Kino Šiška dočakal R'N'R

Vse kaže, da bo Kino Šiška po devetih letih, odkar je v njem potekala zadnja kinoprojekcija, konec tega meseca spet zaživel. Zdaj sicer ne več kot ena od ljubljanskih kinodvoran, temveč kot Center urbane kulture Kino Šiška. Uradno odprtje bo 25. avgusta, redni tedenski program pa se bo začel dobre tri tedne pozneje.
S tem se vsaj po investicijski plati končuje dolgotrajna zgodba o oživitvi in obnovi propadajočega ljubljanskega kulturnega objekta, ki je, podobno kot številne druge mestne kinodvorane, nehal obratovati ob zagonu multikina Kolosej. Kino Šiška je pred tem deloval skoraj štiri desetletja. Dolgo je bil znan po največjem platnu in menda tudi najboljšem ozvočenju v Jugoslaviji, v njem pa se je splačalo gledati predvsem akcijske filme. Kot se spomni eden od pobudnikov oživitve Kina Šiška Igor Vidmar, je bil kino svojčas »morda kul za neki tip preziralcev mainstreamovskega filmskega okusa in ljubiteljev 'balkan treša' s kung fu in podobnimi filmi«. Kot dodaja, sam sicer ni sodil mednje, se mu je pa zdel šišenski kino v primerjavi s kinoma Komuna in Vič bolj »sproščen« in s tem nekakšen predhodnik današnjega Koloseja. Profesor sociologije na Fakulteti za družbene vede dr. Gregor Tomc, eden od ključnih spodbujevalcev revitalizacije Kina Šiška, se spomni, da so se šišenskega kina v velikem loku izogibali cinefili, ki so prisegali na črno-bele madžarske filme. »Tako, kot se bodo v velikem loku novega Kina Šiška izogibali tisti, ki prisegajo na Poletni festival v Križankah,« je prepričan Tomc.

Dolga pot

Tomc in Vidmar sodita v skupino posameznikov, ki je že leta 2001 pripravila odmevno akcijo za oživitev zaprtega Kina Šiška. Odbor za rock'n'roll v Kinu Šiška, ki so ga sestavljali še Peter Lovšin, Aco Razbornik in nekateri drugi, je tedanjo županjo Viko Potočnik pozval, naj mesto ob obilnih investicijah v prostore in programe »elitne« popularne kulture podpre tudi preoblikovanje Kina Šiška v večnamensko javno dvorano za urbano kulturo. To sicer ni bil prvi poziv k drugačni uporabi Kina Šiška, saj so se takšne pobude začele že v 80. letih, a razprava se tudi po zaprtju kina dolgo ni premaknila z mrtve točke. »To, kar se je v Kinu Šiška dogajalo po zaprtju kinodvorane, je bilo eno samo umiranje na obroke. Brez adaptacije dvorana za kaj drugega enostavno ni bila primerna,« pravi Tomc. Objekt Kina Šiška je bil konec 90. let sicer razglašen za javno kulturno infrastrukturo, a Mestna občina Ljubljana, ki je njegova lastnica, dolgo ni vedela, kaj bi počela z njegovo dvorano. Vidmar pravi, da ni imela pozitivnega koncepta, kar zadeva razvoj urbane kulture, in da je dajala prednost »visoki kulturi«, kakršno ponujata Cankarjev dom in Festival Ljubljana, glede rocka pa je pogosto poslušal očitke, da gre za komercialo. »Kino Šiška ni bil prioriteta, pač pa žrtev političnih iger in strankarskih razmerij,« dodaja Vidmar. Tudi država je bila ves ta čas skoraj povsem neodzivna. Leta 2004 je namero o prerodu Kina Šiška z novimi vsebinami sicer zapisala v nacionalni program za kulturo, a to je bilo tudi vse.
