Berglundgate

Primer Slovenija proti Berglundu, v katerem je pregon predlagal predsednik SDS Janez Janša, utegne kmalu razkrinkati sporno poseganje generalne državne tožilke Barbare Brezigar, njej zvestih vrhovnih tožilcev in vodij okrožnih tožilstev v konkretne zadeve. Malodane vsakič, ko se je v zadnjih letih pojavil kak kazenski postopek, na katerem bi se lahko pridobile ali izgubile politične točke, se je zgodil prevzem zadeve s strani vrhovnega tožilstva oziroma predodelitev zadeve na ravni okrožnega tožilstva. In tožilec, ki mu je bila poprej kot naključnemu tožilcu odvzeta zadeva dodeljena, se je potem odločil tako, kot sta zadevo videli desnica in generalna državna tožilka. Ko je obstajal utemeljen sum kaznivega dejanja, recimo v primeru policijskega nadzora romske družine Strojan, se je kazenski pregon zaustavil. Ko pa so bili strokovni argumenti za nadaljevanje kazenskega pregona izredno šibki, recimo v primeru Ribičič, primeru Penko in primeru Podbregar, pa se je v nasprotju s pričakovanji pregon nadaljeval. Slednje se je zgodilo tudi v primeru Slovenija proti Berglundu ...
Spomnimo. V času predvolilne kampanje pred zadnjimi državnozborskimi volitvami je finska nacionalna televizija YLE premierno zavrtela dokumentarec Resnica o Patrii, ki ga je nekaj dni kasneje predvajala še RTV Slovenija. V njej se je novinar YLE Magnus Berglund namenil razkriti domnevno umazano ozadje slovenskega orožarskega posla, v katerem se je Slovenija zavezala pri finski Patrii kupiti okoli 150 osemkolesnih oklepnikov. Berglund, ki je v oddajo vključil tudi slovenske sogovornike, oddajo konča z mislijo, da je bil v prejemanje podkupnine v poslu vpleten tudi Janez Janša. Ta je potem vložil predlog za kazenski pregon štirih slovenskih intervjuvancev v oddaji in Berglunda. Kot je običajno, je to kazensko zadevo po avtomatizmu dobila naključna okrožna tožilka na pristojnem ljubljanskem okrožnem tožilstvu. Vendar pa je nad ravnanji tožilke Kristine Bergant v tej zadevi, kot zdaj kaže brez zakonitega razloga, ves čas bedela generalna državna tožilka oziroma »njeni« tožilci. Ko se je namreč Bergantova v skladu z zakonom po svoji strokovni presoji odločila zavreči pregon zoper vseh pet ovadenih, ji je vodja ljubljanskega tožilstva Tamara Gregorčič primer odvzela in ga dodelila drugemu tožilcu. Javnost tega morda sploh ne bi izvedela, če ne bi poslanka Zaresa Cveta Zalokar Oražem ministru za pravosodje Alešu Zalarju o tem postavila poslanskega vprašanja. Ker so ministrstvu najprej z vrhovnega tožilstva odgovorili na nekaj temeljnih vprašanj in podvprašanj, potem pa prekinili komunikacijo, se je minister odločil za pravosodni nadzor. Ta pa doslej še ni bil izvršen, ker je vodja ljubljanskega tožilstva Gregorčičeva ministrovi ekipi po telefonskem nasvetu Brezigarjeve odrekla vstop v prostore tožilstva. Ker bo zdaj nadzor morala odrediti vlada, si je generalna državna tožilka tako kupila kak teden ali dva časa. Kaj lahko njena ekipa za nazaj sploh postori, ostaja vprašanje, saj naj bi se na omenjen način mimo notranjih tožilskih in tudi zakonskih pravil prerazporejale zadeve več let in jih zato ni malo. Poleg tega naj bi bil dokaj zanesljiv vir informacij tudi elektronski vpisnik, ki naj bi ga bilo težko ponarejati. Pa tudi sicer ima ministrova ekipa, ki bo pregledovala poslovanje ljubljanskega tožilstva od 1. januarja 2008, pooblastilo za zaslišanje vseh zaposlenih ... Namen nadzora je ugotoviti, kako so na ljubljanskem tožilstvu iz rok v roke potovale posamezne zadeve oziroma spisi in koliko so se pri tem spoštovala notranja tožilska in siceršnja zakonska pravila.

