Jadran je naš!

Že na prvem, trakoščanskem srečanju med Jadranko in Borutom je bilo očitno, da je v zraku ljubezen. On z rdečo kravato - ljubezniv. Ona, ki jo doma kritizirajo, da je brez okusa za modo, v uporniško rdečem kostumu istega barvnega odtenka - ljubezniva. V Ljubljani je sledil še drug spektakel za javnost. On: črna kravata z belo srajco. Ona z belo obrobljenim ovratnikom na črnem kostumu. Kot da bi garderobo jemala iz iste omare. K videzu poročnega slavja so svoje dodali še diplomatski zbori. Tam so bili ameriški, italijanski, francoski, nemški veleposlanik in drugi iz mednarodne sfere, postavljeni na Pahorjevi desni, ki so njuno zvezo okronali s ploskanjem. Potem so sledile čestitke iz tujine.
Po slovenski »rambo diplomaciji« in nadaljevanju s »tiho diplomacijo« kot že tolikokrat ni sledila še ena partija »nogometne diplomacije«, kljub športnim interpretacijam hrvaškega predsednika Stipeta Mesića, češ da je Kosorjeva zabila gol. Njegovo izjavo naj bi v Sloveniji napačno povzemali. »Primerjava se je nanašala na premik, ki ga je predsednici uspelo narediti v primerjavi z bivšim predsednikom vlade Sanaderjem,« so nam odgovorili iz Mesićevega kabineta. Če je to tako, potem je sedaj res na vrsti, kot pravijo poznavalci diplomatske prakse, »honeymoon diplomacija«. Izraz se je udomačil po poskusu otoplitve odnosov med Pakistanom in Indijo v osemdesetih, med Radživom Gandijem in Benazir Buto. Jasno, da je domača javnost obema takoj očitala razprodajo nacionalnih interesov, zato njuna zveza ni trajala dolgo. Bo detant med Borutom in Jadranko trajal dlje?

Simbolika

Trenutek, v katerem je Borut Pahor razkril svoj »zgodovinski« dogovor s kolegico Jadranko Kosor, je bil seveda trenutek režije in presežne scenaristike, v katerem ni bilo prostora za vsebino. Ta s svojimi detajli vedno pokvari romantiko. Mnogi komentatorji srečanja so tako upravičeno ugotovili, da njun sporazum še zdaleč ni tako pomemben ali celo zgodovinski. Lahko pritrdimo stališču SDS, da ni po enem letu blokade »nič novega«. Premiki so zgolj simbolični. Toda v mednarodni politiki je simbolika pač veliko pomembnejša kot na domačem dvorišču. Razlog je preprost. Ker se mednarodne pogodbe dnevno kršijo, je vsakodnevno zaupanje ali tako imenovani dobrososedski odnosi skorajda vse, na kar lahko države računajo.
In če je bil premik zgolj simboličen, ali ni konec koncev tudi spor, ki ga poskušamo razrešiti, zgolj simbolične narave? Janez Drnovšek je že leta 1997, v enem od prvih pojasnil javnosti o tem, zakaj Slovenija potrebuje izhod na odprto morje, razložil, da je izhod na odprto morje »zelo pomembno, morda tudi najpomembnejše simbolično, politično in psihološko vprašanje«. V intervjuju za Vjesnik je razkril tudi argumente: »Hrvaška ima veliko morja, Slovenija pa malo.« Čeprav danes tudi zunanji minister Samuel Žbogar pravi, da so na kocki »vitalni interesi« države, pa je presenetljivo, kako malo razlage se skriva za tako težkimi besedami. Le kaj tako vitalnega lahko dobimo ali izgubimo? »Tisto, kar je v srčiki problema,« je pred meseci poskušal pojasniti Ivo Vajgl, sedaj evroposlanec, »je po mojem mnenju dejstvo, da smo Slovenci pomorski narod, da smo vedno bili, da ga imamo, v svoji literaturi, v svojih srcih, in da je dostop do odprtega morja nekaj, do česar imamo moralno pravico.«
Prijeten občutek je torej vse, na kar lahko računamo. In tudi to je nekaj.
Ti, dobrososedski odnosi pa nastopajo tudi v tako imenovanem drugem Rehnovem predlogu arbitražnega sporazuma med Slovenijo in Hrvaško, ki je sedaj, tudi po zagotovilih hrvaške strani, postal ponovno aktualen. Odločilen stavek, zaradi katerega bi arbitražni sodniki lahko v prihodnosti Sloveniji prisodili kakšen kos ozemlja, v najboljšem primeru »teritorialni stik«, v najslabšem pa morski režim ožine, govori namreč prav o načelu »dobrososedskih odnosov za dosego poštene in pravične odločitve«.

