13. 8. 2009 | Mladina 32 | Kultura | Plošča
Omar Souleyman: Dabke 2020; Folk and Pop Sounds of Syria
2009, Sublime Frequencies
+ + + + +
Arabskim muzikam se pri nas dobro godi. Križanke, Cankarjev dom se polnijo, dame vrtijo boke, gospodje pasejo oči, vsi s(m)o zadovoljni. Predvsem najbrž glasbeniki, ki so že davno ugotovili, kako svoje tradicije prikrojiti zahodnjaškim ušesom (in denarnicam). Priljubljenost teh vsebin je praviloma rezervirana predvsem za rekreativne poslušalce. Pač tiste, ki v njih prepoznajo hitro všečno, sproščujočo eksotiko, obenem pa jim na dušo (ego) popihamo še kritiki, saj za takšno glasbo navadno najdemo le pohvalne besede. Na prvi pogled torej vse lepo in prav. Tisti bolje seznanjeni s to čredno logiko pa tu bržkone ne moremo mimo opazke, da gre za občinstvo z indiferentnim (če že ne odklonilnim) odnosom do česarkoli drugačnega. Koncertni itinerar sirske ulične zvezde Omarja Souleymana - v katerem ni Druge godbe, je pa zato urbani Sonar - vsled tega sploh ni presenetljiv. Njegov s ceneno sintetiko prerešetani turbofolk je pri poslušalcih, ki sebe in glasbo radi dojemajo preresno, pač obsojen na neuspeh. A nič zato. Omarjev naravnost očarljiv preplet arabske melodike, hipnotičnih (plesnih) ritmov in nekaterih zahodnjaških estetik je z izidom albuma Highway to Hassake: Folk and Pop Sounds from Syria v začetku leta 2007 naletel na izvrsten odziv angažiranih medijev, to pa je legendo sirske glasbe na Zahodu tako rekoč čez noč potisnilo v središče bizarnoaktualnih ustvarjalcev.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.