17. 9. 2009 | Mladina 37 | Kultura | Plošča
Tyondai Braxton: Central Market
2009, Warp
Danes, ko je celotna glasbena produkcija zadnjih sto let tako rekoč na dlani, nas glasba le stežka preseneti, zato njeni snovalci v želji, da se izognejo že slišanemu, vse pogosteje podirajo žanrske okvire. A žal se ti poskusi večinoma klavrno končajo. Namesto da bi bilo izstopanje iz okvirov le posledica iskanja nečesa novega, svojega, vse prepogosto postane cilj. Zato takšno prečenje prevečkrat ponudi nedomišljene zlepljenke raznoterih stilov, ki potrjujejo le ustvarjalčevo kvazi »širino«. Za Tyondaia Braxtona je videti, da se s tem ne obremenjuje. Ko ustvarja s superzasedbo Battles, se brez težav drži rockovskih izročil, ko na tleh obsedi sam, pa njegova glasba izstopi iz vsakršnih kategorij. Z albumom Central Market se ti dve praksi sedaj najdeta. Braxtonu uspe ohlapno zvočno raziskovanje s prejšnjega solističnega albuma History That Has No Effect (2002) strniti v osredotočeno battlesovsko formo, ob tem pa ohrani oziroma še poglobi značilen zvočni avanturizem, postavljen na elektronskem zankanju. Najprej v uho padejo orkestracije v izvedbi Wordless Music Orchestra, ki jih Braxton tu spretno vpne v elektronski in rockovski kontekst. Ker je sin avantgardnega skladatelja in pihalca Anthonyja Braxtona, mu je bila klasična glasba položena v zibelko, zato tu še zdaleč ni le za »umetniški« vtis, kot se to rado prigodi rockovskim glasbenikom. V njej sicer ne manjka referenc na Stravinskega ali Vareseja, toda njen namen je (so)ustvarjanje razpoloženja. V prvem delu plošče se ta najbolj približa naivnemu, iskrenemu otroškemu veselju, druga polovica pa prinese tudi zdravo mero odraslega cinizma, s katerim se Braxton izvrstno uravnoteži. Glasba je polna dih jemajočih, solzo v oko kličočih domislic in detajlov, ob katerih se na široko najprej odprejo ušesa in nato še usta. Orkestracije izzvenijo v elektronskih manipulacijah, zabavno raziskovanje afektiranega glasu pretrgajo rezke kitare in nenavadno odmerjeni (poli)ritmi, atonalna sintetika pa na površje izpodriva krhke melodične linije. Skladba J.City v svojih šestih minutah pove več kot marsikateri novodobni čislani rockovski album, kljub kompleksnosti pa glasba ni naporna. Celo nasprotno, kar gre pripisati predvsem njeni optimistični, 'kako sem jaz vesel' zasnovi. Central Market izpostavi Braxtonovo skladateljsko žilico, njegovo navdihujočo izvirnost ter izjemno glasbeno znanje. Album je prava učna ura za vsakega glasbenika. Nič ni narejeno kar tako. Vsak najmanjši zvočni drobec ima svoj namen, ki pomaga sestavljati izrazito osredotočeno pripoved, iz katere pa ves čas odmeva navidezna lahkotnost, kar je bržkone le posledica tega, da se je Braxton ob ustvarjanju preprosto zabaval. Si lahko želimo še več? Najbrž ne. Resen kandidat za album leta.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.