Defekt v tožilskem sistemu

Problematiko poseganja v zadeve zaradi vsebine je pred časom za Mladino takole izpostavil upokojeni tožilec, nekdanji namestnik vodje kranjskega tožilstva in član državnotožilskega sveta Stane Boštjančič: »Glavni problem pri takšnih prevzemih zadev je, da pomeni nezaupanje v okrožna tožilstva, katerim je posamezna zadeva odvzeta. Če vrhovno tožilstvo potegne zadevo k sebi, pomeni, da pristojnemu okrožnemu tožilcu ne zaupa. Vprašanje je, zakaj mu ne zaupa, ali zato, ker meni, da zadeve ne bo reševal tako, kot bi bilo všeč vladajoči politiki, ali pa meni, da na tistem tožilstvu niso dovolj strokovni. S takim odvzemom zadeve se namreč diskvalificira celotno okrožno tožilstvo, ne le tisti tožilec. Ti odvzemi s strani vrhovnega tožilstva so defekt v tožilskem sistemu.« Torej so še veliko večji problem v tožilskem sistemu predodelitve spisov znotraj uradno neodvisnega tožilstva po neuradnih navodilih z vrhovnega tožilstva. Zato je zdaj prioriteta generalne državne tožilke dobiti bitko za interpretacijo in pravosodni nadzor prikazati kot neupravičen poseg politike v neodvisno tožilstvo. Oziroma ovreči tezo, da tožilstvo sploh spada pod izvršilno oblast ...
Ker tožilstvo seveda ne spada pod sodno vejo oblasti in nikakor pod zakonodajno vejo oblasti, lahko spada le pod izvršilno. O tem sicer obstajajo različna pravna mnenja, vendar tožilstvo kot organ pregona ne more biti organ sui generis, torej organ brez nadzora, organ, ki ne spada pod nobeno ministrstvo, da tako rečemo. Še posebej ne, odkar usmerja delo policije. Tudi sicer je lani med obsežnejšo akcijo zoper gradbeniške šefe, poznane pod delovnim imenom Čista lopata, Brezigarjeva izjavila: »Edino, kar od politikov pričakujem, je, da nas podprejo pri našem delu.« Torej si je generalna državna tožilka želela podpore izvršilne veje oblasti. Očitno meni, da podporo torej politika vodstvu tožilstva lahko tudi odreče. Gre za stališče, ki je v skladu s pogledom predsednika SDS Janeza Janše, ki je pred leti takole uvrstil tožilstvo: »Tožilstva niso več del neodvisne sodne oblasti, ampak so podrejena izvršni oblasti, zato kritika ravnanja tožilca ne leti na ravnanje neodvisne sodne oblasti, temveč na izvršno oblast.« In zdaj izvršna oblast želi vpogledati v tožilsko upravo na ljubljanskem okrožnem tožilstvu. Kljub temu da vedno obstaja nevarnost vpogleda v vsebino, torej v spise, zakonodaja takšen vpogled ministrstvu za pravosodje dejansko omogoča. Tej pravici ministrstva doslej ni oporekal nihče. Ko je prejšnji minister Lovro Šturm opravil prav tako izredni pravosodni nadzor na tožilstvu v Kopru, je Brezigarjeva z njim soglašala.

Oditi ali se pustiti razrešiti?