Blokada pameti

In ker je sedaj postalo že kristalno jasno, da lahko Slovenija svoj glavni cilj doseže kvečjemu z ljubeznijo, nikakor pa ne z ultimati, je jasno tudi, kako neproduktivna, kontradiktorna in dolgoročno nevzdržna je bila ta desetmesečna slovenska blokada. Slovenija mednarodne javnosti ni prepričala, ker je slabo lobirala. Nismo je prepričali, ker s takšnim stališčem in zahtevami, kot so jih oblikovale vladajoče politične stranke, ni bilo mogoče biti prepričljiv. Poenostavljeno povedano, Slovenija se je pri blokadi Hrvaške sklicevala na mednarodno pravo. Torej, da Sloveniji ta pravica enostavno pripada po pravilih Evropske unije v smislu, »oni so zunaj, mi smo noter«. Izjav takšnega tipa, češ da v EU tudi malim pripada ista pravica kot velikim, smo lahko slišali nešteto. Kdor se z njimi ni strinjal, je bil obtožen nerazumevanja realpolitične situacije v resničnem svetu.
Po drugi strani pa je Slovenija s tem želela doseči, da se Hrvaška odpove suhoparnim pravilom mednarodnega prava v primeru določanja meje. Načelo ex aequo et bono, ki se ga Slovenija oklepa, pomeni namreč tako imenovano zunanjo pravičnost. A ob tem se vedno pozabi pojasnilo: Zunaj česa je ta zunanja pravičnost? Jasno, s tem je mišljeno mednarodno pravo. Rešitve ex aequo et bono, ki jih sicer ravno zaradi tega v mednarodnopravni praksi ne najdemo, so pravzaprav protipravne.
Kako dolgo je mogoče s sklicevanjem na mednarodno pravo zahtevati kršitev mednarodnega prava? In ali je mogoče z ultimatom zahtevati otoplitev medsosedske atmosfere? Seveda ne. Z blokado je Slovenija v prvi vrsti škodila sebi. Lep primer, v kakšni smeri so se z visoko hitrostjo v zadnjih mesecih prelevili slovenski intelektualci, je državnik France Bučar, ki je na eni od zadnjih tiskovnih konferenc dejal, da gre pri spornih ozemljih po njegovem za del »slovenskega prostora, ki ni bilo nikoli hrvaško in je naseljeno s Slovenci, zato mora Slovenija to ozemlje zahtevati«. Oziroma niti zahtevati ga ne bi smeli, ker bi s tem že priznali, da je ozemlje sporno. Leta 1999 je Bučar trdil, da je meja tam, kjer je: »Kako jo boste spremenili? Z vojsko? Naj se s Hrvati vojaško spopademo? Vsaka sprememba je mogoča izključno na osnovi obojestranskega sporazuma. Če hrvaška stran ni za tak sporazum, iz tega pač ne bo nič! Mi sicer lahko predlagamo zgodovinske in ne vem kakšne vse utemeljitve, ampak vse to nam čisto nič ne pomaga. Gre za to, da lahko le večje poznavanje razmer in poglobljene analize stanja prispevajo k večjem medsebojnem upoštevanju in razumevanju potreb drugega, kot je v našem primeru interes za izhod na odprto morje. V nasprotnem primeru bomo ostali zakopani v predsodke in balkanske obračune.«
Pa se je v predsodke in balkanske obračune zakopal celo Bučar sam. Če spregledamo porast nacionalističnih teženj na domačem prizorišču, si je Slovenija z blokado nedvomno škodila tudi na mednarodnem področju. Popolnoma napačno je ocenila svoj položaj in svoje nacionalne interese ter zunanjepolitične prioritete. Slovenija je namreč Hrvaško blokirala s svoje pozicije moči v EU. Toda v mednarodni skupnosti so majhne države odvisne od velikih. In če želijo na dolgi rok preživeti, si kršenja ustaljenih pravil ne morejo privoščiti. Ravnati morajo načelno. Najpomembnejša slovenska nacionalna interesa sta zato predvidljiva mednarodna skupnost in spoštovanje občih pravil.
Ta stvar še zdaleč ni tako abstraktna. Zgolj en primer. Prav zdaj je aktualno vprašanje priznavanja pravic slovenske manjšine v Avstriji. Kaj drugega kot pa opozarjanje na mednarodne standarde oziroma na spoštovanje določil Avstrijske državne pogodbe, ki so jo spisale velike sile, še ostane Sloveniji pri zaščiti Slovencev v Avstriji? Zunanjemu ministrstvu, kjer že kar nekaj časa pišejo strategijo slovenske zunanje politike, bi na tem mestu priporočali, naj s tekstom malce pohitijo.

