Junaki upanja

Iskala sva grafit in dve drevesi. Točno določen napis in točno določena kanadska javorja. V beograjsko delavsko predmestje Žarkovo sva se pripeljala v prepričanju, da gre za takšno znamenitost, da bova vse troje našla nemudoma. A še preden sva parkirala, sva ugotovila, da je Žarkovo tako veliko, kot če bi skupaj postavil nekaj ljubljanskih Fužin. Stolpnica pri stolpnici. Nekoliko vstran od glavne vpadnice pa še malo morje hiš. Res nama ni kazalo dobro. Še zlasti ne po tem, ko naju je kuhar iz lokala s hitro pripravljeno hrano, ki bi ja moral poznati vse vroče točke v soseski, le debelo pogledal in odkimal: »Prvič slišim za to. Pojma nimam.«
Šok k sreči ni bil dolgotrajen. Neki drug možak naju je, verjetno tudi zato, ker je bil taksist, samozavestno poslal nekajkrat levo in nekajkrat desno. Zvenelo je zapleteno, a izkazalo se je, da sva od grafita oddaljena le kakih sto metrov. Tako sva prvo točko s seznama odkljukala že po pičlih desetih minutah iskanja. V pritličju ene od stolpnic se je na rdeči pločevini, obsijani z zahajajočim soncem, zableščal velik moder napis: »Sloteru Niče, Žarkovo ti kliče!!!«
Se vam zdi, da sva izgubljala čas z iskanjem popolnoma brezzveznega napisa? Še manj razumete, zakaj sva ga preprosto MORALA najti? Potem vse kaže, da niste spremljali kanadske TV-nadaljevanke Tropska vročica (Tropical Heat), ki so jo sredi 90. let predvajali na Kanalu A, in njenega glavnega junaka, zasebnega preiskovalca Nicka Slaughterja. Bil je še kar lep, a ne preveč pameten dolgolasec, ki je nosil pisane havajske srajce, najraje povsem razpete, da je lahko kazal svoj ljubavni tepih. Bil je obkrožen z bejbikami v bikinkah, vozil je wranglerja, sicer pa je po plažah izmišljenega kraja Key Mariah na Floridi ob pomoči rdečelase tajnice in pomočnika Spiderja preganjal nepridiprave. Še vedno ne veste, kdo je bil Nick Slaughter? In še manj, da je obstajala serija o njem? Brez skrbi, niste edini. Te 15 let stare, nepomembne, celo obskurne nadaljevanke in njenega glavnega junaka pač ne pomni tako rekoč nihče več. Razen morda tistih dolgočasnih takratnih mulcev, ki smo ob nedeljskih popoldnevih buljili v TV. Tudi kanadski igralec Rob Stewart, ki je upodobil tropskega detektiva, je v igralskih vodah že dolgo popoln anonimnež. Danes živi v predmestju Toronta, vozi 15 let starega karavana in snema dokumentarce.
Ampak tu se zgodba šele začne. Rob Stewart je okoli novega leta malce klikal po internetu in na svoje veliko presenečenje ugotovil, da njegov izmišljeni detektivski lik sploh ni povsem pozabljen. Nasprotno, obstaja država, v kateri je njegov lik velika faca in kjer ima tudi po 15 letih še vedno na tisoče oboževalcev. In kdo bi si mislil, da je ta država Srbija. Tam je NIK SLOTER, kakor se po pravilu »piši kao što govoriš« pravilno zapiše njegovo ime, že od 90. letih popoln fenomen. In prvi dokaz za to je bil grafit, ki se je davnega leta 1995 v njegovo čast pojavil v Žarkovu. Ja, prav ta grafit, pred katerim sva stala s foto Tančičem. Fenomen je dobil pozneje vsedržavne razsežnosti in Stewart je bil nad odkritjem tako navdušen, da je junija obiskal Srbijo in vsaj nekaj dni živel življenje ultrapopularne medijske zvezde. Med obiskom je seveda pomeril havajsko srajčko, sedel na wranglerja, se fotkal pred grafitom, nato pa pred žarkovsko osnovno šolo posadil še dva kanadska javorja. Ampak ... čeprav je drevesci posadil tako čislan akcijski junak, sta danes v skrajno žalostnem stanju. Eno je povsem suho, liste drugega pa prekrivajo velike rjave pike. Junij pač ni bil pravi čas za sajenje javorjev.

