Jim O'Rourke: The Visitor

Jim O'Rourke, 'renesančni človek' sodobne glasbe v najbolj neulovljivem pomenu te besedne zveze, se vrača kot (ponovni) obiskovalec tokrat res široko zastavljenih poljan pop glasbe, v katere vtira raznotere izkušnje. Te si je pridobil kot avtor, izvajalec, producent in pronicljiv glasbeni poznavalec, ki je svoje heroje v javnosti vedno tako zelo povzdigoval, da so kot refleksija v njegovi glasbi včasih zasenčili samega avtorja. Pisanje o glasbi Jima O'Rourka, pa naj gre za njegovo producentsko delo, svobodna improviziranja, skladanje sodobne komorne glasbe, minimalizma ali musique concrete, gnetenje primitivnega folka na sledi in ob boku Johna Faheya, bratenje v digitalnem laptopovskem binarnem kodu z dunajsko bratovščino založbe Mego, ustvarjanje industrijske glasbe, hrupnega rocka (tudi v skupini Sonic Youth) ali pisanje pesmi v razplastelem idiomu folk rocka, se zlahka sprevrže v niz referenc, ki jih luščimo iz glasbene tvarine. Plošča The Visitor, njegova prva prava avtorska po letu 2001, za katero je O'Rourke odigral vsa glasbila, posnel več kot 200 snemalnih seans in jih mojstrsko vtrl v 38-minutno kompozicijo, pa ta vidik razbije s skrajno nežno gesto, vdeto v plastovito, a zvočno razprto, dihajočo intimno godbo, ki se nanaša na njegove pretekle plošče Bad Timing, Eureka in Insignificance.

Tu O'Rourke reference namenoma pusti odprte, saj se naslovi prejšnjih plošč nanašajo na naslove filmov Nicolasa Roega, tokrat pa morda le bežno na poimenovanje osebe iz njegovega filma, morda pa celo na O'Rourkovo domovanje na Japonskem, kamor se je preselil pred leti, da bi se bolj posvetil delu pri filmu. V skladbi The Visitor je težko izslediti nosilno glasbilo, saj O'Rourke prepleta razdrobljeno, lahko prebiranje strun s prsti na akustični kitari in bendžu, ponavljajoče se melodične vzorce pa nenehno variira tudi na električni in slide kitari, električnih orglah in klavirju, jih plasti in razširja, subtilno barva z občutljivimi teksturami, ki občasno kar prekrijejo osnovno melodijo in jo v čudovitih zvenih nosijo zgolj kot bežno slutnjo. O'Rourke v narativni zasnovi mojstrsko gradi na anticipaciji vrhunca, ki navkljub občasnim zdrsom v pompoznost progresivnega rocka ter pojočih kitarskih solaž in klavirskih izletov na meji kiča nikoli ne pride, temveč pred vznikom že ponikne v glasbo, ki je in ni primitivni, surovi folk, folk rock, rock progresivnost, jazz, minimalizem in še kaj. Izmuzljiv skelet te glasbe je krojen tako, da v njem vsak posamezen zvok pomensko resonira v vrhunski produkciji, ki odstira skrajno poglobitev v kompozicijskem procesu. Zato na zunaj toliko bolj preseneča, da človek, ki daje vtis, da o glasbi ve tako rekoč vse, tokrat javno izkazuje svoj dvom. Ta dvom se vtira v skrajno intimnost, ki jo nosi glasba, v katero nas O'Rourke vabi z napotkom, naj jo poslušamo skozi slušalke, v izolaciji, da bi se je popolnoma dotaknili.