Stanje je dolgoročno nevzdržno

Se strinjate, gospod Križanič, da včasih prehitro kaj poveste? In da ste za finančnega ministra, kot je dejal predsednik vlade, preveč odkrit človek?

> Zanesljivo nisem preveč zgovoren človek za finančnega ministra. Niti nisem človek, ki bi kakorkoli preveč govoril, v smislu, da bi razkril nekaj, česar ne bi smel razkriti. V svojem dolgem profesionalnem obdobju sem bil med drugim direktor inštituta in predsednik strokovnega sveta za zavarovalni nadzor. Bil sem torej regulator zavarovalništva. In v tej karieri doslej nisem ničesar razkril. Drugo pa je vprašanje osebne odkritosti in strokovne poštenosti. Bralci in javnost vedo, v kakšnem kontekstu so te ocene nastale, zato prepuščam njim samim, da si ustvarijo vtis.

Če vas prav razumem, potem tudi vaša zadnja izjava, s katero ste razkrili del izhodišč za pripravo dohodninske reforme, ni bila izrečena po naključju, med tiskovno konferenco. Je bila načrtovana?

> Seveda. Priprava izhodišč za dohodninsko reformo je bila že tako daleč, tudi v parlamentu, da sem povsem jasno razumel, da so izhodišča koalicijsko usklajena. Gre namreč za enega od ukrepov, ki razbremenjuje tiste z najnižjimi dohodki in nekoliko bolj obremenjuje dohodke tistih pri vrhu lestvice. S poudarkom na »nekoliko«.

Predlog dohodninske reforme je bil umaknjen dan za tem, ko ste na spletni strani vašega ministrstva zapisali, da je koalicijsko usklajen. Nato pa smo, predvsem iz Zaresa in LDS, slišali, da naj predlog ne bi bil usklajen. Kaj je torej res?

> Predlog je bil usklajen v parlamentu, s poslanskimi skupinami koalicijskih strank. V tem procesu je sodelovalo tudi naše ministrstvo. Težava je nastala pozneje, v vladni proceduri, kjer je bilo odločanje prestavljeno na termin, ko naj bi bil zakon dokončno napisan. Na vlado smo namreč poslali šest različnih variant.

Niste začutili potrebe, da bi v proces vmešali še predsednike strank?

> Doslej nisem čutil potrebe, da bi se moral konzultirati s predsedniki političnih strank. Stranke pa imajo seveda pravico odstopiti od vprašanja, ki je bilo že prej koalicijsko usklajeno. In ker je predsednica LDS dejala, da oni tega ne podpirajo, da ta predlog koalicijsko ni več usklajen, smo ga mi mirno umaknili iz procedure. Če se bomo uskladili, se seveda predlog lahko še vrne.

Z vašo dohodninsko reformo ste želeli obremeniti tiste z višjimi dohodki. Lahko pojasnite, zakaj je to potrebno? V razmeroma kratki razpravi smo denimo slišali, da je Slovenija že tako ali tako nadpovprečno davčno obremenjena, pa da naj raje dvignete DDV, če že res tako nujno potrebujete denar.

> Odgovor na to vprašanje se skriva v potezah prejšnje vlade. Prejšnja vlada je nekatere davke odpravila, davke, ki so jih plačevali premožnejši, pa je toliko znižala, da je v proračunu ostala luknja. Ocene so različne, kako velika je ta luknja. Dejstvo pa je, da je bila reforma narejena na napačni predpostavki, in sicer da bo slovensko gospodarstvo raslo za vsaj 4 odstotke na leto. Če bi to teklo v nedogled, kar se v ekonomiji še nikoli ni zgodilo, potem bi lahko obstoječi socialni standard v zdravstvu, šolstvu in podobno v Sloveniji obdržali. Tako pa je nastala luknja, ki nas vodi v zadolžitev. Možnosti sta dve: ali znižamo socialni standard ali pa uvedemo dodatne dohodninske stopnje oziroma nove davke. Na finančnem ministrstvu smo se v našem prvem osnutku vrnili k Mramorjevim dohodninskim stopnjam. Koalicijski partnerji pa so skozi usklajevanja predlog reforme rahlo spremenili. Po zadnjem osnutku bi denimo moral nekdo s približno 3000 evri neto plače na mesec dodatno plačati 124 evrov dohodnine, nekdo s 5000 evri neto plače pa bi moral dodatno plačati okrog 428 evrov dohodnine, ob upoštevanju samo splošne olajšave. Do tukaj smo prišli, a smo morali sedaj zaradi ene stranke od reforme odstopiti.

Tisti, ki so nasprotovali, so dejali, da boste s tem obremenili višji srednji sloj, ki naj bi bil najbolj produktiven del družbe. Je to višji srednji sloj, ki bi ga obremenili?