Trendsetter Bruce

Fiktivni TV-detektiv Nik Sloter ni edini popkulturni lik, ki je v zadnjih letih povzročil pravo evforijo med prebivalci republik nekdanje Jugoslavije. Vsako obdobje ima pač svoje junake. Pred leti je bil zlasti med nekaterimi srbskimi mladci zelo priljubljen David Hasselhoff oziroma njegov lik iz Obalne straže Mitch Buchanon, zadnja leta pa je na globalni ravni zmagovalec brez primere teksaški mož postave Chuck Norris, predvsem zaradi šal o njegovi vsemogočnosti. Znani srbski psihoterapevt dr. Zoran Milivojević meni, da je stopnja fascinacije s temi liki na območju nekdanje Jugoslavije sicer povsem enaka kot drugod po svetu. Opaža pa, da se vseeno razlikuje po načinu izražanja. Fascinacija s popkulturnimi liki je šla ponekod tako daleč, da so začeli poganjati čisto pravi spomeniki, posvečeni izmišljenim osebnostim, pa tudi realnim medijskim zvezdam, ki s tem območjem nimajo nobene zveze. Po Milivojevićevem mnenju to kaže, da je naša psiha impregnirana s hollywoodskimi predstavami o življenju in da te na nas vplivajo veliko bolj, kot si lahko zavestno predstavljamo. Kaže pa tudi odpor proti domačemu, proti tradiciji ter proti praznemu vsakdanjiku brez prihodnosti.
In kateri spomeniki so za zdaj sploh zrasli na ozemlju nekdanje Juge? Prvega so v Mostarju postavili v čast Bruceu Leeju. Zlato se lesketajoči spomenik v Bruceovi naravni velikosti (168 cm) in značilni borilni drži je bil deležen izjemne medijske pozornosti po vsem svetu. Povečini seveda zato, ker pokojni zvezdnik kung fu filmov res ni nikakor logično povezan s tem bosanskim mestom. Pobudniki postavitve spomenika pravijo, da so akcijskega vzornika izbrali zato, ker je bil za mlade v 70. in 80. letih simbol pravičnosti, moči in odkritosti, želeli pa so si, da bi v sedanjosti združil Bošnjake, Srbe in Hrvate. Žal je bil spomenik pozneje kljub dobrim namenom kar nekajkrat poškodovan. A sprožil je pravi trend podobnih pobud. Ob hrvaških Plitviških jezerih so si denimo zaželeli spomenika Winnetouju, indijanskemu bojevniku iz knjig Karla Maya. V bližini Splita so izrazili željo po postavitvi spomenika kralju Arturju. Še najdejavnejši pa so bili v Srbiji. Nekatere pobude so sicer ostale zgolj na papirju. Denimo tista za postavitev spomenika prsati pop zvezdnici iz 80. let Samanthi Fox v Čačku, tista za postavitev spomenika akcijskemu junaku Batmanu pred Fakulteto za organizacijske vede v Voždovcu ali tista za postavitev spomenika ubitemu ameriškemu raperju Tupacu Shakurju v pretežno z Romi poseljeni Marinkovi bari. Nekatere druge pobude pa so dejansko zaživele. Skoraj neverjetno je, da so se vse udejanjile na majhni zaplati zemlje, v pokrajini Banat, tik ob srbsko-romunski meji.

