30. 7. 2009 | Mladina 30 | Kultura | Plošča
Urban & 4: Hello!
2009, Croatia Records
+ + + +
Po dolgo napovedovanem albumu Merkur/Negativ si je Urban s svojo četverico znova premislil in posnel popolnoma drugačen material. Podobno, kot se je zgodilo z njegovo predzadnjo ploščo Retro< (2004), je ustvaril popolnoma nove pesmi in jih strnil v izredno dodelano kolekcijo, plod dolgoletnega ustvarjanja in temeljnih premislekov, značilnih za perfekcionizmu zavezanega Damirja Urbana. Gre za rezultat odločanja znotraj benda, ki je podkrepljeno z novimi idejami in ustvarjalnimi izbruhi. To ni nič čudnega, saj je zasedba pogosto na koncertnih turnejah in prebije veliko časa skupaj ter očitno deluje kot enoten ustvarjalni stroj; to je dobro čutiti na do sedaj verjetno najzrelejši plošči. Otrovna kiša (1996) je tiho napovedovala (predvsem zaradi zelo šibke medijske pojavnosti) preboj svežega, modernejšega odnosa do ustvarjanja in dojemanja sodobnih glasbenih tokov, Žena dijete (1998) pa je utrdila Urbana kot vrhunskega avtorja, ki mu je uspelo obdržati hkratni sloves alternativnega in mainstreamovskega glasbenika, najprej na hrvaški, nato pa tudi na drugih glasbenih scenah nekdanje Jugoslavije. Čas tranzicije je bil za Urbana uspešen, a je kljub temu negativno vplival na njegovo ustvarjalnost, ne pa tudi na uspešnost. Na albumu Retro< se je zasedba vrnila k bolj organskemu, bazičnemu rockovskemu zvoku z največjim poudarkom na Urbanovem izrazitem, sugestivnem vokalu in Urban se je nekoliko poglobil v svoja intimistično-lirično-refleksivna besedila, album Hello! pa je še bolj poglobljen, po producentski in glasbeni plati dovršen izdelek.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
30. 7. 2009 | Mladina 30 | Kultura | Plošča
+ + + +
Po dolgo napovedovanem albumu Merkur/Negativ si je Urban s svojo četverico znova premislil in posnel popolnoma drugačen material. Podobno, kot se je zgodilo z njegovo predzadnjo ploščo Retro< (2004), je ustvaril popolnoma nove pesmi in jih strnil v izredno dodelano kolekcijo, plod dolgoletnega ustvarjanja in temeljnih premislekov, značilnih za perfekcionizmu zavezanega Damirja Urbana. Gre za rezultat odločanja znotraj benda, ki je podkrepljeno z novimi idejami in ustvarjalnimi izbruhi. To ni nič čudnega, saj je zasedba pogosto na koncertnih turnejah in prebije veliko časa skupaj ter očitno deluje kot enoten ustvarjalni stroj; to je dobro čutiti na do sedaj verjetno najzrelejši plošči. Otrovna kiša (1996) je tiho napovedovala (predvsem zaradi zelo šibke medijske pojavnosti) preboj svežega, modernejšega odnosa do ustvarjanja in dojemanja sodobnih glasbenih tokov, Žena dijete (1998) pa je utrdila Urbana kot vrhunskega avtorja, ki mu je uspelo obdržati hkratni sloves alternativnega in mainstreamovskega glasbenika, najprej na hrvaški, nato pa tudi na drugih glasbenih scenah nekdanje Jugoslavije. Čas tranzicije je bil za Urbana uspešen, a je kljub temu negativno vplival na njegovo ustvarjalnost, ne pa tudi na uspešnost. Na albumu Retro< se je zasedba vrnila k bolj organskemu, bazičnemu rockovskemu zvoku z največjim poudarkom na Urbanovem izrazitem, sugestivnem vokalu in Urban se je nekoliko poglobil v svoja intimistično-lirično-refleksivna besedila, album Hello! pa je še bolj poglobljen, po producentski in glasbeni plati dovršen izdelek.
Damir Urban je zdaj najverjetneje v najzrelejši ustvarjalni fazi.
© © Picasa
Skladba Sunce odpre album v klasičnem rockovskem, postpunkovskem izrazu, v znani maniri skupine, in ga stopnjuje do trenutnega singla Magnet, ki ga odlikujejo izvrstno petje, najsodobnejši producentski prijemi in odlično muziciranje, med katerim se izkaže novi kitarist zasedbe Luka Toman, ki je pred leti zamenjal odličnega Tončija Radića. Po udarnem uvodu se plošča umiri v intimnoizpovedni skladbi Bambita, ki spominja na zrelejšo različico razvpitega komada njegove nekdanje skupine Laufer, verjetno tudi zaradi sodelovanja z Vavo, nekdanjim soborcem v isti skupini. Kauboji modre niti, Negativ, skorajda neopazno sodelovanje s hrvaškim zvezdnikom Gibonnijem v komadu Glas jeke in sklepna skladba Žito predstavijo Urbana kot avtorja, ki je verjetno v najzrelejši ustvarjalni fazi, nekatere druge skladbe (Hirošima, San o životu) pa preveč spominjajo na njegova minula obdobja. Četudi na prvo poslušanje deluje nekoliko komercialno (k temu prispevata vrhunska produkcija in mastering znanega Chrisa Athensa), je Urbanu in četverici uspelo ostati v okvirih glasbenih tokov, ki jih razvijajo že dobro desetletje - z močno avtorsko, osebno noto Damirja Urbana, vrhunsko vokalno-instrumentalno izvedbo in neusahljivim raziskovalnim čutom.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.