Bizarna igra slepca in prašiča

Proces proti slepemu patriotu Evgenu Bavčarju

Sprva smo se namerili napraviti njegov profil - torej daljši portret njegovega lika in dela - a smo ugotovili, da je Evgen Bavčar danes tako globoko ranjen človek, da se v takih pogovorih težko skoncentrira na karkoli, kar ni v zvezi s procesom. Ko sem mu predlagal, naj bralcem za začetek pove svojo dolgo in barvito življenjsko zgodbo, je samo odmahnil z roko: »Moja življenjska zgodba ... Ta je bila že tako čisto dovoljkrat predstavljena v slovenskih medijih, v tem trenutku pa je moja življenjska zgodba izključno to, da sem že šest let težko mučen človek - žrtev diskriminacije in nasilja.«
Mimo parka pri Križankah z grafitom Adolf Hitler = Moj Bog sva prišla do edine proste klopce ob univerzitetni knjižnici, kjer se je intelektualec in borec za slovensko kulturo moral usesti naravnost na nalepko tiste črne karantanske zveri, s katero se pri nas bobnajo skupaj najprimitivnejši možni nacionalizmi. Ne grafita ne nalepke ni videl, ker ju seveda ni mogel videti. Vse od dvanajstega leta starosti, ko se je srečal z laško sestrično te iste črne zveri in mu je v roki eksplodiral fašistični detonator mine, je namreč slep.
Par hipov zatem je začelo deževati, zato sva ga z njegovim spremljevalcem prijela pod roko in popeljala do Konzorcija, kjer je imel pol ure pozneje tiskovno konferenco ... In takrat se mi je v vsej neznosnosti razodelo, kako nebogljeno bitje je slep človek. Kakšna totalna orehova lupinica, ki se skuša z vsemi sredstvi obdržati na površju rjovenja brezbrižnega sveta - orehova lupinica, ki je v tujem okolju popolnoma odvisna od dobrote in spodobnosti drugih ljudi. To vedeti ni niti približno isto kot to videti.
»Izgubil sem v imenu naroda, ki sem mu dal vse, kar sem mu lahko dal,« je z visokim tresočim se glasom iz njega vrelo med počasno in mukotrpno potjo. »Čeprav sem stoodstotni invalid, sem ves čas deloval v dobro slovenske kulture in slovenskega naroda nasploh. In zdaj so se spravili name - s sodiščem sem se moral tri leta boriti že samo glede tega, ali so mi dolžni dokumentacijo pošiljati v Braillovi pisavi! Slovensko sodišče me ni rešpektiralo niti kot človeka niti kot invalida, zanemarilo je čisto vsako specifiko mojega položaja ... Oprostite mi ...«
Iz slepih oči so se mu vlile solze, vendar se je hitro obvladal. »Oprostite mi, ne smem takole ...« se je še enkrat opravičil, čeprav ni bilo nobene potrebe. Po treh minutah je bilo jasno, da je to globoko razrvan človek. Za tiskovno konferenco, kjer se je govorilo o literaturi in filozofiji, se je povsem zbral in ni svoji osebni bolečini namenil ene same besede, a ves čas najinega pogovora so se mu krčevito tresle roke in povedal mi je, da že od samega začetka procesa pred šestimi leti trpi zaradi nespečnosti. Prejšnjo noč ni recimo spal niti minute.
Za kaj gre? Zgodba se zdi bizarna celo po kriterijih slovenskega sodstva. Zgodba ima seveda tudi več verzij in verzija gospoda Bavčarja gre takole: »Čisto preprosto - gre za odškodninsko tožbo brez kakršnih koli justifikatov. Sodišče je ugodilo tožbi, češ da sem jaz prekinil sodelovanje - a tega sodelovanja jaz seveda sploh nisem mogel prekiniti, KER GA NIKOLI NI BILO! Ne obstaja en sam dokument, ki bi ga na to temo podpisal.«
Pred devetimi leti sta Bavčar in njegov prijatelj Boris Pahor v sodelovanju s TVS v koncentracijskem taborišču Struthof začela snemati dokumentarec o Borisu Pahorju. Iz tega potem nikoli ni bilo nič - predvsem zato, ker naj bi bile odgovorne osebe s televizije vihale nos, češ da so tisti posnetki 'nič od nič' in da to vse skupaj 'nima smisla'. Bavčar jih je hotel sicer pregledati, da bi ugotovil, kaj je z njimi narobe - a naj bi mu bili na mastodontu s Kolodvorske preprečili dostop do njih. Pravico je bil prisiljen iskati prek parlamentarne komisije za peticije. Ta je na TVS naslovila uradno poizvedbo, a ji je bilo enkrat odgovorjeno, da posnetki sploh ne obstajajo, drugič pa nekaj v stilu, da sicer obstajajo, vendar dostop do njih ni možen.
