Halo Bing?

Kolikor toliko redni pohajkovalci po ljubljanskih ulicah ga vsaj na videz itak že poznajo: droben suhljat lik iz Alana Forda, vedno v gibanju, ponavadi na kolesu - antikvarski tajkun na patroli med dobičkonosnimi franšizami. Danes ima po vsej Sloveniji nič manj kot deset antikvariatov, prej je prodajal na premični stojnici, ki je praviloma stala blizu Name ali na Čevljarskem mostu. Teh let se danes spominja s silno nostalgijo, saj je imel s tisto malo stojnico bistveno manj skrbi in zgage kot danes z vsedržavnim imperijem, pa je tudi takrat s svojo patentirano kombinacijo laskanja in podjebavanja prodal več robe kot danes Lidl in Hofer skupaj. Da je v tej naši sivi grapi resnično barvit lik, vreden Magnusa in Bunkerja, se očitno zaveda tudi sam. Njegovo prvo vprašanje, ko sem ga kontaktiral, je bilo: »Moja življenjska zgodba za Mladino ... Ampak to bo najbrž bolj en tak strip, a? Samo kdo me bo risal?«
Sam sem ga spoznal pred kakimi desetimi leti, ko je hodil ob torkih zvečer v zaprašeno šišensko telovadnico z nami medijskimi tipi igrat mali nogomet. Celo v tistem gozdu levih nog in sploh ne pivskih trebuhov je takoj po prvi tekmi zaslovel zaradi svoje totalne nogometne nesposobnosti, maltene motoričnega debilizma ... pa vendar, pa vendar je vztrajal, si postavil šotor v nasprotnikovem kazenskem prostoru in čakal, da ga je žoga začela hoteti. Sicer se je ni nikoli naučil štopati, je pa vedno stal na pravem mestu ali pa je morda v ravno pravem trenutku naredil impresivno baletno pirueto, da se je zadeva od njega po treh bizarnih deflekcijah nekako odkotalila v gol. Pozoren opazovalec se je lahko od njega marsičesa naučil: vedno je prišel med prvimi, vedno je igral v spodnji majici in sčasoma je postal še najbližje, kar je tista družba imela podobnega golgeterju. V slačilnici nas je potem vedno znova znal razvedriti s kako sijajno štorijo - recimo o tem, kako je svojčas pisal tekste za svojega idola Seada Memića Vajto ali kako mu je nedolžnost vzela ''cíganska žena'', izgovorjeno s poudarkom na i.

N. N. lokacija

Za potrebe tega portreta sem mu predlagal, da bi se dobila v njegovem gromozanskem napol-mitološkem centralnem skladišču knjig, a je rekel, da se raje dobiva v njegovi tiskarni. Tudi za to tiskarno sem se moral najprej svečano zaobljubiti, da ne bom njenega nahajališča nakazal niti s podpičjem (»N. N. lokacija!« je med pogovorom večkrat svarilno vzdignil kazalec Dušan).
Pravzaprav se je današnja tiskarna potem izkazala za bivše velikansko napol-mitološko centralno skladišče knjig, ki so jih nedavno preselili na še eno N. N. lokacijo nekam na podeželje. V tistem skladišču ima Cunjak danes tam od petsto tisoč do milijon knjig, v kar seveda niso vštete knjige, ki jih ima po antikvariatih. Poleg tega ta zaloga tudi ne pomeni, da ni vsako sekundo vsakega dne na preži za novo robo: ravno tisto jutro ga je bil šofer (Dušan Cunjak je namreč lastnik treh avtov in nobenega vozniškega dovoljenja) odpeljal k neki stari gospe, od katere je za 500 evrov odpeljal tisoč knjig.
