»Žaljivke učencev so lahko odziv na neprimerno obnašanje učiteljev.«

Sindikat vzgoje, izobraževanja, znanosti in kulture (SVIZ) je pred časom predstavil raziskavo o stresu med slovenskimi učitelji in vzgojitelji, ki je, podobno kot druge študije v Evropi, potrdila, da učitelji svoje delo dojemajo kot izjemno stresno. Zelo jih obremenjujejo predvsem neprijetnosti, ki jim jih povzročajo učenci. A niso le učenci tisti, ki obremenjujejo učitelje. Kot je pokazala raziskava o nasilju med in nad dijaki, ki jo je prejšnji teden predstavila Dijaška organizacija Slovenije, tudi učitelji ignorirajo dijake in jim namenjajo neprimerne opazke. O razlogih za stres med učitelji in o njegovih posledicah smo se pogovarjali z avtorjem SVIZ-ove raziskave, dr. Brankom Slivarjem z Zavoda za šolstvo.

Poletne počitnice, ki se v teh dneh iztekajo, so za učitelje in vzgojitelje verjetno najmanj stresni del leta. Se strinjate?

> Obdobje, ko so na dopustu, je za učitelje seveda najmanj stresno, kot velja tudi za preostale poklice. Res pa je, da se v javnosti velikokrat zmotno meni, da počitnice učiteljev trajajo dva meseca, tako kot pri učencih in dijakih. Učitelji imajo seveda »le« toliko dopusta kot vsi ostali zaposleni. Tudi v času šolskih počitnic (ki so namenjene učencem in dijakom) torej imajo delo. Potem ko je junija pouka konec, morajo na primer poskrbeti za statistiko in administrativna dela, ki so stresna, saj so pod njihovo intelektualno ravnjo in jih doživljajo kot nekoristna. Tudi pred začetkom pouka v septembru imajo veliko dela s pripravami na pouk, načrtovanjem dela, medpredmetnim usklajevanjem, popravnimi in drugimi izpiti ...

Kot je pokazala vaša raziskava, slovenski učitelji in vzgojitelji poletne počitnice očitno nujno potrebujejo, saj svoj poklic doživljajo kot izjemno stresen. Je res tako zelo stresen ali ga le učitelji občutijo kot takšnega?

> Oboje. Učitelji ga vidijo kot takšnega in študije dokazujejo, da je takšen tudi v resnici. Njihov poklic je izčrpavajoč predvsem zaradi čustvenega naboja, zaradi nenehne interakcije z ljudmi, v njihovem primeru so to učenci in dijaki. Naša raziskava pa je pokazala, da učitelji niso le pod stresom, temveč so pogosto celo v »višji« stopnji stresa, ki se izraža v sindromu izgorelosti. Ta je tudi sicer posebej značilna za poklice, kjer je veliko čustvenega angažiranja, tudi denimo za poklice v zdravstvu in socialnem varstvu. Tako bi lahko rekli, da učitelji poletne počitnice res potrebujejo, ker so namenjene polnjenju baterij in regeneraciji psihične energije.

Kaj poleg nenehne interakcije z učenci in dijaki učiteljem še povzroča stres? Sami ste že omenili birokracijo, ki je je po mnenju številnih učiteljev vse več, preveč.

> Res je veliko administrativnih opravil, ki jih učitelji dojemajo kot nepotrebno izgubo časa. Tudi sam bi rekel, da je papirjev in postopkov, s katerimi se morajo učitelji ukvarjati, preveč. Morda tudi zato, ker imamo preveč pravilnikov, ki so obsežni, nerazumljivi in dostikrat omejujoči, dušijo strokovno avtonomijo učitelja. Sam ocenjujem, da v drugih evropskih državah, ki imajo primerljive šolske sisteme, nimajo takšne množice pravilnikov, ki bi bili neposredno povezani z učiteljevim delom. Pri nas pa v pravilnikih vedno bolj prevladujejo upravni postopki.

