10. 9. 2009 | Mladina 36 | Politika
Uvod v vročo jesen
Zniževanje javnih plač bi moralo biti samoumevno. Celo tako, da tega ne bi smeli dojemati kot varčevalni ukrep, temveč kot popravo napak iz preteklosti.
Kljub opozorilom urada za makroekonomske analize, da je plačna reforma javnofinančno nevzdržna, je Gregor Virant oziroma vlada Janeza Janše, državi obesila ta mlinski kamen.
© Borut Krajnc
Predstavljajte si življenje v Latviji. Zgodbe iz njihovega proračunskega vsakdana se že zapisujejo v anale aktualne svetovne krize kot ilustracija. Potem ko so zdravstveni proračun zaradi gospodarske krize skrčili za četrtino, so prejšnji mesec iz največje bolnišnice v Rigi, ki na leto sprejme okrog 16 tisoč pacientov, sporočili, da imajo do konca leta denarja le še za 10 urgentnih posegov na dan. Arnolds Atis Veinbergs, direktor druge največje bolnišnice v državi, je sporočil, da imajo »dovolj sredstev za urgentno zdravstveno pomoč nekje do konca septembra ali začetka oktobra«. Kardiovaskularni kirurgi so tako izračunali, da bo v Latviji zaradi krčenja zdravstvene blagajne umrlo več kot 2000 njihovih pacientov. Jasno, da so zaradi grožnje pred bankrotom države zmanjšali tudi plače v javnem sektorju. Zmanjšali so jih dvakrat. In sicer tako, da so sedaj nižje za 40 do 50 odstotkov, pokojnine pa za 10 odstotkov.
Latvija, ki je v preteklih letih dosegala izjemno gospodarsko rast in je bila na seznamu »baltskih tigrov«, je seveda med največjimi žrtvami krize. Po zadnjih izračunih se bo v letu 2009 njen BDP zmanjšal za 20 odstotkov. Toda Slovenija v primerjavi z njo ni ravno zgodba o uspehu. Sicer naj bi bil slovenski padec precej manjši, uradna napoved vladnega makroekonomskega urada (UMAR) še vedno govori o 4 odstotke nižjem BDP-ju v letu 2009, a je že sedaj jasno, da bo na koncu prava številka precej višja. Samo v prvi polovici tega leta se je namreč slovenski BDP zmanjšal za skoraj 10 odstotkov. Glede na to, da smo nekje na pol poti do »Latvije,« se torej še kar dobro držimo. In tudi ta teden prvič razkriti slovenski varčevalni ukrepi, po Pahorju »nepopularni« ukrepi za vročo jesen, torej zamrznitev javnih plač, socialnih transferjev in pokojnin v letu 2010, se ne zdijo tako tragični. Pravzaprav se ob tem postavlja neko drugo vprašanje. Ne, ali je takšno zategovanje pasu res primerno in potrebno. Temveč, ali je to šele uvod. Ali je to res že pravo varčevanje in ali nemara vlada s tem varčevanjem ni začela prepozno.
Andrej Flajs, vodja sektorja za nacionalne račune v statističnem uradu, ki ima dober vpogled v finančno drobovje države, meni, denimo, da napovedana zamrznitev javnih plač prihaja z enoletno zamudo. »Makroekonomsko smo pri tej krizi zelo naivni. Krizo smo podcenjevali, nekatere poteze smo naredili prepozno. Morda smo se zaradi volitev obnašali, kot da krize ni. Če pa bo dolg države zaradi tega narasel za 40 odstotkov, se ga še precej časa ne bomo znebili,« pravi. Nekatere projekcije, ki so jih nedavno naredili na finančnem ministrstvu, so dejansko strašljive: že konec tega leta naj bi dolg države dosegel 32,6 odstotka BDP-ja, leta 2013 pa že 54 odstotkov. Servisiranje tega dolga bo letos stalo 361 milijonov evrov, leta 2013 pa že 905 milijonov evrov, ali kar 8,5 odstotkov proračuna. Nekateri davki, kot je denimo davek od dobička podjetij, bodo tako nakazani kar neposredno bankam.
