Miha Štrukelj

Miha Štrukelj zase pravi, da je povsem klasičen slikar, ki se z novimi mediji ne ukvarja. Kljub temu je na beneškem bienalu prvo sliko, ki jo obiskovalci zagledajo, ko vstopijo v slovenski paviljon, sestavil iz legokock. Motivi njegovih slik so vse prej kot klasični: avtoportret je naslikal na podlagi CT-slike svoje glave, v času zalivske vojne je slikal podobe vojne in podobe iz računalniških igric, ki so se izkazale za skoraj identične, v zadnjem času pa se ukvarja s podobami mesta in urbanih objektov. Njegova razstava na bienalu je razstava tudi dobesedno: na njej je Štrukelj razstavil podobo mesta in urbanih prostorov ter sam proces slikanja. Po bienalu pa bo mogoče kocko za kocko razstaviti še osrednjo sliko.
Neuradno sporočilo, da bo Slovenijo na bienalu zastopal Štrukelj, je prišlo v trenutku, ko je pristal v New Yorku, kamor se je odpravil na šestmesečno ustvarjanje in iskanje novih znanstev. »Ko sem na newyorškem letališču vključil mobitel, je bil že zasut z množico sporočil in čestitk, in še preden sem se pripeljal do rezidence, sem že moral začeti načrtovati razstavo. Taka stvar bi se morala pripravljati kakšno leto, jaz pa sem uradno potrditev dobil šele januarja. Še isti mesec smo morali oddati material za veliki katalog bienala.« Najzahtevnejše je bilo usklajevanje z Ljubljano, saj je Štrukelj vsakič izgubil ves dan zaradi časovne razlike. Ekipa iz Škuca, s katero se je prijavil na razpis ministrstva za kulturo, ga je celo za tri tedne obiskala v New Yorku in eno od stenskih slik, ki so na ogled na bienalu, so preizkusili na umetniškem sejmu Volta v New Yorku. Ker so bili odzivi pozitivni, so si nekoliko oddahnili. Eden od največjih infrastrukturnih zalogajev pa je bila seveda slika iz legokock.
»Potreboval sem štiri različne barve osnovnih legokock 2 x 4 in predvidel sem, da bi jih za celotno sliko potreboval približno 20.000. Sprva sem jih želel naročiti prek spleta iz njihove trgovine, vendar je bila omejitev za eno barvo 999 kosov, torej bistveno premalo,« se zasmeji Štrukelj. Nazadnje se je odločil za precej korporativen prijem: ekipa iz Škuca je vzpostavila neposreden stik z Legom in nazadnje je paket z zadostnim številom kock prispel iz Londona. Vendar so bile kocke namenjene v Ljubljano, Štrukelj pa je bil v New Yorku. Tam si je kupil nekaj tisoč kock, iz katerih je lahko sestavil zgolj dele celotne slike. Ko je sestavil največji možni pas, ki je po celi širini obsegal 101 kocko in 22 kock v višino, ga je fotografiral, razdrl in začel delati drugi del slike. Nazadnje je zmontiral vse posnetke v sliko in pomočniku v Ljubljani poslal končni izdelek. »Prvič sem delal z asistentom. To je bilo kar nekoliko nenavadno, vendar skoraj nujno, saj sem delal na daljavo, zaradi narave slike pa je bilo kar naenkrat veliko tehničnih podrobnosti, za katere je bilo treba poskrbeti. Asistent je v Ljubljani sestavljal kocke in mi sproti pošiljal fotografije, ki so kazale napredek.«
