6. 8. 2009 | Mladina 31
Blaž Ogorevc in Desa Muck
Desa Muck je pred desetimi meseci postala vegetarijanka in si v glavnem kuha sama doma
© Borut Krajnc
Desa Muck je pred desetimi meseci postala vegetarijanka in si v glavnem kuha sama doma. A jo je v nekem trenutku pograbil zanos »nebrzdanega avanturizma«, kot se je kasneje izrazila, v misli ji je skočil suši, ki ga bojda še nikoli ni poskusila, a je že čez dan ali dva to zamisel z rahlim odporom odločno zavrnila. Potem pa jo je pograbila domačijskost, tudi pri nas v Mokronogu imamo čisto v redu gostilno, mi je sporočila, tja lahko pridem kar v kakšni razmavhani trenirki, pa še vegetarijanski krožnik mi znajo pripraviti povsem po mojem okusu. Pa smo šli k temu Deuu, pravzaprav v gostilno Zlata kaplja.
Nekoč, pred sedaj že mnogimi leti, v časih flaverpaverja in hipijizma, sem bil tudi jaz tako v brado kot tudi sicer na splošno zaraščen dolgolasec. Živel sem lagodno in skoraj povsem brezskrbno življenje, le včasih, ko sem se, našemljen v kakšen z všitimi pisanimi cvetlicami okrašen afgani, ležerno smukal po ulicah, so mimoidoči zgroženo kar v isti sapi sikali za mano, da sem »sramota človeštva« in »Jezus Kristus«, čeprav je bila večina teh ogorčencev pridnih in pokornih vernikov. Pa »frizerske policije« sem se tudi malo bal. To so bile samoorganizirane skupine krepkih mladcev, predvsem proletarskega ali kmečkega rodu, ki so se iz bogve kakšnega razloga odločili, da svet očistijo teh »sramot« in »Jezusov Kristusov«, zato so v samotnih kotičkih prežali na tovrstne tičke, jih zgrabili, ukleščili ter brezobzirno in seveda povsem nestrokovno postrigli. Pa še kakšna focka je padla zraven. Vendar smo tudi mi imeli zatočišča, v katerih smo bili varni pred zlimi besedami in fizičnim terorjem, v Ljubljani je bil to najprej zloglasni bife Ferent in kasneje Šumi enakega slovesa. Tam so se torej zbirali razni patetični, a večinoma brezperspektivni poeti, glasbeniki in slikarji, kajti za hipija je bila skoraj nedoumljiva sramota, če se ni ukvarjal z duhovnostjo in umetnostjo. No, in prav tam sem spoznal Deso, kako in kdaj, sploh ne vem, pa tudi pomembno ni, saj smo bili tedaj in tam tako ali tako vsi nekakšni »bratje« in »sestre«. Vedno je bila živahna, oblečena v nekakšne pisane in ohlapne halje, drla se je in smejala kot kakšen patetičen tropski ptič in letala z enega konca lokala na drugega, prhutala iz ene družbe v drugo, tako da je je bilo povsod polno, vmes pa zbijala šalo za šalo. Če že ni bila kraljica, pa je bila zanesljivo vsaj ena od princesk lokala. Včasih smo jo, medtem ko je prhala od smeha, malo potrepljali po napeti ritki ali se podrgnili ob njene bujne joške in zdelo se je, da se v teh druščinah počuti kot prelepa žabica v močvirskem mulju. Pa menda le ni bilo tako, mi je zaupala šele zdaj, ob tej večerji. Menda je imela vedno, preden se je potopila v te zadimljene in vreščave lokale, pred vsemi temi bradatimi in zaraščenimi pametneži, ki smo svoje teoretične ali umetniške umotvore že objavljali v zloglasnem študentskem časopisu Tribuna ali reviji Problemi z nič boljšim slovesom, neizmerno tremo, tako da je takoj ob vstopu šinila za šank na šilce ohrabritve, najpogosteje pa je to storila v kakšnem zanikrnem stoječem bifejčku že kar na sami poti.