Marleyjev Sokolac

Zakaj ravno tam? Vprašanje je bilo dovolj zanimivo, da sva se s foto Tančičem odpeljala po prostrani vojvodinski ravnici, kjer na obzorju ni videti drugih vzpetin kot kakšen osamljen silos in kjer so ovinki tako redki, da na vsakega opozorijo s posebnim prometnim znakom. In sredi neskončnih koruznih polj sva se ustavila v vasici Banatski Sokolac. Premore le kakih 200 ali 300 duš, a pohvali se lahko s svetovno prepoznavnostjo. Seveda izključno zato, ker tam stoji prvi evropski spomenik, posvečen jamajškemu reggae pevcu in simbolu rastafarijanskega gibanja Bobu Marleyju. Spomenik so pred natanko letom postavili na vaškem rock festivalu, ki se imenuje Rock Village. Logično.
Ko sva se tisto popoldne pripeljala v Banatski Sokolac, sva seveda takoj zagledala Bobov spomenik, in to ne le zato, ker stoji na igrišču osnovne šole, največje stavbe v vasi, ki jo obiskuje kakih 20 otrok, učencev prvih štirih razredov, temveč predvsem zato, ker nikakor ni siv in dolgočasen. Hrvaški kipar mlajše generacije Davor Dukić mu je nadel žive barve, poleg tega pa mu je privoščil še dvignjeno desnico in kitaro. Nasproti spomenika je bila gneča, saj so fantje hiteli z zadnjimi pripravami na letošnjo izvedbo rock festivala, ki je bila napovedana prav za tisti večer. Oder je bil že postavljen, tonska vaja pa je zamujala, saj je v vasi prav takrat potekala sedmina po pogrebu bake Mare, lokalne legende, ki je z vsem srcem podpirala festival.
Kljub gneči je bilo tako dovolj časa, da naju je Dragan Marčeta, zvani Sony, še ena lokalna legenda in soorganizator festivala, popeljal na kratek ogled vasi. Res je bil kratek, saj sva si poleg osnovne šole ogledala le še nekdanji kulturni center, ki se zaradi pomanjkanja denarja žal sesuva sam vase, dva kafiča in dve trgovinici, pri čemer ena izmed njiju deli naslov s sobo, v kateri dvakrat na teden ordinira zdravnik. Tam smo naleteli na enega največjih fanov Banatskega Sokolca, jamajškega glasbenika Rasa Abrahama, ki je na festival uletel dan pred nastopom v Münchnu in ki se je živahno objemal z domačini, s katerimi so se skompali že ob lanski postavitvi spomenika. Še vedno poln takratnih vtisov je dejal, da je bil to res kulturni mejnik, ki ga v tujini niso spregledali: »Tudi pri nas, na Jamajki, minister za kulturo preprosto ni mogel verjeti, da je spomenik zrasel prav v tem kraju. A Marley je pač spoštovan po vsem svetu. Naredil je veliko za vse ljudi na svetu in zato ga cenijo.«
Toda zakaj je spomenik zrasel ravno v tem banatskem kraju? Pobudnik postavitve spomenika, beograjski poslovnež Mirko Miljuš, ki tisti dan ni bil v obleki s kravato, temveč v opremi za vožnjo s harley-jem davidsonom, pravi, da nikoli ni bil preveč naklonjen sponzorstvu in donacijam. Tam, v Banatskem Sokolcu, pa se mu je zdelo vredno nekaj storiti v dobro krajevne mladine. Naselje je bilo nekoč precej urbano, potem pa ga je povozil čas, in to z buldožerjem. Danes sodi med najmanj razvita naselja v Srbiji in je skoraj povsem odvisno od kmetijstva. To dokazujejo tudi napisi Stočna hrana pri vhodu v tako rekoč vsako hišo. »Poleg tega v vsej občini menda obstajata le dva večja kafiča, kjer se posluša turbo folk. Kar se glasbe tiče, torej vlada prava katastrofa.« Leta 2005 so pripravili prvi rock festival. Privabili so nekaj tisoč ljudi. »Saj ne, da se danes tukaj živi bistveno drugače kot pred leti. Ampak včasih je dovolj že, če daš mladim malo spodbude, da vidijo, da bi lahko tudi sami kaj naredili,« pravi Mirko.