Cunjakova tiskarna je nizka in ozka, a neverjetno dolga baraka, katere notranjost ... Joj, kako to sploh opisati? Tam notri je dejansko neke vrste Delboyeva avtonomna cona, Indija Koromandija za tehno-geeka stare jugošole, Magnificova ustvarjalna jazzbina na deseto potenco. Vsaka soba je povsem različna od vseh drugih. V eni dominirajo zarjavele tiskarske turbine, druga je lično urejena direktorska pisarna s 24-inčnim LCD-monitorjem, tretjo so zavzeli pravi pravcati bobni in šest različnih kitar, v četrti se dolgočasijo popolnoma funkcionalna pikado mašina, plato pira in 7000 gramofonskih plošč, v peti eden izmed Cunjakovih številnih uslužbencev iz kadi, do roba polne starih računalniških procesorjev, sestavlja neke čisto tretje sisteme za neke čisto tretje projekte... Kamor pogledaš, cel kup gasilskih aparatov, strugarskih mašin in pradavnih velikih ploščatih BASF-ovih disket. »Moja prva profesija je bila vedno elektromehanik!« skomigne Dušan, kot da bi to golo dejstvo sploh lahko začelo pojasnjevati ta veličastni kaos povsod okoli naju.
Res je, da se zna Dušan zelo dobro furati na imidž totalnega zunajzemeljskega kaotika, a je to v svojem bistvu zelo učinkovit in metodičen človek ... Kar je še enkrat dokazal, ko je iz prsnega žepa poletne srajčke potegnil tri liste papirja, na katere je v podporo najinemu pogovoru skrbno naprintal sinopsis svoje življenjske zgodbe do sedaj. ZA INTERNO UPORABO! se je namesto naslova glasilo opozorilo na samem vrhu prvega lista, takoj pod njim pa se štorija (v tretji osebi, torej v najboljši maniri Salvadorja Dalija) začne takole: »Dušan Cunjak je rojen v Banjaluki 1960 - oče lekarnar, mama gospodinja.«

Od Iskre do Emonice

Kot otrok je bil precej miren - da bi se kaj veliko tepel, pravi, je bil mnogo predroben, tako da bi bila njegova še največja transgresija ta, da je dal rad v šolski atlas strip o Mirkotu in Slavkotu in ga bral, medtem ko je mama ponosno verjela, da se uči. V šoli je pisal ljubezenske pesmi, ki so jih potem sošolci kot svoje prodajali puncam in mu na ta račun plačevali pivo. Že v srednji šoli je na veliko šravfal televizorje - najbolj si je v zvezi s tem zapomnil izrecno željo nekega lokalnega kmeta, naj mu kar v televizor vgradi še gramofon. Kot reporter je pisal članke o kravah za Kozarski vestnik, v prostem času pa je v bendu Poslednja šansa igral bobne pred skupinami do pasu golih gimnazijk.
V Slovenijo se je odpravil, ker so mu tako svetovali vsi znanci. »Slovenija je mala Nemčija, so rekli, pojdi in si najdi svoj kos pogače. Takrat, veš, je bila Slovenija resnično napredna - takrat je bilo razmerje med plačami pet proti ena, ne pa tako kot zdaj, ko je nekje dva proti ena.«
Začel je v Iskri, kjer je delal črno-bele aparate za izvoz v Afriko. Njegova naloga je bila, da je cele ure skupaj skrbno motril zid po štiristo hkrati prižganih televizorjev in defekte prijavil na firmin servis ... A ker ni bilo pravega nadzora, je veliko delovnega časa raje prebil po gostilnah, spal in pisal pesmi za ginjene sodelavke, tako da je bilo potem nekaj neuvrščenih strank s svojim ličnim novim črno-belim televizorjem najbrž bistveno manj zadovoljnih, kot bi po JUS-u morale biti. S sodelavci je Dušan včasih za pivo tekmoval, kdo zna glasneje razčefukati defekten ekran, vmes pa je v Beogradu izdal prvo pesniško zbirko U prostorima tišine. Bila je precej neopažena, je pa naslednja - Pjesniti i biti - požela naklonjene kritike po bosanskih literarnih revijah.
A v njegovem srcu je bilo že od nekdaj tiskarstvo, tja ga je vleklo ne glede na vse drugo. Tako se je zaposlil kot fizikalec v tiskarni, kjer se je veliko naučil, v prostem času pa je ustanovil založbo Emonica, ki je ob nulti konkurenci zelo hitro postala največja zasebna založba v Sloveniji. Za ustanovitev t. i. ''kulturne skupnosti'' si takrat potreboval podpise sedmih eminentnih kulturniških osebnosti - in Cunjak je vseh sedem hkrati snel iz najbližje gostilne, plačilo za njihov podpis pa je bila gajba pira.