Zadeva je zamrla, dokler ni slepi fotograf čez leta v roke dobil nek povsem nov scenarij za ta domnevno isti dokumentarec, ki pa po Bavčarjevo z originalnim scenarijem ni imel več nobene prave zveze. O konkretni vsebini scenarija sicer ni želel govoriti (njegov spremljevalec se je ob tem pridušal, da je šlo za čisto komercialo, v kateri so se nekako znašle celo nage babe) - je pa odločno zavrnil, da bi podpisal pogodbo o realizaciji takega projekta. Zaradi tega ga je potem tožila ljubljanska produkcijska hiša Casablanca, ki je trdila, da je zaradi njegove 'prekinitve sodelovanja' pretrpela poslovno škodo. Sodišče v Ljubljani je tožbi ugodilo in Bavčarju naložilo, da mora oškodovancem izplačati dobrih 27.000 evrov, kar z obrestmi danes znaša dobrih 48.000 evrov.
Bavčar pravi, da se je s scenaristom Polhom sicer dvakrat dobil v neki krčmi - da pa je šlo za skrajno neformalen pogovor, ki ni nikogar zavezoval k ničemur: »Poslušajte, to je dobesedno takole: jaz sem vam danes v tem najinem pogovoru omenil, da trpim za nespečnostjo - vi pa bi šli domov in o tem napisali nek čisto svoj scenarij, nakar bi me, če ne bi hotel podpisati pogodbe, tožili za veliko denarja.«
Obstaja seveda tudi diametralno nasprotna verzija zgodbe, vendar bodo imeli bralci Mladine do nje zelo omejen dostop. To pa zato, ker se je Igor Pediček, direktor podjetja Casablanca, po posvetovanju z advokatom odločil, da ni za pogovor z nami. Po telefonu mi je povedal, da zelo obžaluje, ker se v javnosti zdaj ustvarja vtis, kot da bi tožil Bavčarja zato, ker je ta slep - kar nima nobene zveze z resnico. Bavčarja je tožil, ker naj bi mu bil z razdrtjem sodelovanja povzročil občutne stroške, in ker Bavčar pozna toliko ljudi, se zdaj ustvarja pritisk na sodišča prek javnosti, to pa se zdi gospodu Pedičku povsem nedopustno. Ko sem ga vprašal tisto eno vprašanje, ki se mi zdi ključno - torej ali obstaja kakršenkoli dokument o sodelovanju, ki naj bi ga bil podpisal Bavčar, mi je odgovoril: »Kaj, ali so pred sodiščem merodajni samo pisni dokumenti ali kako? Bavčar je bil obsojen po obligacijskem zakonu, saj pred sodiščem govorjena beseda velja enako kot pisana. In stroške sem zaradi enostranskega razdrtja sodelovanja gotovo imel.«
Bavčar prisega, da podjetja Casablanca pred devetimi leti v Struthofu sploh ni bilo zraven - tja naj bi ga bili pajdaši s TVS narisali šele pozneje, da bi si zagotovili močnejši primer pred sodnikom. »Ko me vprašate, glede na kaj konkretno so me obsodili, vam sploh ne znam točno odgovoriti. Sodišče je upoštevalo neka pričevanja, ne pa tudi uradnih državnih papirjev, ki sem jih predočil jaz. S tem, ko jih je sodišče ignoriralo, je postavilo pod vprašaj integriteto Republike Slovenije - obenem pa tudi kompletno moralno integriteto Borisa Pahorja. In potem dobim v roke sodbo, v kateri so tudi izjave prič, češ da nisem dajal vtisa slepega človeka. Pa kaj tistim ljudem res ni jasno, kako neznansko žaljivo je to? Kaj naj ven potegnem svoji dve protezi in z njima maham po zraku, da bo pravno vse v redu? Kaj smo res prišli do tu?«
Po tiskovni konferenci si je Evgen Bavčar s še vedno strašljivo tresočimi se rokami naročil skodelico bele kave in rekel: »Morda najbolj boleče je to, da moj narod za to krivico in trpljenje tako rekoč sploh ne ve.«
To je res. Ko sem se o zadevi pozneje pogovarjal s par kulturniškimi znanci, jih je večina sicer vedela za Evgena Bavčarja, ne pa tudi za proces. Priznam, da za zadevo najbrž tudi sam ne bi vedel, če ne bi v Dnevniku prebral odprtega pisma Tomaža Šalamuna.