Potem so se odločili, da festival potrebuje širši okvir, neko sporočilno noto. Želeli so ostati apolitični in tako so si pod vtisom številnih drugih pobud za postavitev popkulturnih spomenikov po Jugi enega zaželeli še sami. Mirko pravi, da so se za Boba odločili, ker najbolje ponazarja človeka, ki je prišel iz majhnega okolja in naredil veliko, v njegovem primeru ne le za Kingston, temveč tudi za vso Jamajko in črnsko prebivalstvo. Predvsem pa je v svoji glasbi podpiral mir in strpnost. »Nekateri vaščani so imeli sicer pomisleke, saj ga niso poznali, a projekt smo izpeljali zaradi celotnega kraja, zaradi mladih, zaradi obiskovalcev. Seveda takrat nismo imeli pojma, da gre za prvi takšen spomenik v Evropi,« priznava Mirko. Lanski festival je tako, najbrž predvsem zaradi postavitve spomenika, v to mikronaselbino v dveh dneh menda privabil neverjetnih 12.000 obiskovalcev.
Letos jih je bilo sicer bistveno manj, a zvečer se je Banatski Sokolac za nekaj ur spet spremenil v glavni žur plac daleč naokrog. Vanj je drla mladina iz okoliških večjih krajev, Vršca in Zrenjanina, oblečena v majčke Metallice, AD/DC in seveda tudi »domačina« Boba, pa celotna delegacija srbskih voznikov harleyjev davidsonov, starih rockerjev (med katerimi naju je najbolj navdušil brezzobi ata, ki obožuje Dire Straits, a so ga tudi Partibrejkersi spravili na noge) in tudi mam z dojenčki. Na klopcah je bilo opaziti tudi kakšno bako z ruto na glavi. Za od 200 do 400 dinarjev si je bilo mogoče kupiti majčke z Bobovim motivom, mogoče se je bilo tudi fotografirati na čisto pravem rasta traktorju, pobarvanem v barve jamajške zastave, in na splošno je festival prevevalo zelo sproščeno, če odštejemo nekaj mladcev, ki so se malce prerivali pod odrom, pa tudi zelo miroljubno razpoloženje. Čika Bob je bil ves večer največja atrakcija, saj nihče ni hotel domov, ne da bi se prej fotografiral ob njem.

Rockyjevo Žitište

Na bistveno manjšo gnečo sva naslednji dan naletela v 80 kilometrov oddaljenem Žitištu, kjer stoji spomenik, posvečen boksarskemu šampionu Rockyju Balboi, ki ga je med letoma 1976 in 2006 šestkrat upodobil hollywoodski igralec Sylvester Stallone. Popoldne so se pred kipom, ki stoji na trimetrskem podstavku ob glavni mestni vpadnici in ga je zato nemogoče spregledati, sicer fotografirali trije mladeniči. Ko se je zmračilo, pa je mimo njega poleg tropa živahnih psov prišel le kak nezainteresiran večerni sprehajalec, čeprav so v bližnjem parku prav tisti hip hiteli s še zadnjimi pripravami na premierno predvajanje dokumentarca Amerika Idol, v katerem je Kanadčanka Melissa Coghlan povzela zgodbo o postavitvi žitiškega superjunaka in se mu zdaj menda obeta celo oskar. Ja, res, čisto pravi oskar. Sprva sva sumila, da so naju lokalci vrgli na finto, a eden od soustvarjalcev filma, v Kanadi živeči Beograjčan Barry Avrich, nama je po dolgotrajnem nagovarjanju priznal, da je film res prišel med deset favoritov, izmed katerih bodo izbrali pet nominirancev za oskarja za kratki dokumentarni film.
