20. 8. 2009 | Mladina 33 | Kultura | Plošča
Jónsi & Alex: Riceboy Sleeps
2009, Parlophone
+ + +
Björk je s svojo nekdanjo skupino The Sugarcubes napovedala invazijo islandske popularne glasbe že ob koncu osemdesetih let prejšnjega stoletja in potem tudi utrdila njen status z uspešno solokariero na prelomu tisočletja, skupina Sigur Rós pa je v novem tisočletju prevzela primat med islandskimi glasbeniki. Po izvrstnih ploščah, ki jih je skupina izdala pri neodvisni britanski založbi Fat Cat (Ágaetis Byrjun), jo je uspeh pripeljal do multinacionalke EMI. Pri njej je doslej izdala dva redna albuma in eno dvojno kompilacijo z zdaj že razvpitim dokumentarcem Heima. Po lanski izdaji nekoliko neposrečenega, za merila te skupine podpovprečnega albuma Með suð í eyrum við spilum endalaust se tokrat s projektom Riceboy Sleeps oglaša pevec Jónsi Birgisson, ki je v duetu s svojim partnerjem Alexom Somersom dejaven že nekaj let.
Riceboy Sleeps je pravzaprav ime njunega umetniškega projekta, ki sta mu poleg likovne komponente dodala še glasbeno. Ta je letos prvič zagledala luč sveta z uvrstitvijo skladbe Happiness na kompilacijo Dark Was The Night, sedaj pa imamo priložnost prisluhniti kolekciji devetih skladb, zapakiranih v skrbno zdizajniran ovitek. Kako zveni izlet Jónsija Birgissona iz matične skupine?
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
20. 8. 2009 | Mladina 33 | Kultura | Plošča
+ + +
Björk je s svojo nekdanjo skupino The Sugarcubes napovedala invazijo islandske popularne glasbe že ob koncu osemdesetih let prejšnjega stoletja in potem tudi utrdila njen status z uspešno solokariero na prelomu tisočletja, skupina Sigur Rós pa je v novem tisočletju prevzela primat med islandskimi glasbeniki. Po izvrstnih ploščah, ki jih je skupina izdala pri neodvisni britanski založbi Fat Cat (Ágaetis Byrjun), jo je uspeh pripeljal do multinacionalke EMI. Pri njej je doslej izdala dva redna albuma in eno dvojno kompilacijo z zdaj že razvpitim dokumentarcem Heima. Po lanski izdaji nekoliko neposrečenega, za merila te skupine podpovprečnega albuma Með suð í eyrum við spilum endalaust se tokrat s projektom Riceboy Sleeps oglaša pevec Jónsi Birgisson, ki je v duetu s svojim partnerjem Alexom Somersom dejaven že nekaj let.
Riceboy Sleeps je pravzaprav ime njunega umetniškega projekta, ki sta mu poleg likovne komponente dodala še glasbeno. Ta je letos prvič zagledala luč sveta z uvrstitvijo skladbe Happiness na kompilacijo Dark Was The Night, sedaj pa imamo priložnost prisluhniti kolekciji devetih skladb, zapakiranih v skrbno zdizajniran ovitek. Kako zveni izlet Jónsija Birgissona iz matične skupine?
Birgisson in Somers nadaljujeta poglabljanje v ambientalne zvočne pokrajine.
© © Parlophone
Skupina Sigur Rós je znana po bogatih zvočnih teksturah in precejšnjem spogledovanju z ambientalno glasbo, podkrepljeno z eteričnim Jónsijevim falzetom, Riceboy Sleeps pa se logično naslanja na njeno glasbeno zapuščino. Birgisson in Somers se poglabljata izključno v ambientalne zvočne pokrajine, ki očitno črpajo iz bogate glasbene zapuščine Briana Ena in Harolda Budda. Razlika je le v tem, da je celoten album zaigran izključno z akustičnimi instrumenti in pozneje zmiksan s prenosnimi računalniki na sončno energijo, zaradi česar ob poslušanju zbuja nekakšen organski občutek.
Od že omenjene otvoritvene pesmi Happines se druge skladbe sprehajajo po milozvočnih, nežnih, zasanjanih pokrajinah, k čemur pripomorejo tudi dolgoletne sodelavke skupine Sigur Rós, dekleta iz godalne skupine Amiina. Čeprav je plošča zvočno bogata in na trenutke zanimiva kolekcija dolgih in počasi se razvijajočih skladb, Riceboy Sleeps nima tistih elementov, s katerimi se lahko pohvali skupina Sigur Rós. Manjka ji predvsem značilen Birgissonov vokal, čeprav bi ga na njegovem solističnem projektu upravičeno pričakovali. Tako Riceboy Sleeps deluje le kot še ena zvočna kulisa, ki bi jo brez težav lahko uvrstili v ozadje kakšnega multimedijskega performansa ali filma z izvrstno fotografijo (kot je bil Heima pred dvema letoma), kot samostojen CD pa je zgolj eden izmed številnih ambientalnih albumov, ki jim manjka inventivnosti, zanimivih obratov in ga zato po poslušanju zlahka pozabimo. Do takrat pa raje počakajmo na nov izdelek skupine Sigur Rós ...
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.