Ampak zares sem Deso vzljubil šele, ko je šlo to moje brezskrbno plutje s tokom življenja v franže in so me brezobzirno pozvali na služenje vojaškega roka v Jugoslovansko narodno armijo. Čeprav so me vtaknili v vojašnico v Kranju, ki je le nekako deset kilometrov od tiste moje Škofje Loke, se je kmalu vse zapletlo in se kar naprej navkljub moji dobri volji še bolj zapletalo, saj me je menda Bog, kot mi je kasneje pojasnil doktor psihiatrije, pukovnik Pirc, ustvaril takega, da nekako nisem za vojaka. Torej, dvignili so roke in me poslali v Ljubljano v vojaško norišnico. V stacionarju sem dobil spremstvo, nekega piflarskega desetarja, pa sva se z avtobusom odpeljala iz Kranja prek Jeprce in Medvod, kot je bilo vojaško skrbno napisano v potnem nalogu, v Ljubljano. Tam je na plan bruhnila šibka točka mojega stražnika. Nič, prav nič se ni znašel po ljubljanskih ulicah in še sanjalo se mu ni, kje je vojaška bolnišnica na Zaloški, kamor naj bi me dostavil. To njegovo hibo sem takoj zlorabil, ga pomirjujoče, a zlovešče potolažil, da se na Ljubljano spoznam kot na svoj dom, in on mi je v svojem nepoznavanju zvijačnega uma duševnih bolnikov takoj nasedel. Pa sva šla, malo sem in malo tja in nenadoma sva se znašla pred bifejem Šumi. Oho, dajta, stopita noter na hladno pivo, so zavpili moji prijateljčki, ki so postopali pred vhodom, potem ko sem jim pojasnil, na kakšni poti sem, zgolj na eno hladno pivce, saj imata še dovolj časa. In ker je bil jeseni navkljub vroč in soparen dan, je klonil tudi moj birič. Pivo mu je neznansko teknilo, še bolj pa morda spogledljiva Desina družba, kajti punca, ki so jo že od otroštva pestili razni kompleksi, je bila še posebno občutljiva za psihične težave in je nemudoma stopila v akcijo. Moj gonič je bil, podobno kot vsi piflarji, še prav posebno občutljiv tako za pijačo kot za žensko družbo, zato je kaj kmalu pričel kazati znake omamljenosti na obeh področjih in zabava se je zavlekla tja v večer. Ko sva se končno primajala v norišnico, je sledil škandal. Vsa odgovornost je seveda zgrmela na pleča mojega spremljevalca, mene so le pahnili tam na neko posteljo in namignili, da me bodo pričeli naslednje jutro prav resno »zdraviti«. Toda prikrita grožnja se ni uresničila; tako kot je običaj skoraj v vseh bolnišnicah, sem prva dva ali tri dni ostal neopažen in se ni nihče niti zmenil zame. Potem sem se kot megla plazil po hodnikih, posedal v tako imenovani klubski sobi, kjer je bila televizija in kjer smo lahko kadili, zrl skozi okno, hrepenel po svobodi in si na kakršenkoli način skušal pregnati bolnišnični dolgčas, ki pogosto leže celo na nevropsihiatrični oddelek. A tam v sredino počasi in topo polzečega popoldneva je puste hodnike in prazna stopnišča zajela zmeda. Ko je ovdje Ogorevac, se je drl po vsej stavbi begajoči dežurni, neka se Ogorevac odmah javi kod mene. Potem pa me je z dostojanstveno teatralnostjo povedel v sobo za obiske, kjer je za ceneno lahko mizico z ultrapasom in aluminijastimi nožicami na prav takem stolčku v vsej veličastnosti sedela Desa. Kar nekaj časa se je motal med vrati, prisluškoval in buljil v Deso in kazno je bilo, da si kot dežurni skuša tudi zase odkrhniti delček obiska. Končno se je le skidal in zdelo se je, da je Desa kar nestrpno čakala ta trenutek, kajti nemudoma je izpod svojih obilnih jošk izvlekla steklenico viskija, ki ga je v bolnišnico pretihotapila na tem delikatnem mestu, iz torbice pa potegnila neko jubilejno številko Playboya, v kateri so bile na tistih dvojnih ali trojnih straneh, ki jih izvlečemo iz revije, sicer na drobnih, le kot znamka velikih sličicah ponatisnjene vse dotedanje misice od Marlinke