> To prepuščam sociologom. Vsekakor pa smo želeli z našo reformo obremeniti ljudi, ki jim dodatno plačilo dohodnine ne bi pomenilo prevelikega bremena.

Dejstvo pa je, da najbogatejši v Sloveniji, teh je okrog odstotek, le polovico svojih dohodkov dobijo s plačo, drugo polovico pa prek kapitalskih dobičkov, ki v dohodnino niso vključeni. Ali ne bi bilo smiselno dvigniti tudi obdavčitve kapitalskih dobičkov, ki jih je prejšnja vlada prav tako znižala?

> Proučili smo tudi možnost dviga tega davka. Denimo, da bi ga dvignili začasno, v krizi. Vendar smo izračunali, da bi bili finančni učinki razmeroma majhni, v prihodnje pa bodo še manjši. Če se ne motim, je bilo v letu 2007 iz tega naslova pobranih 86 milijonov evrov davka, v letu 2008 pa se je na področju obdavčitve kapitalskih dobičkov davek znižal na 25 milijonov evrov. Najbogatejši dobijo, poleg plače, dohodke tudi prek drugih dohodkov iz kapitala, to je dividend in obresti, ne samo kapitalskih dobičkov. In če bi denimo povprečno obdavčitev kapitalskih dobičkov dvignili za tri odstotne točke, kot vidite, sprememba ne bi bila posebej velika.

Kaj boste torej sedaj naredili?

> Gre za strategijo, kako naj Slovenija ravna po koncu krize. Ne v času krize, čeprav je mogoče tudi te dohodninske stopnje razumeti kot protikrizni ukrep: če bi prebivalce z nižjimi dohodki razbremenili, tiste z višjimi pa obremenili, bi bilo tudi več trošenja. Tisti z nižjimi dohodki namreč proporcionalno več potrošijo.

Kakšne bodo torej posledice, če dohodninske reforme ne bo?

> Trudimo se, da bi bili učinki krize čim bolj enakomerno porazdeljeni. Glavni problem pa je naslednji: če po koncu krize ne bomo reagirali s hitrim krčenjem izdatkov ali s povišanjem davkov, nam bo javni dolg zelo hitro rasel. Ta dolg bo tudi zaradi obresti proračun tako obremenjeval, da bomo težko našli denar tudi za nekatere razvojne projekte, s katerimi je edino mogoče doseči višji socialni standard.

Ali je, glede na to, kakšne so stvari zdaj, treba ugotoviti, da te dohodninske reforme ne bo? Da ne bo tudi nekaterih drugih njenih elementov, kot je denimo stanovanjska olajšava? Je dogovor v koaliciji še mogoč?

> Sedaj bomo šli v manjše spremembe zakona o dohodnini. Poskušali bomo denimo rešiti problem čezmejnih delovnih migrantov, kot so na primer člani Civilne iniciative Apače; to so slovenski delavci, ki dnevno migrirajo v Avstrijo, kjer delajo, in ki morajo zato zaradi različnih sistemov v Sloveniji dohodnino doplačevati. Za nazaj bomo reševali subvencije za kmetovanje na območjih z omejenimi dejavniki. Te bomo izvzeli iz davčne zavezanosti. Obdavčene kmetijske subvencije pa bomo obdavčili na podlagi prejetega zneska pri dejanskem prejemniku, ne pa pavšalno, kar je bilo doslej sila nenavadno. Poskušali bomo tudi najti rešitev za tiste vzdrževane polnoletne šolajoče se otroke - sem se štejejo predvsem študentje -, ki imajo manjše, občasne dohodke, pa zaradi njih zavezanci izgubijo olajšavo za vzdrževanega družinskega člana.

Pravzaprav ste že pred meseci omenjali možnost, da bi obdavčili bogatejše. A o tem ste govorili v kontekstu tako imenovanega izhodnega, kriznega scenarija. Kaj kažejo vsakomesečni podatki, prilivi in odlivi? Je stanje res tako resno?

> Stanje je dolgoročno na tej ravni nevzdržno. Kratkoročno je smiselno imeti 1,8 milijarde evrov, ali dobrih 5 odstotkov BDP primanjkljaja, v daljšem obdobju pa tako velik primanjkljaj za Slovenijo ne bo vzdržen. Obresti bodo enostavno prevelike in postali bomo strukturno odvisna regija. Mi bomo torej morali nekaj storiti. Morda bo treba tudi preveriti kakšno drugo obdavčitev, denimo premoženja, če bo v Sloveniji sprejemljiva. Ne gori pa voda, to poudarjam. Trenutno je velik primanjkljaj sprejemljiv, saj z njim, če karikiram, streljamo po krizi. A v naslednjih letih bo primanjkljaj treba odpraviti. Bojim se, da tudi s pomočjo iskanja novih virov. Ali pa bomo morali krčiti socialni standard.