»Primarno sem slikar in tu tudi ostajam. Najdlje sem šel prav z legokockami, a še to ostaja slika objekt. Ima nekaj globine, malo 3D-občutka, ampak je še vedno slika. Pri drugih medijih je potrebna povsem drugačna koncentracija in še zdaj nisem dovolj vešč v računalništvu, da bi se lahko posvetil bolj digitalnim medijem,« priznava Štrukelj, vendar pa se že od samega začetka nagiba k digitalnim motivom. »V tretjem letniku faksa sem imel prometno nesrečo, po kateri so mi slikali glavo in dobil sem nekaj CT-slik svojih možganov. Po faksu, ko sem bil prepuščen samemu sebi, sem bil malce izgubljen. Brskal sem po stanovanju in našel prav te CT-slike; dileme je bilo konec. Vedel sem, da moram iz tega nekaj narediti. Digitalno sliko možganov sem uporabil kot motiv za avtoportret.« Štrukelj je tako začel uporabljati mrežo in postala je podlaga za vsa njegova dela. Na tej mreži je občasno prekril kakšno polje, ga še dodatno razdelil in slika je začela dobivati prazne prostore, ki spominjajo na motnje slike pri digitalnem sprejemu. Toda Štrukelj tega sprva ni vedel. »Ko sem začel graditi sliko po mreži in začel vklapljati prazna polja in barve, je bila moja abstraktna predstava, da gre za zamrznjeno sliko, ki jo želim predrugačiti. A ko sem razvijal koncept praznih polj, sem čez nekaj časa, ravno med obiskom enega od prejšnjih bienalov v Benetkah, gledal televizijo z digitalnim sprejemom. Naenkrat je slika zamrznila in pojavili so se točno takšni liki kot pri meni na slikah. Nisem mogel verjeti. Kako to, sem to že kdaj videl, pa se ne spomnim? To je vendar enako kot moje mreže! Zdaj bodo vsi mislili, da kopiram ekran, v resnici pa sem delal mrežo z manjkajočimi delčki. Bil sem kar malo razočaran, vendar tako ali tako vse podobe temeljijo na mreži. Zdaj seveda vsi mislijo, da slikam motnje v TV-programu.«
Avtoportreti so še povezovali motiv z osebno izkušnjo avtorja, vendar se je Štrukelj kmalu začel pomikati k bolj distanciranim podobam in motivom. Zanimale so ga senzacionalistične novice in zalivska vojna. »Uporabljal sem podobe z interneta, nekakšne uradne posnetke pametnih bomb, kombiniral pa sem jih s podobami, ki sem jih našel v računalniških igrah na temo ''high-tech warfare''. Zanimivo, podobe so bile videti identične. Takrat se je veliko govorilo o tem, da vojno spremljamo samo prek medijev in da nimamo neposredne izkušnje te vojne, hkrati pa so podobe močno zmanipulirane, tako da nikoli ne veš, kaj je res. Združil sem nekaj, kar naj bi bilo resnično, in nekaj, kar naj bi bilo izmišljeno, in oboje je bilo nazadnje enako. Potem pa sem še uporabil olje na platnu, ki ga po navadi povezujemo z nečim lepim, in z vsemi postopki manipulacije in ambienta galerijskega prostora so podobe izgubile vojne značilnosti.«
V Benetkah
Po vojnih in senzacionalističnih motivih so Štruklja začele bolj zanimati urbane vsebine: »Zanimala me je pozicija človeka v urbanih prostorih. Ko sem prišel v tuje mesto, sem bil samo figura. Srečaš veliko ljudi, ampak zgolj bežno, v resnici si sam v množici. Začel sem slikati mestne podobe, po navadi še v kombinaciji z industrijskimi objekti, vendar so se v njih malokrat pojavljali ljudje. Če vidimo stavbo, avtomatično pomislimo na ljudi; a so bili ti na mojih slikah prisotni le posredno, torej prek naše predstave, da v stavbah morajo biti ljudje.« Razmišljanje o urbanih motivih je Štruklja vodilo tudi pri projektu na beneškem bienalu, kjer mreže seveda ne manjkajo. Mreže na slikah namigujejo na mreženje v mestih, in kot je očitno iz postavitve v Benetkah, je Štruklja vedno treba brati večplastno.