Dogovor o dogovoru

Kot je v zadnjem tednu pojasnjeval Pahor, sta se Slovenija in Hrvaška v tihi diplomaciji dogovorili o dvojem: prvič, da se hrvaška pristopna pogajanja z EU nadaljujejo - kar torej pomeni, da bo Slovenija sosedo »odblokirala«. In drugič, državi sta se dogovorili, da bo mejni spor vendarle reševala mednarodna arbitraža na podlagi zadnjega predloga Evropske komisije, torej komisarja Ollija Rehna. Hrvaška se je ob tem obvezala, da bo dogovor o načinu rešitve meje dosežen pred glasovanjem o pristopni pogodbi v slovenskem parlamentu. Tretji pomembni element, kot piše v faksu, ki ga je Jadranka Kosor poslala na Švedsko, češ, »noben dokument, stališče, pisna ali ustna izjava v okviru pogajalskega procesa ne prejudicira končne rešitve meje«, je dejansko nepomemben, glede na to, da je podobna zagotovila pred tem dal že Ivo Sanader. Poleg tega je jasno, da nobena država ne more enostransko določati svojih meja z enostranskimi akti.
Situacija na igrišču je torej naslednja: Slovenija je resda Hrvaško odblokirala. A je ob tem zadržala kar nekaj priložnosti za ponovno »blokado.« Prvič, Slovenija ne bo umaknila zadržkov iz enega izmed poglavij. In sicer iz poglavja o dobrososedskih odnosih. Zato, kot je dejal zunanji minister Žbogar, da »vidimo, če se stvari odvijajo v pravo smer«. Drugič, v Sloveniji bo skoraj gotovo, glede na izjave predsednika vlade in predsednika države, vlada organizirala referendum o arbitražnem sporazumu. Ta pomeni blokado številka dve. In končno je tukaj še tretja možnost blokade: slovenska politika lahko na koncu še vedno organizira referendum o vstopu Hrvaške v EU.
V zameno za odblokiranje je torej Hrvaška privolila v drugi Rehnov predlog arbitražnega sporazuma. Spomnimo se, da je Hrvaška ta predlog junija sprva zavrnila. O njem se ni več hotela pogajati, češ da se je proces »vzemi ali pusti« končal že aprila. Formalno Hrvaška resda govori, da se bodo pogajanja nadaljevala tam, kjer so se končala 15. junija, toda ker se je Hrvaška časovno zavezala k rešitvi, lahko Slovenija zgolj vztraja pri obstoječem besedilu. Zaradi tega so informacije iz diplomatskih krogov o tem, da naj bi bila pogajanja o arbitražnem sporazumu praktično končana, zelo verjetne. Slišati je celo, da ima Kosorjeva, ki si želi sporazum skleniti do začetka predsedniške kampanje, le še eno prošnjo: želi, da bi končni datum, v katerem mora arbitražno sodišče sprejeti rešitev, podaljšali z enega leta na skupaj tri leta.
Takšna, še zadnja želja Hrvaške je logična, ker Slovenija vstopa Hrvaške ne pogojuje več z rešitvijo meje, ampak s podpisom arbitražnega sporazuma. Torej se več ne mudi. Poleg tega je v ozadju še ena skrb Hrvaške, pa tudi Slovenije: če bi arbitražno sodišče prehitro določilo mejo, torej še pred vstopom Hrvaške v EU, bi znali nezadovoljni slovenski nacionalisti organizirati še referendum o vstopu Hrvaške v EU. Kar pa bi tudi slovensko politiko postavilo v kočljiv položaj, zaradi česar bo po vsej verjetnosti na koncu Slovenija privolila v spremembo.
Začrtani scenarij je torej naslednji: v naslednjih nekaj mesecih, do hrvaških predsedniških volitev, bosta državi dokončali pogajanja o Rehnovem arbitražnem sporazumu. Nato pa bo slovenska vlada organizirala referendum. Če bo ta uspešen, sporazum začne veljati, državi izbereta svoja dva sodnika, evropska komisija določi še tri. Sledita prvi pisni in drugi ustni poziv državam, kar bo trajalo približno dve leti. In nato bo preteklo še leto dni, v katerem bodo sodniki končno razsodili o sporu.

