Moja publika je Absolutni Nič ... In jaz njegova!

Z Draganom sva se nazadnje videla pred par leti, ko sem mu po pošti po pomoti poslal pornofilm. Pred tem sem ga bil srečal na ljubljanskih ulicah, in kot se Dragan ob takih srečanjih pogosto s celim bitjem navdušuje nad nečim, kar bo v mainstreamovsko zavest prišlo šele čez kakega pol leta, je takrat vzhičeno žuborel o dokumentarcu Darwin''s Nightmare. Videl ga je v Bruslju, nanj je naredil močan vtis in takrat se je sredi Čopove gromko spraševal, kje bi lahko zadevo dobil. Ponudil sem se, da bom malo pobrskal po torrentih, dejansko potem tudi našel edini fajl s tem naslovom, ga naivno, ne da bi ga prečekiral, zapekel na CD in mu ga po pošti poslal na njegov ljubljanski naslov. Predstavljajte si, kako je moje srce preskočilo utripljaj, ko sem par tednov kasneje zaštartal omenjeno datoteko in odkril, da ne gre za presunljivo dekonstrukcijo tretjesvetovne bede na naš račun, ampak za best-of cvetober analnih vragolij Rocca Sifredija.
Naslednjič sva se videla par mesecev kasneje spet tam nekje na Čopovi ... In kolikor sem ob uzrtju njegove figure avtomatično pordel, je on že s tridesetih metrov bučal vame, kakšen hec da je to vse skupaj bil. Z ljubeznijo njegovega življenja sta sicer najprej zbegano buljila v zaslon, saj sta pričakovala dokumentaristično apokalipso s črne celine, a sta domnevala, da ju Aleksič pač malo zajebava, nakar sta se odločila, da je vse skupaj prav ''imenitna finta''! Poanta te zgodbe ni, kakšne vse nevarnosti prežijo na spletu, temveč da je Draganov osnovni modus tako operandi kot vivendi navdušenje. Točno tisto navdušenje, ki si ga bom za vedno zapomnil od takrat, ko je neke daljne mrzle nedelje v Kinu Komuna sredi praznega teatra sedel v tretji vrsti (jaz sem bil v prvi) in se celo predstavo od začetka do konca krohotal znanstvenofantastičnemu zmazku The Core. Prav v dobro voljo me je bil takrat spravil - saj ni šlo za tisti naš običajni in glede na konkretni film vsekakor zasluženi grenkobni krohot tipa: O jebemu, kakšna totalna kozlarija in kako totalno simptomatično za to gnijočo civilizacijo!, temveč za zvonki srčni smeh zapriseženega kozmofila, ki gre v nedeljo zvečer sam s sabo v kino gledat, kako vesoljska ladja drvi skozi Sonce, da bi reštartala njegovo jedro, in si pri tem misli: O, kako kolosalno! Kakšne epohalne buče! Česa vse se še ne bojo spomnili!

Kristalno luciden

Odkar sva pred šestimi leti zadnjič sedla skupaj za potrebe pisanega prispevka, se je blagovna znamka Živadinov pošteno konsolidirala. Konec koncev se je vmes znašla celo v nekem slovenskem mladinskem romanu, in sicer ko neki oče napizdeva svojega mulca v stilu: Ej, zdaj te pa ravno ene tolko razumem kot unega Živadinova! ... A prav to je po svoje ironično: po petih urah, ki sva jih skupaj presedela zadnji teden, moram izpostaviti, da ni bil človek še nikoli tako kristalno luciden. Prisežem, brez sarkazma. Priznati moram, da sem bil tudi sam (pa kolikor sem se po navadi v hipu odprl Živadinovu-futuristu in Živadinovu-dečku) vedno kar malo avtomatično na preži pred Živadinovim-nakladačem in Živadinovim-Umetnikom ... Ampak res, te dni je v pogovoru od začetka do konca konstruktiven: za ne preveč pogoste digresije se vnaprej opraviči in se potem sam skuša čim prej vrniti nazaj k poanti, nekje vsako četrto tangento pa celo kar sam od sebe zavrne, češ da je zadeva sicer fascinantna, da pa bi v tem kontekstu bralce najbrž samo zbegala.
To seveda ne pomeni, da se je po novem z njim kakorkoli lahko pogovarjati, se je pa zelo prijetno.