Stiska je torej očitna in »latvijski« scenarij ni tako oddaljen. Samo v prvi polovici tega leta je davčna uprava pobrala za okrog 630 milijonov evrov davkov manj kot v minulem letu. In če so zaposleni v javnem sektorju, kot poudarjajo, s prvim dogovorom za to leto »privarčevali« do 100 milijonov evrov in tudi če bodo sedaj privolili v zamrznitev svojih plač, kar naj bi proračun »začasno« olajšalo za 370 milijonov v naslednjem letu, je očitno, da s tem luknja ne bo zapolnjena. Če bomo v naslednjih dneh res govorili o »varčevanju« pri zaposlenih v javnem sektorju, je treba vedeti še nekaj: vse do leta 2006 pravzaprav ni bilo predvideno, da bi za plačno reformo država karkoli prispevala iz proračuna. Zato se projekt tudi ni imenoval »dvig plač«, ampak »odprava plačnih nesorazmerij«. Novinarji so še leta 2006 poslušali, da si javni uslužbenci za odpravo nesorazmerij plačujejo sami, saj so se za nekaj let odpovedali celotnemu usklajevanju plač z inflacijo, za kar so bili na začetku nagrajeni s posebnim pokojninskim skladom za javne uslužbence.
Varčevanje torej ni primerna beseda za ukrepe, ki jih predlaga vlada. Konec koncev je slovenska javnost zaupanje v to besedo že upravičeno izgubila. Leta 2005, ko je bil Gregor Virant eden najpopularnejših ministrov, ki je »varčeval« pri soku in kavi ali pa je na vrsti tiskovnih konferenc objavljal, kako vlada reže plače direktorjev in funkcionarjev, si nihče ni predstavljal, da bo prav on na koncu državi okrog vratu obesil najtežji mlinski kamen. Prava slika se kaže šele sedaj. Ministrica za javno upravo Irma Pavlinič Krebs je ta teden tudi javno povedala, da Virantovega dogovora »ni mogoče implementirati tako, kot je bil dogovorjen v nekih makroekonomskih razmerah, ki so bile takrat zamolčane javnosti, če sta tudi stroka in vlada tedaj vedeli, da se obetajo hujši časi«. Virant sicer še vedno trdi, da so junija 2008 slovesno podpisali kolektivno pogodbo s sindikati javnega sektorja in si nazdravili s šampanjcem v razmerah, ko so ekonomisti slikali bistveno bolj ugodno prihodnost. V Sloveniji »ni bilo ekonomista, ki bi napovedal, da prihaja recesija«, je dejal. Toda dokumenti Urada za makroekonomske analize in razvoj so že razkrili, da je Umar v več dopisih Viranta opozarjal, da reforma javnih plač prestopa rob javnofinančne vzdržnosti. Dokler nazadnje vladni urad ni soglašal s predlogom povišanja plač.
Sedaj je situacija naslednja: javni uslužbenci so sami privarčevali 250 milijonov evrov, celotna posledica reforme pa je ocenjena na 500 milijonov. Tragikomičnost tega rezultata je še bolj očitna, če se spomnimo, da je bil eden izmed namenov reforme javnih plač, da se ustavi spirala njihove rasti, ki se je pognala proti vrhu leta 1994. Tedaj so si poslanci sprva zagotovili tako imenovane »profesionalne poslanske plače«. Nato so si te plače za referenco vzeli sodniki. Ker sodnikov ni veliko, jim je politika popustila, podobno kot malce pozneje zdravnikom. Dokler na njihove kuverte niso postali pozorni učitelji, ki pa v proračunu sedijo na največjem delu pogače. Epilog: ekonomisti so čez pet let, ob prelomu stoletja, že dokazovali, da so primerljive plače za primerljiva delovna mesta v javnem sektorju, glede na zasebni sektor, previsoke za od 20 do 30 odstotkov. A namesto da bi s to reformo plač presekali to tendenco, je rezultat obraten: razlika v plačah med javnimi in zasebnimi službami se sedaj povečuje še celo eksponentno. Kot je nazadnje sporočil Umar, so se javne plače v prvi polovici tega leta dvignile za kar 10 odstotkov, plače v zasebnem sektorju pa le za 2,5 odstotka.
