Najbolj neumna generacija

Mark Bauerlein je profesor angleškega jezika na Emory University v zvezni državi Georgia in nekdanji vodja sektorja za raziskave ter analize pri inštitutu National Endowment for the Arts, kjer je vodil družbene raziskave. Njegova knjiga z naslovom Najbolj neumna generacija: Kako digitalna doba poneumlja mlade Američane in ogroža našo prihodnost (The Dumbest Generation: How the Digital Age Stupefies Young Americans and Jeopardizes Our Future) je postala nacionalna uspešnica, posvečena pa je zadnji generaciji Američanov, tako imenovani generaciji Y. V knjigi Bauerlein zapiše ostre kritike zoper ameriško mladino, ki se vedno bolj zateka v virtualni svet Facebookov, Twitterjev ter podobno in zaradi tega vse bolj izgublja stik s stvarnostjo, pri čemer je prva kolateralna škoda prav njihova splošna razgledanost. Bauerlein ne daje vtisa, da je zagrenjen profesor, ki ne razume nove digitalne dobe, prej nasprotno; njegove kritike so docela upravičene, saj temeljijo na številnih uradnih raziskavah tako vlade kot uglednih inštitutov. Rezultati zbujajo veliko skrbi. Leta 2006 dve tretjini starejših srednješolcev nista vedeli, za kaj gre, ko so jim pokazali staro fotografijo vhoda v kinodvorano, nad katerim je pisalo: Vstop za temnopolte. Leta 2004 kar četrtina mladih v starosti od 18 do 24 let na fotografiji ni prepoznala podpredsednika Dicka Cheneyja. In najbolj zastražena meja na svetu? Po prepričanju tretjine mladih iz iste skupine je to ameriško-mehiška meja. So pa tudi takšni primeri: Kje živi papež? V Angliji. V katerem mestu pa? Parizu. Seveda se ni težko smejati suši na poljih ameriške splošne razgledanosti, a nekaj je vendarle treba vedeti. Generacija Y ne živi samo v ZDA.

Kako bi lahko opredelili generacijo Y? Kaj je zanjo najbolj značilno?

> Tu gre za logično naslednico generacije X, ki se je rodila med šestdesetimi in osemdesetimi leti prejšnjega stoletja. Generacija Y je ugledala luč sveta v sredini osemdesetih let in pozneje. Največja značilnost tega novega naraščaja glede tega, o čemer govoriva, je, da govorimo o prvi generaciji ljudi, ki jih že od njihovih zgodnjih let obkrožajo računalniki.

Vi jo, kot je vidno že iz naslova vaše knjige, imenujete najbolj neumna generacija. Veliko pišete o t. i. primanjkljaju v znanju. Kako velik je ta primanjkljaj?