kot prve pa vse do takrat zadnje. Potem sva še malo pokramljala in končno sem se s plenom odplazil v svojo sobo. Šest nas je bilo v njej, neki zagrebški purgarji in beogradski frajeri, pa neki tiho nesrečni šiptar, ki mu je zaradi bogve kakšnega vojaškega maltretiranja odpovedalo živčevje na eni strani obraza in mu ga spremenilo v negibno masko, medtem ko se je druga polovica le nemočno pačila (bili smo namreč tudi nevrološki oddelek), ter končno jaz. V tej sobi sva bila slednja dva povsem nezaželena in večkrat sem čul mrmranje, češ, nije nam dosta ovog frankenštajnskog šipca, sad nam uvale i ludog Slovenca. Ti gospodarji sobe so imeli povsem svoj urnik. Takoj po zadnji večerni viziti so se še malo potuhnili, potem pa odprli okna, izvlekli igralne karte in cigarete (po sobah namreč ni bilo dovoljeno kaditi, za to je bila določena klubska soba) ter med psovanjem metali igro za igro vse do zore. Mojo posteljo so seveda izrinili tja k paraliziranemu šiptarju, in ko so se njihove igralske strasti razbuhtele, sem spokojno izvlekel svoj viski in revijo, odvil zamašek ter z drobnimi požirčki nasladno srkal pijačo, obenem pa s patetično oslinjenimi prsti obračal list za listom. Pri vsakem goltljaju sem sladostrastno cmoknil, z enakim užitkom pa sem cmoknil tudi ob premarsikateri sličici razgaljene lepotice. Ta moja dejavnost je med kvartopirce vnesla popolno dekoncentracijo, karte, prej ostro udarjajoče ob mizico, so le še kot nesigurne nočne vešče prhutavo padale na razbrskan in neurejen kupček. Potem pa je, ko sem kot vrhunec ubogemu spregledanemu šiptarju velikodušno ponudil steklenico in mu celo posodil Playboy v ogled, igra zamrla. Še kakšne pol ure sem jih pustil, da so se kot čevapčiči pražili v svoji zavisti, dokler se nisem zdrznil, pogledal kvartopirce, kot da bi jih bil to noč šele prvič zapazil, ter se zlobno pretvarjal, oh, ja, ali bi morda tudi kateri od vas srknil požirček. A jim nisem dovolil, da bi se predolgo slinili okrog moje flaše, kaj kmalu sem jo odvlekel v svoj in paralizirančev kot. Le še proti jutru, ko me je pričela objemati alkoholna zamegljenost in dremavost, sem jim celo velikodušno dovolil ogled Playboya in potuhnjeno zdrknil v nemiren sen. Prva prilizovanja so me doletela že naslednji dan in se ob pogostih obiskih raznih zaraščencev, ki so kar redno sledili, le še stopnjevala. Z omamili sem bil kar dobro založen in ubogi šiptar, ki sem ga zadolžil za diskretno odstranjevanje kompromitirajoče steklene embalaže, je imel vsako jutro polne roke dela. Tiste beogradske in zagrebačke važiče pa sem nekajkrat dobesedno spravil na kolena, kajti včasih mi je za priboljšek kakšen hipuzlar stisnil v dlan tudi ščepec trave ali morda šita, ob takih zalogajčkih pa so ti frajerčki kar trepetali. In kadar sem si zvijal kašen džoli, sem drobtinice in prah vedno z dlanjo oholo pometel z mizice na tla, tako da so med zgroženim stokanjem popadali na kolena ter z oslinjenimi prsti reševali, kar se je rešiti sploh dalo. Če k temu dodam še svoj spektakularni pobeg in teden dni prav zabavnega dopusta, ki sem si ga privoščil, preden sem se ponovno predal, sem postal eden najvplivnejših duševnih bolnikov v kriplbataljonu devete armijske oblasti. Le malo kasneje so me sicer vrgli iz te nesrečne JNA s precej zmedeno diagnozo »šizofrenija progresiva akuta sa jače izraženom maničnom depresivnošću, psihovegetabilnom labilnošću i suisidnošću«, a vendarle moram priznati, da me ta odločitev ni v ničemer žalila, sprejel sem jo celo z neizmerno radostjo. Na začetku tega plazu, ki me je dokončno odnesel iz sestava oboroženih sil, pa je brez dvoma stala moja prijateljica Desa.