Prav stališče, da je tožilstvo strokovna funkcija s podporo politike, generalni državni tožilki ponuja izhod v sili, možnost za odstop. Če nimam več podpore vladajoče politike in ne bom sodelovala pri političnem vdoru v neodvisnost tožilstva, odstopam? To je tudi način, da morda še reši svojo strokovno kariero, četudi ne več v tožilstvu ... A odstop se zdi kljub temu malo verjeten. O njem se je že večkrat špekuliralo, a odstopila Bre-zigarjeva ni. Na vprašanje, zakaj ne, je možen tudi naslednji odgovor: skozi oči politike je položaj generalnega državnega tožilca izredno pomemben, zato se ne zapušča. Tožilstvo je pač tisti organ pregona, kjer se sprejme odločitev, ali se bo v določeni zadevi kazenski pregon nadaljeval ali ustavil. Ali kot se je nekoč lepo izrazil nekdanji ustavni sodnik dr. Zvonko Fišer: »Tožilec ne le toži, ampak tudi sodi.« Spričo strogo hierarhične ureditve tožilstva pa ima vodja tožilstva nekako glavno in končno besedo, v kateri kazenski zadevi se gre v pregon in v kateri ne. Vsaj v preteklih letih je bilo tako. Gre za položaj z veliko večjo politično vrednostjo celo od položaja predsednika vrhovnega sodišča. Ta namreč ne more postaviti »svojih« predsednikov okrajnih ali višjih sodišč, ki bi potem izvrševali njegovo vizijo, kako razsoditi v posameznih zadevah. Kaj šele, da bi lahko po lastni diskreciji prevzemal posamezne kazenske zadeve in jih dodelil v delo sodnikom, ki jim zaupa, da se bodo pravilno odločili. Po politični vrednosti položajev v pravosodju se lahko morda primerja le še položaj ustavnega sodnika, ki pa vendarle težko kaj stori za morebitne politične botre, saj je ustavno sodišče kolektivni organ. Zato se zdi, da odločitev o predčasnem odhodu s položaja ni odvisna samo od prve tožilke same ...

Panika!

Kakorkoli. Generalna državna tožilka zdaj odvrača pozornost od napak pri tožilskem poslovanju, za katere je vsaj objektivno odgovorna, če spričo prevzemanja politično odmevnih zadev na vrhovno tožilstvo ne tudi subjektivno. Tega problema pa ne bi bilo in bi v miru končala svoj mandat, če javnost ne bi izvedela za predodelitev spisa v primeru Berglund. V svojih vrstah imajo torej »izdajalca«, ki je Cveti Zalokar Oražem omogočil zastavitev poslanskega vprašanja o potovanju spisa v tej zadevi. Je zato skupinica tožilcev z vrhovnega tožilstva večkrat neuradno obiskala tožilko Katarino Bergant in jo zasliševala o njenih morebitnih sorodstvenih, prijateljskih in celo političnih povezavah? Omenjena tožilka je zdaj na bolniškem dopustu.
Takšna notranja obravnava se zdi skoraj neverjetna, vendar odnosi na tožilstvu v zadnjih letih nasploh niso dobri. Boštjančič je o mandatu Brezigarjeve recimo tudi povedal: »Tožilstvo v celoti preveva duh, ki ni pozitiven za delo posameznih tožilcev v posameznih zadevah. Na tožilstvo je vdrl nekakšen polvojaški sistem dela. Namesto da bi bilo več kolegialnosti, timskega dela in podobno, tožilci v glavnem bolj kot ne skrbijo za lastne zadeve in se nasploh držijo bolj vsak zase.« Gre za mnenje, s katerim se sicer strinjajo tudi mnogi drugi tožilci, ki pa o tem javno ne želijo govoriti.
A to vrhovno državno tožilstvo je v zadnjih letih poleg medčloveških odnosov zanemarilo tudi vsebinska vprašanja. Dokumenta, ki bi urejal politiko pregona, namreč še vedno ni. Tožilcem in posledično policiji, ki jo usmerjajo, tako ni jasno, kdaj se kako kaznivo dejanje preganja, koliko in zakaj. Javnosti je znano uradno zaprosilo policije vrhovnemu državnemu tožilstvu, naj se že enkrat odloči, v katerih primerih se sovražni govor preganja in v katerih ne, saj so bile odločitve tožilstva v podobnih primerih prepogosto diametralno nasprotne. Ko smo že pri vsebini, točneje pri stroki in hkrati pri poslovodstvu: prav na ljubljanskem okrožnem tožilstvu, katerega poslovanje želi zdaj z izrednim pravosodnim nadzorom preveriti pravosodni minister, že več kot leto dni zamujajo z rednim internim pregledom dela in poslovanja. Gre za pregled, ki bi moral biti opravljen vsaka tri leta, nazadnje pa je bil leta 2005. Problem je toliko večji, ker je ljubljansko okrožno tožilstvo daleč največje v državi, omenjeni redni pregled delovanja tožilstva pa odredi generalni državni tožilec. Torej Barbara Brezigar ...