Referendum

Na tej poti obstaja dejansko le še en velik zaplet: ali je Slovenija z drugim Rehnovim predlogom zadovoljna ali ne? Konec koncev se bo okrog tega, po nekaterih ocenah že čez pol leta, odvila glavna debata glede vstopa Hrvaške v EU, saj bo predlog prišel v referendumsko odločanje. To vprašanje je odločilno, kajti če Slovenija na referendumu drugi Rehnov predlog sprejme, potem tudi referendum o vstopu Hrvaške v EU ni več smiseln. V zadnjem predlogu sporazuma Rehn vseh želja Slovenije ni upošteval, je pa v osnovno besedilo, ki je bilo za Slovenijo sprva nesprejemljivo, vnesel nekaj popravkov. Na začetku namreč ni bilo prav jasno, ali določitev stika Slovenije z odprtim morjem omogoča tudi risanje meje izven Piranskega zaliva ali zgolj določitev posebnega režima na hrvaškem teritorialnem morju.
Najpomembneje je, da je v drugem Rehnovem sporazumu jasno zapisano, da imajo sodniki mandat, da določijo poleg meje na kopnem in na morju ter poleg režima za »uporabo ustreznih morskih območij in stika Slovenije z odprtim morjem« tudi stik (angl. junction) Slovenije z odprtim morjem. V prvem predlogu namreč ta opcija ni bila tako jasna.
Pahor in zunanje ministrstvo pri tem poudarjata, da beseda junction nastopa tudi v angleški različici sporazuma Drnovšek-Račan in še v nekaterih drugih sporazumih, tako da nesporazuma, kaj je s tem mišljeno (dimnik) ne bi smelo biti. Težava pa je drugje: če SNS in SLS že v izhodišču ne podpirata vladnega usklajevanja s Hrvaško, pa še ni znano, kakšno je pravzaprav stališče SDS.
Janez Janša je pred meseci ocenil, da ga drugi Rehnov predlog ne zadovoljuje, ker v njem ni eksplicitno zapisano načelo »zunanje pravičnosti«. »Če načelo ne bo zapisano v svojem pravem pravniškem izrazu, se pravi ex aequo et bono, mora biti opisano na način, da je to isto, drugače Slovenija pristaja na nekaj, kar pomeni veliko tveganje,« je menil. Rehn je namreč v tej točki svoj drugi predlog spremenil tako, da bi morali sodniki poleg tako imenovane notranje pravičnosti (equity) in »načela dobrososedskih odnosov za dosego poštene in pravične odločitve« dodati še, da morajo arbitri pri določanju upoštevati vse »relevantne okoliščine«. To za Janšo očitno ni dovolj ...

Oslova senca

A omenjena vprašanja, ki se utegnejo sedaj sprožiti v predreferendumski Sloveniji, so dejansko prerekanja o oslovi senci. Slovenija bi namreč tako želeni »izhod« ali pa »stik« z odprtim morjem dobila kvečjemu v procesu politične mediacije, ne pa pred mednarodnim sodiščem.
Allain Pellet, eden najbolj znanih francoskih ekspertov mednarodnega prava, je v razpravi o uporabi principa ex aequo et bono, ki jo hranijo tudi na slovenskem zunanjem ministrstvu, zapisal, da četudi sodniki uporabijo pri razsojanju princip t. i. zunanje pravičnosti, pa »ne smejo zapustiti generalnega okvirja mednarodnega prava, gotovo pa ne smejo presoditi mimo kogentnih (mandatornih - jus cogens) pravnih norm«. Eden izmed takšnih »nujnih« principov mednarodnega prava morja pa je prav načelo, po katerem se suverenost države razteza s kopnega v notranje vode in naprej v teritorialne. To pravilo je nad vsemi ostalimi pravili, zapisanimi na primer v Konvenciji o pravu morja.
Kar pomeni, da tudi če bi Slovenija dosegla, da bi se meja na morju določala po principu ex aequo et bono, niti teoretično ni možnosti, da bi Piranski zaliv, ki meji tudi na Hrvaško, postal v celoti »slovenski« ali pa da bi Slovenija skozi hrvaške teritorialne vode dobila dimnik. Zadnja, nekajmesečna pogajanja o vsebini Rehnovih predlogov lahko kvečjemu vplivajo na sodnike, da denimo Sloveniji prisodijo ugodnejši režim plovbe ali pa mejo v Piranskem zalivu potegnejo bolj poševno. Izhoda nazaj, k mediaciji, pa si slovenska politika seveda ne more več privoščiti. Niti Janša ne, ki je na blejskem srečanju z Ivom Sanaderjem dosegel »neformalno načelno soglasje«, da se bo vprašanje meje med državama na morju in spornih točk na kopenski meji reševalo pred meddržavnim sodiščem v Haagu.
Ena izmed najpomembnejših razprav o mednarodni politiki je razprava med tako imenovanimi realisti in idealisti. Bučarja številka 1 iz leta 1999, ki je svaril pred balkanizacijo in vojaškim spopadom ter pred prevelikimi apetiti, bi danes verjetno Bučar številka 2, ki »ozemlje« zahteva, označil za naivneža in idealista. Če je tako, potem smo se v zadnjih desetih mesecih naučili, da so bili slovenski idealisti realnejši. Realisti, zagovorniki realpolitike, politike moči in močne države, ki so blokado začeli, pa so očitno živeli v iluziji. Ljubezenski dogovor med Borutom in Jadranko je tudi začetek poti k streznitvi.