> Ko govorimo o tehnologiji in popularni kulturi, torej televiziji, filmih, glasbi, modi, ima ta generacija zelo obsežno znanje. Toda če beseda nanese na razumevanje državljanskih pravic ter delovanja vlade, geografijo, zgodovino, umetnost in literaturo, ne vedo nič! Recimo, ne poznajo nekaterih naših najvidnejših politikov, malodane vsi pa vejo, kdo je Snoop Dogg.
Predvsem gre za to, da so lahko mladi ljudje zaradi razvoja digitalne tehnologije v konstantnem stiku drug z drugim, torej 24 ur na dan, sedem dni na teden. Lahko so v medsebojnem stiku, medtem ko se vozijo v avtu s svojimi starši ali ko so ob desetih zvečer v svoji sobi. Mobitel, prenosni računalnik, iPhone - ta orodja so razširila njihovo družbeno življenje na vsako minuto dneva ter noči. In ker so v nenehnem stiku z drugimi najstniki, nimajo bistvenega stika z realnostjo odraslih. Ne pogovarjajo se o komunizmu v 20. stoletju, o državah Bližnjega vzhoda, vse to je zanje zelo oddaljeno. Te zadeve zanje niso pomembne, pomembno je, kaj se je tisti dan zgodilo v šolski menzi, kdo od njihovih prijateljev bo dobil izpit za avto, da jih bo lahko vozil v nakupovalni center, kdo je dal bolj kul fotografije na svoj Facebook ... Živijo v trenutku sedanjosti in za ta trenutek sedanjosti.
Res je, da so bili najstniki vedno okupirani s svojim svetom, toda razlika med današnjimi in tistimi izpred 30 let je v tem, da se je pri slednjih njihovo družabno življenje praviloma končalo doma po večerji. Sicer je skoraj v vsaki hiši obstajal telefon, toda pogovarjal si se lahko le z enim človekom naenkrat, zdaj pa lahko prek Twitterja pošiljaš sporočila stotinam ljudi. Tvoje fotografije na Facebooku bo gledalo ogromno ljudi in mogoče ti bodo poslali kaj nazaj. In tako se zjutraj zbudijo in se sprašujejo, če so dobili odzive. Na svoj Facebook, na svoj mobitel itd. Gre za novo družbeno realnost, ki prej ni obstajala. V vsakem trenutku so pozorni na to, kaj se dogaja okoli njih v njihovem neposrednem okolju. In končno je dejstvo to, da ima dan le toliko in toliko minut, in več časa, ko ga namenjajo za pošiljanje sporočil, manj ga potem preživijo za knjigami. Vse manj vadijo inštrumente ali tuje jezike.

Kot opozarjate v knjigi, znanje prihaja z odraščanjem, odraščanje pa temelji na vertikalnih in ne horizontalnih družbenih odnosih.

> Natanko tako. Kajti če pridete v šolsko menzo in rečete, 'Ej, a ste prebrali ta uvodnik v New York Timesu?', vas bodo prijatelji imeli za snoba ali pa se vam smejali. Če to isto ponovite pri odraslih, boste nanje naredili vtis. Enako velja za uporabljanje dolgih, zapletenih besed. Pritisk sovrstnikov te drži nazaj, je antiintelektualen. Tu ne gre za zlobnost, takšni najstniki pač so. Zato morajo tu vstopiti odrasli in jim dopovedati, 'Hej, dogajale so se stvari pred tvojim rojstvom in te stvari so pomembne, zlasti bolj pomembne od popularnosti v srednji šoli!'. Ti odrasli glasovi imajo zdaj resne težave s prebijanjem zidu najstniškega sveta.

V knjigi navajate uradno raziskavo NAEP (National Assessment of Educational Progress), v kateri je 52 odstotkov srednješolcev obkrožilo Italijo, Nemčijo in Japonsko za zaveznice ZDA v 2. svetovni vojni proti Sovjetski zvezi. Potem se vprašate, koliko truda je pravzaprav treba vložiti v to, da teh stvari ne veš.

> Hahaha, da. Neverjetno, kajne? Verjamem, da to opozarja na dve stvari. Ena je ta, da vse to množično medsebojno komuniciranje prek spleta ne dodaja zgolj novih aktivnosti posamezniku, ampak da tudi izriva določene stvari iz njegove glave. Več Facebooka, manj pridobivanja in zadrževanja znanja. Druga stvar pa je v mentaliteti generacije Y, ki je veliko bolj ambiciozna od prejšnje, vsaj če gledamo statistike, ki beležijo izjemno povečanje želje po vpisu na fakulteto. In ambicioznost v šoli je usmerjena v to: 'Jaz študiram, da dobim dobro oceno, imam boljše spričevalo in večjo možnost za vpis na faks. Ne študiram pa zato, da razširim svoje znanje zaradi samega sebe.' Zato nimajo osebnega interesa, da bi poznali 2. svetovno vojno, ta je pomembna zgolj tisti teden, ko imajo izpit iz nje. Tako na dolgi rok pozabljajo stvari, le zakaj bi si jih zapomnili, če so svoje že opravili, ko so prejeli oceno? Po enem letu so rezultati istega izpita veliko slabši.