In zakaj je v kraju, ki nosi ime po žitu, zrasel spomenik Rockyju? Pobudnik postavitve spomenika, snemalec in montažer na lokalni televiziji Bojan Marčeta, pravi, da se je tudi tam vse začelo z razmišljanjem, kako bi prihodnost za mlade iz tega kraja naredili obetavnejšo. Žitište je občina z 20.000 prebivalci, ki je nekoč premogla eno prvih samopostrežnih trgovin v Jugoslaviji, danes pa sodi med slabše razvite v Srbiji. Večina prebivalcev se ukvarja s kmetijstvom ali pa dela v Agroživu, največjem obratu za predelavo perutninskega mesa v tem delu sveta, ki je zadnja leta doživel številne afere in nekaj finančnih polomov. »Razmere torej niso najboljše, a tudi tukaj živi mladina, ki potrebuje internet, prostor za druženje in službe. Tudi če nismo središče države, težimo k temu, da bi bili bolj razviti in močnejši, da bi bili zmagovalci. Prav to miselnost pa simbolizira Rocky,« pravi Bojan. Sam se je tega zavedel pred dvema letoma in pol, med gledanjem takrat še svežega filma Rocky Balboa. Boksarski junak ga je tako navdušil, da je pobudo za postavitev spomenika še isto noč poslal okoli 300 medijem. Prvi članek je objavil časnik Kurir, ko sta ga povzeli še agenciji Beta in Tanjug, pa poti nazaj ni bilo več. »Mediji so se totalno razpisali o pobudi in so nam zelo pomagali. Večini krajanov pa ni bilo jasno, kaj hočem s tem Stallonejem. Sploh niso poštekali, da gre v resnici za lik borca Rockyja.«
A razpoloženje se je obrnilo. Ljudje so združili moči in odločili so se postaviti prav takšen spomenik, kot so ga leta 1980 za potrebe filma postavili v ameriški Philadelphii. »Navezali smo stik s kiparjem, ki je naredil tisti spomenik, A. Thomasom Schombergom, pa je postavil astronomsko ceno - kar 1,5 milijona dolarjev. Sami smo potem naredili prav tak spomenik za 5000 evrov. Seveda pa naš kip ni iz brona, temveč iz cementa,« pravi Bojan. V nekdanjem hlevu za policijsko postajo ga je naredil hrvaški kipar Boris Staparac. Otvoritve se je avgusta 2007 udeležilo 30.000 ljudi. Predsednik občine Dragan Milenković priznava, da je Rocky njihovi razmeroma nerazviti in neprepoznavni občini brez dvoma pomagal zagotoviti si mesto na zemljevidu. »Pomembno se mi zdi, da smo se prebili iz anonimnosti, da se obiskovalci danes fotografirajo pri spomeniku in da sem prihajajo tudi ljudje, ki jih zanimajo investicije. Ali je zgodba z Rockyjem banalna ali trivialna, je drugo vprašanje. Vendarle pa gre za filmskega junaka, ki ima svoje mesto v kinematografiji in v zavesti ljudi, človeka, ki je neštetokrat padel in se tudi pobral.«
Žitište zdaj ob kanadskem dokumentarcu razmišlja celo o oskarju. A najprej je moralo dočakati prvo srbsko projekcijo dokumentarca Amerika Idol. S foto Tančičem sva pred filmsko premiero sicer potihoma upala na morebitni Stallonejev nenapovedani sprehod po rdeči preprogi, a ob prihodu v Žitište sva takoj ugotovila, da bo dogodek precej skromnejših razsežnosti. Na vrtu pred gostilno Park, ki seveda stoji v mestnem parku, se je v domačnem razpoloženju zbralo kakšnih 200 povabljencev. Filmsko platno res gigantskih mer se je ves čas malce sumljivo premikalo v ritmu sunkovitega vetra, ki je po razbeljenem dnevu napovedoval nevihto, a gledalci, zleknjeni na udobnih stolih, se niso pustili motiti; med projekcijo so film glasno komentirali in se smejali svoji včasih skrajno polomljeni angleščini. Kanadska ekipa je v filmu primerjala zgodbi iz Žitišta in Philadelphie, nazadnje pa ji je uspelo dobiti celo nekaj minut na samem s Sylvestrom Stallonejem. »On je res mental,« ga je še pred projekcijo opisal Barry. Prav takšno je bilo menda dogovarjanje za intervju: »Bilo je ludila!« Sly jim je z rahlo privzdignjeno ustnico povedal, da je zelo ponosen, da je lahko odigral ta lik, da so v sebi vsi ljudje Rockyji in da se je treba vedno boriti.