To so bili časi, ko je po neštetih oštarijah itak spoznal praktično vse ljubljanske pesnike in še cel kup drugih pijancev - in ko je Emonica potegnila črto nad svojim delovanjem, je Cunjak natisnil knjige več kot petdesetim različnim slovenskim ustvarjalcem. Na nekatere projekte je ponosen še danes - recimo na zbrana dela Daneta Zajca -, za veliko večino pa povsem odkrito prizna, da je šlo za ultimativni pofl, ki ni zanimal nikogar. Kljub temu se je zgodilo, da so ga nekateri liter-ati fizično lovili po Ljubljani in terjali honorarje, dodatno razjarjeni nad tem, da jim je Dušan zaradi porazne prodaje njihovih umotvorov predlagal, naj zapustijo Društvo slovenskih pisateljev in grejo raje razkladat tovornjake. To so bili tudi časi, ko je v bivšem Amerikancu organiziral odmevne pesniške večere in ko je na prvem in zadnjem jugoslovanskem kongresu zasebnih založnikov leta 1988 spoznal Vojislava Šešlja; ta mu je pokazal, kako v kleti materine hiše na roko skrbno tiska svoje dementne nacionalistične traktate.
Kljub številnim projektom mu je še vedno ostajalo preveč prostega časa, zato je z veseljem sprejel ponudbo urednika beograjskega tednika BLIC, naj piše ekskluzive o Slovencih. Ker je šlo za izrazito žuto štampo in ker je veseljaško pisal o stvareh, kot je bil abortus Bavčarjeve srbske prijateljice (vmes pa je zainteresiranim mirno prodajal Alko Vujico kot svojo punco), si je takoj na začetku izbral dva psevdonima: Duško Petrović in Darko Culić. Kako dobro, da je to storil! Ker je pisal tudi o raznih konkretnih finančnih malverzacijah po srbskih kulturnih društvih, so ga prišle od dol lovit razjarjene gorile, vendar ga je linča delno rešilo to, da je takrat v Sloveniji dejansko obstajal novinar po imenu Duško Petrović - ubogi priletni in danes pokojni športni novinar Duško Petrović iz Kopra, ki se je moral kar naenkrat zagovarjati pred povsem nepričakovanimi obiskovalci z juga. Cunjakov najodmevnejši tekst za BLIC iz tistih časov je drugače nosil naslov: »Drnovšek sa čuvenim pederom Branetom Mozetičem učestvuje na njihovom kongresu.«
Osamosvojitvena leta bi Dušan vsaj po svojih kriterijih preživel relativno mirno, če ne bi ravno v ključnih mesecih pri njem stanoval David Tasić - zaradi česar so ga policisti odpeljali v celico zraven Janše in ostalih. Afera JBTZ bi se tako po pravici morala imenovati afera JBTZC - in bi morda tudi se, če ne bi ob aretaciji najostreje protestiralo osebje ljubljanskega kliničnega centra. Cunjaka so namreč miličniki v zapor odvlekli naravnost iz bolnišnice kar v bolniški halji (tja ga je poslala rana na dvanajstniku, ki jo je dobil na račun neskončnih jebad s propadlimi pesniki) ... A ker so se zdravniki tako odločno postavili na njegovo stran, so ga hitro spustili, ponj pa je prišel sam direktor bolnišnice s kombijem. (Edini problem te ganljive herojske zgodbe bi bil ta, da je Mladina kontaktirala štiri dobre poznavalce in tudi udeležence tistih viharniških časov, pa se noben od njih niti bežno ne spomni nobenega C-ja v zgodbi JBTZ. V vojaškem zaporu, pravijo, niti pod razno ni bil, se ga je pa v tistem grotlu bojda res videvalo protestirati v bolniški halji.)