No, ampak kako je življenje hecno. Prav tista Desa, ki se je s tako muko izvijala iz pubertete, saj je bilo to zanjo predvsem zaradi samopodobe eno najtežjih obdobij, je z rešpektom, kakršnega zbuja število njenih izposojenih knjig, postala suvereno prva slovenska pisateljica. Pa na to človek pred leti, ko je pričela plaho in v strogi konspiraciji pisati ljubezenske zgodbe za Anteno, pravzaprav ne bi niti pomislil. Sem se pa vedno zabaval, ko sem zavil na obisk tja gor v Žabjo vas v Poljanski dolini, kjer je pred leti stanovala. Nikakor ne bi želel namigovati, da je to en drek od vasi, ampak, roko na srce, tudi nič posebnega ni. Zdi se mi, da je vsega skupaj tam le kakšnih šest, morda osem hiš in od vsega mi je še najbolj ostala v spominu neka travarica, ki jo je Desin bivši mož dobavljal nekje iz Dalmacije. Ampak začuda sta prav v tej vasici sočasno prebivali dami, ki sta kraljevali na listi najbolje prodajanih in izposojanih knjig, Desa na prvem in Svetlana Makarovič na drugem mestu. Šele za njima so se nadrenjali razni Pavčki, Lainščki in druge veličine.
S to večerjo je bila pa že kar muka, ki je pogosto prehajala že v nekakšno barantanje. Pa ne da ne bi šla rada s starim frendom kaj prigriznit in morda srknit, to mi je nekajkrat zagotovila. Ampak časa ji je vedno prav preklicano primanjkovalo. Stalno je drvela na neke predstave, tako da še za kavo ni imela časa. Potem so dogovor zastrli temni oblaki vprašanja, kam bi sploh šli. Desa je namreč pred desetimi meseci postala vegetarijanka in si v glavnem kuha sama doma. A jo je v nekem trenutku pograbil zanos »nebrzdanega avanturizma«, kot se je kasneje izrazila, v misli ji je skočil suši, ki ga bojda še nikoli ni poskusila, a je že čez dan ali dva to zamisel z rahlim odporom odločno zavrnila. Potem pa jo je pograbila domačijskost, tudi pri nas v Mokronogu imamo čisto v redu gostilno, mi je sporočila, tja lahko pridem kar v kakšni razmavhani trenirki, pa še vegetarijanski krožnik mi znajo pripraviti povsem po mojem okusu. Pa smo šli k temu Deuu, pravzaprav v gostilno Zlata kaplja. Mokronog je bil tisto popoldne nekam zaspan ali pa je bržčas vedno, kot kakšen miren in pozabljen podeželski trg izpred dvajsetih ali tridesetih let se mi je zdel. Tudi v gostilni, kamor smo šli na ogled, je bilo prazno in spokojno, le stasit gospodar je tam pri neki mizi klepetal z dvema gostoma. In glej ga zlomka, eden izmed njiju ni bil nihče drug kot gospod poslanec in tudi siceršnji mnogokratni politični funkcionar Tone Anderlič. Ej, tega ptiča bom moral dati Desi za zgled, me je prešinilo, naložil si je toliko funkcij in raznih komisij, da bi kamela klecnila pod njimi, pa vsemu navkljub lahko mirno in spokojno kot v nekakšnem lagodnem brezčasju sredi mokronoškega popoldneva brez vsake naglice srka svoje vince. Je pa imelo tole srečanje z Anderličem tudi svojo dobro stran. Ko je namreč osebje zapazilo, da smo s tem političnim mogotcem v kar prisrčnih odnosih, so naše gostilniške delnice bliskovito poskočile in celo sam gospodar se je kar cedil od vljudnosti in prijaznosti. Ko nam je že tretjič podrobno objasnil, kje Desa pravzaprav domuje, smo se podali v lov nanjo. Najprej smo odkrili ustanovo, v kateri oskrbujejo njenega konja, potem pa nekaj sto metrov stran še šarmantno provincialno vilo v nekakšnem jugend stilu, ki jo je sicer že malce naglodal čas, a jo je baje zasnoval kar sam Plečnik, v njej pa se je sedaj naselila Desa s svojimi hčerkami. Med ljudmi vlada stereotipna predstava, da je Desa nekakšen večno dobrovoljen burkež, ki pada iz