»Res je,« se je veselo zasmejal, ko sem ob polčasu, ob zaključku prve triurne seanse, izpostavil omenjeno spremembo. »To bo zato, ker imam zdaj tudi v življenju neprimerno več strukture kot prej - pravzaprav sem začel po strukturi kar malo hlepeti oziroma se zanjo skorajda boriti, ha ha!« To bo zato, je dodal, ker Umetnost sicer ostaja njegova prva in temeljna strategija v življenju, a se je začel prav zaradi boljših možnosti za njeno udejanjanje zadnja leta čedalje več ukvarjati s svojo drugo veliko strategijo v življenju: Stvarnostjo.
Fokus tega njegovega podaljšanega bivanja v Stvarnosti je Slovenska vesoljska agencija, ki jo je s podporo ministrstva za znanost in še posebnim angažmajem Lojzeta Peterleta soustanovil lani. Na mojo avtomatično šalo o slovenski NASI se je samo navajeno nasmehnil in odvrnil, da v bistvu natančno to. »Torej, kaj lahko Slovenija počne v vesolju? Odgovor je: Slovenija lahko v vesolju počne OGROMNO tega! Naj najprej razbijem tisti idiotski stereotip, ki se takoj utrne večini ljudi! Namreč: ne, Slovenija ne bo izstreljevala raket, tu ne bo nobenih izstrelitvenih ramp, saj se to itak splača samo okrog ekvatorja, ker tam zaradi najmanjšega upora in še česa najlažje pobegneš težnosti. Ampak Slovenija k raziskovanju in predvsem kulturalizaciji vesolja lahko prispeva marsikaj odličnega - in je to tudi že storila! Noordung, Mavretič pri Voyagerju, Bavdaš pri Evropski vesoljski agenciji ... V tem trenutku jih znam iz glave našteti vsaj deset, ki so mednarodno zelo aktivni in produktivni. Koliko imamo pri nas nekega izjemnega znanja! Kaj bi bila lahko naša področja? Telemetrija - v Trbovljah imajo recimo podjetje mladcev, ki vsepovprek razturajo in so postali v zadnjih letih dejansko neke vrste Windowsi na svojem področju. Ali pa medicina - prav zdaj se na Kliničnem centru recimo ukvarjajo z raziskovanjem širjenja rakavih celic v breztežnostnem okolju! In če smo že pri tem: zakaj ne bi Mura iz v Sloveniji proizvedenih tekstilov delala najsijajnejših skafandrov v Evropi?«
Res je, tale slednja se takole na prvo žogo sliši preprosto malo preveč lovska, in Dragan je z zrelim pomežikom dal vedeti, da se tega tudi zaveda ... A potem je pojasnil, zakaj bi vseeno veljalo brcati prav v to smer: »Glej, vesolje zaradi svojih ekstremnih razmer zahteva zelo unikatno proizvodnjo - in kako nalašč je to za nas! Slovenija ne bo po definiciji nikoli blestela v nobeni zares masovni produkciji, zakaj se ne bi torej specializirali v samo špico? In Slovensko vesoljsko agencijo smo si zamislili predvsem kot vrata v to visokotehnološko orbito. Zelo resno vprašanje: zakaj ne bi bil cockpit projekta Galileo - torej izjemnega projekta neke vrste evropskega GPS-a - lociran prav v Sloveniji? Da se razumemo: gre za projekt, ki je bil ocenjen na milijardo in štiristo milijonov evrov! Tudi če smo zelo realni, je Slovenija za kaj takega kot nalašč: Nemčija in Francija sta danes sicer zaveznici, a ker sta že jutri z največjo lahkoto spet sovražnici, ne more seveda nobena od njiju pristati, da bi bile komande tako ključnega satelitskega sistema v rokah druge - torej bodo morale biti na nevtralnem ozemlju!«