Dodatno zgago si je naš propulzivni založnik nakopal leta 1992, ko je ustanovil iniciativni odbor za to, da bi ljubljansko Sidro nadomestili z ogromnim spomenikom jugoslovanskemu kralju Petru I. Danes se sicer strinja, da zgodovinski trenutek morda res ni bil najbolj pravi, še vedno pa vztraja pri svoji osnovni logiki: »Kralj Peter je združil staro Jugoslavijo in odigral s tem izjemno vlogo za slovensko samobit - sidro kot tako pa nima na slovensko psiho nobenega omembe vrednega vpliva ... Saj konec koncev ta država praktično sploh nima morja!« Tudi zaradi takih sentimentov je bil takrat kot sumljiv srbski nacionalist večkrat klican na policijo, ob prihodu neke ugledne politične osebnosti so ga potem za nekaj dni celo zaprli - za kar od države še vedno terja odškodnino 50.000 evrov.

Zlata doba

Potem je dejansko tudi sledilo par relativno zatišnih let, katerih spokojnost je od časa do časa zmotila samo kakšna gladovna stavka ali tožba ... Zelo pomembna prelomnica pa je nastopila leta 1998, ko se je Dušan z vso bitjo vrgel v ulično prodajo knjig. Ko je videl, da tiskarne masovno furajo cele tovornjake lepih novih neprodanih knjig na smetišče (in ker se je tudi njegova založba znašla v finančni krizi), je začel masovno odkupovati cele kombije odpisanih knjig po 100 SIT za kos in jih prodajati po 300 SIT za kos.
Prodajal jih je on osebno - in ker je bil prvi, je bilo zanimanja ogromno. Okej, ogromno najbrž ni prava beseda: Cunjak namreč še vedno trdi, da je v šestih letih prodal vsaj milijon in pol knjig. Ko človek na to trditev aplicira malce osnovne matematike, pride na plano z nekaj precej neverjetnimi ciframi, a jih Cunjak potrdi, ne da bi trepnil: »Ja, šlo je od osemsto do tisoč knjig na dan. Prodajal sem vsak dan, od devete zjutraj do enajste zvečer. Saj zato sem moral na koncu tudi nehati, ker sem dobil grozljive krčne žile. Noge so me preveč bolele in sem se odločil, da bom šel v antikvariatsko prodajo.«
To je bila, pravi danes, slaba poslovna poteza. Zlate poulične dobe ni nikoli več dosegel, in to niti približno ne. Ljudi lahko na ulici mimogrede zakačiš in prepričaš, da kaj kupijo, v zaprt prostor pa sila neradi sploh stopijo - da o bistveno večjih stroških in davkih antikvariatov sploh ne govorimo: »Saj ne rečem, da sem zdaj revež, ampak takrat je bilo pa res krasno.«
Ta ne-revež bo najkasneje do konca avgusta v Mariboru odprl svoj deseti antikvariat, v bližnji prihodnosti pa jih ima v načrtu še vsaj deset (ponekod so dejansko že najeti prostori). Njegova vizija je antikvariat v vsakem večjem slovenskem zaselku, ob tem pa se z županom (»Srb s Srbom, jebiga!«) pogaja, da bi imel svojo antikvarniško ladjico, ki bi vsak dan plula po Ljubljanici. Še vedno sanja tudi o svoji lastni neumorni floti starih londonskih doubledecker avtobusov, ki je preprosto še ni imel časa vzpostaviti.
