3. 9. 2009 | Mladina 35
Propadla dohodninska reforma
Kako so “levi” kolegi ministra Križaniča utišali, ko je predlagal obdavčitev najpremožnejših 3 odstotkov slovenskega prebivalstva. In kako so ti najpremožnejši naenkrat postali “srednji sloj,” “tehnična inteligenca” in najbolj produktiven del slovenske družbe
Preveč socialdemokratski: Ministru Križaniču je pri dohodninski reformi hrbet obrnil tudi minister Lahovnik, podpore pa ni doživel niti pri predsedniku Pahorju
© Borut Krajnc
Če bi osebnostno analizo Franceta Križaniča, ki jo je po njegovem zadnjem spodrsljaju pri dohodninski reformi predstavil predsednik vlade Borut Pahor, vzeli zares, bi morali ugotoviti, da državo vodi res zanimiva druščina. Nekakšna skrivna loža neiskrenih politikantov, v katero se Križanič ne more zares sproščeno vključiti. Prosto po Pahorju je namreč on »zelo pošten in odkrit človek, je zelo iskren ... to njegovo napako, da pove to, kar misli, poznam vse življenje, ki sem ga z njim prebil kot politični sodelavec, in mislim, da se glede tega ne bo nikoli spremenil«. Fino, bi lahko dodali. A ostali, »normalni« ministri torej ne povedo, kar mislijo?
Pa recimo, da vemo, kaj je tokrat mislil Pahor. In sicer da je finančni minister France Križanič, kot že tolikokrat, malce prehitro razkril pomembno novico, ki še ni bila dovolj usklajena. Kot je znano, je javnost razburkal z informacijo, da vlada načrtuje dohodninsko reformo, s katero bi uvedli dva dodatna dohodninska razreda. »Kot minister za finance govori preveč in premalo disciplinirano,« je Pahor komentiral domnevni Križaničev lapsus. Že prej se je v javnosti finančnega ministra prijela etiketa, da je »najšibkejši člen« te vlade. Prvič se je znašel na udaru, ko je napovedoval 1000 evrov minimalne plače, nato, ko je v intervjuju za Mladino omenil, da bi v prihodnosti Slovenija morala uvesti univerzalni temeljni dohodek v višini 500 evrov. In potem, ko je napovedoval zvišanje splošne olajšave pri dohodnini na raven minimalne plače.
Če se Pahor in drugi s Križaničem šalijo, pa je umestno vprašanje, zakaj te ideje pravzaprav delujejo tako šaljivo. Paradoksalno, Križanič, ta šibki člen leve vlade, je v vseh zgoraj naštetih primerih zagovarjal ukrepe, ki so globoko socialdemokratski. »Minister Križanič je trenutno edini socialdemokrat, ki ga vidim v vladi. Kar on govori, je tipično socialdemokratsko. On je edini, ki o tem govori, javnost pa ga z vsemi topovi napada. Kar je pravzaprav zanimivo. Še bolj zanimivo je, da ga pri tem stranka ne brani,« se dogodkom čudi tudi ekonomist Marjan Senjur, ki razvoj dogodkov, kot pravi, ocenjuje zgolj kot »zunanji opazovalec«. Bi si Križanič pridobil nekaj avtoritete, če bi v slogu neoliberalcev predlagal odpravo kakšne socialne pravice? Bi ga potem vzeli resneje? Vsi tisti, ki so bili prepričani, da je vladavina koalicije pod vodstvom Janeza Janše dokazala, da neoliberalizem v Sloveniji ni mogoč, so bili zadnji teden razočarani, ko so ministri in koalicijske stranke, predvsem LDS pa tudi Zares, prva izhodišča dohodninske reforme tako rokohitrsko zavrgli že prvi ali drugi dan, ko so bile objavljene.
Še bolj presenetljivo pa je, da so to storili prav s tipičnimi »neoliberalnimi« argumenti, s kakršnimi je pred štirimi leti tudi Andrej Bajuk zagovarjal znižanje davčne obremenitve najbogatejših in uvedbo enotne davčne stopnje. Ko je prejšnja vlada pred štirimi leti znižala davke najpremožnejšim, ko je torej znižala davke na kapitalske dobičke, olajšala menedžerske prevzeme ter v prid bogatejšim spremenila dohodninsko lestvico, smo slišali, da to počne zaradi reforme nestimulativnega davčnega sistema. Bajuk, tedanji finančni minister, je večkrat poudaril, da je v Sloveniji najbolj produktiven, morda celo najsposobnejši del prebivalstva, tisti torej, ki zaslužijo največ, zaradi previsokih obremenitev premalo motiviran za dodatno delo. Zaradi visokih davkov naj bi se ljudje iz Slovenije celo izseljevali. Prihajalo naj bi do »bega možganov«.