Je kakšno birokratsko opravilo, ki ga morajo izvajati učitelji, še posebno nenavadno?

> Takšni so recimo postopki za izrekanje vzgojnih ukrepov. Zdi se mi, da so vzgojni ukrepi postali povsem upravna zadeva, kot da gre za ne vem kakšne »prekrške«, izjema so seveda hujši prekrški, denimo fizično ogrožanje sošolcev, učiteljev, povzročanje materialne škode, alkoholizem ... Prav je sicer, da so pravice otrok zavarovane, a zdi se mi, da vedno bolj prevladuje pravni pogled nad pedagoškim.

Kaj pa nesoglasja v učiteljskih kolektivih? So ta pomemben dejavnik stresa?

> Tudi odnosi ali konflikti med sodelavci seveda vplivajo na stres v učiteljskem poklicu. To dokazujejo tudi druge raziskave, res pa je, da konflikti pogosto ne nastanejo sami po sebi. Povezani so z osebnostnimi značilnostmi posameznikov, pogosto tudi z načinom vodenja skupine, zato bi morala biti vodstva šol pozornejša nanje.

Med učitelji je slišati kritike na račun nadrejenih, sploh zato, ker naj bi si izmišljevali nove in nove obveznosti, ki jih sploh ni v zakonodaji. V vaši raziskavi pa je zelo majhen odstotek učiteljev opozoril na pritiske, ki naj bi jih nanje izvajalo vodstvo šol. Kako je to mogoče?

> Del raziskave smo res posvetili mobingu oziroma fenomenu izražanja nasilja nad nekom drugim in pokazalo se je, da na ravni, ki ste jo omenili, odstotek ni tako visok, kot bi se lahko zdelo iz posamičnih primerov. O mobingu se v preteklosti ni govorilo, podobno kot tudi ne o nasilju v družini in spolnem nadlegovanju, in možno je, da se, potem ko se neka dotlej zaprta tema javno odpre, v javnosti ustvari občutek, da je te problematike bistveno več, kot je je bilo v preteklosti. Seveda pa to nikakor ne pomeni, da smemo mobing v šolah zanikati ali ga minimalizirati. Po drugi strani tudi sam opažam, da učitelji pogosto opozarjajo, da ravnatelji od njih zahtevajo vse več. Danes ves čas poudarjamo, da mora biti šola boljša, prepoznavna v okolju, da mora skrbeti za vpis, in marsikateri ravnatelj gre v želji, da bi bili boljši, morda tudi čez meje dovoljenega in dogovorjenega. In tu se lahko pojavijo konflikti.

Je možno, da so bili učitelji v raziskavi do svojih nadrejenih zadržani tudi zato, ker je v šolstvu največ zaposlitev za določen čas in se bojijo, da jim ne bi podaljšali pogodb?

> Z metodološkega vidika bi si upal trditi, da ni šlo za to. Raziskava je bila anonimna in potekala je prek sindikalnih zaupnikov, ki so tudi sprejemali odgovore. Ravnatelji s samo raziskavo niso imeli nič. Seveda je pa vedno možno, da so ljudje previdni.

Koliko dodatnega dela imajo učitelji danes v primerjavi s preteklimi leti ali desetletji? Dejstvo je, da danes ni dovolj, da si le učitelj, ampak moraš obenem poznati tudi specialno didaktiko in načine dela z otroki s posebnimi potrebami, biti moraš svetovalec, pa zapisnikar oziroma birokrat, spremljevalec v šoli v naravi ...