Kolikor so časi slabi, pravi, za antikvarnarja niti niso tako obupni - ker to so zdaj najboljši časi za nizke cene. »Če si dober, potem imaš še vsaj za pet let solidne prihodnosti - če seveda delaš dan in noč.« Edino to je problem, da knjižnice še vedno mirno masovno mečejo stran davkoplačevalski denar in vedno raje kupijo nov ponatis Cankarja za trideset evrov, namesto da bi enako lepo, enkrat prebrano knjigo pri njem kupile za dva evra: »Še vedno se vsako leto dela en tak velik ''jaz tebi - ti meni'' na račun države.«
Nasploh je slovenski založniški trg po njegovih zapažanjih ena sama velika parazitska anomalija. »Kljub vsem ujčkanjem velike slovenske založbe propadajo. Ali pa morda prav zaradi teh ujčkanj. Konkretno lahko rečem, da ima Nova Revija več kot 50 odstotkov neprodanih knjig, Slovenska matica jih masovno pošilja na odpad ... In to sta, naj spomnim, založbi, ki sta pod Janševo vlado dobili enormne subvencije. Pa nista edini. Velike založbe pri nas preprosto nimajo poslovne žilice, ker je pač NE POTREBUJEJO. Mi drugi se moramo pa boriti za vsako knjigo. Koliko denarja slovenska država vsako leto vrže stran, da se tiskajo drage trde vezave raznih pesnikov - in to samo zato, ker hočejo imeti toliko in toliko slovenskih pesnikov pri življenju, nekako tako kot hoče imeti kmet toliko in toliko krav v hlevu. A problem je v tem, da slovenski pesniki res nikogar ne zanimajo, da jih res nihče ne kupuje. Če se že mora tiskati in če Slovenija res nima kvalitete, pa zakaj se potem raje ne tiskajo tuji klasiki, kot so Tolstoj, Hesse in Bukowski? Ker za to pa je nekaj zanimanja, to pa ljudje po pravi ceni bi kupili! Ampak ne, ne, Slovenija se mora iti drago iluzijo svoje lastne polnovredne kulture, kar potem v praksi izgleda tako, da zame dela neka diplomantka slovenščine, ki sploh ne ve, kdo je Ivo Andrić. Kaj, nobelovec? - Ne, nisem slišala, morda smo ga na predavanjih kaj mimogrede omenili...«
Dušan bi rad verjel, da je vseskozi deloval v smeri, da bi bila ta naša bivša mala Nemčija kulturno vsaj malo znosnejša. Trenutno se z mestno občino dogovarja, da bi na Ljubljanskem gradu odprli dostojen Evropski kulturni center, poleg tega bi rad Kulturno hišo odprl tudi v Cukrarni. Zasluženi denar vlaga v skorajšnji ponovni zagon založbe, ki bo po dostopni ceni tiskala po eno ljudem zanimivo knjigo vsak teden. V planu je tudi odprtje literarne kavarne, kamor bi lahko hodili literati in ne-literati skupaj brat in debatirat. A z uradniškimi mlini na eter se je težko boriti - še posebej, ker bo Dušan zdaj zdaj dosegel mejnik petdesetih let.
Ko pride človek enkrat v leta, se mora čedalje bolj zadovoljiti s takimi drobnimi, čisto osebnimi triumfi. Pesmi sicer ne piše več veliko, je pa njegova želja, da bi enkrat kmalu izdal novo pesniško zbirko, v celoti posvečeno naravi. Druga velika ambicija bi bila, da se končno poroči: »Veš, dovolj imam študentk! Čas bi bil, da si najdem družico v pravem pomenu te besede.« Pa ima že kakšno ogledano? »O ja, imam dve! Ampak te ženske po petintridesetem, joj, to ni za povedat ... Ali so verski fanatiki ali so lezbijke ali pa so bile v Indiji in zdaj govorijo samo še o tem. O tukaj in zdaj neke resne debate z njimi ni mogoče imeti. Ampak kaj hočeš, najbrž se bo treba prilagoditi, kajne ...«
Ker sva se po njegovi sijajni življenjski poti krohotajoče dričala že skoraj tri ure, sva na tej točki napravila konec in si privoščila kozarec grenivkinega soka. Takoj zatem je Dušan poklical sodelavca in uprizorila sta mi krajši koncert.
Sodelavec - samo v telovadke in šlape oblečeni ter bogato poraščeni Dušanov šofer, svetovalec in občasni telohranitelj - je iz kota zagrabil električno kitaro in ojačevalec postavil na mizo poleg strugarske mašine, Dušan pa je sedel na barski stolček za črnimi bobni z nalepko Foo Fighters. Sledilo je deset minut nečesa na pol poti med rapsodijo in plemenskimi ritmi po tretji svetovni vojni, nad čimer sem bil zaradi same bizarnosti izkušnje tako navdušen, da sem zadevo dejansko za morebitne vnuke posnel na mobitel.
»Za svoj 50. rojstni dan, ki bo januarja 2010,« se konča metodični tristranski sinopsis njegovih dosedanjih podvigov z naslovom ZA INTERNO UPORABO!, »je že naročil zasebno letalo, ki se bo spustilo ispred njegove hiše pri Banjaluki. Razlog: Cunjak se ni še nikoli peljal z letalom!«