Pa se sedaj vprašajmo: je ta program razbremenitve premožnejših v zadnjih štirih letih resnično vodil k razcvetu skritih razvojnih potencialov najboljših in najuspešnejših? »Ideja, češ, če boš bogate manj obdavčil, pa bodo več delali, je, jasno, neumna. Ko si bogat, začneš bolj gledati na trade off med prostim časom in zaslužkom,« nam je nedavno razložil Jože Mencinger. In še celo, da je povečanje neenakosti v svetu v zadnjih 30 letih pravzaprav zasejalo klic te gospodarske krize, saj je za najbogatejše značilno, da ne trošijo. Prav to pomanjkanje potrošnje pa je zaustavilo stroje po svetu. Logika, po kateri je treba bogatejšim znižati davke in tako aktivirati razvojne, konkurenčne in druge potenciale, pa je naivna še iz drugih razlogov.
Zviševanje davkov ni seveda nikoli popularna poteza. Že skoraj pregovorno je »normalen« državljan vsak tisti državljan, ki reče kakšno proti odirajoči državi, ki ji denar polzi skozi prste. A ta denar od pobranih davkov gre seveda za šolstvo, za zdravstvo, z drugimi besedami, za skupno dobro. Katera država ima po različnih merilih najboljše zdravstvo, šolstvo in največ socialnih pravic? V kateri deželi je korupcije najmanj na svetu? Katera država ima največjo dohodkovno enakost na svetu? To je Danska. Ki je, po drugih, pravzaprav kar resnih in znanstvenih raziskavah tudi najbolj »srečna« država na svetu, v kateri skorajda ni kriminala, kjer starejšim ni treba skrbeti za prihodnost in kjer je število izključenih najmanjše. Kdo torej ne bi hotel živeti na Danskem? Še bankirji, ki tam zaslužijo podobno kot umetniki, ne bežijo stran. In prav Danska ima v EU najvišje davčne obremenitve.
Povprečna danska družina z dvema otrokoma in s povprečnimi dohodki nameni državi in njenim socialnim službam skoraj 36 odstotkov svojega bruto dohodka. Kar je precej več kot v Sloveniji, kjer država takšni družini prek dohodnine ali socialnih odtegljajev po metodologiji OECD za skupno dobro odvzame »le« 27 odstotkov. Če bi res veljala teza, da ljudje, kot Homo Economicusi, težijo od krajev z višjimi davčnimi obremenitvami v kraje z nižjimi, bi se vsi iz Danske preseljevali v Mehiko. Tam namreč par z dvema otrokoma in s povprečnimi dohodki državi premakne le 5,1 odstotka svojega bruto dohodka. Na davke se resda vsakdo spozna, toda stvar ni tako enostavna. V kateri državi je, kot ocenjuje ameriški tednik Forbes, najboljša poslovna klima? Na Danskem seveda. Morda paradoksalno. V deželi, katere bi se morali zaradi visokih obdavčitev prav poslovneži izogibati, ti prav prijetno uživajo. Nekaj torej v tej standardni interpretaciji, da davki dušijo potenciale, ne drži.
Te, druge resnice o davkih, in sicer da lahko ti pomenijo tudi civilizacijski razvoj, pa v zadnjih dneh nismo slišali. Niti od politikov, ki vodijo to državo, niti od politikov, ki naj bi predstavljali čisto pravo, levo koalicijo, niti od sindikalistov ne. Bajukovo, domnevno »preživelo« logiko so presenetljivo prevzeli v vsaj dveh koalicijskih strankah, čeprav so ti politiki, pred štirimi leti v opoziciji, Bajuku ostro nasprotovali. Tokrat smo lahko slišali, denimo Mateja Lahovnika, prvega med ekonomisti v stranki Zares, ki je dejal, da Križaničev predlog ni razvojno naravnan, »ker je delo z vsemi davki in prispevki v Sloveniji že tako nadpovprečno obremenjeno. Obstajala bi nevarnost odliva znanja v tujino, nekateri sloji bi zmanjšali delovno aktivnost ali se umaknili v sivo ekonomijo«.
