Veliki finale

Kdo je Pierpaolo Cerani? To so se v ponedeljek, torek in sredo spraševali v slovenskih gospodarskih in političnih krogih. Njegovo ozadje so poskušali razvozlati novinarji. Iz italijanskih poslovnih knjig smo lahko izbrskali, da 47-letni Pierpaolo Cerani, »upravitelj« podjetja »Splošna Iniciativa 96«, po italijansko »Iniziative Generali 96« s sedežem v Trstu, trenutno živi v Celovcu, na Kolpingasse 18. Med Gorico, Trstom, Milanom in avstrijsko Koroško pa se trenutno vozi z bentleyjem continental GT, vrednim 192.298 evrov, ki mu ga je leta 2007 podjetje vzelo na lizing. Bomo videli, če bo z njim prišel še do Ljubljane.

Kdo!?

Pierpaolo Cerani, kot smo lahko slišali iz italijanskih podjetniških krogov, sicer rojeni Goričan, ki pa je iz Gorice na začetku svoje kariere sumljivo izginil neznano kam, se je vrnil na sceno kot ljubitelj prestiža. Pred bentleyjem je bil znan kot ljubitelj porschejev, še pred tem, morda že kar stereotipno za ambiciozne začetnike, ki si to lahko privoščijo, se je razkazoval v rolls royceu. Imidž pa mu žal ni pomagal, v Italiji Pierpaolo Cerani danes ni znan ravno kot ugleden poslovnež, tankočutno bi lahko zapisali, da je poslovnež sumljivega slovesa. Zato obstajajo celo uradni zaznamki: bil je vmešan v več spornih poslov, italijansko sodišče prve stopnje ga je v enem primeru obsodilo, da je zagrešil stečaj, zaradi neke druge obtožbe, ki se je sicer zanj končala pozitivno, pa je bil celo v priporu.
V medijih je znan po korupcijskem škandalu iz leta 2006, ki je zamajal bolgarsko politiko. Bolgarsko tožilstvo je tedaj njihovega premiera Simeona Saxe-Coburga obtožilo, da je Ceraniju v zameno za finančno podporo v predvolilni kampanji obljubil zmago na javnem razpisu pri gradnji sofijske pediatrične klinike. Italijanska policija, ki je bila vključena v mednarodno preiskavo, je namreč v prisluhih ujela Ceranija, ki se je v telefonskih razgovorih pritoževal, da dogovor ni uspel. Cerani se je procesu izmazal, ko je policiji dejal, da se je po telefonu pač lagal, in bolgarsko tožilstvo je primer opustilo. Poleg te je bil Cerani vpleten v še eno razvpito afero - v donacijo nekakovostnih zdravil Eritreji. Prek takšne donacije si je namreč njegov poslovni partner, švicarski poslovnež in italijanski plemič Victor Emanuel, ki je nastopal v več škandalih s prostitutkami, želel oprati svoje ime.
In sedaj šok: Pivovarna Laško, Pivovarna Union, Fructal, Vital Mestinje, Radenska, Jadranska pivovarna iz Splita, Delo, Večer, skoraj polovica Mercatorja in še cela vrsta drugih podjetij v lastniški mreži skupine Pivovarna Laško naj bi prešli v italijansko last, dejansko pod »upraviteljstvo« Pierpaola Ceranija. Ali je to res ali ni res, je sicer pomembno. Toda ravno tako je pomembno, da je Boško Šrot, donedavni generalni direktor skupine Pivovarne Laško, želel, da javnost, gospodarstveniki in verjetno tudi politiki v novico zagrizejo. Iz novice, ki jo je Šrot lansiral v »svoje« Delo, smo lahko razbrali, da je 27. julija prvo podjetje v svoji lastniški verigi (Kolonel) prodal podjetju Iniziative Generali 96. Majhno italijansko podjetje naj bi s tem postalo tudi 100-odstotni lastnik Alpine, največji zasebni lastnik Rudnika Velenje, največji posamezni lastnik tovarne nogavic Polzela, največji zasebni lastnik laškega zdravilišča Thermana, bohinjskega gradbenega podjetja, grosupeljske tovarne kovinske opreme in procesnih sistemov KOPS. Postal je celo največji zasebni lastnik Elektra Maribor, sicer z zgolj 5-odstotnim deležem.