Slovensko vesoljsko agencijo, ki bo začela polno obratovati nekje v letu dni, so zasnovali kot institucijo, ki bo po strukturi tako rekoč identična s SAZU-jem (torej Znanost + Umetnost) - edino to je, da bodo lahko njeni člani samo mladi slovenski doktorji (33 let bo najbrž že preveč za članstvo). Po teh rigoroznih kriterijih seveda sledi, da starosta Dragan ne bo mogel biti član te Agencije - in natanko tako tudi bo: »Seveda, brez nadaljnjega - v trenutku, ko bomo to Agencijo funkcionalno vzpostavili, bom iz nje izstopil in se vrnil nazaj k Asociaciji Avtonomnih Astronavtov!«
AAA je namreč iniciativa (Dragan kot anarhist kategorično ne dovoli uporabe samostalnika ''skupina''), ki združuje številne evropske intelektualce v želji, da bi nekdo vendarle vsaj malo nadziral militarizacijo vesolja. »V svojem globokem bistvu namreč ostajam na stebrih Razsvetljenstva počivajoči anarhist! In to veliko bolj anarhist Kropotkinovega kot Bakuninovega kova - kar pomeni, da tudi jaz menim, da je največje število ljudi, ki še lahko živijo v neki skupnosti, ne da bi na koncu vedno prišlo do manipulacije in izkoriščanja, 3500. Ampak to je kompleksna tema - anarhizem je žal že dolgo eden dveh najbolj grozljivo nerazumljenih pojmov. Drugi pa je seveda ateizem.« Ateizem? »Seveda, ateizem! Ko bi moralo biti pa vendar očitno, da ateizem nikakor ne pomeni anti-teizma, temveč predvsem to, da je vprašanje o obstoju Boga tako totalno nepomembno, da si ga pač prihraniš za tisti zadnji delček sekunde pred smrtjo. In takrat se po dolgem in čim bolj etičnem življenju odločiš: Bog ja ali ne, ker si se prej celo življenje ukvarjal z neprimerno bolj pomembnimi vprašanji, kot sta recimo Ali imam pitno vodo? in Ali imam v svoji neposredni bližini knjižnico? V bistvu pravim samo to, da Boga za nas itak ni, če pa je, potem nam ne pusti izračunati, da je. Mi razsvetljenski anarhisti pač izhajamo iz tega, da je v življenju od vsega morda celo najpomembneje biti odličen matematik! Velja?«

Informans

Maja je imel na festivalu Exodos deseturni informans z naslovom Post-gravitacijska umetnost:: Syntapiens. Šlo je za detajlno, z dokumenti podkrepljeno avto-refleksijo o trenutnih koordinatah slovite 50-letne predstave in od 100 začetnih poslušalcev ob enajstih zvečer jih je deveto uro zjutraj dejansko bodro dočakalo 20 ... Kar bi bil glede na format zelo soliden rezultat tudi, če bi se Laetitia Casta spravila predavat o svojih joških, in to z diapozitivi. Ko sva se dogovarjala za tale članek, je Dragan nenadoma začutil potrebo, da bi zelo skrajšano verzijo tega informansa odigral tudi meni. V ta namen je s sabo prinesel veliko škrlatno škatlo dokumentov in med tem, ko je v recimo eni slabi uri iz nje skrbno potegnil in razgrnil cel kup strašno raznolikih pričevanj, me je človek pošteno impresioniral.
Kaj vse je potegnil ven iz svoje velike škrlatne škatle? Okej, potegnil je par izvodov zelo častitljivih tako ruskih kot ameriških strokovnih kozmonavtskih publikacij, kjer je s članki in fotografijami dokazano, kako zelo sta postala on in njegova večna ljubezen Noordung integralen del te scene. Potem je potegnil katalog razstave TANK, kjer je zelo natančno razložen izvor termina Neue slowenische kunst - pravzaprav neprebojni patriotski alibi, ki so ga imeli člani kolektiva takrat pripravljenega, če bi jih aparatčiki napadli zaradi nemškutarstva. Potem je dal na mizo lično eksaktno kopijo doktorata 22-letnega Wernherja von Brauna iz leta 1934 - torej doktorat najbrž največjega genija svetovne raketarske znanosti in obenem krvavega demona brez mililitra skrupulov, ki je v tem doktoratu med svojimi desetimi največjimi vplivi navedel Hermanna Potočnika Noordunga.