Prva je predlog dohodninske reforme pokopala LDS. V sporočilu za javnost so zapisali, da po mnenju LDS cilj davčne politike ne sme biti »dodatno obremenjevanje najbolj produktivnega dela prebivalstva, ampak razbremenjevanje gospodarstva in bolj učinkovit sistem pobiranja davkov«. Reforme se je tako hitro prejela etiketa, da bi z njo obremenili tako imenovani »višji srednji sloj«, tehnično inteligenco (Radovan Žerjav) in podobno. France Žnidaršič, vodja poslanske skupine DeSUS, nam je dejal, da se njegova stranka sicer zavzema za dodatno obdavčitev bogatejših, a ne po Križaničevem modelu. V DeSUS bi obremenili približno 30 tisoč tistih, ki zaslužijo res veliko - 5000 evrov in več. V tej smeri so šli tudi komentarji ekonomistov. Tako je dr. Mitja Čok z ljubljanske ekonomske fakultete v analitičnem članku, objavljenem v Delu, zapisal, da bo »uvedba dveh dodatnih davčnih razredov s 45- in 50-odstotno mejno stopnjo tako prizadela predvsem posameznike, ki večino dohodka zaslužijo s svojim delom, to je srednji sloj«.
Za začetek - seveda je presenetljivo, zakaj se koalicija ni znala poenotiti ob tako pomembni temi. Kako kočljivo je igranje z davki, je konec koncev lahko videti že na primeru prejšnje, Janševe vlade, ki je na tem igrišču za vedno izgubila javnomnenjsko podporo. Pa si poskušajmo odgovoriti na vprašanje, ali je bila izjava ministra Križaniča res zgolj lapsus in ali drži, kot je dejala Katarina Kresal, da minister očitno rad »deli z javnostjo to, kar dela«: do 13. julija so imeli koalicijski poslanci vsaj tri kroge pogajanj na temo priprave izhodišč za dohodninsko reformo, na katerih so med drugim sodelovali Križanič, pa kmetijski minister Milan Pogačnik in državna sekretarka iz finančnega ministrstva Helena Kamnar. Iz stranke Zares se je usklajevanj denimo udeležil poslanec Vili Trofenik.
Trofenik nam je priznal, da so sicer v toku pogajanj imeli nekatere pomisleke, a so na koncu izbrali enega izmed šestih predlaganih modelov. Trofenik nam je priznal, da o tem z Lahovnikom ni komuniciral, toda kot poslanec je v imenu svoje stranke, tako kot še predstavnika LDS in SD, izbral enega od ponujenih modelov. Pri tem je zanimivo, da se denimo poslanci LDS - zaradi njihovega glasnega protesta je ta reforma tudi padla v vodo - pogajanj sploh niso udeležili. Natančneje, pogajanj sta se dvakrat udeležila dva različna predstavnika, enkrat iz sekretariata stranke, drugič iz poslanske skupine. Isto nezanimanje je pokazala tudi stranka DeSUS, ki postavlja socialna vprašanja na prvo mesto. Če je torej Križanič kriv za propad reforme, ker jo je prehitro in necelovito sporočil javnosti, potem so še pred njim tudi poslanci in stranke, ki bi morale pred tem izhodišča uskladiti, dokazali popolno neodgovornost. In končno, ne samo Križanič, tudi Kresalova ali Lahovnik so govorili »prehitro«. Zdi se, da so komentirali nekaj, česar sploh niso poznali.
Križaničev predlog dohodninske reforme, oziroma izhodišč za njo, je predvideval, da bi v Sloveniji dobili dva nova dohodninska razreda, četrtega s 45-odstotno obdavčitvijo in petega s 50-odstotno obdavčitvijo. S tema dvema davčnima razredoma naj bi dodatno obremenili dohodninske zavezance z dohodki, višjimi od dveh povprečnih plač in pol. Poleg tega z dohodnino ne bi več obremenjevali tistih z minimalno plačo, do katere bi se dvignila splošna olajšava, znova bi uvedli tudi stanovanjsko olajšavo.
Predlog, to je treba poudariti, temelji na koalicijski pogodbi. V njej so se stranke strinjale, da bodo preverile »možnost« popravka splošne davčne olajšave, tako da bi jo dvignili in približali »letnemu znesku minimalne plače«. Ta zapis v koalicijski pogodbi je bil glavni dokaz, da je po vladi Janeza Janše na čelo države stopila leva druščina strank. Pred volitvami in v času volilne tekme so prevladovale gospodarske teme, tajkunske zgodbe in domneve o nepravičnem bogatenju ozkega sloja in tako je tudi tedanja opozicija v analizi stanja, pozneje pa tudi v koalicijskih pogovorih, te probleme postavljala na prvo mesto. Na koncu je s svojim pristopom, s socialnodemokratskim programom, ki je obljubljal preobrat v času krize, tudi zmagala.