štosa v štos in niza šalo za šalo, a menim, da med to podobo in njeno pravo vendarle obstaja kar globok razkol. Ko sem pocingljal na nad vrata obešen zvonček in se je končno po dveh ali treh letih le prikazala, je bila sicer prijazna in ljubezniva, toda nekam utrujena in vsega naveličana, kot da bi hotela zavzdihniti, oh, ali mi nikoli ne boste dali miru. A smo jo vendarle ugrabili. Sprva se je mislila še nekaj preobleči, potem pa je le zdolgočaseno zamahnila z roko, češ, saj sem tudi taka dobra. Nato je še malo ponergala, da je tisti dan že tako ali tako dovolj jedla, tako da je ostala le pri solati in navadni vodi. Šele potem, ko je spila še par požirčkov modre frankinje, ki sem si jo seveda naročil jaz, jo je premamila tudi čokoladna tortica. Sam pa sem sledil Desi iz predvegetarijanskega obdobja. Na vprašanje nekih osnovnošolskih otročkov, ki so pripravili pogovor z njo za svoj lokalni časopisek, kaj bi si naročila za večerjo v kakšni restavraciji, jim je, verjetno pod vplivom njihovih radovednih pogledov na njeno ne preveč vitko telo, skoraj zabrusila, da juho, dunajski zrezek in pražen krompir. In prav to sem si naročil tudi sam in pri tem previdno opazoval Deso, ali se je bo polotila kakšna skušnjava, a njen obraz je ostal kamnit in nezainteresiran. Sicer sem že zdavnaj vedel, da ima včasih slabe dni, in tudi tokrat se je mehčala le polagoma, vendar smo bili nazadnje že prav razigrana in hrupno vesela druščina. Presenečalo me je le, da se iz časov, ko smo se še kar pogosto videvali in družili, ni praktično ničesar spominjala ali pa se morda sploh ni hotela. Zdelo se mi je, da se še svojih bivših soprogov spominja bolj medlo. Prvi je bil neki Rus, s katerim se je poročila iz globoke solidarnosti in usmiljenja, kajti fant je le prek matičarja lahko pridobil naše, takrat jugoslovansko državljanstvo. A ko sta urejala vse potrebne dokumente, je preskočila še neka iskrica in to je dokaz, da tudi suhoparna birokracija lahko spodbudi ljubezen. Drugi je bil kipar, neki Zidar, ki pa se ga spominja z nekako nejevoljo, čeprav je prav on kar pocmokal v njeno hvalo. Enkrat sva bila namreč kar kakšen mesec skupaj v Ukrajini, kjer je sodeloval pri obnovi pročelja Komande črnomorskega ladjevja v Odesi. Včasih zvečer, ko sva pijuckala v kakšni pristaniški beznici, se je predal neki svoji viziji iz (spet!) JNA. Na neki bolj ali manj odročen in pozabljen otok so ga strpali. In tam v pristanišču so vojački in črno oblečeni domačini vsak dan čakali na edini trajekt. In včasih so že od daleč zagledali na krovu Deso v kratkem krilcu in pisani bluzici, žarečih svetlih las ter močno, ampak res močno našminkanih ustnic, kako ljubeznivo in koketno maha kar vsem skupaj tam spodaj v pristanišču. Uboga vojska je baje kar tulila od frustracij, očaranosti in pohotljivosti. Oh, saj sem se morala tako nalepotičiti, mi je pojasnila na tej večerji, tako je Zidar ob obisku dobil več prostih dni. Tretji pa je bil neki režiser, tih in vljuden gospod, o katerem pa kaj dosti več, kot da je imel izvrstne žganjice, pravzaprav ne vem. Ko sem jo pobaral, katerega je imela najrajši, je nekam zdolgočaseno zamahnila z roko ter skoraj zamrmrala, da bržčas tega tretjega. Sicer pa je zanjo idealen moški nekaj takega kot Volvo med avtomobili: močan, varen, stabilen, zanesljiv, prilagodljiv in gibčen. A ko sem z nekim avtomobilskim strokovnjakom hotel malo pokramljati o teh Volvih, je le prhnil, češ, ta Desa se sploh ne spozna na avtomobile. In takrat me je prešinilo, čeprav sem to ohranil zase, da morda tudi na moške ne.