Kaj je še potegnil ven? Spektakularne fotografije prve ponovitve svoje življenjske predstave Noordung 1995-2045, za potrebe katere so mu Rusi za deset dni prepustili uporabo kompletnega hidrolaboratorija v monumentalnem Zvezdnem mestu tam gori v Podmoskovju (kar je bilo spet plod toliko in tako divjih naključij, da bi lahko kak previden navihanec postuliral, da je Bog odličnemu matematiku Draganu Živadinovu vseeno dopustil možnost Končnega Izračuna o svojem obstoju, a pustimo za zdaj to) ... Potem je potegnil ven cel kup katalogov postgravitacijskih razstav, ki so jih skupaj z Dunjo Zupančič in Miho Turšičem postavili od Dunaja do Washingtona ... A najbolj so me impresionirale stvari, ki jih je pustil za sam konec, najbolj med njimi dolgo tipkano poročilo, ki ga je takoj po plakatni aferi psihiater spisal ob obravnavančevi kategorični zavrnitvi nošnje uniforme JNA.
Ob tem sem se namreč zavedel, da je Dragan pri vsej svoji vitalni narcisoidnosti na nek način vendarle tudi tako brezseben, da sva do tedaj napravila dva dolga portreta, ne da bi se enkrat samkrat pohvalil, kako so ga vklenjenega iz marice sredi Beograda nenadzorovanega pustili postavati par korakov stran od ameriške ambasade, da bi jo ja podurhal tja ... In kako tega takrat, ''presran kot zajec'', ni storil izključno in samo zato, ker se je ustrašil, da so mu prav za ta scenario na streho namontirali kakega ostrostrelca. Psihiater je namreč izrazil mnenje, da lahko po podrobni obravnavi brez sence dvoma zavrne vsako možnost resnejše duševne bolezni in da bi bil mladi Živadinov z največjo lahkoto vodil tudi Titovo gardo, če bi bilo treba, zaradi česar je bil potem obravnavanec tri mesece v zaporu (grozilo pa mu je še nadaljnjih pet let). Eden izmed dveh vojakov, ki sta ga pustila nenadzorovanega (»Eto, ja ću sad na burek, on će tamo gore da poseti svoju majku, a ti ... E, ti se malo prošetaj i odmori.«), se mu je kasneje prišel v Slovenijo opravičit in potrdit sume, da je bil ta dogodek vnaprej pripravljen. In da je bila želja armijske vrhuške resnično ta, da bi se Dragan pognal proti ameriškemu azilu.

Epski samomor

A preteklost je v resnici preteklost in po tem dokumentiranem izletu vanjo sva se lahko samo fascinirana strinjala, kako malo od nje v resnici ostane in kako nepomembna je lahko (pa če je bila še tako divja) za sedanjost.
Kakšno srečo ima torej Dragan, da je bil njegov pogled vedno obrnjen samo v prihodnost! Kot neksus njegovega Bivanja in Ustvarjanja vsak dan, vsak teden in vsak mesec v njem še vedno brbota njegova življenjska predstava Noordung 1995-2045. Bore malo se je v teh letih vsebinskega spremenilo, vse osnovne postavke ostajajo iste. Torej: repriza vsakih deset let, postopna zamenjava fizično umrlih igralcev z bio-mehanskimi abstrakti in 2045 Draganov polet v vesolje, kjer bo teh 14 abstraktov (''umbotov'') razpostavil po Zemljini orbiti ter potem zadevo kronal s samomorom - namreč izstopom iz rakete v orbito, kjer se bo potem za zelo dolgo spremenil v Zemljin naravni satelit.
Kako primerno, da bo svojo proizvajalno pot (''ustvarjalno'' ji ne dovoli reči, saj lahko po njegovem Ustvarja samo Bog) zaključil z epskim samomorom, saj je bila konec koncev prav predstava Noordung tista, ki mu je nekoč rešila življenje. Pri 28 letih starosti, torej tam nekje okrog leta 1988, se je zaradi zdrah z gnilo partijsko svojatjo na AGRFT-ju (zaradi katere se njegov zelo obetavni vrstnik recimo tudi je vrgel z Blejskega gradu dol v brezno) čisto resno spravil delat samomor, a ga je potem tik pred zdajci prešinilo, da obstaja v oceanu nesmisla samo ena alternativa smrti - in sicer napraviti tako divjo predstavo, da si je nobena tovrstna svojat ne bi bila sposobna niti zamisliti.
