Omar Souleyman: Dabke 2020; Folk and Pop Sounds of Syria

+ + + + +

Arabskim muzikam se pri nas dobro godi. Križanke, Cankarjev dom se polnijo, dame vrtijo boke, gospodje pasejo oči, vsi s(m)o zadovoljni. Predvsem najbrž glasbeniki, ki so že davno ugotovili, kako svoje tradicije prikrojiti zahodnjaškim ušesom (in denarnicam). Priljubljenost teh vsebin je praviloma rezervirana predvsem za rekreativne poslušalce. Pač tiste, ki v njih prepoznajo hitro všečno, sproščujočo eksotiko, obenem pa jim na dušo (ego) popihamo še kritiki, saj za takšno glasbo navadno najdemo le pohvalne besede. Na prvi pogled torej vse lepo in prav. Tisti bolje seznanjeni s to čredno logiko pa tu bržkone ne moremo mimo opazke, da gre za občinstvo z indiferentnim (če že ne odklonilnim) odnosom do česarkoli drugačnega. Koncertni itinerar sirske ulične zvezde Omarja Souleymana - v katerem ni Druge godbe, je pa zato urbani Sonar - vsled tega sploh ni presenetljiv. Njegov s ceneno sintetiko prerešetani turbofolk je pri poslušalcih, ki sebe in glasbo radi dojemajo preresno, pač obsojen na neuspeh. A nič zato. Omarjev naravnost očarljiv preplet arabske melodike, hipnotičnih (plesnih) ritmov in nekaterih zahodnjaških estetik je z izidom albuma Highway to Hassake: Folk and Pop Sounds from Syria v začetku leta 2007 naletel na izvrsten odziv angažiranih medijev, to pa je legendo sirske glasbe na Zahodu tako rekoč čez noč potisnilo v središče bizarnoaktualnih ustvarjalcev.

Seveda vsega tega ne bi bilo brez sijajne seattelske založbe in serialke Sublime Frequencies, ki že dobrih pet let - na način, ki ga akademska etnomuzikološka srenja ne doseže - posega v ohranjanje zvočnih in kulturnih tradicij (za zahodnjake) glasbeno eksotičnih dežel. Enako kot prejšnja je tudi nova na Zahodu objavljena plošča pravzaprav izbor skladb iz Omarjeve petnajstletne in 500 kaset težke glasbene kariere. Razlika med njima je le ta, da Highway to Hassake predstavi raznovrstnost mnogoterih arabskih tradicij, Dabke 2020 pa se osredotoči na surovo energičnost koncertnih posnetkov. Seveda namenoma, saj je plošček izšel ob letošnji evropski in severnoameriški turneji. V veseljaški glasbi, razpeti med popom in folkom, Omarjeva ekipa ohrani zvočno tradicijo domače regije in v njej preplete vplive sirske plesne ter zabavljaške dabke glasbe, pa tudi elemente iraških, kurdskih, turških in še nekaterih arabskih muzik. Pri vsem skupaj gre torej za več kot lahkotno zafrkljivost. Ta je sicer pomemben sestavni del, a še zdaleč ne edini. Je pa nedvomno močno vplival na uspeh Omarjeve glasbe, saj jo je sunil v obujen trend optimističnih, veselih glasbenih vsebin, ki vse bolj izpodrivajo obrabljene, s patosom prežete mrakobnosti. Vprašanje, katerega od obeh Omarjevih albumov izbrati, je tu povsem odveč. Prav se je seveda vprašati, kdaj jima bomo dodali novega!