Kljub temu se zdi, da pri tem prvem poskusu, pri dohodninski reformi, ukrepa javnosti niste celovito predstavili. Pravzaprav se zdi, da ste popustili že po dnevu ali dveh. Skratka, zdi se, da niti niste prišli do besede.

> Pričakovali smo, da bo na podlagi našega predloga prišlo do dodatnih pobud in do javne razprave. No, in ena od teh pobud, ki smo jo morali sprejeti, je tudi bila, da do spremembe dohodninskih stopenj pač ne pride.

Predsednik vlade se je nato odzval z idejo, da bi obdavčili luksuz. Ali lahko poveste, kaj je s tem mislil? Kaj je denimo luksuz? Če je predsednik vlade to izjavil, bi predpostavljal, da neke ideje že obstajajo.

> Izraz luksuz je v tem primeru delovni izraz. Gre za tiste dobrine, ki jih nekdo poseduje, pa jih ne potrebuje. To je lahko denimo stanovanje, v katerem ne živi.

Skratka, z luksuzom je Pahor mislil na nepremičninski davek?

> Pred krizo smo menili, da takšen nepremičninski davek ne bo višji od sedanjega zneska za stavbno nadomestilo. V nadaljevanju pa vendarle lahko to postane pomembnejši vir, še posebej, če gremo v reformo financiranja občin, po kateri bi se občine same financirale s tako rekoč »svojimi« davki, tudi z nepremičninskim, in manj prek neposrednih subvencij iz državnega proračuna. A to morajo sprva potrditi raziskave. Učinek bi na koncu moral biti podoben, kot je sedaj pri dohodninskih razredih.

Ali to pomeni, da bodo tudi nepremičnine po ocenjeni vrednosti obremenjene podobno kot dohodnina - proporcionalno?

> Absolutno. Kot olajšavo bi določili tisti del, ki ga ljudje uporabljajo, nato pa bi bolj obdavčili nadstandard. Poudarjam pa, da je to zgolj ideja.

A glede na to, da bi ta davek uvedli leto dni pred volitvami, leta 2011, pa se verjetno postavlja tudi vprašanje, ali boste kot koalicija to tudi zmogli.

> Da, to je tudi vprašanje.

Po vaši izjavi o minimalni plači, ki bi naj bila 1000 evrov, ste v intervjuju za Mladino omenili, da bi Slovenija lahko uvedla 500 evrov univerzalnega temeljnega dohodka. Ali še vedno vztrajate pri tej viziji?

> Seveda. To sta dva socialdemokratska cilja. A bi bilo sprva treba izvesti ustrezne ukrepe za izboljšanje konkurenčnosti, ki bi omogočili višje prilive. Ministrstvo za delo je denimo že pripravilo spremembo plačila socialnih pomoči različnih oblik z enotno vstopno točko. To bo že nek približek univerzalnega temeljnega dohodka.

Pred meseci ste tudi vi omenili strah, da bi lahko z nepodaljšanjem posojila Infond Holdingu oziroma Pivovarni Laško banke povzročile likvidnostno krizo v gospodarstvu. O tem je sicer govoril predvsem Draško Veselinovič. Stvari so se sedaj zavrtele. Lahko ocenite, glede na podatke, ki jih poznate, ali je res prišlo do kakšnih večjih pretresov?

> Pričakovali smo, da bodo banke, ki deleže zasežejo, te deleže poskušale čim prej prodati, da dobijo likvidna sredstva, na podlagi katerih nato podelijo nove kredite. V tem primeru bi prišlo do velike ponudbe in v obdobju krize bi to vodilo k dodatnemu padcu delnic, z vsemi posledicami za delovanje bank, zavarovalnic in tistih, ki imajo vrednostne papirje v portfeljih investicijskih skladov. Zaradi tega smo oblikovali hčerinsko družbo pri Kapitalski družbi, tako imenovani PDU, ki kot neka spodnja varnostna mreža ščiti prevelik padec cen. Na krizo, ki jo omenjate, smo se torej pripravili, zaradi česar do nje tudi ni prišlo.

Še tole: V opoziciji, pa tudi v koaliciji, je pogosto mogoče slišati mnenje, da bi morali v času krize davke nižati, kar naj bi vodilo k večji potrošnji. V nekaterih državah so to tudi storili. Se je v teh državah zardi znižanja davkov res povečala potrošnja?

> Načeloma to ni delovalo tako, kot je bilo zamišljeno. Kriza je bila tako močno psihološko pogojena, da kljub rasti razpoložljivega dohodka, denimo prek znižanja davčnih stopenj, do rasti povpraševanja ni prišlo. Najbolj so, to kažejo tudi izkušnje drugih finančnih ministrov, pomagale državne investicije v infrastrukturo.