»Pijem Radensko«

Cerani je nato v »svojem« Delu že objavil sporočilo za javnost z naučeno vsebino, ki spominja na propagandno kampanjo multinacionalk, ki prodirajo v tretji svet: »Ne bom odpuščal.«, »Ohranil bom slovenske dobavitelje, zlasti pri Mercatorju.«, »Obdržati želim vsa delovna mesta in njihovo število celo povečati.«, »Imam predvidene finančne rešitve, s katerimi bo premoženje ostalo v Sloveniji, skupina pa se bo prestrukturirala in sanirala.« In celo: »Zelo cenim Radensko, ki jo pijem že več let.« Predstavil se je kot pravi lastnik, kot pravi Slovenec in kot transparentni poslovnež, ki namerava vse pojasniti. Problem je zgolj v tem, da transparentnosti pri omenjeni zgodbi ni. Pierpaolo Cerani, ki Iniziative Generali 96 vodi šele od 5. februarja 2009, tudi ni (razkrit) lastnik omenjenega podjetja. Sodeč po italijanskem sodnem registru je manjši del ustanovnega kapitala, 30 tisoč evrov, prispeval Roggero Giuliano, pretežni del osnovnega kapitala, skoraj 3 milijone evrov, pa luksemburško podjetje Diacolux Intern s.a. Ker gre za zaprto družbo, ni mogoče ugotoviti, kdo se za njo skriva, očitno pa poti vodijo v Švico. Upravitelj podjetja je namreč švicarski poslovnež Luca Simona, ki je bil prav tako vpleten v nekaj razvpitih afer.
Podjetje Iniziative Generali, ki bi naj bilo torej po Šrotovem sporočilu v njegovem Delu po novem formalni lastnik pomembnega dela slovenskega gospodarstva, je tudi izredno majhno. Leta 2007 je imelo le za 1,1 milijon evrov prometa, najpomembnejše podrejeno podjetje z imenom Diaco, katere glavni produkt je fiziološka raztopina za bolnišnice, torej mešanica soli in vode, pa je imelo leta 2007 4,4 milijone evrov prometa in malo manj kot pol milijona evrov dobička. Tam zaposleni delavci, ki so jih zdaj prestrašile še skupine slovenskih novinarjev, celo pravijo, da je podjetje že v rdečih številkah. Z drugimi besedami, Iniziative Generali ni ravno nek Fiat, niti po poslovnih praksah niti po velikosti ali poslovni strategiji. V vseh pogledih je to lokalna, manj pomembna družba sumljivega slovesa, ki se ukvarja z netransparentnimi posli. Ni videti, da bi bila sposobna kupiti katerokoli manjše podjetje v skupini Laško, kaj šele celotno omrežje.
Špekulacij, s katerimi se lahko ukvarjamo ob tem dogodku, je bilo več. Po prvem scenariju naj bi se za Ceranijem skrival nek drug lastnik, morda celo kakšen ameriški holding, ki naj bi bil v skupino pripravljen investirati 350 milijonov evrov. Po drugem scenariju naj bi Šrot svojo lastnino zgolj prepisal na drug »nabiralnik.« Tokrat torej prek Luksemburga v Švico. Razlogov, zaradi katerih naj bi Šrot zgolj preparkiral svoje lastništvo, je kar nekaj. Glavni je seveda, da bi lahko s tem zaobšel vladno prepoved bankam, da kreditirajo menedžerske prevzeme podjetij. Za tuje družbe pa omenjena prepoved ne velja, in če postane glavni lastnik skupine Laško sedaj še celo tuje podjetje, ki je po možnosti pripravljeno v skupino vlagati, bančniki pravzaprav formalnih razlogov, da kreditov ne podaljšajo, ne bodo imeli.
Kot je bilo namreč razvidno v primeru Draška Veselinoviča, je želja po kreditiranju Pivovarne Laško, domnevno zaradi likvidnostnega krča, pri bankah izredno velika. »Če bi prenehali podaljševati kredite, bi bile širše posledice po sistemu domin v celotnem gospodarstvu,« je opozarjal Veselinovič še pred odstopom, kar je pravzaprav isto, kot so sporočali iz Pivovarne Laško: da bi bilo nepodaljševanje kreditov »v nasprotju z interesi bank in gospodarstva in bi imeli dolgoročno negativne posledice«. Banke v nasprotju z vlado namreč ocenjujejo, da bi s podaljševanjem posojil najbolje obvarovale svoje naložbe, pa čeprav bi za to trošile denar, ki so ga dobile z državnimi poroštvi. Tako denimo ni čudno, da je Nova LB tudi po 4. decembru 2008 še vedno po tihem reševala tajkunske kredite. Konec decembra je denimo NLB Šrotu naredila likvidnostno uslugo in od njegovega Centra naložbe odkupila 12,77-odstotni delež Premogovnika Velenje, še pred tem pa je od Centra naložbe odkupila tudi del Zreškega Uniorja, s čimer mu je po tržnih ocenah v tem repo poslu namenila okrog 30 milijonov kredita.
Čeprav je Pivovarna Laško v sredo celo objavila nadzorovano informacijo, »da je preko pooblaščenega odvetnika prejela obvestilo italijanskega podjetja Iniziative Generali 96, ki ga vodi Pierpaolo Cerani, da je z dnem 27. 7. 2009 to podjetje postalo večinski lastnik podjetja Kolonel d.d., Ulica Vita Kraigherja 1, Maribor« in s tem torej tudi celotne skupine, je Cerani še isti dan za Delo priznal, da ni postal večinski lastnik Kolonela, temveč zgolj 30-odstotni. Kar torej pomeni, da je Boško Šrot s svojo ženo Anico Šrot - Aužner še zmeraj ključni člen mreže. Šrot, ki je nekaj dni pred tem kot generalni direktor Laškega odstopil zaradi interesa družbe, je torej lepo naplahtal Delo. Morda je celo grozil politiki. Dejansko pa je prek posla s sumljivim italijanskim poslovnežem zgolj odplačal svoje dolgove. Šrotovo odskočno podjetje, menjalnica Atka - Prima, je namreč ta mesec NLB vrnila posojilo v znesku 2,5 milijona evrov.