Podobno je seveda tudi glede popularne kulture. Kdo pa se še spomni glasbenih hitov iz prejšnjega leta?

> Da, popularne niše se spreminjajo zelo hitro. In če pri intenzivnem družbenem življenju nisi seznanjen z zadnjim hitom v glasbi ali modi, si smešen med sovrstniki. To je ta realnost, ko ni za najstnika nič slabšega kot to, da se mu drugi najstniki posmehujejo.

Bi lahko rekli, da primanjkljaj v znanju narašča?

> To bi bila groba ocena. Osebno ne verjamem, da so današnji najstniki manj inteligentni od prejšnje generacije mladih ljudi. Toda rastejo v kulturi, ki jih vse manj sili k branju knjig, časopisov in tako vse bolj živijo v kulturi, ki se vrti okrog mladosti same, to pa določata potrošništvo in industrija imidžev, ki temelji na digitalni tehnologiji. Poglejmo primer pevca Franka Sinatre. Zaslovel je že v tridesetih letih prejšnjega stoletja, ko je bil še zelo mlad, in pri njegovi glasbi ni bilo prav nič nenavadnega, če so jo poslušali tako najstniki kot odrasli. Potem pa je v naslednjih desetletjih prišlo do medgeneracijskega razkola, ko so bili mladi tisti, ki jim je bil všeč Elvis Presley, rock'n'roll in podobno, starejšim pa več ne. Tako smo prišli do tega, da imajo mladi ljudje svoje blagovne znamke, svoje trgovine, svojo glasbo, svoje filme in starejši svoje, in prav ta razkol je privedel do tega, da imajo najstniki pač svoj svet. In ta je zdaj globalen bolj kot kdaj prej.

Koliko knjig berejo pripadniki generacije Y?

> Vse več jih noče brati, knjige so dolgočasne, ker traja dolgo časa in veliko pozornosti, da jih prebereš do konca. Mladi ljudje nimajo več tega ritma ali potrpljenja, poleg tega ves čas prihajajo sms-sporočila, e-maili, to pa so motnje, ki prekinejo delo. Statistični rezultati, ki zajemajo skupino mladih, starih od 18 do 24 let, zbujajo veliko skrbi. Leta 1992 je 59,3 odstotka teh mladih odraslih za svojo zabavo prebralo vsaj eno knjigo na leto. Leta 2002 pa samo še 51 odstotkov. Gre za hud padec. In razumite, lahko bi šlo za kakršnokoli knjigo, karkoli!

Obstaja pa tako imenovani fenomen Harry Potter. Vsakič ko pride do nove izdaje, v ZDA zabeležite porast v prodaji knjig.

> Da, ampak ta statistika naraste zgolj zaradi Harry Potterja. In tisto leto, ko ne izide, gre skupna prodaja spet dol. Sploh pa - zakaj najstniki in otroci berejo Harrya Potterja? Ker ga berejo tudi drugi najstniki in otroci. Ne berejo pa nič drugega. Vseeno gre tu za nekaj pozitivnega, in želim si, da bi imeli več takšnih stvari. Potrebnega je več pritiska na mlade, da berejo. Toda kdo lahko to razume? Kdo ve, kaj bo naslednji tovrstni fenomen?

Zdi se, da je pritiska na mlade ume, naj berejo, vse manj. V knjigi navajate primer Randyja Bomerja, predsednika NCTE (National Council of Teachers of English), ki ne vidi ravno velikega problema v tem, da mladi ne berejo. In ni edini, ki je tega mnenja. Kako gledate na to?

