6. 8. 2009 | Mladina 31 | Kultura
Konec sveta
Kako nas apokaliptični spektakli pripravljajo na življenje v katastrofi
Cesta
Manhattan ima famozni skyline. Dobro ga poznate - linija nebotičnikov, ki se stegujejo proti nebu. Velika verjetnost je, da bo tudi leto 2009 dobilo svoj skyline, ki pa ne bo segel do neba. Zelo verjetno je namreč, da bosta skyline leta 2009 - zadnjega leta prve dekade novega milenija - tvorila le oče in sin, zalita z mrakom in mrazom, prahom in pepelom, morda le sivi, svinčeni, upadli, sestradani silhueti, stisnjeni k tlom, zbiti med cesto, ki ne pelje nikamor, civilizacijo, ki je ni več, sonce, ki nima več moči, in moraste sanje, ki pa ne pojasnijo, zakaj je življenje na Zemlji umrlo in zakaj sta od njene vedute ostala le oče in sin, ki pred sabo porivata voziček, svoje vse, čez zapuščeno, avtistično, opresivno celino, mesece in mesece, leta in leta, nekam proti morju, kjer upata, da je bolj toplo. Potrebujeta le nekaj konzerv, dobre čevlje in instinkt.
Postapokaliptični roman Cesta, ki je Cormacu McCarthyju, avtorju romana Ni prostora za starce, prinesel Pulitzerja, himne in titulo »sodobni klasik«, je blizu perfektni viziji konca sveta. In ta konec sveta - ta izgubljeni svet - ni ravno spektakel. Oče in sin, ki obupano, agonično, antiritualno pešačita čez Ameriko (cinična revizija slogana »Pojdi na Zahod, mladenič«), ne vidita ničesar, kar bi lahko videla v h''woodskih apokaliptičnih spektaklih. O tem, kar se je zgodilo, pa ne govorita. Kaj je zaprlo nebo? Kaj je opustošilo svet? Kaj je pobilo ljudi? Kaj je stalilo mesta? Kaj je ustavilo avtomobile? Kaj je petrificiralo orhideje? Kaj je pomračilo Ameriko? Kaj ji je vzelo barve? Kaj jo je požgalo? Kaj se je zgodilo? Nuklearna apokalipsa? Ekološka apokalipsa? Biblična apokalipsa? Komet? Vulkan? Kdo so good guys? In kdo so bad guys? Ne povesta. Zakaj bi o tem sploh govorila? Saj vesta. Mi resda ne vemo, toda hej - kdo smo mi, da bi morali vedeti, kaj se je zgodilo in zakaj sta oče in sin preživela svojo smrt?
V resnici govorita bolj malo. Pa še ko govorita, se zdi, kot da govorita stalno iste reči - ko je sveta konec, ostane le še nekaj besed, ki imajo smisel. Podredja? Lepo prosim - za koga?! Imena ljudi izginjajo v pozabo. Zemljevidi tudi. Preteklost obstaja le še v sinovih vprašanjih. Oče in sin - brezimna svetnika v peklu, altruistična pionirja, ki spijeta zadnjo Coca-Colo na svetu, Jacka Kerouaca v noči živih mrtvecev, mesijanska romarja brez iluzij, da bi to divjino lahko prelevila v božji vrt - imata le še drug drugega in voziček, ki ga napol špartansko, napol sizifsko rineta pred sabo. Puščava je edina stvar, ki še raste. Preživelih je le še nekaj. Tu in tam koga ubijeta. Tu in tam skuša kdo njiju ubiti - in pojesti. Ljudje so edina hrana, ki je še ostala. Stalno se bojite, da bo oče pojedel sina - ali pa sin očeta. Po malem pljuvata kri. Po malem zavidata mrtvim. V glavnem pa se počutita kot živali: ko bosta umrla, se ju ne bo imel več kdo spominjati. Nikogar ne bo, ki bi ju lahko heroiziral. Mitiziral. Glorificiral. Junaštvo in pogum nimata več nobenega smisla. Če ni več nikogar, ki bi se te spominjal, ne moreš več umreti junaško. Ko je sveta konec, ni več junaških smrti. Oče s sabo nosi revolver, v katerem sta le dve krogli - da lahko oba ubije, če bi bilo prehudo. Če bi ju recimo dobili kanibali. Konec sveta ni za vse.
No, mi se ju bomo spominjali. Film, ki bo štartal 16. oktobra, ju bo spremenil v skyline leta 2009. Očeta bo igral Viggo Mortensen, 10-letnega sina pa 13-letni Kodi Smit-McPhee, sicer Avstralec, ki pa ni brez rezimeja. Tudi konec sveta - okej, »konec človeštva« - je že videl: v TV filmu Usodni stik, posnetem leta 2006, ko je izšla Cesta, ga je namreč terorizirala ptičja gripa. Toda pri Usodnem stiku smo vsaj vedeli, kdaj se dogaja: danes! Pri Cesti ne bomo vedeli. Cormac McCarthy ni povedal, kaj je povzročilo apokalipso. Niti ni povedal, kdaj je prišlo do apokalipse. Koga briga, kaj piše na koledarju, ko je konec sveta. Tudi John Hillcoat, ki je film posnel, je ostal brez odgovora. Oprah Winfrey prav tako, pa četudi je Cesto uvrstila v svoj knjižni klub, enega izmed največjih pospeševalcev prodaje knjig na svetu. Jasno je le, da so se ure ustavile ob 1:17. To je vse. Nekateri so v tej cifri videli aluzijo na Biblijo (Geneza 1:17, Eksodus 1:17), drugi pa aluzijo na roman Ni prostora za starce, v katerem glavni junak umre pred motelsko sobo št. 117, toda vsem skupaj je bilo jasno, da se to ni zgodilo leta 2012.
2012
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.