Da si Pahor sam plačuje kavice, da so stranke proti tajkunom, visokim nagradam in sejninam, celo proti luksuzu, so sicer pomembna, a za državo dejansko finančno nepomembna in simbolična stališča. Pravi obrazi se pokažejo šele pri odnosu do socialne države ali pri davčni politiki. Obljubljeni dvig splošne davčne olajšave na raven minimalne plače bi bil nedvomno eden največjih korakov naprej h krepitvi socialne države po letu 1994, ko je vlada Janeza Drnovška v Sloveniji uvedla minimalno plačo in prvič odločno povečala progresivnost obdavčitve osebnih dohodkov. To bi bil pravzaprav eden glavnih dokazov, da je na oblasti levica. Seveda pa bi ta ukrep v proračunu pustil tudi temu primerno ogromno luknjo, zato so že tedaj avtorji zamisli pojasnjevali, da bi denar dobili od premožnejših. Križaničev predlog je precej zvesto sledil tej ideji. Propadel pa je zaradi mnenja, da bo obremenil srednji sloj in da je Slovenija najbolj obdavčena država.
Presenetljivo, v trenutku, ko je minister Križanič omenil, da bodo v vladno proceduro šla izhodišča za dohodninsko reformo, v kateri bi obremenili premožnejše, je bila v javnosti »razkrita« analiza družbe KPMG, po kateri naj bi bila Slovenija že sedaj najbolj obdavčena država na svetu. Novica, objavljena v vseh medijih, se je dobro prijela. »In če imamo v Sloveniji še celo dohodke najbolj obremenjene na svetu ...« nam je denimo razlagal France Žnidaršič iz DeSUS. A metodologija, ki so jo uporabili v KPMG, je bila nepravilna, če ne že kar manipulativna. Očitno niso upoštevali olajšav, izračune pa so primerjali med državami pri posameznikih, ki zaslužijo več kot 100 tisoč dolarjev letno. Takšnih pa je v Sloveniji okrog 2000. Izračun po metodologiji OECD, ki so ga opravili na ministrstvu za finance, kaže drugačno sliko. Slovenija je po davčni obremenitvi posameznika v povprečju Evropske unije. Družina z dvema otrokoma in s povprečno plačo je denimo bolj kot v Sloveniji obremenjena v Nemčiji, na Danskem, v Belgiji na Nizozemskem ali na Švedskem. Manj kot v Sloveniji pa je taista družina obremenjena na Češkem, Slovaškem, Portugalskem, na Poljskem ali v Italiji.
Vrnimo se sedaj h Križaničevim izhodiščem za dohodninsko reformo, ki je propadla, ker produktivnega »srednjega sloja« ne smemo še dodatno obremenjevati. Izračunajmo torej, koliko je teh zavezancev, ki imajo dohodke višje od dveh povprečnih plač in pol, ki bi morali plačati višjo dohodnino, in ali gre v tem primeru res za višji srednji sloj, za inženirje, tehnično inteligenco, najbolj produktiven del družbe, ki naj bi ga finančno ministrstvo domnevno obdavčilo. Po podatkih finančnega ministrstva zasluži na mesec dve in pol povprečni plači ali več okrog 36 tisoč ljudi. 36 tisoč najpremožnejših v Sloveniji torej zasluži na leto več kot 43 tisoč evrov bruto in ti bi morali plačati malce višjo dohodnino. Med vsemi davčnimi zavezanci ta krog ljudi predstavlja najbogatejših 3,4 odstotka. Ali je mogoče trditi, da zgornji sloj 3,4 odstotka najpremožnejših predstavlja »srednji sloj«, morda »višji srednji sloj«? Ali celo tehnično inteligenco in najbolj produktiven del slovenske družbe, ki bi ga z višjo obremenitvijo demotivirali?
Ne. Gre enostavno za ekonomsko elito z najvišjimi zaslužki. Celo za smetano te elite. Zelo verjetno za menedžerje, člane uprav in njihove svetovalce. Teh, ki so po podatkih Agencije za javnopravne evidence (Ajpes) zaposleni po individualnih pogodbah, to so predvsem menedžerji, in ki v povprečju na leto s plačo zaslužijo več kot 40 tisoč evrov, je namreč okrog 21 tisoč. In če je torej finančno ministrstvo s svojim zadnjim predlogom želelo obremeniti najbogatejših 36 tisoč, je to sprejemljivo celo s sociološkega vidika, ne le s finančnega (v prvi polovici letošnjega leta je v proračun prišlo za 640 milijonov manj davkov kot v prvi polovici lanskega leta).