> Vsa ta dela je učitelj tudi v preteklosti na neki način že opravljal, res pa je, da se je družbena vloga učitelja in šole medtem spremenila. Spremenil se je tudi način dela z učenci. Novi didaktični pristopi dajejo bistveno večji poudarek aktivnosti učencev, zato učitelj ni več individualist, ampak mora vse bolj delati tudi v timu. Pri pouku in načrtovanju dela tako vse pogosteje sodeluje več učiteljev. Učitelj vse bolj postaja tisti, ki ob delu v razredu koordinira različne projekte. Hkrati se od učitelja zahteva več znanj, nenehno se mora izpopolnjevati, saj ves čas prihaja do sprememb. Vprašanje je le, kako se učitelj prilagaja na te spremembe: ali jih razume kot grožnjo ali kot izziv.

V šolstvu smo res nenehno priča spremembam, ki jih občutijo tako učitelji kot učenci. Kako jih dojemajo?

> Novosti so del življenja, so del poklica, zato se jim ne moremo izogniti. Lahko pa se jim prilagajamo. Učitelji bi lahko rekli, naj jih deset let pustijo pri miru, a to v današnjem času razvoja pedagogike in psihologije poučevanja sploh ne pride v poštev. Res pa obstaja velik problem glede načina uvajanja teh sprememb v šolstvu. Raziskave so pokazale, da so spremembe, ki so bile učiteljem le predstavljene in niso sami sodelovali pri njihovi pripravi, bistveno bolj stresne od sprememb, ki so bile pripravljene v sodelovanju z njimi. Če so učitelji sodelovali pri uvajanju novosti, je bil tudi odpor do njih bistveno manjši. Sam sem pred leti sodeloval pri raziskavi o učiteljih v osemletki in devetletki, v kateri smo med drugim ugotavljali, kateri učitelji so bolj pod stresom. Čeprav bi pričakovali, da bodo to učitelji v devetletki, ki so poučevali po reformiranih programih, ni bilo tako. Stopnja stresa je bila pri obeh skupinah enaka. Ko smo to analizirali, smo ugotovili, da je to povezano tudi s tem, da se je Zavod za šolstvo močno angažiral pri uvajanju devetletke in da so takrat pri tem učitelji imeli vlogo partnerja.

Ne spreminja se le učiteljsko delo, temveč tudi učenci. Danes niso le poslušni šolarji, ki naredijo vse, kar jim reče učitelj, ampak se zavedajo svojih pravic.

> Zagotovo. Mladi ljudje so odsev sprememb in slabo bi bilo, če se ne bi spreminjali. Dejstvo je, da morajo učitelji vzeti v zakup, da je šola odsev dogajanj v družbi in ni neka samostojna celica. Če se je družba demokratizirala in če smo začeli govoriti o pravicah, je nujno, da o teh stvareh govorimo tudi na področju šole in da pravice veljajo tudi za učence in dijake. Način, kako se te pravice uveljavljajo v šolo, pa je druga zgodba. Ali imajo učenci zdaj veliko pravic in nič dolžnosti, je stvar razprave. Najbrž ima učitelj, ki poučuje v razredu, drugačno mnenje kot nekdo, ki tega dela ne opravlja.

V vaši raziskavi sta kar dve tretjini učiteljev izjavili, da jim največ stresa oziroma trpinčenja povzroča nesramno vedenje učencev in dijakov. Je to res tako pogosto?

> Specifika mladih je, da se odzivajo na svoj način. In, kot kaže, se odzivajo tudi nesramno.

V nedavni raziskavi Dijaške organizacije Slovenije o nasilju med in nad dijaki so dijaki priznali, da se res spravljajo tudi na učitelje. Skoraj polovica jih stresa šale na račun učiteljev, tretjina jih učitelje žali.

> Tudi v naši raziskavi smo prišli do podobnih ugotovitev. Sami smo pričakovali, da bodo učitelji poročali tudi o fizičnih napadih učencev nase, saj se ta problematika pogosto izpostavlja. A izkazalo se je, da takšni napadi niso statistično ravno pogosti in nas posamični primeri pogosto zavajajo. Dijaki v največji meri učitelje ignorirajo in izražajo druge oblike neprimernega vedenja v obliki verbalnega nasilja, kot sta izsiljevanje za boljšo ocene in nesramnost.