Boška v menjalnico

Usoda Laškega je tako še zmeraj odvisna predvsem od NLB, ki je med sedmimi bankami upnicami največja kreditodajalka hudo zadolženemu Infond Holdingu. Če naj bi skupni dolg ključnih družb iz lastniške mreže Laškega iz leta 2004 znašal 136,6 milijona evrov, je konec lanskega leta znašal že prek 904 milijona evrov, od česar naj bi bila velika večina, skoraj 700 milijonov evrov, kratkoročnih finančnih obveznosti. Še največji dolg bremeni Infond Holding, ta naj bi znašal 450 milijonov. Vendar pa v bančnih krogih trdijo, da takšna cifra ni problem in da bi kredite z veseljem podaljšali, kar naj bi bila tudi standardna bančna praksa v kriznih časih. Iz perspektive bankirjev je problem nastal junija, ko je Nova Ljubljanska banka zaradi neplačanih 130 milijonov evrov dolga Infond Holdingu, po aferi Veselinovič, zasegla 10,75 odstotka Mercatorja in 23,51 odstotka Pivovarne Laško, s katerima je Infond Holding zavaroval posojilo. S tem se je Infond Holding znašel v likvidnostnih težavah in ročno zavoro je potegnilo še vseh ostalih pet slovenskih bank, tudi Banka Koper. Večina bank poleg tega računa tudi na nova jamstva države in si zato ne more privoščiti etikete, da rešujejo tajkunske naložbe.
Šrotova zadnja poteza je bolj podobna farsi kot pa resni zgodbi, podobno, kot so bila znanstvenofantastična vsa zadnja štiri leta, ki jih je Šrot preživel na vrhu Laškega. Po vseh kriterijih zdravega razuma bi morala biti Pivovarna Laško pomembna predvsem za lokalno sceno, še najbolj kot sponzor rokometnega kluba ali celo kot vsakoletni pokrovitelj občinskega pivskega festivala. Ne pa, da pomeni jedro največjega gospodarskega konglomerata v državi, vrednega tja do 1,5 milijarde evrov. S čim se je Šrot, ki je začel kariero kot občinski funkcionar, pravzaprav izkazal, da je postal eden najvplivnejših in eden najbogatejših v državi? Eno svojih spletk, se zdi, je ponovno dokazal prav ta teden. Tako pa se tudi zdi, da bi Boško Šrot po vseh kriterijih zdravega razuma prej sodil na direktorski stolček svoje lokalne menjalnice. To je tisto, kar je v svoji podjetniški karieri res zgradil s svojimi rokami.
Toda Šrot iz te igre ne more oditi kot poraženec. Kot poudarja ekonomist Maks Tajnikar, Igor Bavčar in Šrot, čeprav sta razrešena, ostajata lastnika menedžersko prevzetih podjetij. Novi direktorji, ki konglomerate rešujejo s pomočjo bank in države, pa delajo dejansko v njihovo korist. Vse dokler ne pride do stečajev ali prisilnih poravnav. Večinoma pri tajkunskih zgodbah gledamo še vedno propagandne akcije. »Gre za varanje, ne samo laične, ampak tudi strokovne javnosti. Dokler dejansko ne odidejo kot lastniki, ni zame nič novega. Banke pa se mi zdijo kar smešne, ko trdijo, češ da jih Šrot na direktorskem položaju ovira pri reševanju podjetij.«
Skupina Pivovarna Laško se seseda vase - to je danes neizpodbitno dejstvo - vprašanje je le, kako preprečiti kaos, da posamezne banke upnice ne bodo začele vsaka zase preprodajati premoženja. Temu je bil tudi namenjen nedavni in nenavadni klic Banke Slovenije, ki je slovenske banke pozvala h koordinirani akciji. Privatizaciji bo po vsej verjetnosti sledila nacionalizacija v okviru Kadove pooblaščene družbe, ki bo od bank odkupila zasežene deleže skupine Laško. In potem se bo spet odprlo bistveno vprašanje: kdo bo postal lastnik pomembnih delov slovenskega gospodarstva? Upajmo, da jih bo čim več.