Preučevalec neenakosti z Inštituta za ekonomska raziskovanja Tine Stanovnik je namreč ob zadnjem pregledu podatkov o plačani dohodnini ugotovil, da je, pričakovano, do največjega poslabšanja enakosti v Sloveniji prišlo v letu 2007, ko je začela veljati dohodninska reforma bivše vlade. Od nje so tudi po Stanovnikovih podatkih največje koristi imeli najbogatejši, natančneje, zgornjih 160 tisoč zaposlenih. Omenjeni sloj se je v zadnjih 15 letih okrepil, in sicer prav na račun srednjega sloja, medtem ko je država najrevnejšim s socialnimi transferji življenjski standard, merjen v dohodkih, vzdrževala na približno isti ravni. Ta trend erozije srednjega sloja, ki ni samo najbolj produktiven, ampak navsezadnje tudi odločilen tudi za delovanje demokracije, je sicer počasen, vendar stabilen. Gre pa na račun bogatejših. Leta 1991 je pripadnik slovenske ekonomske elite 8000 najbolje plačanih imel 4,5-krat višje dohodke od njegovega kolega iz srednjega sloja. Leta 2007 pa so bili njegovi dohodki že šestkrat višji.
Jasno je, da ima koalicija pri tem pomembnem vprašanju ideološke težave. In da ni tako leva, kot se izdaja. Že v času koalicijskih usklajevanj je prišlo do prvega spopada na tem področju, predvsem zaradi LDS. Medtem ko so se v Zares in v SD zavzemali za formulacijo v koalicijski pogodbi, po kateri bi koalicija obremenila najbogatejše, v zameno pa bi bogatejšim ponudili, denimo davčne olajšave pri investicijah ali pri sponzorstvu kulturnih, športnih ali izobraževalnih dejavnosti, so bili v LDS proti. Kot je tedaj izjavil pogajalec LDS Draško Veselinovič, se je LDS izkazala »za najbolj desno stranko v levi koaliciji«. Danes je sicer slišati, da se Križaničeva dohodninska obdavčitev tistih najbogatejših ne bo prijela. Gre za približno 1600 ljudi, ki v Sloveniji prejemajo dohodke, ki so višji od 10 povprečnih plač oziroma 170 tisoč evrov bruto na leto. Ti so namreč tudi pomembni lastniki kapitala, pri katerih 53 odstotkov vseh dohodkov predstavljajo kapitalski dobički in ne plača, zaradi česar dohodninska reforma nanje ne bi imela pravega učinka. Toda že ob snovanju koalicijske pogodbe so idejo o zviševanju davka na dividende ali kapitalske dobičke blokirali prav v LDS.
Ironija pa je, da tokratni Križaničev poskus obdavčitve bogatejših niti ni tako drastičen. Spomnimo se Mramorjeve dohodninske reforme. Dušan Mramor, nekdanji finančni minister, se spominja, da so imeli tedaj zelo jasno strategijo, kaj želijo doseči. Šli so v obsežne spremembe, kombinacije na različnih področjih. »Povezali smo učinke. Da bi to naredili, smo potrebovali leto in četrt, da smo vse preračunali, preden sem sploh povedal, kaj bom naredil. In imel sem vse argumente, zakaj je to potrebno. Moj cilj je bil zmanjšati stroške dela in povečati obdavčitev kapitala. Ker je bilo jasno, da smo s takšno strukturo obdavčitve dela nekonkurenčni.«
Mramor pravi, da se s sociološkimi vprašanji, ali je treba bogatejše obdavčiti ali ne, ni ukvarjal. Odločitev, da bogatejše bolj obdavčijo, je bila posledica deindeksacije plač, za katero so vedeli, da bo udarila tiste na socialnem dnu. In sedaj primerjajmo dimenzije: če bi ta Mramorjeva lestvica ostala, če torej vmes ne bi posegel Bajuk, bi bili letos dohodninski prihodki za kar 233 milijonov evrov višji od obstoječega sistema, po izračunih finančnega ministrstva. Križanič je predlagal zgolj popravek, v smeri proti Mramorju. Na tej podlagi bi se v proračun nateklo približno 57 milijonov evrov več. Pa je tudi ta poskus v tej levi koaliciji očitno preveč ambiciozen. Do Danske je torej, kljub preobratu, še daleč.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.