> V tem primeru gre za nekatere izmed ljudi, ki so odraščali v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je nastajalo t. i. gibanje mladih, in njihov glavni slogan je bil 'Ne zaupajte starejšim od 30 let'. To je bil del njihovega gledanja na svet. Zdaj so se ti ljudje postarali, imajo položaje učiteljev, profesorjev ter intelektualcev, a ker se spominjajo svoje mladosti, je zadnja stvar, ki si jo sedaj želijo, to, da bi bili videti stari, nekakšni sodniki današnje mladine. Zato se deloma odrekajo svoji avtoriteti in pravijo, da ne bi smeli soditi mladih, ampak se učiti od njih. Gre za odnos do mladosti.

Že, toda nekatere izmed njihovih predpostavk so naravnost bizarne. Nekateri visoki šolski predstavniki trdijo, da igranje računalniških iger pomaga pri razvijanju sposobnosti za sprejemanje hitrih in dobrih odločitev.

> Hahaha. To je bizarno, se strinjam. Verjamem, da je to izjemno neodgovorno in da se prek tega mladim ljudem dajejo izjemno napačni nauki o odraslem življenju. Govoriti otrokom, da vse vejo in vse znajo in nas vodijo v svet, ko knjige ne bodo več pomembne, je pravzaprav žalostno.

V knjigi navajate tudi to, da mladi ljudje prihajajo v službe s pomanjkljivim znanjem, vse manjšimi sposobnostmi za reševanje operacijskih problemov. Kako je s tem?

> To je pa resna težava. Prav tisti, ki potrebujejo mlade ljudi z visoko razvitimi umskimi sposobnostmi na vseh področjih, nam sporočajo, da izgubljajo denar, ker morajo najemati inštruktorje, da nove zaposlene učijo to, kar bi že sami morali znati. Pred kratkim sem bil na sestanku visokih šolskih predstavnikov iz Nacionalnega odbora učiteljev, kjer smo izboljševali učni načrt za angleščino za srednje šole. Pri razpravi o slovnici je ena izmed udeleženk dejala: 'Mislim, da ne moremo več vztrajati pri pravilnem črkovanju, ker mladi ljudje počnejo vse te nove, zanimive in kreativne stvari.' Kaj lahko rečeš na to? Dejal sem ji, da če jih ne bomo naučili pravilnega črkovanja, bodo imeli težave že pri oddaji prošnje za službo, kaj šele pozneje. Vidite, zakaj imamo takšne probleme v našem šolskem sistemu? Vsa ta mnenja, da je treba otrokom dati več osebne svobode v šoli, so spet zgolj del odnosa do mladosti in ta odnos mladim ljudem postavlja zelo malo standardov, ki naj bi jih dosegli v življenju.

Toda ti šolski predstavniki, ki ne vidijo smisla v pravilnem črkovanju, ves čas poudarjajo, da smo vstopili v t. i. dobo e-pismenosti in da smo priče nastajanju novih slovničnih pravil.

> Da, veliko je govora o novih pravilih v komuniciranju, kot so sms-sporočila in e-maili. Ljudje, ki so navdušeni nad tem, poudarjajo, da gre tu za revolucijo v jeziku. Nekateri grejo celo tako daleč, da to novo komuniciranje prek digitalnih orodij primerjajo z iznajdbo pisave. S tem ustvarjajo vtis svetovnega fenomena, ki bo vse spremenil.

Vi pa trdite, da ta e-pismenost vodi v nepismenost, saj predvsem na blogih mladih ljudi lahko zaznamo veliko neznanja tudi s področja osnovne gramatike.