»Groza me je in ne morem spati,« je med drugim pisalo v njem. »Ljubljanski provincialni strdki (imen namenoma ne navajam, ker upam, da bodo imeli še toliko prisebnosti in celo občutka za lastno preživetje, ker so pred totalnim osmešenjem, in bodo sami zaustavili to kriminalno idejo, da bodo sami nemudoma skočili iz tega voza) Evgena Bavčarja tožijo, sprožijo proces, češ da so utrpeli škodo. V kaosu nekaterih neumnih in človeško popolnoma poškodovanih sodnikov celo zmagajo. Ustavno sodišče sicer že razume, kako tempirano bombo ima na lastnem dvorišču, saj je zaradi tega procesa sprejelo nekatera dopolnila, ki vsaj za naprej omejujejo možnost, da bi pravice slepega bile lahko še kdaj tako brutalno kršene, ampak to ni dovolj, ne pomaga, še ni steklo, Bavčar je v sodni proces še vpleten. Je pod tožbo. V Pariz dobiva pisma s sodišča v slovenščini, ki jih kot slep seveda ne more prebirati, francoski pisatelji tudi ne znajo slovensko. Na vsako pismo je treba odgovoriti v kratkem roku. Skratka, Evgen Bavčar je sredi Pariza, pred očmi svetovne inteligence, kljub protestom slovenskega in svetovnega PEN-a, talec kriminalne provincialne slepote dela slovenskega sodstva.«
Ko je sloviti Le Monde leto pred slovenskim vstopom v EU Bavčarjevemu liku in delu posvetil kar pet strani, je slepi fotograf o procesu molčal. Tako se je odločil, da ne bi svoji ljubljeni domovini nikakor škodoval pri tako pomembnem projektu, kot je vstop v Evropo ... Slovenija pa mu danes vrača s skoraj popolno ignoranco in indiferenco. Obrnil se je na številne politike in inštitute, pa je dobil nazaj samo nebroj papirnatih skomigov z rameni oziroma, kot jim pravi sam, 'sibilinskih odgovorov'.
Bavčar pravi, da se je sodišče med procesom serijsko požvižgalo na njegovo invalidsko specifiko ter s tem na številne drobne in ne tako drobne načine žalilo njegovo osnovno dostojanstvo. Tako verzijo dogodkov je potrdila Breda Smolnikar, ki je, spomnimo se, tudi sama vse prej kot tujec 'kriminalni provincialni slepoti dela slovenskega sodstva'. »Bila sem prisotna na vseh sodnih razpravah do sedaj,« je že oktobra 2008 napisala v odprtem pismu. »Vsebinskega dela sodnega procesa se ne bom lotevala, sem pa posebej prizadeta, ker dr. Bavčarju ni bilo zagotovljeno, da bi kot mi - videči - mogel enakopravno sodelovati v sodnem postopku.«
Danes Evgen Bavčar ne more več molčati. Stvari so šle predaleč. Peticijo v njegovo podporo je podpisalo okrog 300 prominentnih evropskih intelektualcev, med njimi Milan Kundera in Peter Handke, ki se ne moreta načuditi bizarni državici, v kateri se lahko dogajajo take stvari.