Tarzanova Međa

Medijski zapisi na spletu so naju prepričevali, da je v žitiški občini še en popkulutrni spomenik. V vasici Međa naj bi ga posvetili Johnnyju Weissmüllerju, petkratnemu olimpijskemu prvaku in 67-kratkemu svetovnemu rekorderju v plavanju ter prvemu igralcu, ki je na filmskem platnu upodobil Tarzana in je s svojim predirljivim džungelskim krikom tako zažgal, da so morali nekateri poznejši Tarzani samo odpirati usta in kričati na plejbek. Spomenik naj bi bil dobil zato, ker njegova družina izvira iz Međe in ker naj bi bil menda tam celo rojen. Na spletu sicer obstaja vrsta biografij, ki nas prepričujejo, da je bil Johnny rojen v Romuniji, a Međanci trdijo, da je zmeda nastala zaradi spreminjanja meje in da Johann ali Janos, kot se je sprva imenoval, zagotovo izvira iz njihovega kraja.
Še preden sva štartala proti Međi, so nama v Žitištu postregli s slabo novico. »Obstajala je sicer pobuda za spomenik v njegovo čast, a v Međi ga nazadnje niso postavili. Obstajata le družinski nagrobnik in njegova rojstna hiša,« so dejali. »Eeee, ste prepričani?« Bili so stoprocentni. Ni nama preostalo drugega, kot da vseeno odbrziva v Međo in se na svoje oči prepričava, kakšne sledi je tam pustil Johnny. Čeprav je vas nastala že v 13. stoletju in čeprav naj bi se bila v začetku prejšnjega stoletja ponašala s prvim nogometnim klubom v Jugoslaviji, je danes od vseh pozabljena. Samo v zadnjih dveh letih jo je menda zapustilo 17 družin. Ko sva po dolgem in počez prevozila tistih nekaj ključnih ozkih ulic, sva se morala sprijazniti s tem, da kakšnega ogromnega spomenika Tarzanu, okrašenega z leopardjo kožo ali pa vsaj z njegovo kosmato spremljevalko Čito, žal res ne bova našla.
Zato sva sklenila najti vsaj pokopališče in Tarzanovo rojstno hišo. Pokopališče sva našla s težavo, a edina obiskovalca, ki sta sredi opoldanske pripeke prižigala sveče, sta bila seveda gastarbajterja iz Nemčije, ki o kakšnem Tarzanu nista vedela nič. Nekaj časa sva se tako na slepo potikala po bodeči posušeni travi ter poskušala ugotoviti, kako zaboga se v cirilici napiše priimek Weissmüller, nazadnje pa sva morala za pomoč zaprositi možakarje v edini kafani na obzorju. Malce presenetljivo so naju poslali kar na vaško skupnost, potem pa je za nama na tomosu prisopihal starejši možak in vpil: »Pojdita za menoj!« Seveda sva šla. Pripeljal naju je do gospoda Stojadina Stojanovića - Dićeta in ta se je predstavil kot »brat moža zadnje potomke družine Weissmüller«. Čeprav sva ga zmotila pri delu, je vse spustil iz rok in že smo sedeli pod brajdo, poleg škafa sveže natrganih rdečih paprik, in gledali izrezke časopisnih člankov o Međi in o Johnnyju. »No, nekaj novinarjev je že bilo tukaj. Iz Amerike, Velike Britanije, Nemčije, Gruzije. Iz Slovenije pa sta prva,« je dejal.