Zniževanje javnih plač bi torej moralo biti samoumevno, celo tako, da tega ne bi smeli dojemati kot varčevalni ukrep, temveč kot popravo napak iz preteklosti. Resnična težava, ki se je doslej ni lotila še nobena vlada, je drugje. Gre za rast zaposlovanja. Tudi vlada Janeza Janše z ministrstvom Gregorja Viranta je v zadnjih štirih letih javnost izčrpala z zgodbami o omejevanju rasti zaposlenih v državni upravi, s tem, da ni nikoli predstavila celovite slike. Vseh zaposlenih v državni upravi, skupaj z vojaki in policisti, je namreč 34 tisoč. Vseh zaposlenih, ko govorimo o javnih plačah, pa je danes že skoraj 157 tisoč. Kako irelevantno je z vidika proračuna prerekanje o desetih več ali desetih manj zaposlenih v državni upravi - spomnimo se tistega objavljenega dialoga med Krebsovo in Katarino Kresal -, kaže naslednji podatek: odkar je ta vlada na oblasti, torej od novembra 2008, se je število tistih, ki prejemajo javne plače, povečalo za več kot 1600. Četudi bosta Igor Lukšič ali Borut Miklavčič zaustavila rast zaposlenih v šolstvu in zdravstvu, bodo ti dodatno zaposleni proračun v tem letu stali 30 milijonov evrov.
Razvpita zgodba o varčevanju Pahorjeve vlade pri materialnih stroških, velika 3 milijone evrov, je v tem kontekstu torej irelevantna. Jasno, tudi vlada Janeza Janše ni bila na tem področju nič kaj boljša. Rezultat: od začetka pa do konca njihovega vladanja se je število zaposlenih v javnem sektorju povečalo za 5000, predvsem v zdravstvu in šolstvu. Z upoštevanjem povprečne plače v javnem sektorju je to dodatnih 100 milijonov evrov na leto. Največji izziv, ki torej čaka ministrstvo za upravo, tako pravzaprav ni »rezanje« plač, temveč zaustavitev in zmanjšanje števila zaposlenih v javnem sektorju, ki je očitno v primeru Slovenije že dosegel svojo »naravno velikost«, kot jo dopuščajo politične in socialne razmere. Ministrica za upravo pri tem obljublja celo znižanje zaposlenih za tri do štiri tisoč do konca mandata, kar naj bi ji uspelo s pomočjo reforme upravljanja javnih zavodov.
Da pa je tukaj še precej manevrskega prostora, je leta 2006 pokazala raziskava Evropske centralne banke o učinkovitosti javnega sektorja v novih državah članicah EU. Sodeč po tej raziskavi, ki se opira na podatke iz leta 2000, je irski, ciprski, grški, slovaški, estonski in latvijski javni sektor precej učinkovitejši od slovenskega. Še posebej porazno se je Slovenija odrezala pri zdravstvu, kjer smo se uvrstili na sam rep primerjanih držav, skupaj s Portugalsko in Češko. Pri teh in vseh podobnih raziskavah sicer moti skrita »ekonomistična« logika. Po njej se je učinkovitost latvijskega zdravstvenega sistema sedaj, ko so jim plače znižali skoraj za polovico, verjetno povečala za enkrat. Davek, 2000 mrtvih pacientov, ki ne bodo prišli na vrsto za srčno-žilne operacije, je verjetno pri tem statistično zanemarljiv.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.