Dijaki so v svoji raziskavi ugotovili, da tudi učitelji dijake velikokrat ignorirajo in celo dajejo neprimerne opazke na njihov račun. Gre torej pri »nesramnem« vedenju dijakov do učiteljev za klasičen upor proti avtoriteti ali za odziv na obnašanje učiteljev?

> Strinjal bi se, da gre pri verbalnem nasilju učencev nad učitelji lahko za upor proti avtoriteti. Vendar pa bi bila takšna opredelitev preveč enostavna. V naši raziskavi smo med drugim preverjali tudi percepcijo lastne učinkovitosti učiteljev in pokazalo se je, da imajo učitelji, ki so pod stresom, nižjo percepcijo lastne učinkovitosti, in da se v razredu tudi obnašajo drugače kot tisti, ki o sebi menijo, da so učinkoviti. Lahko imajo bolj ciničen pristop do drugih oseb. Neka tuja študija je pokazala, da so tudi manj tolerantni, manj potrpežljivi in sploh manj angažirani pri pouku, v stikih z učenci ... Če učitelj ni motiviran, če nima volje in se odzove agresivno, lahko učenci in dijaki to seveda začutijo. Zato je možno, da so žaljivke na račun učiteljev tudi odziv na neprimerno obnašanje učiteljev.

Dijaška raziskava je razkrila tudi, da učitelji v primeru nasilja med samimi dijaki le redko ukrepajo. Jih je strah ali ne znajo pravilno ukrepati?

> Na Zavodu za šolstvo smo že pred leti začeli programe preprečevanja nasilja med učenci in pripravili številne seminarje, a znanja nikoli ni dovolj. Težko bi rekel, kaj ovira učitelje pri ukrepanju v takšnih situacijah. Morda kljub vsemu včasih ne prepoznajo nasilja, posebej ko gre za verbalne oblike nasilja. Lahko si mislijo, »mularija se pač nekaj gre«. Včasih je res težko oceniti, zakaj natančno gre, in lahko poseg učitelja vse še bolj zaplete, na koncu pa starši učitelju očitajo, kaj vendar počne in zakaj se vtika v odnose med učenci. Morda so učitelji tudi zato previdnejši. Prav zato bi bilo prav, da učenci v takšnih situacijah, ko so žrtve kakršnegakoli nasilja, učiteljem povedo, da želijo, da ukrepajo.

Verjetno bi k temu precej pripomoglo medsebojno zaupanje med učenci in učitelji. Menda je nasilja manj tam, kjer je učitelj učencem tudi po pouku na voljo na pogovor.

> S tem bi se strinjal. Učitelj, ki gre v razred, »odpika uro« in odide, ne da bi ga karkoli zanimalo, je zagotovo manj dovzeten za psihosocialne interakcije med učenci v razredu kot nekdo, ki se pogovarja z njimi. Vprašanje je sicer, koliko časa ima učitelj za takšne pogovore, kar je verjetno povezano z organizacijo dela na šoli. Opažamo pa, da se učitelji, ki delajo timsko, več družijo po pouku in drug drugemu več povedo o določenih pojavih v razredu, o odnosih v razredu in podobnem.

Tudi vloga staršev v šoli je vse pomembnejša. Nekateri učitelji pravijo, da jim stalno gledajo pod prste, a po drugi strani je verjetno prav, da se starši angažirajo.

