TV Slovenija pa je navedeno oddajo zgolj povzela in jo prikazovala v Sloveniji, zaradi česar naj bistvena sestavina, naklep torej, ne bi bila razvidna.
Toda predstojnica okrožnega državnega tožilstva Tamara Gregorčič naj bi bila spis Bergantovi odvzela, kar se sicer dogaja izredno redko. Nato naj bi bila Gregorčičeva štiri spise samoiniciativno ali v dogovoru z Brezigarjevo poslala na vrhovno tožilstvo. Spisi so se vrnili čez štiri tedne, ko je Gregorčičeva vložila zahtevo za preiskavo zoper Berglunda. Ali je torej državno tožilstvo, v nasprotju s prvotno odločitvijo pristojne tožilke, Berglunda obtožilo izključno zaradi posredovanja Brezigarjeve? Na naše vprašanje o postopku je Gregorčičeva odgovorila zgolj, da je državno tožilstvo pri ukvarjanju s konkretnimi zadevami, »kot tudi sicer v vseh drugih zadevah, odločalo in poslovalo skladno z Zakonom o državnem tožilstvu, Državnotožilskim redom in drugimi predpisi«.
Takšni ambicioznosti tožilstva se čudimo. Še sploh, če jo primerjamo z njegovim ravnanjem v nekaterih drugih primerih. Tožilstvo je na primer nedavno zavrglo ovadbo, ki jo je vložil Matjaž Hanžek, tedaj še varuh človekovih pravic, proti poslanki SNS Barbari Žgajner Tavš, ki je leta 2006 postavila poslansko vprašanje z očitnim namenom neresničnega obrekovanja. Vprašala je, »ali držijo trditve, da ima varuh človekovih pravic, torej funkcionar, ki naj bi v okviru svojega delovanja ščitil človekove pravice in opozarjal na njihove grobe kršitve, resnično prepoved stika z lastnimi otroki zaradi svojega neprimernega vedenja in odnosa do družine«. Kot je pojasnil Hanžek, je tožilstvo ovadbo zavrglo, ker naj bi poslanci imeli imuniteto za svoj glas ali izrečeno mnenje. Pa vendar je jasno, da se lahko poslanci, kadar pride zadeva pred sodišče, imuniteti odpovedo ali pa jim jo odvzame mandatno-volilna komisija.

Nezadovoljne institucije

Tudi institucije, ki bi morale tesno sodelovati z vrhovnim tožilstvom, z delom Barbare Brezigar niso zadovoljne. V agenciji za trg vrednostnih papirjev (ATVP) sodelovanje s tožilstvom označujejo kot »korektno«, a dodajajo, da so pri delu vrhovnega državnega tožilstva zaznali »nerazumevanje področja trga finančnih instrumentov s strani tožilcev«, kar poskušajo sedaj rešiti z izobraževanjem. Poudarjajo še, da so doslej vsa naznanila in ovadbe o sumu kaznivih dejanj pripravili korektno, »zaradi česar menimo, da bi se lahko nekateri postopki na tožilstvu hitro odvili«. Vendar se to ne dogaja, čeprav so kazniva dejanja s področja trga finančnih instrumentov označena kot hujša kazniva dejanja. V ATVP zato samo upajo, da bodo njihove vložene zadeve le prišle do sodišč.
Nezadovoljni z delom vrhovnega državnega tožilstva so tudi v računskem sodišču. Igor Šoltes, vodja sodišča, pojasnjuje, da sami pri postopku revizije pogosto naletijo na sume kaznivega dejanja in že med postopkom, da ne bi kdo kasneje ponaredil dokumentacije, obveščajo vrhovno državno tožilstvo. Tudi oni se sprašujejo, zakaj njihove ovadbe ne pridejo na sodišča ali pa jih tožilstva zavržejo. »Ne vem, kaj je razlog, ne želim špekulirati. Ampak od vseh zadev, ki smo jih dali pristojnim organom tožilstva, in prepričani smo, da je šlo v teh primerih za jasne sume kaznivih dejanj, jih kar veliko ni prišlo do sodišča. Tudi mi bi radi vedeli, kje so razlogi,« pravi Šoltes. Iz računskega sodišča so nam poslali celo seznam ovadb. Nedavno so bili denimo presenečeni, ko je tožilstvo zavrnilo sum korupcije v skladu kmetijskih zemljišč. Direktorica sklada kmetijskih zemljišč Marja Majer Cuk, ki naj bi bila poceni prodajala zemljo funkcionarjem SLS, je zdaj oproščena vseh sumov.
Tudi protikorupcijska komisija ni zadovoljna z delom vrhovnega državnega tožilstva, Drago Kos pravi, da je sodelovanje med komisijo in vrhovnim državnim tožilstvom vedno slabše, »kljub sestanku, ki smo ga imeli pred mesecem dni, na katerem pa smo razčiščevali samo en konkreten problem načelne narave. Z okrožnimi državnimi tožilstvi je sodelovanje boljše, a se že poznajo odhodi starejših in izkušenih tožilcev.« Po njegovem mnenju bi poleg maksimalne depolitizacije morali zagotoviti dejansko samostojnost vseh državnih tožilcev, zmanjšati bi morali njihovo veliko odvisnost od vrhovnega državnega tožilstva in razmisliti tudi o bolj specializiranih oblikah njihovega dela. S slednjim se strinja tudi Bojan Dobovšek, strokovnjak za organizirani kriminal. Zagovarja reorganizacijo dela tožilcev in multidisciplinarnost, tako da bi bil tožilec vodja delovne skupine, v katero bi se vključili davčni uradi, policija, carina in druge državne ustanove. Ravno tako priporoča, da bi se tožilstvo osredotočilo zgolj na nekatere primere.
Da očitki institucij niso zgolj naključje, dokazuje že zadnje poročilo vrhovnega sodišča. Iz njega je razvidno, da se tožilstvo učinkovito spoprijema s kaznivimi dejanji mladoletnikov, precej neuspešno pa je pri pregonu kaznivih dejanj pravnih oseb, kamor sodi tudi gospodarski kriminal. Statistika iz zadnjega letnega poročila je pravzaprav zastrašujoča. Na nedavni obravnavi zadnjega letnega poročila je poslanka Zaresa Cveta Zalokar Oražem izračunala, da od sto vloženih kazenskih ovadb proti pravnim osebam do epiloga pred sodiščem pridejo le tri.
Znano je, da je Brezigarjeva leta 2005 prišla na vrh tožilstva z obljubo, da se bo lotila najtežjih primerov organiziranega kriminala. Toda vse očitneje je, da njen koncept dela ni obrodil pravih sadov. Ne gre torej zgolj za posamezne, sporne ali celo politično motivirane tožilske odločitve, kot je bila denimo tista v zvezi z družino Strojan. Razmere na tožilstvu so pod njenim vodstvom postale javnosti znane že po tem, ko je pred očmi javnosti dobesedno razpadla posebna skupina tožilcev. Tedaj so skupino zaradi nezadovoljstva zapustili nekateri najboljši kadri. Vse to so razlogi, zaradi katerih bi morala Brezigarjeva oditi.
In če bo kdo rekel, da gre za politične pritiske, naj se spomni na Janševo trditev iz leta 1994, po kateri kritika ravnanja tožilstva ni napad na neodvisno sodno vejo oblasti. Saj je tožilstvo del izvršilne veje.