No, pa tudi tega, kako sva jo enkrat skušala z Ivanom Volaričem Feom videti nago, se ni spominjala. Nekje smo ga malce cukali in se ga tudi nacukali, potem pa sva ju, njo in njeno »sestrično«, sama je tokrat zanikala, da bi se kadarkoli družila s kako sestrično, odvlekla tja na Kurilniško, kjer sva imela s Feom pri neki prijateljski družinici zgovorjen kot. V kuhinji smo srkali neko opojno temno vino, navijali progresivno glasbo ter, misleč, da plešemo, malo skakali. Potem smo Deso kot gledališko osebo nagovorili, naj nam odpleše striptiz. Pomagali smo ji povzpeti se na velik zidan štedilnik in tam na veliki kuhalni plošči se je, čeprav je bil dekor malce grotesken, pričela slačiti. A glej ga zlomka, komaj smo prišli do kombineže, bila je take kožnate barve s plastičnimi čipkami zgoraj in spodaj, so se odprla vrata in najina gostitelja, mladi mož in žena, sta kruto in jezno pokukala v naše veselje. Fanta, tole je pa že malo preveč, se je z narejeno možatostjo pridušal gospodar, gospodinja pa se je z žensko zlobo dušila v sikih, ven jih vrzi, ven jih vrzi. Pa smo šli tja gor na redakcijo študentskega časopisa Tribuna, kjer sva takrat s Feom nekaj urednikovala. Tam smo kanili nadaljevati predstavo, toda tudi tam so se nenadoma odprla vrata in vstopil je naš glavni urednik, tolst in velik Mariborčan, nastavljen po politični liniji, zato smo mu bili rahlo sovražni. Ej, ej, Cene, tu imamo žur, daj, prosiva te, skidaj se, sva ga odganjala. Pa ni šlo, mastnež se je zavalil v naslanjač in vztrajno skandiral, hočemo striptiz, hočemo striptiz ... Desa pa se je zgrozila, da pred takim debeluhom se pa že ne bo slačila, pobrala torbico in s »sestrično« izginila na temnem stopnišču. Tudi naš glavni je zdržal le še minutko ali dve, potem pa zavzdihnil, no ja, fanta, prav lepo vaju je bilo videti, zdaj grem pa domov spat, ter brez slabe vesti, da je uničil veselico, tudi on odsopihal. Vendar pa, da ne bi kdo mislil, da še nikoli nisem videl nage Dese, to ne drži, priznam pa, da le po posredni poti. Naša takratna prijateljica, sedaj je res že dolgo nisem videl, zelo cenjena kiparka, trenutno je profesorica na Likovni akademiji v Trondheimu na Norveškem, je pred leti izdelala hiperrealističen kip nage Dese v povsem naravni velikosti in barvi, s pravimi laski in celo sramnimi dlačicami, skratka povsem živo in verodostojno podobo. Le tega ne vem, ali se Desa spomni, da ji je takrat pozirala.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.