Šrot in Zorko na obisk k Lahovniku

Kako komentirate zadnjo zmešnjavo okrog skupine Pivovarna Laško? Po prvih informacijah naj bi Šrot prodal lastniški nadzor nad celotno skupino Italijanom, po drugih informacijah zgolj tretjino.

> Možna sta dva scenarija. Pri prvem gre ponovno za nekega novega, slamnatega lastnika. Podobno, kar je bila na začetku Danijela Rakovič, le da je tokrat to nekdo z italijanskim potnim listom. Druga možnost pa je, da poskuša Šrot za svoj delež iztržiti največ, kolikor je to v sedanji situaciji, ko je znano, da je Infond Holding v precejšnjih težavah, sploh mogoče. Zame je verjetnejša prva možnost.

Zakaj?

> Nek resen, strateški lastnik bi zagotovo najprej opravil pogovore z bankami in posameznimi upniki skupine, preden bi izvedel tovrstno transakcijo. Predvsem pa resni, poslovni ljudje takšne transakcije tudi pregledno napovedo. V konkretnem primeru gospod po poročanju medijev tudi ne uživa posebnega ugleda. Zato dvomim, da gre za resnega, strateškega partnerja. Gre prej za poskus ustvarjanja vtisa, češ, poglejte, kaj se lahko zgodi, če cela skupina pade v roke nekemu tujcu. Morda Šrot v tem primeru ponovno poskuša zaigrati na karto nacionalnega interesa. A je ta igra sedaj precej prozorna. Znano je, da imajo v tem primeru, kot tudi v primeru Istrabenza, škarje in platno v rokah banke. Banke lahko zgodbo kadarkoli presekajo, če bodo le začele usklajeno delovati.

Bi se moral morebitni strateški partner pred nakupom o svoji potezi pozanimati tudi pri državi?

> Ponavljam, nek resen partner na tak način ne bi vstopil v zgodbo. Glede na situacijo, v kateri je družba, bi moral opraviti razgovore z različnimi deležniki skupine. Predvsem bankami. Če se kdo pred tako velikim nakupom sprva oglasi pri državi, je stvar njegove ocene. A na tako nepregleden način praviloma resni poslovneži ne poslujejo. Nihče ne bi kupoval nekega deleža, ki bi lahko bil že v naslednjem trenutku vreden zelo malo, če bi banke potegnile določene poteze.

Iz preteklih izkušenj vemo, da je Pivovarna Laško poskušala v zanjo kritičnih trenutkih pri politiki zastaviti tudi medije. Je Šrot v zadnjih mesecih prišel k vam? Ste dobili občutek, da vam karkoli ponuja?

> Šrot je že marca ali aprila prek glavne pisarne ministrstva za gospodarstvo zaprosil za sprejem. Po nekaj tednih sem ga tudi sprejel. Prišel je na obisk s sedanjim novim direktorjem Pivovarne Laško, z gospodom Dušanom Zorkom. V tistem pogovoru sem jima zelo jasno odgovoril, kakšno je moje stališče. Pojasnil sem jima, zakaj mora NLB v primeru Infonda ukrepati. Dejal sem jima, da se bo sicer ponovila zgodba, kot jo poznamo iz Istrabenza. Za industrijo pijač recesija namreč ni problem. Industrija pijač ni tako odvisna od poslovnega cikla kot denimo proizvodnja trajnih potrošnih dobrin. Zaradi tega je problem skupine Laško ta, da se je v preteklosti izčrpala zaradi lastniške konsolidacije, ki je bila ekonomsko nevzdržna. O tem sem tudi opozarjal, ko se je pojavilo vprašanje reprogramiranja dolgov. In sedaj vse kaže, da sem imel prav. In še vedno opozarjam: zaradi neukrepanja bank se nam lahko ponovi Istrabenzov scenarij.

Zakaj pa sta Šrot in Zorko prišla do vas? Kaj sta hotela? Vi namreč niste banka.