Novinarji naj bi Međo odkrili prav po njegovi zaslugi. Ko je CNN lani jeseni v bližnjem Žitištu pripravljal prispevek o Rockyju, je stopil k ekipi in vprašal, zakaj raje ne naredi prispevka o Johnnyju, ki je bil rojen v teh krajih. »Sprva mi niso verjeli, potem pa so zgodbo le začeli preiskovati. Nato so o tem začeli poročati še drugi. Poglejte, tile so recimo objavili krstni list pa sliko spomenika ...« je listal po izrezkih. Midva pa sva se le spogledala: je rekel spomenik? Torej spomenik Tarzanu vendarle obstaja? »Seveda obstaja!« Odlično! »Vendar ne v polni velikosti.« Nič hudega. »V bistvu sta dva. No, videla ju bosta kasneje, ko bomo šli do Johnnyjeve rojstne hiše. V bistvu imata srečo; brat in njegova soproga sicer živita v Beogradu, a zdaj, čez poletje, sta tukaj in ju bosta lahko spoznala. Najprej pa pojdimo na družinski grob,« je še dejal in že smo bili spet v avtu, le da smo tokrat zavili na drugo, katoliško pokopališče. V prvi vrsti smo naši grob Weissmüllerjevih, ki je zadnje počivališče Johnnyjevega bratranca Karla, njegovega sina Petra ter njunih soprog.
Nato smo se odpeljali še do rumene kmečke hiše, v kateri naj bi se bil leta 1904 rodil Johnny Weissmüller. Tudi tokrat smo dobesedno uleteli na dvorišče in tudi tokrat smo sedli pod brajdo, kjer sta debatirala Dićetov brat Stanojko in njegov prijatelj, nato pa se nam je s kavico pridružila še gospa Terezija, zadnja potomka rodbine Weissmüller, daljna Johnnyjeva pranečakinja, sicer pa Karlova vnukinja in Petrova hči. Malce smo poklepetali o tem in onem ter ugotovili, da se je Johnnyjeva družina iz teh krajev odselila kmalu po njegovem rojstvu, kasneje pa iz ekonomskih razlogov emigrirala v ZDA. Po pričevanju Terezijinega očeta naj bi bili o družinski povezavi z Johnnyjem začeli govoriti šele po vojni, ko so prikazovali filme o Tarzanu. »Stika pa nam nikoli ni uspelo vzpostaviti, ker je bil to takšen čas. Komunisti in Amerika, to ni šlo skupaj,« je dejal Stanojko.
Terezija je na svoj rod kljub temu zelo ponosna. V spomin na slavnega sorodnika v hiši, na mizi, okrašeni z dvema vazama plastičnih rož, stoji Johnnyjev doprsni kip, ki ga je zasnoval kipar Živorad Ciglić. Terezija pa ima poleg doprsnega kipa, ki, tehnično gledano, sicer ni ravno doprsni, saj ne obsega tudi Johnnyjevih mišičastih prsi, še 75-centimetrsko maketo Johnnyjevega telesa, ki jo je naredil isti kipar in ki naj bi bila podlaga za kip v naravni velikosti. Tega se je, potem ko se je tako uspešno končala zgodba z Rockyjem v glavnem mestu občine, domislil neki gospod, ki živi v Novem Sadu. »Akcijo smo takrat začeli zato, da bi tudi naš kraj dobil imidž, da bi se slišalo za nas. Tu smo namreč čisto na koncu periferije,« se je spominjal Stanojko. A projekt je zaradi različnih razlogov, predvsem finančnih, nazadnje začasno, morda pa tudi trajno zastal.
Maketa je zdaj v hiši Weissmüllerjevih in za potrebe fotografiranja smo jo smeli prinesti na dvorišče ter jo, potem ko se je Stanojko na soprogino komando preobul in preoblekel, tudi fotografirati. Gospe Tereziji sva se za gostoljubje zahvalila z Mladininima majčkama, česar je bila tako vesela, da me je dobesedno izljubila, nato pa nama je podarila še vrečo domačih breskev za na pot.

“Slotera Nika za predsednika!”