V mandatu županje Danice Simšič so začeli na lokalni ravni sicer nastajati prvi osnutki za rekonstrukcijo poslopja Kina Šiška, a v objektu so predvideli center sodobnih umetnosti in ne centra urbane kulture. Kino je medtem sameval in v vseh teh letih gostil le nekaj redkih prireditev. Med njimi sta bila denimo dva festivala Novi novi rock, ki ju je pripravil ravno Vidmar; kot pravi, prav zaradi lobiranja za čimprejšnjo prenovo kina: »Poleg tega sem izkoristil nastop Siddharte pa skupin Wire, Demo-Grupe in drugih 'glasnih' rockerjev za test, ali zvok res buta iz dvorane in vznemirja okolico, kar je bil nekaj časa na Mestni občini Ljubljana argument proti temu, da bi bila v Kinu Šiška koncertna dvorana. Preveril sem, na vrhuncu najglasnejših nastopov se ni nič slišalo ven, pa tudi (bližnji, op. p.) M Hotel se ni pritoževal.«
Zamisel je pospešek dobila šele pred zadnjimi ljubljanskimi županskimi volitvami, ko je Zoran Janković med svoje številne predvolilne obljube uvrstil tudi Kino Šiška, v njem pa si ni več predstavljal centra sodobne umetnosti, temveč center urbane kulture, s katerim bi mesto pridobilo tudi javno koncertno dvorano srednje velikosti, ki jo že leta potrebuje. Na Jankovićevi listi je takrat, veliko prav zaradi Kina Šiška, nastopil tudi Gregor Tomc in bil nato izvoljen za mestnega svetnika. Potem so se stvari le začele premikati, a čeprav naj bi bil glede na predvolilne obljube kino prenovljen že spomladi 2008, se to ni zgodilo. Ko pa se je obnova vendarle začela, so ugotovili, da je objekt v bistveno slabšem stanju, kot so sprva predvidevali. Direktor Centra urbane kulture Kino Šiška Simon Kardum kljub temu pravi, da so obnovo izpeljali v za slovenske razmere izredno hitrem času. »Po mojih izračunih je povprečna doba za gradnjo kulturne infrastrukture v Sloveniji tri leta, Kino Šiška pa je bil dokončan v enem letu. Poleg tega je naložba v Kino Šiška, ki bo po dosedanjih izračunih znašala okoli sedem milijonov evrov, primerljiva z investicijami v srednje veliko slovensko knjižnico ali malo večji kulturni dom. Glede na zahtevnost in kompleksnost prenove menim, da smo nov kulturni objekt vzpostavili z razmeroma malo denarja,« meni Kardum. Prepričan je tudi, da novega Kina Šiška ne bi bilo, če ne bi politika sama pokazala zanimanja zanj in če ne bi bilo skupine ljudi, ki je pritiskala na obe ravni oblasti, na mestno in na državno.