> Šrot se je napovedal kot vodja enega največjih poslovnih sistemov v Sloveniji. Kot vsi drugi direktorji pomembnih podjetij je tudi on dobil svoj termin. Na sestanku me je seznanil s stanjem v skupini, sam pa sem mu predstavil svoje in vladno stališče do podaljševanja kreditov, ki so v procesu menedžerskih odkupov služili za lastniško konsolidacijo. Lahko, da je kdo pričakoval, da se bo s čim trgovalo. A sam sem zelo jasno povedal, da politike Delo in Večer ne zanimata. In da pri tej zgodbi reprogramiranja menedžerskih kreditov ne gre za nobeno zgodbo ad personam. Torej, ne gre za to, da bi kdorkoli kogarkoli kaj izsiljeval. Gre zgolj zato, da so se banke zelo izpostavile do finančnih holdingov, da se krediti ne vračajo in da imajo banke vse manj potenciala za kreditiranje majhnih in srednjih podjetij. Povedal sem jim, da morajo biti vsa podjetja v enakem položaju. In če se jim podaljšujejo kratkoročna posojila, ki so bila dana za menedžerske odkupe, je popolnoma jasno, da na drugi strani bankam zmanjkuje prostora. Znano je namreč, da se nekateri kratkoročni krediti majhnim podjetjem, dani za razvojne projekte, ne podaljšujejo. Očitno so akterji velikih lastniških konsolidacij v Sloveniji igrali na karto, da so preveliki, da bi jim spodletelo. Ampak sam sem že na začetku krize povedal, da nihče ni tako velik, da ne bi mogel propasti. Še sploh pa ne na račun davkoplačevalcev.

Vse bolj očitno postaja, da bo morala Pivovarna Laško v kratkem poleg Mercatorja prodati tudi Delo in Večer. Gre za pomembna slovenska podjetja. Ali ni res, da bi morala biti država pozorna, komu bodo prišla v roke?

> Ne. To je spet igranje na karto nacionalnega interesa, ki je bila že prevečkrat izigrana. Tako v primeru Istrabenza kot v primeru Laškega so za njuno usodo odgovorne banke. Med njimi so tudi državne banke. In od njih pričakujem, da bodo zavarovale predvsem svoj poslovni interes. Ko govorimo, komu lahko pridejo v roke Delo, Večer ali pa hčerinske družbe Istrabenza, pa se je treba najprej vprašati, ali lahko sploh dobijo slabšega lastnika od teh, ki jih imajo sedaj. Sedanji lastniki so namreč evidentno ta podjetja finančno izčrpavali, kar kažejo tudi opozorila, ki prihajajo iz njihovih hčerinskih družb. Pivovarna Union ali Fructal sta opozorila, da imajo precej nezavarovanih terjatev do skupine. Po drugi strani pa Delo in Večer nista osnovna dejavnost industrije pijač. Najboljši lastnik bi bil po moji oceni kdo, ki prihaja iz založništva. Se pravi izdajanja tiskanih medijev. Pri čemer je nujno, da ni povezan z nobeno politično opcijo v Sloveniji. Najboljši lastnik bi potemtakem bil nek tujec.

Se vam zdi, da se glavna etična dilema okrog tajkunizacije v Sloveniji razrešuje v pravi smeri? Sprašujem zato, ker z odstopom Bavčarja in Šrota oba še zmeraj ostajata najpomembnejša lastnika.

> Glede na to, kako so ti finančni holdingi izpostavljeni bankam, se mi zdi zelo nenavadno, da so banke tako pasivne pri reševanju problematike. Na to sem opozarjal že pred meseci. Vse bolj se kaže, da so finančne konstrukcije tajkunskih zgodb finančno nevzdržne. Tudi če ne bi bilo krize, bi jih težko zaprli. Kriza je v tem smislu tudi moment očiščenja. Upam, da se bodo mnoge tajkunske zgodbe skozi recesijo same razrešile. Treba pa je vedeti, da ne gre le za Laško in Istrabenz. Če se bo kriza nadaljevala, lahko v naslednjih tednih pričakujemo, da bo v težave zabredla še kakšna poslovno-finančna skupina. V situaciji, ko je jasno, da v ekonomskem smislu Bavčar in Šrot nista več lastnika, me zato preseneča pasivnost bank. Ali imajo denimo banke v primeru Istrabenza sploh nadzor nad dogajanjem v hčerinskih družbah? Podobno je tudi z Laškim. Izpostavljenost je velika, nadzora pa nimajo.

V zadnjih tednih, predvsem v Kadu, ki je tudi eden izmed deležnikov Laškega, predlagajo, da bi banke zasežene deleže združile v neki pooblaščeni družbi in jih nato v naslednjih nekaj letih postopoma prodajale. Podpirate to zamisel?

> Koncept tako imenovane slabe banke, ki bi imela potencialno dobre naložbe, sam zagovarjam že precej časa. Banke so sedaj v velikem kreditnem krču in tudi zaradi omenjenih naložb je njihova aktivnost bistveno manjša. Če bi banke s takšno lahkotnostjo podaljševale kratkoročne kredite malim in srednjim podjetjem, verjemite, bi bil obseg krize v Sloveniji bistveno manjši. Lahko bi se zgledovali po Nemčiji in bi že pred precej časa poskušali ustanoviti takšno slabo banko. Ustanoviti bi jo morale seveda same banke, ki pa se temu upirajo.

