3. 9. 2009 | Mladina 35
Moja publika je Absolutni Nič ... In jaz njegova!
Dragan Živadinov, anarhist-kozmist
© Borut Peterlin
Z Draganom sva se nazadnje videla pred par leti, ko sem mu po pošti po pomoti poslal pornofilm. Pred tem sem ga bil srečal na ljubljanskih ulicah, in kot se Dragan ob takih srečanjih pogosto s celim bitjem navdušuje nad nečim, kar bo v mainstreamovsko zavest prišlo šele čez kakega pol leta, je takrat vzhičeno žuborel o dokumentarcu Darwin''s Nightmare. Videl ga je v Bruslju, nanj je naredil močan vtis in takrat se je sredi Čopove gromko spraševal, kje bi lahko zadevo dobil. Ponudil sem se, da bom malo pobrskal po torrentih, dejansko potem tudi našel edini fajl s tem naslovom, ga naivno, ne da bi ga prečekiral, zapekel na CD in mu ga po pošti poslal na njegov ljubljanski naslov. Predstavljajte si, kako je moje srce preskočilo utripljaj, ko sem par tednov kasneje zaštartal omenjeno datoteko in odkril, da ne gre za presunljivo dekonstrukcijo tretjesvetovne bede na naš račun, ampak za best-of cvetober analnih vragolij Rocca Sifredija.
Naslednjič sva se videla par mesecev kasneje spet tam nekje na Čopovi ... In kolikor sem ob uzrtju njegove figure avtomatično pordel, je on že s tridesetih metrov bučal vame, kakšen hec da je to vse skupaj bil. Z ljubeznijo njegovega življenja sta sicer najprej zbegano buljila v zaslon, saj sta pričakovala dokumentaristično apokalipso s črne celine, a sta domnevala, da ju Aleksič pač malo zajebava, nakar sta se odločila, da je vse skupaj prav ''imenitna finta''! Poanta te zgodbe ni, kakšne vse nevarnosti prežijo na spletu, temveč da je Draganov osnovni modus tako operandi kot vivendi navdušenje. Točno tisto navdušenje, ki si ga bom za vedno zapomnil od takrat, ko je neke daljne mrzle nedelje v Kinu Komuna sredi praznega teatra sedel v tretji vrsti (jaz sem bil v prvi) in se celo predstavo od začetka do konca krohotal znanstvenofantastičnemu zmazku The Core. Prav v dobro voljo me je bil takrat spravil - saj ni šlo za tisti naš običajni in glede na konkretni film vsekakor zasluženi grenkobni krohot tipa: O jebemu, kakšna totalna kozlarija in kako totalno simptomatično za to gnijočo civilizacijo!, temveč za zvonki srčni smeh zapriseženega kozmofila, ki gre v nedeljo zvečer sam s sabo v kino gledat, kako vesoljska ladja drvi skozi Sonce, da bi reštartala njegovo jedro, in si pri tem misli: O, kako kolosalno! Kakšne epohalne buče! Česa vse se še ne bojo spomnili!
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.