Bolj ko sva med najinim road tripom spoznavala pobudnike vojvodinskih popkulturnih spomenikov in njihove zgodbe, vse manj so se nama zdele bizarne in vse bolj sva jih razumela. Tudi dr. Milivojević se strinja, da so takšne pobude v majhnih, odročnih podeželskih krajih rešilna bilka, s katero lahko z malo denarja vsaj za krajši čas stopijo iz anonimnosti: »Prebivalci Međe so se z zamudo spomnili, da se je Weissmüller rodil v tem kraju, in so tako poskušali pozicionirati svoje mesto. Žitište nima pokazati tako rekoč nič drugega kot spomenik Rockyju. Podobno je z Banatskim Sokolcem, za katerega nisem slišal vse do postavitve spomenika Marleyju. A ko eno mesto ustvari precedens, začnejo druga dobivati podobne zamisli.«
Vseeno pa tudi vse srbske zgodbe niso enoznačne. Drugače od vojvodinskih ima zgodba o občudovanju Nika Sloterja z začetka reportaže še dodatno, vsedržavno dimenzijo. Nik Sloter je bil fenomen celotne srbske generacije, ki danes šteje od 25 do 40 let. »Serija Tropska vročica je postala takšen fenomen, ker je bila v 90. letih to edina normalna zadeva na srbski televiziji. Pri nas doma jo je prva začela gledati mama. Ko sem jo vprašal, zakaj gleda to smešno serijo B-produkcije, ki je bila na sporedu v soboto v času kosila, mi je odgovorila, da zato, da ne bi gledala telenovele Kasandra. Obstajali sta namreč samo ti dve možnosti. Tako sem začel serijo gledati še sam. Potem smo jo gledali vsi in s tem, da si jo gledal, si pokazal, da si urban, da si 'in', da si rocker, da si del subkulture. Druga opcija je bil pač turbo folk,« se spomni Srdja Popović, ki je v 90. letih sodeloval v študentskem gibanju Otpor, ki je pomagalo zrušiti Slobov sistem, nato je bil poslanec Demokratske stranke in svetovalec premiera Đinđića, pozneje pa se je od politike poslovil in danes prek organizacije Canvas predava o svetovnem prodemokratičnem gibanju na fakultetah po vsem svetu.
Junija pa je pomagal soorganizirati tudi junijski obisk Nika Sloterja v Srbiji. Zakaj prav on? Ker nadaljevanka ni bila »le« alter, ampak je bilo gledanje Tropske vročice tudi politična stvar. Potem ko se je pojavil žarkovski grafit, se je konec 90. let v času volitev uveljavil še vzklik »Slotera Nika za predsednika!«, ki je evidentno nagovarjal k rušenju tedanjega predsednika Miloševića. Koliko upanja so mladi Srbi takrat videli v tropskem detektivu, priča tudi komad benda Atheist Rap Slaughteru Nietzche, ki se konča takole: »Ti si kralj svih avantura / Šta god smisliš tako bude / Donosiš nam bolje sutra / Miriš narode i ljude.« Nik Sloter je bil pač dobri duh zlih 90. let. »V tem je fora. Ne le da je bila serija oblika družbenega angažmaja, tudi on sam je bil srbski sen. Nosil je havajsko srajco, ves čas je bil na plaži, obkrožen z lepimi ženskami, neprestano so ga napadali, a ne tudi poškodovali, in vse težave je reševal iz kafiča. To pomeni, da bi bil idealen Srb,« pravi Popović. Kot da to ne bi bilo dovolj, je s Srbijo očitno kozmično povezan tudi resnični Nik Sloter, nekdanji igralec Rob Stewart, saj je njegov posvojeni brat po naključju srbskega rodu.

VPPKueDVNCQ

Avtor: narayann911

Stewart danes nima več čopa in namesto havajskih srajc nosi suknjič, a Srbi so ga ob njegovem junijskem obisku zasledovali na vsakem koraku. On pa je dogajanje ves čas snemal s kamero, saj bo o vsem skupaj posnel dokumentarec. Kdo ve, morda se tudi ta uvrsti v tekmo za oskarja ...