Zakaj se banke upirajo?

> Domnevam, da tudi zaradi tega, ker med tistimi, ki so te kredite dajali, in tistimi, ki so kredite sprejemali, obstajajo različne, torej neformalne povezave. Zaradi tega bi se lahko izpostavila odgovornost bankirjev za nazaj: kdo je komu in pod kakšnimi pogoji dajal kredite in kako so bili ti krediti zavarovani. Očitno se bančniki tega bojijo, sicer bi bil odpor do ustanovitve slabe banke manjši. Med ekonomisti, kolikor mi je znano, za zdaj to idejo zagovarja tudi Jože P. Damijan, znotraj koalicije pa Tone Rop. A če se bo kriza še nadaljevala in poglabljala - vsi se za zdaj prepričujemo, da jeseni vidimo luč na koncu tunela -, če bo torej še kakšna od finančnih skupin zabredla v težave, menim, da bo koncept slabe banke realna opcija. Seveda ta koncept ne bi smel biti zastavljen tako, da bodo luknjo pokrili davkoplačevalci. Slaba banka bi morala imeti pozitivne učinke pri zmanjšanju javnega dolga, ker bi določene dobre naložbe, trenutno podvrednotene zaradi finančne krize, lahko v prihodnosti prodajali po bistveno višjih cenah, s čimer bi zmanjševali javni dolg.

Lastniški center Pivovarne je Infond Holding, lastniški center Istrabenza pa Maxima Holding. Dobro je znano, da sta ti dve podjetji ustanovili obe državni banki, NKBM in NLB, ki pa sta iz še vedno nepojasnjenih razlogov lastništvo spustili iz rok. Bančniki, ki so še vedno na vrhu teh bank, pojasnil ne dajejo. Ali je vam jasno, zakaj se je to zgodilo?

> V času, ko se je to zgodilo, sem bil sam še daleč od politike. Lahko zgolj špekuliram o tem, kaj se je dogajalo. Prepričan pa sem, da so tisti, ki so tedaj Infond Holding in Maximo Holding kupovali, zelo dobro vedeli, kaj kupujejo. In dvomim, da tisti, ki so deleže prodajali, niso vedeli, kaj prodajajo. Saj je šlo konec koncev za dobre finančne strokovnjake. Je pa bila ena največjih napak slovenske tranzicije, da sta pravzaprav obe banki v večinski državni lasti tedaj nepremišljeno obe skupini prodali in s tem omogočili začetek procesa velike lastniške konsolidacije. Če ne bi bilo te recesije, bi slovensko gospodarstvo morda obvladovale tri ali štiri velike finančne skupine. Vsaka stvar je torej tudi za nekaj dobra. Ne glede na to, da gre za najhujšo recesijo v 80 letih, ki povzroča veliko škodo, je ta z vidika dolgoročne higiene in preglednosti slovenskega gospodarstva tudi zdravilna.

Predvidevate, da bosta najbolj znana iz te skupine, Šrot in Bavčar, dovolj razlastninjena?

> Verjetno je le treba vedeti, da nihče izmed teh ljudi ne bo ostal brez vsega. Gotovo so in bodo znali poskrbeti zase.

Še pred leti smo trdili, da je imela ekonomija, ali pa gospodarstvo, primat nad politiko. Sedaj je videti obratno: vloga države in politikov se je povečala. Sedaj gospodarstveniki hodijo k vam. Se strinjate?

> Ne vem, če nas gospodarstveniki za kaj prosijo. Če je imel kdo idejo, da bi lahko z nami trgoval, sedaj že ve, da to ni mogoče. Upam, da smo imeli zelo načelno in jasno politiko do reprogramiranja spornih menedžerskih nakupov, ki je temeljila na zelo vsebinskih razlogih. Prepričan sem, da ta vlada na tem stoji ali pade. Če bi imeli drugačno stališče, si tudi ne predstavljam, kaj bi dejali pozneje, če bi se pojavila potreba po ponovni dokapitalizaciji bank. Seveda pa je dejstvo, da je država posredno ali neposredno zapletena v te zgodbe, predvsem skozi državne banke. Poslanec, kolega Vili Trofenik, je že pred letom opozarjal in postavljal vprašanja, kako je mogoče, da obe državni banki tako intenzivno sodelujeta v procesih lastniške konsolidacije. S tem vprašanjem se je tedaj ukvarjala tudi komisija za nadzor proračuna. Tedaj so vsi odgovarjali, češ da gre za normalne, poslovne odnose. Danes pa je vsakomur jasno, da so se banke izpostavile bolj, kot bi bilo smiselno tudi z ekonomskega vidika.