Bavčar je na sodbo vložil priziv, vendar so njegovi živci morda trajno načeti. »Zdaj čakam, slabo delam, slabo spim - in ves čas strahoma razmišljam o tem, kje bi se lahko za celo življenje zadolžil, če bi prišlo do najhujšega. Skupaj z mano trpijo moji bližnji, ki jih je ta gonja prizadela natanko toliko kot mene - tako glede strahu kot glede konkretnih nevšečnosti ter naporov. Ker veste, ko napadejo invalida, napadejo vedno predvsem njegove bližnje, od katerih je odvisen za pomoč.«
Javno izrečenim vrednostnim sodbam se je začel nasploh zelo izogibati. Tudi v tem članku za vsak primer najraje sploh ne bi omenjal nobenih konkretnih imen (»Moji preganjavci, napišite - preganjavci, to bo pravi izraz!«) - ker je ugotovil, da te pri nas, karkoli rečeš, lahko nemudoma doleti prej nepredstavljivo nasilje: »Pri nas je očitno res čisto vse na nož.«
Že vse njegovo življenje je borba. Potem ko je pri dvanajstih oslepel zaradi italijanskega fašizma, je cele mesece zbiral različna semena, da se je lahko v bolnišnici naučil Braillove pisave. Po številnih bitkah je postal prvi slepi srednješolski profesor v Sloveniji, ki je lahko poučeval videče učence, leta 1974 je v Jugoslavijo na prošnjo predsednice društva slepih prešvercal 75 belih palic, ki jih je pri nas takrat primanjkovalo. Franciji je predstavil številne slovenske umetnike - ne nazadnje Borisa Pahorja, ki ga zdaj tam tako cenijo, brez Bavčarja pa bi ga morda komaj poznali. Da ne govorimo o tem, kakšna borba je morala biti, da se je uveljavil kot slepi fotograf in režiser - ep, ki bo moral, žal, počakati na kak drug članek.
In zdaj, pravi, ga slovensko sodstvo, natanko dvesto let po rojstvu Louisa Brailla, šikanira in žali tako, da mu ne pošilja dokumentov v pisavi, ki bi jo razumel. Za zdaj še ne razmišlja o evropskih sodiščih, saj mu preveč pomeni upanje, da smo Slovenci nemara vseeno dovolj pametni, da bi znali tako osnovne reči rešiti sami - ne pa, da mora kar naprej posredovati neka tuja pamet. Tožniki so mu med procesom sicer ponudili možnost, da odstopijo od odškodnine, če prizna krivdo in se odreče vsaki možnosti odškodninske tožbe zaradi duševnih bolečin. »A to bi bilo preveliko ponižanje. Kako naj vendar priznam krivdo, ki je ne nosim? Slovence so nas že tako vedno nekaj krivili, zaradi česar smo morali potem hlapčevati - jaz pa raje umrem, kot da bi hlapčeval nasilju!«
Ljubezni do domovine mu ta osebna katastrofa ni načela. »Ne, o tem se ne debatira. Ta luč ostaja v mojem srcu in jaz jo nosim s sabo vsepovsod po svetu, me pa skrbi, ko gledam, kako tudi našo Slovenijo na vseh frontah požira kapital. Moj profesor na Sorboni me je že zdavnaj naučil, da bi bilo namesto pojma 'kapitalizem' precej bolje uporabljati izraz 'barbarstvo denarja' - in evo, zdaj imamo to barbarstvo tudi pri nas. Ljubezni do Slovenije se ne bom nikoli odrekel, sem se pa prisiljen vsak dan bolj umikati v notranji azil. V srednjem veku so za zabavo mimoidoče drhali radi sestradanim slepcem pripeljali živega prašiča in jim rekli: 'Nate, postrezite si, če ste lačni! Izvolite, saj ga imate tu pred sabo!' In potem so slepci s palico udrihali malo po ubogi živali in malo tudi po sebi, seveda v neznansko zabavo množice. In čedalje bolj tako se zadnje mesece počutim tudi sam: slepemu človeku so pripeljali tisto, čemur oni rečejo pravica, in mu kljub vsej njegovi specifiki cinično prhnili: Na, postrezi si - saj jo imaš vendar tu pred sabo!'«

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

Tedenski zakup ogleda člankov
Za ta nakup se je potrebno prijaviti.

4,2 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 15,8 EUR dalje:

Naroči