Čeprav bi lahko glede na svoj renome živel in proizvajal marsikje po svetu, ni nepomembno, da živi in proizvaja prav v Sloveniji: »In to ne zato, ker bi bila Slovenija tako kot za marsikoga moja usoda - temveč zato, ker sem si jo IZBRAL! Ker sem kot anarhist tak individualist, da sem voljan vstopati največ v dvojino, to okolje zame sploh ni napačno ... Poleg tega pa sem naredil tudi pakt s sabo, da bom živel tako dolgo in tako dobro življenje, da bo vsej tisti sodrgi žal, da me je tako prizadela, in da jo bo zaradi tega boleče sram - pa čeprav šele po smrti. Smrt kot taka dejansko sploh ne obstaja, ampak okej, to je zdaj spet neka tretja tema, bova drugič!«
Ko sem ga vprašal, ali je glede na to, da je prvo ponovitev predstave v Zvezdnem mestu videlo samo okrog sto ljudi, umetniški elitist, se je od kategoričnosti pritrdilnega odgovora kar malo zagugal naprej in nazaj na stolu. »Ja! Kategorično: JA! Itak! Lani me je recimo tu v Ljubljani eden od podpredsednikov Paramounta povabil na večerjo. Bil je to en tak močan fit pravnik Afroameričan armanijevskega tipa, ki me je vprašal, če me res nič ne zanima režirati filme ... In sem mu mirno odgovoril: Ne, pop kultura me ni nikoli zanimala na nivoju svojih pripovednih struktur. Jaz se zavzemam za abstraktno umetnost v breztežnostnih razmerah, za Absolutni Nič! Kar pomeni, da je ta Absolutni Nič moja publika, jaz pa njegova! In potem sem zasolil gospodu podpredsedniku: Pa saj vi tam gori že od nekdaj ne delate čisto nič drugega, kot da snemate gledališke predstave iz 19. stoletja! Joj, kako se je ob tem razjezil, ha ha ha, in še toliko bolj po tem, ko mu je Boštjan Vuga - svaka mu čast! - mrtvo hladno razložil, da se mu zdi film kot tak sicer izjemno pomembna in neskončno obetavna umetniška forma, ki pa izven naracije žal še ni zabeležila niti ene same prave mojstrovine!«
Kot aksiom še vedno velja, da bo leta 2045 od ključnih udeležencev predstave Noordung Dragan edini preživeli - in kolikor je naš skorajšnji abrahamovec še vedno veseljaški in agilen pod svojo gruvi plavo bluzico Slovenske vesoljske agencije, ni dvakrat reči, da ne bo res. Morda je njegova skrivnost v tem, da zanj preprosto ni počitka. Septembra bodo skupaj s Slovensko znanstveno fundacijo k nam pripeljal slovito astronavtko indijsko-slovenskega rodu Sunito Williams, poleg tega ima takrat premiero Marlowa, prvega dela svoje deveturne predstave Tri elizabetinske tragedije.
Center njegovega čustvenega življenja poleg družice Dunje in sina Aljoše ostaja Vitanje, majhen kraj 20 kilometrov nad Celjem. Tam je Slovenska vesoljska agencija postavila spominsko sobo Hermannu Potočniku Noordungu, ker je bila od tam njegova mama Minka. Ko sem mimogrede navrgel, da se mi zdi Slovenska Vesoljska Agencija v bistvu oksimoron, je vrgel Dragan glavo nazaj, se od srca zakrohotal in rekel: »Prav imaš - seveda imaš prav, prekletstvo in sram ... Ampak vidiš, natanko za to se jaz zdaj borim: da nekoč, upam, da kmalu, to ne bo več oksimoron! Tudi zato smo v Vitanju postavili spominsko sobo, namreč da bi zamenjali kulturne vzorce. Ko smo bili mi majhni, so nas v šoli vodili v Vrbo pa v kajžo Frana Saleškega Finžgarja in kam še vse ne ... Ampak to so defetistični, retrogradni vzorci! Hermann Potočnik Noordung je izšel iz totalnega niča in postal ključni vpliv na kolose, kot so bili Clarke, von Braun ter Koroljov - in to je tisto, kar bi radi mi pri SVA čim bolj zgodaj pokazali našim otrokom! Torej, da nič hudega, če so iz Slovenije, saj lahko v življenju kljub temu postanejo Clarki in Sunite Williams, ne pa samo ... Franceti Bevki.«