> Natanko tako. Veliko ljudi se ne zaveda, da je to komuniciranje, kar zadeva slovnice in drugih znanj, pogostokrat zelo siromašno. Predvsem gre za to, da se jezik umika drugim vizualnim oblikam. Spletne strani, ki jih ustvarjajo mladi ali pa so njim namenjene, praviloma ne vsebujejo dolgih stavkov, kaj šele dolgih odstavkov, in ne vsebujejo visokega besednjaka. Okolje, v katerem so spletne strani, je zelo tekmovalno, preživijo lahko le, če ujamejo tvoj pogled in ga zadržijo. Če hočejo povečati svojo publiko, ne bodo uporabljale velikih besed ali zapletenih sintaks, raje bodo znižale svoje standarde, da pritegnejo čim več mladih. Na tem področju lahko pričakujemo, da bodo šle stvari prej navzdol kot navzgor. V vsaki družbi imaš sile, ki vlečejo standarde dol, zato moraš krepiti tiste sile, ki standarde dvigajo. Tu gre za odločen spopad, ki pa je značilen za vsako demokratično in odprto družbo.

Kako razumete paradoks interneta, ki je tako zelo razširil dostopnost znanja, a ima, kot kaže, na družbo obraten učinek, ki se kaže v množičnem poneumljanju?

> Vsa ta digitalna orodja bi lahko našo družbo izboljšala na različnih področjih znanja, politične, kulturne participacije in podobno. Ta orodja imajo denimo izjemen potencial za razvoj državljanske zavesti. Naj vam povem takole: nedavno sem dal intervju za kolumbijski radio v Bogoti in povedali so mi, da je pri njih Facebook pomembno državljansko orodje v rokah mladih ljudi, ki si prek njega izmenjujejo mnenja o dogajanju v vladi. Vprašali so me, zakaj ni tako tudi v ZDA? Ob tem so dodali, da se jim ameriški mladi zdijo izjemno nedorasli, da so njihovi 15-letniki na ravni ameriških 25-letnikov. V odgovoru sem ugibal, zakaj je to tako. V ZDA imamo stabilen političen sistem, ki traja več kot 200 let, nihče ne gre na volitve s pomislekom, da bi lahko prišlo do vojaškega udara, nobena od naših dveh sosed nima tankov na naših mejah itd. Pri nas so ljudje odrezani od krute realnosti, ki vlada v številnih drugih delih sveta, zato tudi ne razmišljajo o zgodovini. Poglejte recimo, kaj vse ste vi v vzhodni in srednji Evropi preživeli v zadnjih dvajsetih letih - popolne spremembe sistema, vojne. Američani si sploh ne morejo predstavljati, kaj je smrt Tita pomenila za Jugoslavijo in kaj je potem sledilo ...

Kar pa ne opravičuje tega, da mladi Američani ne poznajo svojih lastnih političnih predstavnikov ali določil iz ameriške ustave ali da ne znajo locirati svoje zvezne države na zemljevidu. Kakšna je prihodnost ZDA, če se bodo ti trendi neznanja nadaljevali?

> To je tisto, kar zares zbuja skrb. Demokracija mora ljudem naložiti, če naj se tako izrazim, breme znanja. Ljudje morajo biti politično aktivni, morajo voliti, kar nadalje pomeni, da če bodo to svojo dolžnost hoteli opraviti odgovorno, morajo razumeti, kaj se dogaja v vladi, morajo poznati zgodovino Združenih držav. Morajo poznati naše zgodovinske politične dokumente, seveda predvsem ustavo. Morajo poznati Abrahama Lincolna in Georgea Washingtona, zato da lahko od trenutnih voditeljev zahtevajo enako visoke standarde. Kar so naši očetje naroda razumeli, je to, da bodo ljudje, ko dobijo veliko družbeno moč, to moč izkoriščali. To je v človeški naravi. Zato je nujno, da ljudje pozorno spremljajo odločitve in dejanja svojih političnih predstavnikov. Če nimaš dobro informirane, angažirane javnosti, potem hitro dobiš voditelje, ki si jih tudi zaslužiš. Dobiš korupcijo, slo po moči in od tu naprej gredo stvari samo navzdol. Neumni volivci, ki neumno sledijo neumnim, ciničnim, egoističnim voditeljem. To je resnična grožnja demokraciji.