Takoj pri vhodu v slovenski paviljon čaka slika iz legokock. Tej sledi stenska risba, katere deli so prekriti s trakom, ki ga sicer uporabljajo pleskarji, da zaščitijo robove. Uporaba delovnega traku namiguje na delovni proces. »Stenska slika je videti nedodelana in se navezuje na našo percepcijo, ki poteka po nivojih. Zaznavamo v nivojih, nekatere izkušnje nam ostanejo v podzavesti, zato takoj, ko vidimo mesto, pomislimo na ljudi.« Štrukelj ne razgrajuje samo podobe, temveč tudi potek risanja. »Na stenski sliki, ki je dolga približno 12 metrov, spet ni nobenih ljudi, čeprav nas izkušnje učijo, da bi tam morali biti. Zato sem se odločil, da bom ljudi dislociral, in sem iz nekaj točk, kjer bi realno lahko bili, potegnil vzporedne črte in nanje postavil štiri objekte risbe. Leseni kvadrati se spet navezujejo na mrežo in na njih so upodobljeni samo ljudje. V bistvu gre za slikanje računalniškega učinka.« Nasproti stenske stoji slika, prav tako polepljena z delovnim lepilnim trakom. »Ta slika daje občutek, kot da je v drugi fazi slikanja, saj po navadi najprej narišem risbo, potem pa na podlagi mreže s trakom prekrijem nekaj delov in nato slikam ozadje.«
Podobe mesta se razgrajujejo tudi v zgornjem nadstropju, kjer večja slika združi postopke, ki so kot razgrajeni predstavljeni spodaj. Zadnji prostor je po Štrukljevem mnenju najintimnejši, saj se v njem razstava konča s petimi risbami na pavs papirju. »Narisal sem pet različnih motivov iz mesta, kjer pa ljudje vedno so in so postavljeni v ospredje. Tako od povsem abstraktnih podob prideš do intimnih podob človeka v urbanih vsebinah. Risbe so na več plasteh pavs papirja in še bolj poudarjajo večplastnost percepcije.«

Odvisnost od tujine

Štrukelj se je lani, da bi si finančno olajšal bivanje v New Yorku, prijavil na nekaj natečajev, in kot naročeno, je poleg delovne štipendije ministrstva za kulturo dobil še dve nagradi: avstrijsko Henklovo nagrado za risbo in ameriško nagrado fundacije Pollock-Krasner za sliko. »Bilo je kar malo strašljivo, kako se je vse lepo poklopilo. V Ljubljani sem se leto in pol ubadal z organizacijo tega, kako bom šel v rezidenco v New Yorku, kako bom dobil sredstva, a očitno se je izplačalo.« Štrukelj proda v Sloveniji vsako leto v povprečju eno sliko in je tako v celoti odvisen od tujine. Slike prodaja v galerijah na Dunaju in v Torinu in ob pomoči ljubljanskega Škuca predvsem na sejmih v tujini, kjer zasluži ravno toliko, da je finančno neodvisen. Ker prodaja precej niha, Štrukelj priznava, da večinoma živi od prihrankov.
Leta 2000 je semester podiplomskega študija preživel v Ameriki, točneje v Pensilvaniji, kjer je obiskoval eno od tamkajšnjih fakultet za umetnost. »Bilo je kar malo filmsko. Živel sem v majhnem mestu, kjer je bila najvišja stavba cerkveni zvonik. Tako kot sem v mladih letih videl Ameriko skozi filme, predvsem tiste iz osemdesetih let, ki so se dogajali na ameriških kolidžih ... točno tako je! Vse te bratovščine in njihove famozne zabave. Meni se je zdelo to za umret smešno, sem pa tam zelo užival. Imel sem cimra iz Danske, ki je študiral politologijo in bil totalna zvezda v razredu. Sošolci so ga potem vabili na zabave njihovih bratovščin in tako je pripeljal s seboj še mene. Zabave so bile najmanj trikrat na teden.« Nad samo fakulteto je bil nekoliko manj navdušen: »Vse skupaj je bilo precej mizerno, slabše kot naša akademija. Tisti, ki so hodili na izmenjavo na našo akademijo, so bili navdušeni! Ampak so pa vsi študirali vse: kiparstvo, slikarstvo ...« Največja razlika med študijem doma in v Ameriki je bila v predmetu, ki so ga poučevali v Ameriki in je bil seveda povezan s trženjem. »Tam že od samega začetka vadijo promocijo. Učili so nas, kako pisati kratke, čim bolj strnjene opise del. Če tega nimaš dobro spisanega, ti nič ne pomaga, da si izjemen umetnik. Čim bolje moraš znati napisati, kaj počneš. Čim krajše, čim bolj enostavno. Ne marajo filozofiranja, velikih zgodb, konfuznih konceptov. Tam sem bil premalo časa, da bi to osvojil, in mi pri teh opisih še vedno pomaga punca, ki je prevajalka. Pri prijavah na natečaje so takšni opisi in predstavitve zelo pomembni.« Čeprav je veščina koristna, je Štruklju, kot priznava, nekoliko uničila predstavo o umetnosti: »Malo ti padejo ideali, tudi sam sem imel nekaj težav s tem, še posebej po Benetkah, ko ugotoviš, da marsikaj, kar si mislil, da je pomembno, ni. Pogosto sama kvaliteta ni toliko pomembna, veliko pomembneje je, koga poznaš.«
Kljub temu se Štruklju po Benetkah že odpirajo nove priložnosti in vrstijo vabila na nove razstave. Tudi prodaja, priznava, je malo boljša. Septembra se vrača v New York, oktobra pride nazaj v Ljubljano za deset dni, ker bo razstavljal v ljubljanski Mestni galeriji, samostojno razstavo načrtuje na Dunaju v svoji matični galeriji, v okviru grafičnega bienala pa se te dni predstavlja tudi v Ljubljani.