Tehnološka čudesa

Kakšen bo po novem Kino Šiška, ki kljub drugačnim vsebinam ohranja svoje staro ime? Temeljite prenove objekta sta se lotili arhitektki Anja Planišček in Nena Gabrovec, pri tem pa sta morali slediti spomeniškovarstvenim smernicam, ki veljajo za celoten okoliški kompleks iz modernističnih 60. let. Kino je bil po načrtih Božidarja Gvardijančiča zgrajen leta 1962, njegovo širšo okolico, ki je obsegala še upravno stavbo Občine Šiška, hotel Ilirija in paviljonski trgovski center, pa je v celoti zasnoval arhitekt Miloš Bonča. »Da bi upoštevali spomeniškovarstvene smernice, smo morali ohraniti tloris, višinski gabarit in osnovno razporeditev prostorov. S kolegico sva želeli čim bolj ohraniti prvotni videz vstopnih dvoran. Tako sva ohranili pritlično vstopno dvorano, v kateri bo informacijski center z majhno kavarno, in zgornjo avlo, ki omogoča vstop v veliko dvorano za prireditve,« pravi Nena Gabrovec. Ohranili sta tudi zavito stopnišče in značilne stebre z zelenim mozaikom, ki pa jih je bilo treba statično ojačati. Tudi tlaki v pritličju so originalni in so jih v nekaterih delih, kjer so bili v minulih desetletjih zaradi različnih posegov odstranjeni, le dopolnili. Duha starega Kina Šiška prav tako ohranja stari črno-rdeči logotip. »Zaradi dotrajanosti smo ga morali sicer obnoviti, a ga bomo, skupaj s sodobnejšo osvetlitvijo, postavili nazaj na pročelje. Ker bo stavba dobila novo vsebino in torej ne bo več zgolj kino, bomo na tleh pred njo postavili še en, nov logotip. Šlo bo za velik napis, nekakšen grafit, ki pa zdaj še ni narejen,« pravi Gabrovčeva.
Čeprav objekt večidel ohranja staro podobo, je osrednji prireditveni prostor, ki so ga poimenovali Katedrala, doživel popolno prenovo. Nekdanjo kinodvorano so po načrtih arhitekta Iva Koritnika, ki je zasnoval celotno scensko tehnologijo od akustičnih oblog z loputami do postavitve 300 svetlobnih teles, prilagodili bistveno širšemu naboru prireditev. »Ogromno pozornosti smo namenili tehnološki opremi in tudi logistično je bil to zelo zahteven projekt,« pravi Kardum. Katedrala bo imela premične sedeže, ki jih bodo po potrebi odstranili, prilagodljiv bo tudi oder, mogoče ga bo povečati, celo z razširitvijo čez celotno površino dvorane, avditorij pa bo mogoče vizualno spremeniti z zaveso, ki poteka po obodu celotne dvorane. Dvorana bo imela zaradi nadaljevanja tradicije filmsko platno, v njej pa bo lahko sedelo največ 440 in stalo največ 800 obiskovalcev. Prav zaradi stojišč so se že pred časom pojavile polemike, saj so nekateri, med drugim tudi Gospodarsko interesno združenje koncertnih organizatorjev Slovenije, pričakovali, da jih bo imela dvorana precej več kot 1000. Kardum pravi, da bo stojišč za zdaj toliko, kolikor jih dovoljuje uporabno dovoljenje. Če pa bi se po preizkusni dobi izkazalo, da je mogoče imeti več stojišč, bodo morda sprožili postopek za povečanje.
Pregovorno skeptični Igor Vidmar ima nekoliko drugačno mnenje: »Na Kinu Šiška so se lani prelomila razhajanja o strategiji kulturnega razvoja Ljubljane: kot je znano, je bil radikalno množično-kulturni koncept Grege Tomca odrinjen, prevladal je konvencionalni predlog Oddelka za kulturo, in tedaj se je spremenilo tudi razmerje sil v Odboru za prenovo Kina Šiška. Ponovila se je dvojna igra iz časov prejšnje županje in vodje oddelka za kulturo - govorilo se je eno, delalo drugače. Konkretno: po mojem vnovičnem opozorilu glede kapacitete sta se tako Kardum kot Grilc pridušala, da bo kapaciteta 1100. Potem naj bi prav zaradi tega šest mesecev trajalo pogajanje z republiškim inšpektoratom za požarno varnost in prilagajanje načrtov prenove (izhodi itd.) za večjo kapaciteto, in od tod naj bi bila tudi šestmesečna zamuda z začetki gradbenih del. Zakaj? Saj je sedaj kapaciteta spet 800- kot za kino! Kaj se je dogajalo teh 6 mesecev? 'Urejamo', je bil odgovor na vprašanja na Odboru. Je pa operativec, ki je Odboru ves čas zatrjeval, da »urejajo«, vmes preminil, zapisnikov s sestankov Odbora pa tudi ni- ukinil jih je načelnik oddelka.«
Ena od najpomembnejših pridobitev prenovljenega Kina Šiška je dodatna manjša dvorana v pritličju objekta, ki naj bi sprejela okoli 300 obiskovalcev. Imenovala se bo Komuna, pridobili pa so jo tako, da so poglobili nekdanje skladišče in steno, ki je mejila na pritlično vhodno avlo, nadomestili s steklom. »Škoda bi bilo, če prostora ne bi izkoristili, saj bo v njem mogoče prirejati vse mogoče dogodke od debat do projekcij, manjših koncertov, razstav in afterjev,« pravi Kardum. Še mimogrede, zakaj so dvorani poimenovali ravno Katedrala in Komuna? Direktor Kina Šiška zagotavlja, da so se tako odločili zato, ker sta namenjeni občinstvu, in nikakor ne, ker bi ju želeli povezovati s katerim od sistemov ali ideologij.
Že zdaj je jasno, da bo imel objekt tudi nekaj pomanjkljivosti. Ker so ga morali ohraniti v dosedanjih gabaritih, se obeta pomanjkanje skladiščnih prostorov, tudi denimo za skladiščenje premičnih sedežev, in vadbenih prostorov, kar bodo najverjetneje reševali z najemanjem dodatnih prostorov. Prostore za zaposlene jim je uspelo pridobiti s podaljšanjem nekdanje projekcijske sobe nad zgornjo vstopno avlo. Po nedavnem tehničnem pregledu zdaj odpravljajo odkrite napake in hkrati preskušajo in dodajajo še nekatere elemente.