> Zagotovo je prav. Šola je odprta, demokratična in prav je, da starše zanima, kaj se v njej dogaja. Za učitelje pa je zato toliko pomembnejša profesionalna samozavest. Po drugi strani pa se zdi, da o šolskem področju vsi vedo vse. Tega staršem sicer ne moremo prepovedati, mislim pa, da bi morali več truda vložiti v to, da bi postalo jasno, da so učitelji strokovnjaki na svojem področju in da je delo v šoli strokovno. Če je učitelj strokovnjak, bo znal tudi svoje ukrepe v pogovoru s starši strokovno argumentirati. Če imajo starši številne pritožbe glede ocenjevanja nekega točno določenega učitelja, pa bi bilo verjetno prav, da se ta sam pri sebi zamisli, ali ne bi moral razmisliti o svojem delu.

Menite, da bi bilo manj konfliktov, če bi bilo jasneje, kakšna je odgovornost pedagogov, staršev in učencev?

> Ta del je pri nas mogoče res malo zanemarjen. Učitelj je pri nas še vedno odgovoren za vse. Starši velikokrat pravijo učiteljem, da so odgovorni, da njihovi otroci ne hodijo v šolo ali da ne znajo snovi. To je seveda najlažje reči. Res je tudi, da del šolske zakonodaje posredno spodbuja takšne očitke. Učitelj je dejansko odgovoren za to, da bo strokovno izvedel didaktični proces, da bo ustrezno motiviral učence. Ali se bo učenec snov potem naučil ali ne, pa je povsem njegova lastna odgovornost.

Vrniva se k vaši raziskavi o stresu med učitelji. Ali bi lahko tako množično občutenje stresa med učitelji povezali tudi s tem, da nekateri med njimi pač niso primerni za poklic, ki ga opravljajo?

> Morda bi to lahko do neke mere povezali tudi z odločitvijo za poklic. Pri tem je lahko zanimiva in poučna primerjava s Finci. Tam je učiteljski poklic na top listi med vpisi na fakultete in prekaša celo vpis na medicino. Pri nas pa vemo, da je učiteljski poklic družbeno razmeroma malo cenjen. Čeprav je bil nekoč eden najbolj cenjenih. Sam se spomnim, da je bilo v preteklosti učiteljsko delo velikokrat izhod v sili, ko se nekateri niso mogli zaposliti v matični panogi. Strokovnjaki za ekonomijo ali strojništvo so se zaposlovali v šolah, predvsem v strokovnih in poklicnih; nekateri iz veselja, marsikdo pa tudi po sili razmer. Pri nas se razmere zdaj sicer izboljšujejo, vpis na fakultete se krepi, a še vedno ne dovolj (problem t. i. negativne selekcije), da bi lahko rekli, da biti učitelj danes pri nas nekaj pomeni.

Med učitelji je pogosto slišati, da naj bi bil od njihovega poklica stresnejši le še poklic letalskega kontrolorja. Ali ni ta trditev vendarle nekoliko pretirana?

> Oba poklica sta stresna, a se razlikujeta po kakovosti stresa. Kontrolorji seveda opravljajo stresen poklic, a zaradi drugih elementov. Ključni dejavnik stresa pri njih je, da morajo biti ves čas pozorni. Pri učiteljih pa je najbolj stresen nenehni stik z ljudmi, saj dve tretjini delovnega časa ali še več preživijo v razredu, kjer so ves čas opazovani in tudi ocenjevani, obenem pa morajo predavati, motivirati in urejati odnose v skupini. Seveda pa ima že najmanjša napaka kontrolorja bistveno usodnejše posledice kot kakšna manjša učiteljeva napaka.
Stres zagotovo obstaja v vseh poklicih, čeprav primerjalne študije o tem v Sloveniji za zdaj še nimamo. Sam sem bil zelo presenečen, ko so raziskave v tujini in tudi pri nas pokazale, da so denimo knjižničarji v šolskih knjižnicah pod stresom. Zelo jih obremenjuje to, da so večji del dneva sami, da se prihajajo drugi učitelji izpovedovat k njim, ker menijo, da imajo časa na pretek, in da večino časa nimajo dinamičnega dela, obenem pa morajo, ko pride naročilo, tega v hipu izpolniti, če je to možno ali ne.