Trend, reference in delikatese

Ne glede na »naravno« tehnološko danost novega Kina Šiška, ki mu jo javne ustanove z bistveno daljšo tradicijo lahko le zavidajo, bosta njegova prihodnost in ugled vendarle odvisna predvsem od programa. Ker ekipa šteje osem zaposlenih in je za zdaj finančno odvisna le od ljubljanske občine in svojih virov, na državna in evropska sredstva pa lahko šele upa, računa na tri do štiri kulturne dogodke na teden oziroma 200 na leto. Načrtujejo, da bo javne prireditve v Kinu Šiška na leto obiskalo okoli 100.000 obiskovalcev, vstopnice pa naj bi prodajali po dostopnih cenah. Poleg tega naj Kino Šiška ne bi živel le zvečer, temveč bi se v njem, v mali dvorani in kavarni, ki bo posvečena spominu na očeta legendarnih stolov Rex Nika Kralja, dogajalo tudi čez dan.
In kakšne prireditve lahko sploh pričakujemo? Približno tretjina javnih prireditev naj bi bila namenjena različnim gledališkim in plesnim predstavam, performansom, filmskim projekcijam in modnim revijam, preostali dve tretjini pa koncertom. Pomočnik direktorja za glasbeni program Matjaž Manček pravi, da jih bodo pri pripravi glasbenega programa zanimali predvsem urbanost, svežina, aktualnost, kreativnost in transžanrskost. Odprti bodo za vse vrste glasbenih žanrov - od rocka in metala, prek hip-hopa do elektronike, od etna, jazza do sodobne klasike in eksperimentale, od alternative mainstreama do mainstreama alternative. Sicer pa računajo predvsem na mlado občinstvo, ki sledi aktualnim svetovnim glasbenim smernicam. »Kino Šiška skuša Ljubljano s svojim programom in kapacitetami postaviti oziroma učvrstiti na evropskem in svetovnem zemljevidu aktualnih koncertnih prizorišč oziroma trgov ter preprečiti, da bi hitela večina kakovostne koncertne ponudbe mimo Ljubljane zgolj v sosednje države, kar se zdaj, žal, prepogosto dogaja. Hkrati želimo neodvisno od trendov poskrbeti tudi za prisotnost starejših, preverjenih, referenčnih glasbenih vsebin, pa tudi za prisotnost delikatesnih glasbenih vsebin za bolj specifično in zahtevnejšo publiko,« pravi Manček. Sam je presenečen, ker se zadnje čase pojavlja toliko dvomov glede tega, kaj se bo dogajalo v Kinu Šiška in ali se bo v njem sploh kaj dogajalo. »Smešno se mi zdi, da je ta glas tako močan in da ljudje v Kinu Šiška ne vidijo elementa, ki bo dodatno dinamiziral sceno in prinesel tudi zdravo konkurenco. K sreči pa je kljub vsemu veliko ljudi, ki razmišljajo podobno kot mi in so se odločili sodelovati z nami, čeprav imajo projekte tudi v svojih prostorih.«
Pričakovanja pred odprtjem so res velika; če ne drugega zato, ker bo Kino Šiška prvi javni urbani kulturni prostor v Ljubljani, v katerem bo mogoče prirejati tudi malce bolj množične prireditve. Gregor Tomc pravi, da so njegova pričakovanja velika le za urbano zaostalo Slovenijo. Iz perspektive sodobnega Evropejca pa so pravzaprav majhna: »Rad bi redno hodil na kvalitetne sodobne rock koncerte. Ne zanima me niti nostalgija (bendi, ki so še starejši od mene) niti obskurnost (bendi, ki jih poznajo samo rock kritiki z Radia Študent). Sicer pa mislim, da bi moral Kino Šiška, skupaj z Metelkovo, postati središče vsakdanjega urbanega druženja, ustvarjanja in raznolike koncertne dejavnosti v mestu in širše. Čas pa bo pokazal, ali so vodstvo in domači producenti sposobni to uresničiti.« Tomc dodaja, da je Kino Šiška vsekakor zahteven projekt in trajalo bo kar nekaj časa, da bo polno zaživel.